Širvanšahova palača (azerbajdžansko: Şirvanşahlar Sarayı, perzijsko کاخ شروانشاهان) je palača iz 15. stoletja, ki so jo zgradili Širvanšahi, UNESCO jo je opisal kot »eden od biserov azerbajdžanske arhitekture«. Stoji v mestu Baku v Azerbajdžanu in skupaj z Deviškim stolpom tvori skupino zgodovinskih spomenikov, ki so vpisani na Unescov seznam svetovne dediščine zgodovinskih spomenikov . Kompleks vsebuje glavno stavbo palače, divanhane, grobnice, šahovo grobnico z minaretom, mavzolej Sejida Jahja Bakuvija (tako imenovani 'dervišev mavzolej'), južno od palače, portal na vzhodu, Muradova vrata, rezervoar in ostanke kopališča . Pred časom je bila ob mavzoleju starodavna mošeja. Še vedno ostajajo ruševine kopališča in jagnjeta, ki spadajo zahodno od grobnice .
V preteklosti je bila palača obdana z obzidjem s stolpi in je tako služila kot notranja trdnjava bakuške trdnjave. Kljub dejstvu, da danes na tej površini ni ohranjenih sledi tega zidu, so se že v 1920-ih na videz lahko razlikovali ostanke očitnih temeljev stolpa in z njim povezanega dela stene severovzhodne strani palače.
Na sami palači ni ohranjenih napisov. Zato je čas gradnje določen z datumi v napisih na arhitekturnih spomenikih, ki se nanašajo na kompleks palače. Takšna dva napisa sta se v celoti ohranila le na grobnici in minaretu Šahove mošeje. V obeh napisih je vladar, ki je ukazal postaviti te zgradbe - Širvan Halil I. (leta vladavine 1417–1462). Kot čas gradnje - 839 (1435/36) je bilo na grobu označeno, 845 (1441/42) na minaretu Šahove mošeje.
Grobnica, palača in mošeja so zgrajeni iz istega materiala, kamin in zid iz kamna sta enaka .
Kompleks je zavzemal precej prostora. Bili so prostori za dvorne uslužbence in služinčad. Glavne stavbe so bile zgrajene v različnih obdobjih. Kljub temu dejstvu te zgradbe povezuje enotnost obsega, ritem in sorazmernost osnovnih arhitekturnih oblik - kubičnih volumnov zgradb, kupole, portreti. Graditelji so se opirali na tradicije arhitekturne šole Širvan-Abšeron.
Leta 1964 je bil palačni kompleks razglašen za muzejski rezervat pod zaščito države. Leta 2000 je bil ta ansambel skupaj z utrjenimi zidovi zgodovinskega dela mesta in Deviškim stolpom uvrščen na seznam Unescove svetovne dediščine.
Palača je upodobljena na hrbtni strani bankovcev za azerbajdžanskih 10.000 manatov v letih 1994–2006 in desetih novih bankovcev, izdanih od leta 2006 Central Bank of Azerbaijan . National currency: 10000 manat . – Retrieved on 25 February 2010..
Zgodovina V 15. stoletju je rodbina Širvanšah, pod Ibrahimom I. Širvanom, po uničujočem potresu prenesla svojo prestolnico iz Šamahija v Baku. Zavezal se je za gradnjo palače. Stavba je spominski kompleks, zgrajen okoli svetišča (pir) in grobnice Sejida Jahja Bakuvija, ki je bil helvatski sufijski svetnik. Širvanšahi so bili zavetniki helvatskega sufijskega reda, Širvanšah Halilulah I. pa je bil pokopan z njegovo družino v palači. Drugi zgodovinarji trdijo, da je bila stavba uporabljena kot vladarjeva palača. Obe teoriji trpita zaradi pomanjkanja dokazov. Znano je, da so vodnjaki znotraj tal 'palače' do nedavnega veljali da imajo zdravilne lastnosti, prav tako hrib, kjer je bila palača zgrajena.
Po safavidski osvojitvi Bakuja leta 1501 je bil sufijski red izgnan. Skozi stoletja je 'palača' propadala in je bila v Bakuju znana kot palača Baku kanov; ta toponim se je preselil v rusko zgodovinopisje, ki ga je prvič navedel Bartold.
Do leta 1501 ni bilo najdenih nobenih podatkov o gradnji palače. Po eni od perzijskih kronik so bile leta 1501 čete širvanšaha Farruka-jesarja, sina Halil-ulija I., v Šamahiju poražene od čet šaha Ismaila I. iz rodbine Safavidov. Faruk-jesar je bil v bitki ubit; čete Ismaila I. so se premaknile v Baku, ga oblegale in po več napadih zasedle mesto. Nato je bila po ukazu šaha Ismaila I. uničena visoka zgradba Širvanšahov. Čez nekaj časa so mesto Baku in celotno okrožje, pa tudi Širvan, upravljali guvernerji, ki so jih postavili Safavidi. Ni podrobnih podatkov o ljudeh, ki so živeli v palači in v kakšnem stanju je bila v prvi polovici 16. stoletja.
V drugi polovici 16. stoletja je potekala vojna med Safavidi in Osmanskim cesarstvom. Leta 1578 so Turki osvojili Baku. Od časa vladavine Osmanskega cesarstva so se na območju palače ohranila vrata v palačnem zidu, ki je obdajal palačo od vzhoda. Iz napisa na portalu teh vrat izhaja, da so bila zgrajena v času turškega sultana Murata III. (vladal 1574–1595) . Takrat so v palači živeli turški paše. O tem pričajo Vzhodna vrata. Od 17. stoletja je bila palača prazna in ni bilo nobenih vladnih uradnikov. Opat samostana in predstavnik misijona Isfahan, kapucin Pater Rafael du Mans je v svojem eseju leta 1660 opisal palačo Širvanšah v bakujski trdnjavi in dal podatke o njeni opustošenosti in uničenju. Leta 1723 so Baku oblegale čete Petra I., mesto pa so bombardirali. V zvezi s tem so močno trpele jugovzhodne fasade palače. Sredi 19. stoletja je palača prešla pod ruski vojaški oddelek.
Ruski vojaški oddelek je delno prenovil palačo. Hkrati je bilo izvedeno precejšnje prestrukturiranje, ki je dvoranske prostore prilagodilo skladiščem vojaške opreme. Popravila vojaškega oddelka, skupaj z obnovo uničenih delov, so privedla do uničenja številnih delov, potrebnih obnove. Vojaški oddelek je s prilagoditvijo stavbe palače skladišču porušil več sten, ki so ločevale prostore v drugem in prvem nadstropju, namesto njih v drugem nadstropju pa so bili zgrajeni polkrožni oboki, ki podpirajo streho.
Ostanki kupol, lancet in križnorebrastih obokov so bili uničeni v vseh prostorih v drugem nadstropju; zamenjali so jih ravni tramovi. Okenske odprtine (dvojna stekla) drugega nadstropja so bila postavljena tako, da so ostala le majhna okna. Nova široka vrata so bila preluknjana.
V tem obdobju je vzhodna pravoslavna cerkev v Bakuju želela porušiti palačo, da bi na njenem mestu postavila bakujsko stolnico. Vendar so to prošnjo carske oblasti zavrnile le zato, ker so se prostori palače uporabljali za velika skladišča.
V drugo nadstropje severne fasade palače so naredili vhod in v steno naredili ogromno luknjo. To so storili zato, da bi voz, ki so ga vlekli konji z ulice, vstopil v drugo nadstropje palače. Po omenjeni reorganizaciji je vojaški oddelek pritrdil lestev na vzhodno pročelje palače, celotno južno (ali spodnje) dvorišče pa je bilo obdano s kamnitim zidom z linami. Ta zid je bil postavljen iz temelja, ki je ostal od starih zidov, ki so obdajali palačo. Palačni kompleks je danes zaščiten s trdnjavskimi zidovi, postavljenimi v prvi polovici 19. stoletja.
V času obstoja Azerbajdžanske demokratične republike (1918–1920) so bili sprejeti številni ukrepi za proučevanje in popravljanje arhitekturnih spomenikov. Tako je konec leta 1918 risbe Širvanšahove palače naredil arhitekt inženir Ismael bek Nabi oglu. V začetku leta 1920 je Ismail bek Nabi oglu prebral več ciklov predavanj o usodi palače v Družbi za preučevanje muslimanskega vzhoda. Periodični tisk je nakazal, da so poročilo ponazorile različne fotografije in risbe palače. Po poročilih in razpravah je bilo izvoljeno predsedstvo društva, v katerem so bili predsednik profesor Zimin, tovariš predsednik I Beljajev, učitelj tajnik Seidov in Kazioni Subhanverdihanov. Na sestanku je predsedstvo naročilo, naj v bližnji prihodnosti organizirajo ekskurzijo v palačo.
Leta 1920 je vlada Azerbajdžanske SSR začela sprejemati ukrepe za zaščito spomenika. Od leta 1920 se je začelo čiščenje palače iz starodavnih plasti smeti in delna popravila, ki jih je spremljala arheološka izvidnica.
Leta 1924 so dela nadaljevali. Po velikih popravilih in restavratorskih delih 1932–1934, ki jih je AzCUOP skupaj z moskovskimi državnimi restavratorskimi delavnicami izvedel za projekte arhitekta Borisa Zasypkina, je stavba nekdanje Širvanšahove palače dobil Azerbajdžanski zgodovinski muzej AzFAN. Ker so bila glinena tla krhka in je bila stavba palače namenjena organizaciji muzeja v njej, so bila tla med popravljalnimi in restavratorskimi deli prekrita s parketom. Iz okenskih odprtin so bili odstranjeni kamni, položeni v 19. stoletju in jim vrnili prvotni videz. Prvotna postavitev drugega nadstropja ni bila obnovljena, ker naj bi bil prostor muzej: kjer sta le dve sobi, je bilo prvotno osem sob. Načrt prvega nadstropja je bil v celoti obnovljen.
V letih 1937-1938 os bila pod vodstvom arheologa V. N. Leviatov v palači izvedena arheološka izkopavanja in najdeno veliko število artefaktov iz obdobja od 12. do 15. stoletja. Arheološka izkopavanja, ki jih je izvedel Leviatov leta 1945 na ozemlju palačnega kompleksa, globoko pod temelji ohranjenih stavb, so razkrila ostanke nekoč gosto naseljene stanovanjske četrti. Številni fragmenti keramičnih predmetov in kovancev datirajo v 8.-9. stoletje.
Nekaj časa sta bila v stavbi palače azerbajdžanski ljudski muzej in muzej zgodovine religije. Leta 1960 je bila palača spremenjena v arhitekturni rezervat, ki je bil leta 1964 spremenjen v Državni zgodovinski in arhitekturni muzej-rezervat Kompleks Širvanšahove palače.
Leta 1992 so se začela nova obnovitvena dela. Avtor projekta obnove palačnega kompleksa je bil Niyazi Rzajev. Obnova se je začela v prestolni sobi. Leta 2000 je bil na 24. zasedanju Unescovega odbora za svetovno dediščino zgodovinski del mesta Baku, Icheri Sheher, skupaj s palačo razglašen za Unescovo svetovno dediščino. To so bili prvi predmeti, uvrščeni na seznam Unesca na ozemlju Azerbajdžana. Leta 2006 je bila končana naslednja obnova palače.
Leta 2017 sta Deviški stolp in Širvanšahova palača dobila certifikat odličnosti.
Arhitektura Tloris palače
Palača Kanov divan Mavzolej Sejida Jahja Bakuvija Kraj uničene mošeje Kei-Kubad Vzhodni portal Palača mošeja Svetišče Kopališče Ovdan
Glavna stavba Stavba palače ni nastala naenkrat. Gradnjo kompleksa je leta 1411 začel Širvanšah šejk Ibrahim I. Najstarejša stavba (verjetno konec 14. stoletja) je osrednji del (osmerokotna dvorana drugega nadstropja). Del, ki meji na zahodno pročelje, je bil dodan nekoliko kasneje. Tloris palače je zapleten. Zahodna, severna in manjši del vzhodnih fasad sestavljajo nepopoln pravokotnik; ostalo vzhodno pročelje in celotna južna fasada tvorita dva triedra in lomljena črta med njima, ki zajema štiri prave kote.
Prvotno je bilo 52 sob povezanih s tremi ozkimi spiralnimi stopnicami: 27 v prvem in 25 v drugem nadstropju (trenutno 16 sob v drugem nadstropju), tloris drugega nadstropja pa je v osnovi kopija tlorisa prvega. Osrednji del palače (osmerokotna dvorana drugega nadstropja, katere vhod je okrašen s portalom) ima debelejše stene. Glavni vhod v palačo je urejen na zahodni fasadi, okrašen je z visokim portalom. Lanceta portala vodi v visoko osmerokotno prednjo dvorano, pokrito s kupolo. Domneva se, da je ta soba služila za sprejeme.
Majhna osmerokotna avla za njo je dvorano povezovala z ostalimi prostori. Luknje v režah so služile kot govorna povezava s spodnjim nadstropjem, kjer so bili pisarniški prostori. Prostori in sobe drugega nadstropja so bolj slovesne. Med njimi sta južno in vzhodno pročelje z obokanimi okni, ki razkrivajo pogled na zaliv. V drugem nadstropju so tudi sobe za šaha in njegovo družino.
Gladke površine velikih kamnitih sten palače so prekinjene z izmeničnimi zidanimi vrstami, ki se razlikujejo po barvi, širini in teksturi, pa tudi s shebeke - kamnite rešetke v majhnih svetlobnih odprtinah.
Ob arheoloških izkopavanjih zgodovinskega središča Ičeri-Šeherja in Širvana so na območju palačnega kompleksa in na ozemlju palače našli predmete iz vsakdanjega življenja, kovance 12.-15. stoletja, bakrene pripomočke, orožje in okrase 19. stoletja, glasbila iz 15. stoletja. Na voljo so bile tudi ženske noše in vezenine 19. stoletja, preproge Šemaha iz 19. stoletja in preproge, tkane v 17. stoletju v Bakuju. V središču dvorane je model zgodovinskega dela mesta.
Kanov Divan thumb|300px| Paviljon Rotunda kanovega Divana