sličica|Premec Titanica, fotografiran junija 2004. |277x277_pik Razbitina ladje RMS Titanic leži na globini 3.784 metrov, 400 milj (600 km) južno od Nove Fundlandije, v severnem Atlantskem oceanu. Razbitina je prelomljena na premec in krmo, ki sta 600 m narazen. Premec je še vedno najbolj ohranjen in prepoznaven po številnih ohranjenih notranjostih, kljub poškodbam, ki jih je utrpel ob udarcu v morsko dno. Krma je v nasprotju s premecem popolnoma uničena. Na morskem dnu, kjer leži razbitina je več, kot sto tisoč predmetov, ki so med potapljanjem padlo iz ladje. Trupla potnikov in posadke so bila prav tako na morskem dnu, vendar so jih zaužili organizmi ter druga morska bitja.
Titanic je potonil leta 1912 na svoji krstni plovbi, potem, ko je trčil v ledeno goro. Leta po potopu so številne odprave s sonarji poskušale preiskati dno severnega Atlantika, da bi našle razbitino vendar niso bile uspešne. 1. septembra 1985 je bila razbitina končno odkrita, odkrila jo je francosko ameriška odprava, ki sta jo vodila raziskovalca Robert Ballard in Jean-Louis Michel. Razbitina je pritegnila številna zanimanja in priljubljenost zato jo je obiskalo že veliko odprav. S številnimi podmornicami so iz razbitine na površje povlekli nekaj ladijskih predmetov, ki so danes na ogledu v različnih muzejih.
Številna podjetja so predlagala za dvig razbitine Titanica na površje, vendar je razbitina preveč krhka, da bi jo bilo mogoče dvigniti na površje. Sedaj razbitino ščiti konvencija UNESCO.
Iskanje razbitine Skoraj takoj po potopu Titanica 15. aprila 1912, so se pojavili predlogi, da bi potopljeno ladjo rešili iz morskega dna v Severnem Atlantskem oceanu, čeprav natančna lokacija in stanje takrat še nista bila znani. Družine več bogatih žrtev potopa - Guggenheims, Astors in Wideners - so dale prošnje in pogodbe Merritt v podjetju Chapman Derrick and Wrecking Company za dvig razbitine. Projekt je bil kmalu opuščen kot nepraktičen, saj potapljači niso mogli doseči niti pomembnega dela potrebne globine, kjer je pritisk v globini prevelik. Takšen projekt je prekinil tudi pomanjkanje tehnologije podmornic in začetek prve svetovne vojne. Družba je razmišljala o padcu dinamita na razbitino, da bi izpodrinila trupla, ki bi priplavala na površje, a je na koncu obupala, potem ko so oceanografi povedali, da bi ekstremni pritisk trupla stisnil v plošče. V resnici je bilo to napačno. Pojav, ki so ga odkrili šele leta 1987 - naključno s strani prve posadke pri odpravi na razbitino, dokazujejo, da trupla, napolnjena z vodo, v tem primeru lahko potonejo na dno v bistvu nedotaknjena. Visok tlak in nizka temperatura vode bi preprečili, da bi se med razpadom tvorile večje količine plina, kar bi preprečilo, da bi se trupla na razbitini Titanica dvignila nazaj na površje.
V poznejših letih so bili narejeni številni načrti kako razbitino najti in jo dvigniti na površje. Vendar so se vsi izdelovalci teh načrtov spopadli s finančnimi težavami, pomanjkanjem tehnologije in predvsem velike globine in razmer na razbitini. Charles Smith, arhitekt iz Denverja v ZDA, je marca 1914 predlagal, da bi na podmornico pritrdili elektromagnete, ki bi jo neustavljivo vlekli na jekleni trup razbitine. Ko bi našli njen natančen položaj, bi se več verig priklenilo na razbitino, ki bi jo nato počasi dvignili na površje. Ocenjeni stroški 1,5 milijona ameriških dolarjev (danes 35,5 milijona dolarjev) in njegova nepraktičnost so pomenili, da ideja ni bila uresničena. Drugi predlog je vključeval dvig razbitine s pritrditvijo vodnih balonov na njen trup z uporabo elektromagnetov. Ponovno ideja ni bila uspešna.
Predlogi za reševanje med leti 1960 in 1970 Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je britanski miljonar iz Baldocka v Angliji, imenovan Douglas Woolley, zasnoval načrt, kako najti razbitino Titanica s pomočjo podmornice Bathyscaphe in dvigniti razbitino z napihovanjem najlonskih balonov, ki bi jih pritrdili na njen trup. Cilj je bil razbitino privlečti v Liverpool in jo preurediti v plavajoči muzej. Podjetje Titanic Salvage Company je bilo ustanovljeno za upravljanje sheme, skupina poslovnežev iz Zahodnega Berlina pa je ustanovila podjetje, imenovano Titanic-Tresor, da ga finančno podpira. Projekt je propadel, ko so njegovi zagovorniki ugotovili, da ne morejo premagati problema, kako bi hitro napihnili balone. Izračuni so pokazali, da lahko traja deset let, preden se ustvari dovolj plina za premagovanje vodnega pritiska.
V sedemdesetih letih so bili predstavljeni različni načrti in faze, a enako nepraktične. En predlog je zahteval, da se 180.000 ton staljenega voska (ali alternativno vazeline) črpa v razbitino Titanica in jo dvigne na površje. Drugi predlog je vključeval polnjenje razbitine s kroglicami za ping pong, vendar so spregledali dejstvo, da bi se žogice ob pritisku zdrobile še, preden bi dosegle globino razbitine. Podobna ideja, ki vključuje uporabo steklenih krogel Benthos, ki bi lahko preživele pritisk, je bila neuspešna, ko so stroški potrebnih krogel znašali več kot 238 milijonov USD. Nezaposleni izvajalec prevoza vodnih plovil iz Walsalla po imenu Arthur Hickey je predlagal, da bi razbitino spremenil v ledeno goro in zamrznil vodo okoli razbitine, da bi jo zajel led. Ta, ki je lažja od tekoče vode, bi odplavala na površje in bi jo lahko odvlekli na obalo. Skupina BOC je izračunala, da bi bilo treba na morsko dno črpati pol milijona ton tekočega dušika. V času reševanja in pisanja knjig o razbitini je še vedno veljalo, da je Titanic potonil v celoti.
Robert Ballard iz oceanografske ustanove Woods Hole je bil dolgo zainteresiran za iskanje razbitine Titanica. Kljub zgodnjim pogajanjem z možnimi podporniki, ki so jih opuščali, ko se je izkazalo, da želijo razbitino spremeniti v spomin na papir, so se Ballardu pridružili bolj naklonjeni podporniki in ustanovili podjetje z imenom Seasonics International Ltd. kot podjetje za ponovno odkrivanje in raziskovanje razbitine Titanica. Oktobra 1977 je Ballard prvi poskusil najti potopljeno ladjo s pomočjo korporacije za reševanje globokomorskih voda korporacije Alcoa Seaprobe. To je bila v bistvu vrtalna naprava s sonarno opremo in kamerami, pritrjena na koncu vrtalne cevi. Predmete lahko dvigne z morskega dna z uporabo daljinsko vodenih mehanskih rok. Odprava se je končala z neuspehom, ko se je vrtalna cev odrtgala, in je na morsko dno padlo 910 m cevi za 600.000 ameriških dolarjev (kar ustreza 2.531.466 USD v letu 2019).
Leta 1978 sta Walt Disney Company in revija National Geographic razmišljala o skupni odpravi, da bi našli razbitino Titanica, z uporabo aluminijastega potopnega aluminija. Vendar so bili načrti opuščeni iz finančnih razlogov.
Naslednje leto je britanski finančni miljonar in tajkun Sir James Goldsmith ustanovil podjetje Seawise & Titanic Salvage Ltd. s sodelovanjem strokovnjakov za podvodno potapljanje in fotografiranje. Njegov cilj je bil javnosti uporabiti iskanje razbitine za promocijo svoje novoustanovljene revije ZDAJ! Odprava v severni Atlantik je bila predvidena za leto 1980, vendar je bila zaradi finančnih težav odpovedana. Leto kasneje, ZDAJ! zložen po 84 težavah z Goldsmithom, ki je povzročil velike finančne izgube.
Fred Koehler, vodja elektronike iz Coral Gablessa na Floridi, je prodal svojo trgovino z elektroniko, da bi financiral dokončanje dvodelnega podjetja Seacopter. Načrtoval je, da se bo potopil do razbitine, vstopil v njen trup in si priskrbel čudovito zbirko diamantov, ki naj bi jo vsebovali v hranilnem sefu. Vendar za načrtovano odpravo ni mogel pridobiti finančne podpore. Še en predlog je vključeval uporabo potopljene vrvi, nameščene z žerjavi, ki bi razbitino potegnili z morskega dna in jo odvlekli na obalo. Zagovornik je bil citiran: "To je kot kitajski Veliki zid - če imamo dovolj časa, denarja in ljudi, lahko storite karkoli." Čas, denar in ljudje niso prišli, predlog pa ni bil več organiziran.
Odprava Jacka Grimma, 1980 - 1983 17. julija 1980 se je ekspedicija, ki jo je organiziral teksaški naftni mojster Jack Grimm, odpravila iz Port Everglades na Florido na raziskovalnem plovilu H.J.W. Fay. Grimm je za zbiranje sredstev za svojo ekspedicijo na razbitino Titanica pridobil sponzorstvo od prijateljev, s katerimi je igral poker, prodal medijske pravice prek agencije William Morris, naročil knjigo in pridobil storitve Orson Wellesa za pripoved dokumentarca. Znanstveno podporo je pridobil na univerzi Columbia z donacijo 330.000 dolarjev Geološkemu observatoriju Lamont-Doherty za nakup širokopoteznega sonarja v zameno za petletno uporabo opreme in storitev tehnikov, ki so ga podpirali. Drs William B. Ryan z univerze Columbia in Fred Spiess s Scripps Instituta za oceanografijo v Kaliforniji sta se ekspediciji pridružila kot svetovalca. Skoraj ostala sta na obali, ko jima je Grimm predstavil novega svetovalca - opico, imenovano Titan, ki je bila usposobljena, da kaže na mestu na zemljevidu, da bi menda nakazovala, kje je potopljen Titanic. Znanstveniki so izdali ultimat: "To smo mi ali opica." Grimm je imel raje opico, vendar je prevladala, da jo je pustil za seboj in namesto nje prevzel znanstvenike.
Rezultati niso bili prepričljivi, saj tri tedne raziskovanja v skoraj neprekinjenem slabem vremenu julija in avgusta 1980 niso našli razbitine. Težavo so še poslabšale tehnološke omejitve; sonar Sea MARC, ki ga je uporabila odprava, je imel razmeroma nizko ločljivost in je imel nov in nepreverjen kos opreme. Skoraj 36 ur po tem, ko je bil prvič razvit, ko se je rep odtrgal med ostrim zavojem, je uničil magnetometer, ki bi bil ključnega pomena za zaznavanje trupa razbitine Titanica. Kljub temu je uspel pregledati območje v približno 500 kvadratnih navtičnih miljah in določiti 14 možnih ciljev.
Grimm je junija 1981 organiziral drugo odpravo na krovu raziskovalnega plovila Gyre, pri čemer sta se odpravi pridružila še Spiess in Ryan. Da bi povečali svoje možnosti, da bi našli razbitino, je ekipa uporabila veliko bolj sposobno sonarsko napravo, Scripps Deep Tow. Vreme je bilo spet zelo slabo, vendar je bilo vseh 14 ciljev uspešno zajetih in ugotovili so naravne danosti. Zadnji dan odprave so našli predmet, ki je izgledal kot propeler. Grimm je ob vrnitvi v Boston naznanil, da so našli razbitino, vendar so znanstveniki zavrnili njegovo identifikacijo.
Julija 1983 se je Grimm tretjič vrnil z Ryanom na krov raziskovalnega plovila Roberta D. Conrada. Nič ni bilo najdenega in slabo vreme je ekspedicijo predčasno prekinilo. Sea MARC je plul nad razbitino, vendar je ni uspel zaznati, medtem ko je Deep Tow plul 2,4 km od razbitine.
Odkritje D. Michael Harris in Jack Grimm nista uspela najti razbitine Titanica, vendar sta njihovi odpravi uspela izdelati dokaj podrobno preslikavo območja, na katerem je ladja potonila. Jasno je bilo, da je položaj, ki je bil naveden v signalih stiske na Titanicu, netočen, kar je bila velika težava pri odpravi, ker je povečala že tako obsežno območje iskanja. Kljub neuspehu v odpravi iz leta 1977 Robert Ballard ni opustil upanja in načrtoval nove tehnologije in novo iskalno strategijo za reševanje problema. Nova tehnologija je bil sistem, imenovan Argo / Jason. To je bilo sestavljeno iz daljinsko vodenega globokomorskega vozila, imenovanega Argo, opremljenega s sonarjem in kamerami ter vlečenega za ladjo, na njem pa je privezan robot z imenom Jason, ki je lahko zajahal na morsko dno, fotografiral od blizu in pošiljal podatke. Slike iz sistema bi bile poslane nazaj v kontrolno sobo na vlečni verigi, kjer bi jih bilo mogoče takoj oceniti. Čeprav je bil zasnovan v znanstvene namene, je imel tudi pomembne vojaške aplikacije, mornarica Združenih držav Amerike pa se je strinjala, da bo sponzorirala razvoj sistema, pod pogojem, da se bo uporabljal za izvajanje številnih programov - mnogi še vedno klasificirani iz mornarice.