Kraljevina Ogrska (1526–1867) ali Habsburška Ogrska bilo v Svetem rimskem cesarstvu del Habsburške monarhije, ki je leta 1804 postala Avstrijsko cesarstvo. Po bitki pri Mohaču leta 1526 sta v državi vladala dva kronana kralja: Ivan I. Zapolja in Ferdinand I. Habsburški. Celotno ozemlje pod habsburško oblastjo je bilo sprva sporno, ker sta si ga lastila oba kralja. Takšno stanje je trajalo do leta 1570, ko je ogrski kralj Ivan II. Sigismund Zapolja abdiciral s prestola v korist cesarja Maksimilijana II.
V zgodnjih obdobjih kraljevine, ko so v njej vladali habsburški ogrski kralji, je bila kraljevina znana kot "Kraljevina Ogrska" in "Kraljeva Ogrska".Katalin Péter. Beloved Children: History of Aristocratic Childhood in Hungary in the Early Modern Age. Central European University Press, 2001. str. 22.Howell A. Lloyd, Glenn Burgess. European political thought 1450–1700: religion, law and philosophy. Yale University Press, 2007. str. 177–189.Július Bartl. Slovak History: Chronology & Lexicon. Bolchazy-Carducci Publishers, 2002. str. 60. Kraljeva Ogrska je ohranila svoje pravno izročilo. Lajos Besenyei, Géza Érszegi, Maurizio Pedrazza Gorlero. De bulla aurea Andreae II regis Hungariae, 1222. Valdonega, 1999. str. 222.Hajdú, Zoltán. Discussion Papers No. 44. Carpathian Basin and the Development of the Hungarian Landscape Theory Until 1948. Centre for Regional Studies of Hungarian Academy of Science. str, 10. vendar je bila de facto habsburška provinca.Raphael Patai. The Jews of Hungary: History, Culture, Psychology. Wayne State University Press, 1996. str. 153. Ogrsko plemstvo je prisililo Dunaj, da prizna, da je Ogrska posebna enota habsburških dežel in da bi bilo treba v njej vladati po njenih zakonih.Peter F. Sugar, Péter Hanák. A History of Hungary. Indiana University Press, 1994. str. 91. Madžarsko zgodovinopisje v skladu z madžarskimi interesi vključuje v neposredno nadaljevanje srednjeveške Kraljevine Ogrske tudi Transilvanijo. István Keul. Early Modern Religious Communities in East-Central Europe: Ethnic Diversity, Denominational Plurality, and Corporative Politics in the Principality of Transylvania (1526-1691). Brill, 2009. str. 253.
Po Karlovškem mirovnem sporazumu, sklenjenem po veliki turški vojni leta 1699, je moralo Osmansko cesarstvo odstopiti Habsburžanom skoraj celo Osmansko Ogrsko. Ta ozemlja so bila združena z ozemljem Kraljevine Ogrske. Parlament nove entitete, katerega moč je bila zgolj formalna, je imel sedež v Pressburgu (zdaj Bratislava, Slovaška).
Kraljeva Ogrska (1526–1699) Kraljeva Ogrska (1526–1699) Giambattista Vico. Statecraft: The Deeds of Antonio Carafa. Peter Lang, 2004. str. 400. (madžarsko Királyi Magyarország, nemško Königliches Ungarn) je bil naziv dela srednjeveške Kraljevine Ogrske, v katerem so po osmanski zmagi v bitki pri Mohaču in poznejši delitvi države za ogrske kralje priznavali Habsburžane.
Začasna delitev ozemlja med rivalska vladarja Ivana Zapoljo in Ferdinanda I. se je zgodila šele leta 1538 po sklenitvi Oradejskega sporazuma, István Keul. Early modern religious communities in East-Central Europe: ethnic diversity, denominational plurality, and corporative politics in the principality of Transylvania (1526–1691). BRILL, 2009. str. 40. po katerem so Habsburžani dobili severni in zahodni del države z novo prestolnico Pressburg (Pozsony, zdaj Bratislava). Ivan I. si je zagotovil vzhodni del kraljevine, znane kot Vzhodno Ogrsko kraljestvo. Habsburški monarhi so za osmanske vojne potrebovali gospodarsko moč Ogrske. Med osmanskimi vojnami se je ozemlje nekdanje Kraljevine Ogrske zmanjšalo za približno 70%, a je kljub tem ogromnim teritorialnim in demografskim izgubam do konca 16. stoletja ostala gospodarsko pomembnejša od Avstrije ali Kraljevine Češke.Robert Evans, Peter Wilson (2012). The Holy Roman Empire, 1495-1806: A European Perspective. van Brill's Companions to European History. 1. BRILL. str. 263. ISBN 9789004206830.
Ozemlji sedanje Slovaške in severozahodne Zadonavske sta bila stalni del sporov med Kraljevo Ogrsko in Kneževino Transilvanijo. Osrednji del ogrskega ozemlje je za 150 let pripojilo Osmansko cesarstvo.
Leta 1570 je rivalski ogrski kralj Ivan Sigismund Zapolja s Speyerskim sporazumom odstopil kot ogrski kralj v korist cesarja Maksimilijana II.István Keul (2009). Early modern religious communities in East-Central Europe: ethnic diversity, denominational plurality, and corporative politics in the principality of Transylvania (1526–1691). str. 61-255.
Po letu 1699 se je zraz Kraljeva Ogrska prenehal uporabljati. Habsburški kralji so svojo na novo povečano ozemlje začeli imenovati Kraljevina Ogrska.
Habsburški kralji thumb|250px|levo|Kapitanije Kraljevine Ogrske okoli leta 1572 thumb|250px|levo|Kraljeva Ogrska, Kneževina Gornja Ogrska, Kneževina Transilvanija in osmanski pašaluki okoli leta 1683 thumb|levo|250px|Širjenje habsburškega ozemlja thumb|levo|250px|Izvirni zemljevid Kraljevine Ogrske po jožefinski topografiji (1782–1785)
Voljeni kralji Kraljeve ogrske so bili Habsburžani, vplivna dinastija Svetega rimskega cesarstva.David J. Sturdy (2002). Fractured Europe, 1600–1721. Wiley-Blackwell. str. 17. ISBN 978-0-631-20513-5. Pridobljeno 12. aprila 2009.Peter George Wallace (2004). The long European Reformation: religion, political conflict, and the search for conformity, 1350–1750. Palgrave Macmillan. str. 102. ISBN 978-0-333-64450-8. Pridobljeno 12. aprila 2009.Peter N. Stearns, William Leonard Langer (2001). The Encyclopedia of world history: ancient, medieval, and modern, chronologically arranged. Houghton Mifflin. str. 309. ISBN 978-0-395-65237-4. Pridobljeno 12. aprila 2009.
Kraljeva Ogrska je postala del Habsburške monarhije in imela na Dunaju zelo malo vpliva.Library of Congress Country Studies (september 1989). "A Country Study: Hungary: Royal Hungary". United States federal government. Pridobljeno 12. aprila 2009. Habsburški kralj je neposredno upravljal njene finance, vojsko in zunanje zadeve. Meje so varovale cesarske vojaške enote. Habsburžani so se izogibali imenovanji ogrskega palatina, ker so s tem preprečili, da bi imetnik nabral preveč moči. Razen tega je Habsburžane in Ogre delilo tako imenovano osmansko vprašanje: Dunaj je želel z Osmanskim cesarstvom vzdrževati mir, Ogrska pa je želela njihov izgon. Ko so Ogri prepoznali šibkost svojega položaja, so mnogi postali nasprotniki Habsburžanov. Pritoževali so se nad vladavino tujcev in priznavanjem osmanske suverenosti v Transilvaniji. Kneževina Transilvanija je bila običajno pod osmansko suverenostjo, vendar je v 16. in 17. stoletju pogosto imela dva vazalna gospodarja – osmanskega sultana in habsburškega kralja.Dennis P. Hupchick. Conflict and chaos in Eastern Europe. Palgrave Macmillan, 1995. str. 62. Protestanti, ki so jih v Kraljevi Ogrski stalno preganjali, so imeli protireformacijo za večjo grožnjo kot Osmansko cesarstvo.
Reformacija Reformacija se je na Ogrskem hitro širila. Na začetku 17. stoletja skoraj nobena plemiška družina ni ostala katoliška.Library of Congress Country Studies (september 1989). "A Country Study: Hungary: Partition of Hungary". United States federal government. Pridobljeno 12. aprila 2009. V Kraljevi Ogrski je do konca 16. stoletja večina prebivalstva postala luteranska.
Nadškof Peter Pázmány je reorganiziral rimskokatoliško cerkev v Kraljevi Ogrski in začel s prepričevanjem in ne ustrahovanjem izvajati protireformacijo. Reformacija je povzročila razkol med katoliki, ki so se običajno postavili na stran Habsburžanov, in protestanti, ki so razvili močno nacionalno identiteto in postali v avstrijskih očeh uporniki. Razkol se je razvil tudi med večinoma katoliškimi magnati in večinoma protestantskimi nižjim plemstvom.
Kraljevina Ogrska v zgodnjem novem veku do leta 1848 18. stoletje Ko se je habsburško ozemlje na Ogrskem začelo povečevati na škodo Osmanskega cesarstva, so ministri Leopolda I. začeli trditi, da se mora Ogrski vladati kot osvojenemu ozemlju. Na seji parlamenta Kraljeve Ogrske v Pressburgu leta 1687 je cesar obljubil, da bo upošteval vse zakone in privilegije. dedno nasledstvo Habsburžanov je kljub temu ostalo, plemiška pravica do upora pa je bila odpravljena. Leta 1690 je začel Leopold podeljevati dežele, osvojene na osmanski račun. Protestantski plemiči in vsi drugi Ogri so trdili, da so jim na nepošten način odvzeli posesti in jih dali tujcem. Dunaj je še naprej nadziral zunanje zadeve, obrambo, pristojbine in druge zadeve.
Zatiranje protestantov in zasegi zemlje so Ogre razjezili do te mere, da se je leta 1703 začela osemletna kmečka vstaja proti habsburški vladavini. V Transilvaniji, ki je konec 17. stoletja ponovno postala del Ogrske"Transylvania - Location & History". britannica.com. Pridobljeno 19. marca 2018. kot provinca Kneževina Transilvanija s sedežem parlamenta v Gyulafehérváru (zdaj Alba Iulia, Romunija), so se ljudje združili pod katoliškim magnatom Ferencom II. Rákóczijem. Večina Ogrske je kmalu podprla Rákóczija, ogrski parlament pa je izglasoval razveljavitev pravice Habsburžanov do ogrskega prestola. Ko so Habsburžani sklenili mir na Zahodu, se je sreča z vso silo obrnila proti upornikom. Vojna z njimi se je končala leta 1711, ko je grof Karolyi, general ogrske vojske, privolil v Szatmárski mirovni sporazum.Richard C. Frucht. Eastern Europe: an introduction to the people, lands, and culture, Volume 1. ABC-CLIO, 2005. str. 348. Sporazum je vseboval cesarjevo soglasje, da bo obnovil parlament v Pressburgu in zagotovil amnestijo za upornike.
Leopoldov naslednik, kralj Karel III. (vladal 1711–1740) je začel po sprejetju Szatmárskega sporazuma graditi delujoče odnose z Ogrsko. Ogrski parlament je zaprosil za odobritev Pragmatične sankcije, s katero habsburški monarh na Ogrskem ne bi vladal kot cesar ampak kot kralj, skladno z ogrsko ustavo in zakonodajo. Karel III. je upal, da bo s Pragmatično sankcijo Habsburško cesarstvo ostalo neokrnjeno tudi med vladanjem njegove hčerke in naslednice Marije Terezije. Parlament je leta 1723 odobril Pragmatično sankcijo, s katero se je Ogrska strinjala, da bo postala dedna kraljevina pod Habsburžani, dokler bo dinastija obstajala. V praksi so Karel in njegovi nasledniki vladali skoraj avtokratsko in imeli v svoji domeni zunanje zadeve, obrambo in finance. Nekaj manj nadzora so imeli nad obdavčevanjem plemstva, ki se ni moglo spremeniti brez njihove odobritve.
Karel je organiziral državo s centralizirano upravo in leta 1715 ustanovil stalno vojsko pod svojo komando, v kateri je bilo izključno neplemiško prebivalstvo. Ta politika je zmanjšala vojaške obveznosti plemstva, ne da bi jim odvzela pravico do neplačevanja davkov. Karel je prepovedal prehajanje v protestantizem in od državnih uslužbencev zahteval, da izpovedujejo katolicizem. Protestantskim študentom je prepovedal študij v tujini.
Marija Terezija (vladala 1741–1780) se je takoj po prihodu na prestol soočila z izzivi pruskega cesarja Friderika II. Leta 1741 se je pojavila pred parlamentom v Pressburgu s svojim novorojenim sinom s prošnjo ogrskemu plemstvu, da jo podpre. Plemstvo jo je podprlo in ji pomagalo utrditi oblast. Kasneje je sprejela ukrepe za okrepitev povezav z ogrskim visokim plemstvom. Ustanovila je posebne šole, da bi na Dunaj privabila ogrsko plemstvo.
Pod Karlom in Marijo Terezijo je Ogrsko gospodarsko še bolj nazadovala. Vojne on osmanska okupacija so drastično zmanjšali število prebivalcev. Veliki deli južne polovice Ogrske so skoraj povsem opusteli. Ko so zemljiški posestniki dobili nazaj svoje posesti, ja nastalo veliko pomanjkanje kmetijskih delavcev. Habsburžani so zato tja preselili veliko kmetov iz cele Evrope, predvsem Slovake, Srbe, Hrvate in Nemce. Konec 18. stoletja se je tja preselilo tudi veliko Judov z Dunaja in poljskega dela cesarstva. Ogrsko prebivalstvo se je med letoma 1720 in 1787 več kot potrojilo na 8 milijonov prebivalcev. Ogrov je bilo samo 39 %. Živeli so večinoma v osrednji Ogrski.