sličica|Ilustracija potapljanja Titanica. Potopitev britanske potniške prekooceanske ladje RMS Titanic je močno šokirala cel svet, poleg velikega ogorčenja pa so bile v zvezi z nesrečo predstavljene tudi številne teorije zarote.
Ena teorija je ta, da je bil potopljeni Titanic skoraj identično podoben njeni sestrski ladji RMS Olympic, ki je bila predmet velikega zavarovanja in so ladji pred plovbo na skrivaj preobrazili. Druga teorija je ta, da je lastnik Titanica J.P. Morgan ladjo uporabil, da bi z njo uničil veliko poslonežev, milijonarjev in podjetnikov, ki so nasprotovali njegovemu načrtu za ustanovitev ameriške centralne banke.
Znana verzija Titanic je na svoji krstni plovbi čez Atlantik trčil v ledeno goro ter si pri tem močno poškodoval oplate in zakovice na trupu pod vodno gladino, kar je povzročilo, da je voda poplavila pet predelkov, ladja pa takšne poplavitve ni mogla prenesti. Dve uri in štirideset minut po trku je ladja potonila, pri tem pa je umrlo več, kot 1500 ljudi.
Teorija o ledu Leta 2003 je kapitan LM Collins, nekdanji član Ice Pilotage Service, objavil The Sinking of the Titanic: The Mystery Solved, ki je na podlagi lastnih izkušenj z ledeno plovbo in izjavami prič pregledoval ob dveh poizvedovanjih po nesreči. "To, kar je na Titanicu, ni ledena gora, temveč nizko ležeči led" je povedal. Sklep je utemeljil na treh glavnih dokazih:
1.Ponoči ob 23:30 sta oba opazovalca na obzorju pred ladjo opazila rahlo meglo, ki je segala približno 20 ° na obe strani ladijskega premca, čeprav drugih poročil o megli ni bilo. Collins verjame, da to, kar so videli, ni bil megla, ampak dim staljenega ledu, 4–4 milj (4,8–6,4 km) pred ladjo.
2.O ledu in ledenih gorah sta častnika Rowe in Boxhall ob zori poročala da so široke 18 m in visoke 30 m. Collins meni, da je bil to posledica "optičnega pojava, ki ga dobro poznajo ledeni navigatorji", kjer mirno morje in ekstremni mraz izkrivljata videz predmetov v bližini vodne črte, zaradi česar se zdi, da sta višina luči ladje, približno 18 m nad površino v bližini premca in 30 m visoko poleg nadgradnje.
3.Ladja, kot je Titanic, je zavila v loku, da bi ledeno goro enostavno obšla in s tem preprečil trčenje s premcem ali krmo. Collins pravi, da če bi ladja tako trčila, bi po vsej verjetnosti ladjo naplavila voda in bi v le nekaj minutah potonila.
Teorija Olympicove zamenjave sličica|Olympic (levo) in Titanic (desno) v Belfastu 2. marca 1912. Eno najbolj nenavadnih in najbolj izčrpanih teorij je Robin Gardiner napisal v svoji knjigi Titanic: The ship that never sank? Sklepa, da je ladja, ki je potonila, v resnici sestrska ladja RMS Olympic, preobražena kot Titanic, kot zavarovalna prevara njenih lastnikov, mednarodne trgovske morske skupine, ki jo je nadziral ameriški finančnik J.P. Morgan, ki je leta 1902 pridobil družbo White Star Line.
Olympic je bila nekoliko starejša ladja od Titanica, zgrajena skupaj z bolj znano ladjo, a splovljena oktobra 1910. Njen zunanji profil je bil skoraj enak Titanicu, razen nekaj manjših podrobnosti, kot je število oken na sprednji ladisjki palubi C, razmik oken na palubi B in prednji del sprehajalne poti na palubi A na Titanicu, ki je bila prenovljena le nekaj tednov, preden se je ladja odpravila na svojo nesrečno krstno plovbo. Obe ladji sta bili zgrajeni z železom, toda tik preden se je ladja odpravila je J. Bruce Ismay, predsednik družbe White Star Line, naročil prenoviti sprehajalno pot v kabine z zasebnimi prostori na krovu Titanica.
20. septembra 1911 je Olympic trčil v vojaško ladjo HMS Hawke v bližini otoka Wight. Obe ladji sta bili dovolj blizu, da so Olympicovi propelerji potegnili ladjo Hawke v zadnji del Olympicove krme, kar je povzročilo veliko luknjo nad in pod vodno črto. Med preiskavo je Admiraliteta močno krivila Olympicovo posadko.
Gardinerjeva teorija se gre v tem zgodovinskem kontekstu. V trčenju je bil kriv Olympic (ki je po Gardinerjevih besedah trk poškodoval pritrditve osrednje turbine in upognil kobilico, kar je ladji dalo majhen stalni nagib). Zaradi te ugotovitve naj bi zavarovalnica družbe White Star Line iz Londona Lloyd's domnevno odškodnino odklonila. Vodilna ladja White Star Line tudi med obsežnimi popravili ni bila aktivna, zato je bilo potrebno začasno prekiniti opremljanje na Titanicu, ki se ni uresničil po načrtu zaradi Olympicove vrnitve v ladjedelnico po izgubi lopatice propelerja. Vse to bi pomenilo resno finančno izgubo za podjetje. Gardiner je povedal, da bi bili zelo šokirani za vsa ta popravila in da naj bi se zato odločili potopiti vsaj eno ladjo, tako, da naj bi Olympic spremenili v Titanic. Če bi bil Titanic spremenjen v Olympic, bi potem mirno vstopil v službo.
Titanic ni imel nobenega nagiba, ko je izplul iz Southamptona. Neustrezno nalaganje tovora in polnjenje kotlov s premogom bi navrjetneje privedlo do tega, da je posadka večkrat pokazala pomanjkanje znanja. Nagib v pristanišču je opazilo več preživelih na Titanicu, vključno z Lawrenceom Beesleyjem. Preživeli Norman Chambers je pričal o tem po trčenju: "Vendar je bil takrat po trku majhen nagib na levem boku z verjetno nekaj stopinj višije in ker je ladja imela nagib skoraj vse popoldne, sem se odločil, da bom ostal v svoji kabini. "
Gardiner navaja, da je le nekaj delov katere koli ladje nosilo ime, razen zlahka odstranjenih iz reševalnih čolnov, zvonca, posod za kompas in tipske tablice. Vse drugo je bila standardna izdaja White Star in je bila med obema ladjama in drugimi plovili v podjetju White Star zamenljiva. Medtem ko so imela vse ostale ladje družbe White Star Line vgrajena njihova trupa, je na Titanicu njeno ime bilo zakovičeno po vrhu.
Olympic je bil tri mesece po končanem gospodarskem popravilu znova poškodovan. Gardiner misli, da je bil načrt odstraniti ladjo Olympic, ki bi White Star Line omogočil, da zbere vso zavarovano vrednost povsem nove ladje. Predvideva, da bi morali na morju organizirati dodatna testiranja, da bi ladjo počasi poplavili. Če bi v bližini najeli številne druge ladje, ki bi odpeljale potnike, pomanjkanje rešilnih čolnov ne bi bilo pomembno, saj bi ladja počasi potonila in bi čolni lahko opravili več potovanj do reševalcev.
Gardiner kot dokaz opozarja na dolžino testiranj na morju, ki jih je opravil Titanic. Olympicova testiranja leta 1911 so trajala dva dni, vključno z več hitrimi hitrostmi, toda Titanicova testiranja naj bi trajala le en dan, pri čemer (trdi Gardiner), da ne bi delali preko polovične hitrosti. Gardiner pravi, da je bilo to zato, ker zakrpani trup ni mogel sprejeti dolgih obdobij visoke hitrosti. Morda je bilo to posledica dejstva, da naj bi se Titanic kot skoraj identična sestrska dvojčica ladje Olympic, spopadel popolnoma enako, ali pa so bili morda v načrtu inšpektorji odbora za trgovino.
Gardiner trdi, da je bil 14. aprila na ladijskem mostu prvi častnik Murdoch (ki še ni bil uradno dolžan) je bil eden redkih visokih častnikov, razen kapitana Smith, ki je vedel za načrt in je budno pazil na reševalne ladje. Ena izmed najbolj spornih Gardinerjevih izjav je, da Titanic ni trčil v ledeno goro, temveč reševalno ladjo IMM, ki je plula s svojimi lučmi. Gardiner je to teorijo utemeljil z mislijo, da naj bi domnevna ledena gora na tako kratki razdalji opazovala Titanic, ker je bila dejansko zatemnjena ladja, in tudi ne verjame, da bi ledena gora lahko nanesla tako trajno in resno škodo železnemu plovilu z dvojnim trupom, kot je Titanic.
Gardiner nadalje domneva, da je bila ladja, ki jo je zadel Titanic, tista, ki jo je prej videl SS Californian, ki je streljala signalne rakete v stiski, in da to pojasnjuje zaznano neaktivnost ladji Californian (kar tradicionalno velja, da ni uspel rešiti Titanica po ogledu njegovih raket v stiski). Gardinerjeva teorija je, da Californian od druge ladja IMM ni pričakoval raket, ampak srečanje. Led, ki je zdrsnil na palubo Titanica Gardiner razlaga kot led, ki je nastajal tako iz Titanica kot s skrivnostne ladje, ki jo je zadela. Kar se tiče pravega Titanica, Gardiner trdi, da je preživela 25 let v službi kot Olympic, ki so ga leta 1935 prodali za razrez.
Raziskovalca Bruce Beveridge in Steve Hall sta v svoji knjigi Olympic and Titanic:Truth Behind the Conspiracy izdala številne Gardinerjeve trditve. Avtor Mark Chirnside je postavil tudi resna vprašanja o teoriji ladij.
Namerna potopitev Nekateri teoretiki menijo, da je Titanic namerno potonil, da bi preprečil nasprotovanje ustanovitvi Federal Reserve Bank. Nekateri najbogatejši moški na svetu so bili na Titanicu zaradi krstnega potovanja, med njimi pa jih je bilo več, med njimi John Jacob Astor IV, Benjamin Guggenheim in Isidor Straus, ki naj bi nasprotovali ustanovitvi ameriške centralne banke. Vsi trije moški so umrli v potopu. Teoretiki zarote govorijo, da je J. P. Morgan, legendarni 74-letni finančnik, ki je ustanovil podjetje za investicijsko bančništvo, ki še vedno nosi njegovo ime, uredil, da se moški vkrcajo na ladjo in ladjo nato potopijo v upanju, da bo čim več nasprotujočih moških umrlo. Morgan, ki so ga poimenovali "Napoleon z Wall Streeta", je pomagal ustvariti General Electric, US Steel in International Harvester, pri čemer je bil zaslužen, da je skoraj enotno rešil ameriški bančni sistem v Paniki leta 1907. Morgan je imel v lasti mednarodno trgovsko pristanišče, ki je imela v lasti White Star Line in s tem tudi Titanic.
Morgan, ki se je leta 1911 udeležil splovitve Titanica, imel pa je na krovu ladje osebni apartma z lastno zasebno palubo in kopeljo, opremljeno s posebej oblikovanimi držali za cigare. Poročali so, da je bil rezerviran na delovni plovbi ladje, vendar je namesto tega odpovedal potovanje in ostal v francoskem letovišču Aix-les-Bains, da bi užival v svojih jutranjih masažah in žveplovih kopelih. Njegova odpoved v zadnjem trenutku je med teoretiki zarote spodbudila ugibanja, da je spoznal svojo usodo.
Zaprta neprepustna vrata Druga teorija vključuje neprepustna vrata na Titanicu. Ta teorija kaže, da bi se Titanic, če bi se ta vrata odprla, posedel na enakomerni kobilici in bi zato ostal na vodi dovolj dolgo, da bi prišle reševalne ladje. Vendar se zdi, da je ta teorija iz dveh razlogov daleč od resničnosti: prvič, da med nobenim od prvih štirih oddelkov ni bilo nobenih neprepustnih vrat, zato ni bilo mogoče znatno znižati prelivanje vode v premcu. Drugič, Bedford in Hacket sta z izračuni pokazala, da bi kakršna koli večja količina korita vode kotlovnice št. 4 povzročila nagib Titanica, kar bi se zgodilo približno 30 minut prej kot dejanski čas potapljanja. Poleg tega bi osvetlitev izgubila približno 70 minut po trčenju zaradi poplave kotlovnic. Bedford in Hacket sta analizirala tudi hipotetičen primer, da pregrad sploh ni bilo. Potem bi plovilo potonilo približno 70 minut, preden bi se dejanski čas potopa in razsvetljavo izgubilo približno 40 minut po trčenju.
Kasneje, v dokumentarcu iz leta 1998 z naslovom Titanic: Secrets Revealed, je Discovery Channel sprožil modelne simulacije, ki so to teorijo tudi ovrgle. Simulacije so nakazovale, da bi odpiranje neprepustnih vrat na Titanicu povzročilo, da se bi ladja prevrnila na bok prej, kot je dejansko potonila več kot pol ure, kar potrjuje ugotovitve Bedforda in Hacketja.
Teorija o prelomu ladje na dvoje sličica|Prikazovanje preloma ladje na dvoje.