Antična Grčija je poimenovanje za obdobje stare grške kulture med koncem velikih selitev indoevropskih plemen okoli leta 800 pr. n. št. in vključitvijo območja Grčije v Rimsko cesarstvo leta 146 pr. n. št. Zlasti za začetek obdobja veljajo različna merila, saj grško antiko težko strogo ločimo od predhodne ahajske kulture in predgrških kultur. Sprva so začetek obdobja povezovali z začetkom prirejanja olimpijskih iger, torej 776 pr. n. št.
Tudi konec obdobja ni enoumno določen, saj nekateri menijo, da se konča že z vzponom helenističnega sveta oziroma s smrtjo Aleksandra Velikega 323. leta pr. n. št.
Obdobje deloma sovpada s klasičnim starim vekom, ki označuje čas Grkov in Rimljanov od približno 8. stoletja pr. n. št. do 5. stoletja. frame|left|Grško ozemlje okrog 550 pr. n. št.
Antična Grčija opisuje grško govoreči del sveta v tistem obdobju in torej ne vključuje le geografskega območja sedanje Grčije, temveč so k njej spadali še: Ciper, Egejski otoki, obalni pas Male Azije, Sicilija in južna Italija (Velika Grčija) in razpršene grške naselbine na obalah Kolhide (Kolchis), Ilirije, Trakije (Thráki), Egipta, Cirenajke (Cyrenaica), južne Galije, vzhodni in severovzhodni del Iberskega polotoka in Iberija (Iberia).
To je bilo živahno obdobje epistemološkega razvoja (grško episteme = znanje, znanost), ko so postavili temelje sodobni znanosti, umetnosti, izobraževalnim sistemom, politiki in jeziku. Za prenos tedanjih dosežkov v sodobni čas nimajo zaslug le Grki sami, marveč gre to med drugim pripisati Arabcem, predstavnikom renesančnega obdobja in neoklasicistom.
Znani angleški filozof Bertrand Russell je nekoč zapisal, da je vzpon stare Grčije pravzaprav presenetljiv, saj so na videz ustreznejši dejavniki za uspešen razvoj civilizacij obstajali že na drugih geografskih območjih.Po drugi strani nemški filozof Karl Jaspers zagovarja teorijo o aksialni dobi, to je istočasen nenaden kulturni razvoj grške, indijske in kitajske civilizacije. Toda kljub temu so Grki razvili matematiko, znanost in značilno filozofijo. Prvi so pisali zgodovino v sodobnem pomenu besede, povsem neobremenjeno so razmišljali o naravi sveta. Začetek in nagel razvoj vseh teh značilnosti spada prav v obdobje antične Grčije, ko se je na širšem geografskem območju spremenilo marsikaj.
Predhomersko obdobje (okoli 2000–800 pr. n. št.)
Indoevropski predniki Grkov so na območje današnje Grčije prišli v bronasti dobi, in sicer v obdobju med letoma 2000 in 1500 pr. n. št. z območja Panonske nižine. Njihova poselitev Balkanskega polotoka je del obsežnih selitev indoevropskih plemen v drugem tisočletju pr. n. št.
Minojska (kretska) kultura
Legenda pravi, da so Atenci v svojih gorah zahrbtno ubili Minosovega sina Androgeja. Zaradi tega sta njihovo deželo pustošila vojska in bolezen. Minosu in bogovom so se Atenci odkupili s tem, da so Minosu vsakih 9 let obljubili 7 fantov in 7 deklet kot davek za Minotavra. Temu je, zanimivo, zgradil labirint ravno Atenec Dedal, potem ko je po uboju nečaka zbežal pred sojenjem iz Aten na Kreto, ki je bila v tistem času politično središče.
Še pred prihodom Indoevropejcev je bil na otoku Kreta vzpon prve visoke kulture na tem območju. Zgodovinarji jo imenujejo kretska ali minojska kultura (okoli 2200–okoli 1450 pr. n. št.). Krečani so bili sorodni staremu sredozemskemu prebivalstvu Grčije in Male Azije. Okoli leta 1700 pr. n. št. je kretsko kulturo zadela katastrofa, katere vzrok ni jasen. Sledil je njen ponovni vzpon, skoraj v celoti pa je bila uničena okrog leta 1450 pr. n. št., najverjetneje je bilo več razlogov (potres, državljanska vojna, vdor mikenskih Grkov).
Grki so od Minojcev prevzeli način življenja po naselbinah: središče dogajanja je bila palača, okoli nje pa so bile vasi s posestmi. Palača je centralistično vodila gospodarstvo za posamezno območje. Očitno so od svojih nadrejenih s Krete prevzeli tudi uradniški sistem s pisavo. Minojci so uporabljali zlogovno linearno pisavo A, ki je danes ne znamo brati. Ne poznamo namreč jezika, ki so ga govorili v tej kulturi. Verjetno je bil to eden od egejskih jezikov. Ta jezik je imel svoje posebnosti. Najverjetneje je v njem veljalo pravilo o odprtem zlogu, zato je bila zlogovna pisava zelo primerna za njegovo zapisovanje. To pisavo so prevzeli tudi Grki in jo malo spremenili, tako da govorimo o linearni pisavi B. Z njo so vodili gospodarstvo palače na glinenih tablicah.
Eden glavnih kulturnih spomenikov iz tega obdobja je palača v Knososu, katere gradnja sega v zgodnjo dobo kretske kulture. V dobi ponovnega vzpona naj bi Knosos štel že okoli 50.000 prebivalcev.
Mikenska kultura
Začetek mikenske kulture sovpada z indoevropsko naselitvijo, zato jo v nasprotju s predgrškima kulturama Krete in Troje štejemo za prvo grško kulturo. Skupno ime za Grke mikenske dobe je Ahajci. Prvo obdobje po naselitvi Grčije so pretežno gojili kmečke kulture, v drugi polovici 2. tisočletja pr. n. št. pa se je izoblikovalo več družbenih razredov. Večje državne tvorbe so nastale v pokrajinah Beocija (s središčem v Mikenah) in Argolida, načeloval pa jim je vladar (vojaški kralj), ki so mu državo pomagali upravljati vrhovni poveljnik vojske, aristokrati in lokalni nadzorniki. Nižje na družbeni lestvici so bili obrtniki, trgovci in kmetje, najnižji sloj pa so bili sužnji. To obdobje zaznamuje vojaški duh; plemstvo je živelo v utrjenih dvorcih ter imelo bojne vozove in bronasto orožje. V 14. in 13. stoletju so Ahajci dosegli tudi začasno prevlado na morju, o čemer pričajo njihove postojanke na otokih, kot sta Rodos in Ciper, ter trgovanje z vzhodnim Sredozemljem.
Leta 1450 pr. n. št. so Ahajci s Peloponeza napadli Kreto, jo izropali in si Krečane podredili. V enem od naslednjih stoletij je sledila trojanska vojna, v kateri so Ahajci napadli in izropali Trojo na maloazijski obali, kar je tudi osrednji motiv Homerjevega epa Iliada.
Med glavne najdbe tega časa spadajo jaškasti grobovi v mikenskem gradu in levja vrata v Mikenah.
Temno obdobje (grški srednji vek)
Med letoma 1200 in 800 pr. n. št. je prišlo na ozemlju današnje Grčije z novimi selitvami indoevropskih plemen do velikih sprememb. Ta plemena so že imela železno orožje in orodje, zato se jim Ahajci niso mogli upreti. Njihov prihod tako sovpade z začetkom železne dobe na tem območju.
Zlasti pomembna je velika dorska selitev (premik s severnega dela Grčije na jug). Dorci so zasedli Peloponez z Mikenami, prišli tudi na Kreto in sodelovali pri pohodih v Malo Azijo. Skrajni jug Balkanskega polotoka, Atiko, Jonske otoke in jonski del Male Azije so zasedli Jonci. Severni del današnje Grčije in del osrednjega dela z Beocijo, Tesalijo ter severozahod Male Azije pa so naselili t. i. severozahodni Grki, ki so se zlili z eolskim prebivalstvom.
V Grškem temnem veku zamre trgovina in skupaj z njo tudi vse gospodarske dejavnosti. Spet prevlada kmetijstvo (družba postane samozadostna – avtarkija). Pozabi se pisava. Palač ni več, nadomestijo jih hiše iz gline. Propad hierarhije Miken, polisi še niso bili izoblikovani.
Arhaično obdobje (okoli 800–500 pr. n. št.)
Grško območje 8. in 7. stoletja pr. n. št. je v primerjavi z velikimi državnimi tvorbami na Bližnjem vzhodu razcepljeno na vrsto majhnih držav, imenovanih polis. A kljub temu se že v arhaičnem obdobju oblikuje grška zavest, zlasti zaradi skupnega jezika. V 7. stoletju pr. n. št. postane ime Heleni skupna oznaka za vse Grke doma in na tujem (ime izhaja iz manjše pokrajine Hellas v Tesaliji). V tem obdobju so vsegrški zlasti preročišče v Delfih in olimpijske igre, ki se od začetka 8. stoletja pr. n. št. odvijajo v kraju Olimpija na Peloponezu. V tem času je zapovedana prekinitev vseh vojaških spopadov.
Velika grška kolonizacija
Sredi 8. stoletja pr. n. št. se začne veliko preseljevanje Grkov po sredozemskem svetu. Selili so se predvsem zaradi prevelikega števila prebivalstva, ki je imelo na razpolago premalo zemlje, pa tudi zaradi prezadolženosti nekaterih delov prebivalstva in zaradi trgovine. Kolonizacija je bila načrtovana iz matičnega polisa, so pa bile kolonije od nje večinoma politično neodvisne.
Grki so v tem času poselili jug Italije (mesta Tarent, Kima, Neapelj) in Sicilijo (mesta Sirakuze, Akragant, Gela), tu je bil največji naselitveni val (to je po latinsko Magna Graecia, Velika Grčija), območje Črnega morja (mesta Apolonija, Odesa, Tomi, Olbija), zahodno Sredozemlje (Masalija – današnji Marseille), pridejo tudi v severno Afriko (kolonija Kirena, ob delti Nila Navkratis). V drugem poselitvenem valu prebivalci Sicilije naselijo jadranske otoke Korčulo (Korkira), Hvar (Faros) in Vis (Issa). Ena glavnih posledic velikih selitev je rast trgovanja, ki ga spremlja nastanek blagovno-denarnega gospodarstva, saj se kot sredstvo menjave uporablja denar. Grki tako postanejo vodilno ljudstvo starega sveta.
Politične in družbene razmere
Ob poselitvi ozemlja današnje Grčije je plemenom načeloval kralj. V arhaičnem obdobju pa so v polisu nastala trenja med kraljem in aristokrati (nekdanji plemenski in rodovni starešine, ki so ob naselitvi dobili najboljše kose zemlje). Kraljevo oblast zamenja aristokratska republika – plemiškim veleposestnikom, ki se ukvarjajo predvsem z vojsko, so podrejeni brezpravni širši sloji prebivalstva. Z veliko kolonizacijo pa moč dobijo trgovci in obrtniki, ki zahtevajo politične pravice (kjer jim uspe, pride do oligarhije – vladavine najbogatejših, ki niso več nujno aristokrati).
Na začetku 7. stoletja se grška vojska bistveno preoblikuje, saj je ne sestavljajo več le posamezni plemiški bojevniki, temveč falange (večje sklenjene skupine vojakov, hoplitov). S tem postanejo politično polnopravni vsi tisti državljani, ki so sposobni za vojaško službo (taka je denimo Solonova ureditev v Atenah).
V drugi polovici 7. stoletja v številnih grških polisih vlada tiran – tiranija. Med tirani so pozitivne osebnosti, ki poenotijo izvršilno oblast in skrbijo za gospodarstvo (Pejzistrat v Atenah), in negativne (Falaris iz Akraganta na Siciliji, ki naj bi bil izjemno okruten).
Šparta
Antična Šparta je bila najmočnejši polis na Peloponezu. Njena družba je razdeljena na tri sloje: špartiati so kot potomci prvotnih Dorcev vladajoči razred v družbi. Ukvarjajo se le s politiko in vojsko; perioki se ukvarjajo z obrtniškimi in trgovskimi posli, plačujejo davke, političnih pravic nimajo; heloti pa so neke vrste državni sužnji, prvotno prebivalstvo območja, ki mora za Špartance obdelovati zemljo.
Ena glavnih težav Špartancev je bilo kronično pomanjkanje zemlje, ki so ga reševali z osvajanjem; v dveh dolgotrajnih vojnah so si podredili sosednjo Mesenijo in pozneje še Argolido. S podreditvijo še nekaterih drugih polisov (Antični Korint, Ajgina, Megara) Šparta oblikuje t. i. Peloponeško zvezo, v kateri ima sama nadvlado.
Politično je bila Šparta urejena kot aristokratska monarhija; njena ureditev je vseskozi ostala enaka. Državi sta načelovala dva kralja (med vojno je poveljeval le eden). 28 vsaj 60 let starih špartiatov je sestavljalo geruzijo, ki je pripravljala zakone in sodila tistim, ki so ravnali proti interesom države. Delo geruzije in kraljev je nadziralo še eno aristokratsko telo – eforat (sestavljalo ga je pet eforjev, izvoljenih za eno leto). Vsi polnoletni špartiati moškega spola pa so sestavljali ljudsko skupščino, ki je z vzklikanjem (brez pogovora) pritrjevala ali zavračala sklepe kraljev in geruzije. Celotna družba je bila podrejena vojaškemu skupnemu življenju, ki je za posameznika pomenilo skoraj popolno odsotnost zasebnosti.
Atene V osrednji Grčiji v pokrajini Atiki (jonsko območje) pa se je z združitvijo več manjših mest oblikoval večji polis Atene, ki je bil v primerjavi s Šparto v neposredni bližini morja in zato že od začetka pomorsko usmerjen.