Potop ladje RMS Lusitania

Potop britanske potniške prekooceanske ladje RMS Lusitania se je zgodil 7. maja 1915 med prvo svetovno vojno, ko je Nemčija vodila napad svojih U-podmornic proti Veliki Britaniji potem, ko je ta na začetku vojne blokirala Nemčijo. Lusitanio je na svoji 202 plovbi čez Atlantik torpedirala in potopila nemška podmornica U-20. Ladja je potonila v 18 minutah, 11 milj (18 km) južno od polotoka Old Head of Kinsale na Irskem, pri čemer je umrlo 1198 ljudi, preživelo pa jih je 765. Potopitev je v mnogih državah obrnila javno mnenje proti Nemčiji, prispevala k ameriškemu vstopu v prvo svetovno vojno in postala ikoničen simbol v vojaških kampanjah za novačenje vojnih dejanj.

Lusitania je postala žrtev torpednega napada razmeroma zgodaj v prvi svetovni vojni, preden so taktike za izogibanje sovražnim podmornicam pravilno razumeli in izvedli. Sodobne preiskave tako v ZDA kot v Veliki Britaniji o natančnih vzrokih izgube ladje so ovirale potrebne vojne tajnosti in propagandna kampanja za zagotovitev, da je vsa krivda padla na Nemčijo. Prepiri o tem ali je bila ladja zakonit vojaški cilj, sta ves čas Velika Britanija in Nemčija govorili svoje, saj sta obe strani podali zavajajoče trditve o ladji. V času, ko je bila potopljena, je poleg potnikov in posadke prevažala tudi več kot 4 milijone nabojev streliva z osebnim orožjem, skoraj 50 ton mitraljeza in 3.240 ton granat in molotov. V letih po potopu so se do razbitine potopili številni potapljači in raziskovalci, da bi dobili več informacij, saj so iskali podatke kako natančno je ladja potonila in prepir se nadaljuje še danes.

Ozadje

levo|sličica|Lusitania leta 1907. Ko je bila Lusitania zgrajena, je britanska vlada subvencionirala njene stroške gradnje in obratovanja, pod pogojem, da se lahko po potrebi ladjo preuredi v trgovsko križarko z orožjem. Ob začetku prve svetovne vojne jo je britanska admiraliteta najela za rekvizicijo kot oborožena trgovska križarka, zato je bila uvrščena na uradni seznam AMC.

Admiraliteta je nato preklicala njeno prejšnjo odločitev in se odločila, da je navsezadnje ne bodo uporabljali na seznamu AMC;  velike linijske potniške ladje, kot je Lusitania, so porabile ogromne količine premoga (910 ton na dan ali 37,6 tone /na eno uro) in postale resen izpust rezerv goriva Admiralitete zato so bile ekspresne linijske ladje ocenjene, kot neprimerne za vlogo, med vojno.Bile so tudi zelo izrazite; zato so bile še naprej uporabljene za prevoz potnikov. Lusitania je ostala na uradnem seznamu AMC in je bila leta 1914 uvrščena kot pomožna križarka v reviji Jane's All the World's Boight Lhips, skupaj z njeno sestrsko ladjo RMS Mauretania.

Ob začetku sovražnosti je narasla resnost za varnost Lusitanie in drugih velikih linijskih ladij. Med prvim ladijskim plovbami proti vzhodu po začetku vojne je bila ladja preparvana v črno sivo barvno shemo, da bi poskušala zakriti njeno identiteto in jo zavarovati. Ko se je izkazalo, da nemško mornarico nadzira kraljeva mornarica, njihova trgovinska grožnja pa je skoraj v popolnoma izginila, se je zelo kmalu zdelo, da je Atlantik varen za ladje, kot je Lusitania, če so rezervacije rezervirale stroške vzdrževanja nje v službi.New photographic evidence presented in Lusitania: An Illustrated Biography, by J. Kent Layton (2010, Amberley Books) sličica|Nemški zemljevid vojnega območja, februarja 1915. Večina britanskih ladij je bila napadenih v tem območju. Veliko linijskih plovil je plulo čez Atlantik jeseni in pozimi 1914–1915, deloma zaradi padajočega povpraševanja po potovanjih potnikov čez Atlantik, deloma pa zaradi zaščite pred škodo zaradi min in drugih nevarnosti. Med najbolj prepoznavnimi od teh linijskih plovil so bile nekatere na koncu uporabljene kot vojaške ladje, druge pa so postale bolniške ladje. Lusitania je ostala v komercialni službi; čeprav rezervacije na njej jeseni in pozimi nikakor niso bile velike, vendar povpraševanje je bilo dovolj veliko, da bi jo lahko obdržali v civilni službi. Sprejeti pa so bili ekonomični ukrepi. Ena od teh je bila zaustavitev njene kotlovnice št. 4 za varčevanje s premogom in stroškov posadke; to je zmanjšalo njeno največjo hitrost iz 25 na 21 vozlov (46 do 39 km / h).Simpson p. 60Kljub temu pa je ostala najhitrejša prvovrstna potniška linijska ladja, ki je ostala v komercialnih storitvah.

Ker so očitne nevarnosti izginile, je tudi ladijska prikrita barvna shema padla in jo vrnila v civilne barve. Njeno ime je bilo napisano v pozlati, njeni dimniki so bili prebarvani v tradicionalno barvo družbe Cunard Line, nadgradnja pa je bila spet pobarvana v belo. Ena sprememba je bila dodajanje bronaste / zlate barve traku okoli podlage nadgradnje tik nad črno barvo.

Zadnja plovba Lusitania je 17. aprila 1915 izplula iz Liverpoola in 24. aprila priplula v New York na newyorški pomol št. 54. Medtem je nemško-ameriško cesarko veleposlaništvo razmišlalo kaj narediti če bi Lusitanio napadla nemška U-podmornica. Veleposlaništvo se je odločilo, da bo pred naslednjo plovbo potnike opozorilo naj ne potujejo na Lusitaniji. Cesarko veleposlaništvo je tako v vseh ameriških časopisih napisalo opozorilni oglas, vključno s tistim v New Yorku: OPOZORILO!

POTNIKI, ki nameravajo začeti potovanje čez Atlantik, opozarjamo, da med Nemčijo in njenimi zavezniki ter Veliko Britanijo in njenimi zavezniki obstaja vojno stanje. Območje vojne vključuje vode, ki mejijo na britanske otoke. Plovila, ki plujejo pod zastavo Velike Britanije ali katerega od njihovih zaveznikov, lahko v skladu z uradnim obvestilom nemške vlade, U-podmornice ta plovila v teh vodah napadejo in potopijo. Zato potniki, ki potujejo v vojnem območju na ladjah Velike Britanije ali njenih zaveznikov, to storijo na lastno odgovornost.

IMPERIJSKA NEMŠKA EMBASIJA

Washington D. C., 22. april 1915 To opozorilo je bilo natisnjeno na oglasu za povratno plovbo Lusitanie, vendar je bilo zaradi tehničnih težav v časopisih objavljeno šele 30. aprila, en dan pred odhodom. Opozorilo je povzročilo vznemirjanje v tisku ter zaskrbelo nekatere potnike in posadko ladje.

Odhod sličica|Kapitan Lusitanie, William Thomas Turner (1914). Medtem ko so bile zaradi vojaških prizadevanj dolžne številne britanske potniške ladje ostati v matičnem pristanišču, je Lusitania ostala na svoji tradicionalni poti med Liverpoolom in New Yorkom. 1. maja 1915 se je na ladjo vkrcalo 1.959 ljudi. Poleg svoje 694 posadke je prevažala 1.265 potnikov, večinoma britanskih državljanov, pa tudi veliko Kanadčanov, skupaj z 139 Američani. Njena nastanitev v prvem razredu, po kateri je bila znana na severnoatlantski poti, je bila rezervirana za nekaj več kot polovico zmogljivosti 290. Drugi razred je bil močno prekomerno napolnjen s 601 potniki, kar je daleč presegalo največjo kapaciteto 460. Medtem ko je bilo veliko majhnih otrok in dojenčkov na krovu so pripomogli k zmanjšanju stiskanja v omejenem številu in štiriposteljnih kabin, situacijo so na koncu odpravili tako, da so nekateri potniki drugega razreda lahko zasedli prazne kabine prvega razreda. V tretjem razredu je veljalo, da je položaj norma za prehod proti vzhodu, saj je le 373 potovalo v nastanitvenih objektih, zasnovanih za 1.186 ljudi. levo|sličica|Lusitania kmalu po odhodu iz New Yorka. To je bila zadnja posneta fotografija Lusitanie. Kapitan William Thomas Turner, znan tudi, kot "Bowler Bill", se je vrnil na staro poveljstvo k Lusitaniji. Prejšnjemu kapitanu ladje, Dowu so naročili naj si vzame dopust zaradi stresa pri načrtovanju zaščite ladje pred sovražnimi podmornicami. Turner je poskušal pomiriti potnike z obrazložitvijo, da jo je hitrost ladje varna pred napadom podmornice. Vendar je Cunard zaprl eno od štirih ladijskih kotlovnic, da bi zmanjšal stroške za redna naročena vojna potovanja, kar zmanjša njeno največjo hitrost s 25,5 na približno 22 vozlov. Lusitania je tako 1. maja 1915, ob 12:20, izplula iz New Yorka na svojo 202 plovbo čez Atlantik v Liverpool, z 1.959 ljudmi na krovu (med njimi tudi trije nemški državljani). Nekaj ur po odhodu ladje je sobotna večerna izdaja Washington Times na svoji naslovnici objavila dva članka, oba pa sta se nanašala na opozorila za povratno plovbo. 

Dejavnost podmornice sličica|Podmornica U-20 (druga na levi) s sestrskimi podmornicami v nemškem pristanišču v Kielu. |267x267_pik sličica|Poveljnik podmornice U-20, Walther Schwieger. Medtem, ko je Lusitania plula čez Atlantik na vzhod, je britanska Admiraliteta spremljala stanje in delovanje nemške podmornice U-20 pod poveljstvom kapitana Waltherja Schwigerja, ki je bila takrat dejavna v Irskem morju. Podmornica U-20 je do tedaj potopila že veliko britanskih ladij. Od 4. maja se je zadrževala 160 km južno od Irske obale. 5. maja je kraljeva vojna mornarica poslala neobvezno sporočilo vsem ladjam - "Podmornica je dejavna ob južni obali Irske",ob polnoči pa je dodala redna nočna opozorila, "Podmornica dejavna zunaj Fastneta". Kapitan Turner je 6. maja zvečer prejel dve opozorili britanske Admiralitete in je sprejel predvidne varnostne ukrepe. Ena od teh je bila, da so bile vse zunanje luči na ladji ugasnjene, da ladja tako ne bi bila vidna medtem, ko bi vstopala v vojno območje. Vendar je tisti večer na ladji potekal koncert sklada Seamenovih dobrodelnih organizacij in kapitan Turner se je udeležil koncerta v jedilnici prvega razreda.Beesly, p. 101

7. maja okoli 11. ure je admiraliteta na vse ladje poslal še eno opozorilo, najbrž na zahtevo Alfreda Boota, ki je bil zaskrbljen zaradi Lusitanie: "U-podmornica je potopila še eno ladjo, zdaj nadaljuje pot na severozahod." Booth in ves ladje na poti v Liverpool so prejele novico o potopitvi, o čemer je Admiraliteta vedela vsaj ob 3:00 uri tisto jutro. Turner je prilagodil smer proti severovzhodu, ne vedoč, da se bo to poročilo nanašalo na dogodke prejšnjega dne in očitno razmišljajoče, da se podmornice pogosteje zadržujejo na odprtem morju, da bi zato Lusitania plula bližje obali saj bi bila tako varnejša. Ob 13:00 je bilo prejeto drugo sporočilo, "Podmornica pet milj južno od rta Clear, nadaljuje pot proti zahodu, nazadnje opažena ob 10:00 uri." To poročilo je bilo povsem netočno kot, da na tej lokaciji ni bila nobena podmornica.

Podmornica U-20 je imela malo goriva in le tri torpede na krovu. 7. maja zjutraj je bila vidnost slaba in Schwieger se je odločil, da se odpravijo domov. Podmornica se je potopila ob 11. uri, potem ko je Schwieger videl ribiško ladjo, za katero je verjel, da je britanska patrulja, in se kmalu zatem odločil, da je ne bo napadel. To je pomožni križar HMS Juno videl in se vrnil v Queenstown (danes Cork), ko je ob 7:45 prejel opozorilo o dejavnosti podmornice v bližini Queenstownskega pristanišča.Beesly p. 108

Potopitev Lusitania je bila 6. maja zvečer od zahodne južne obale oddaljena 750 milj (1.210 km) in takrat je ladja zaplula v napovedano vojno območje. Do 5:00 ure zjutraj 7. maja je dosegla točko dobrih 190 km jugozahodno od rta Fastnet (najjužnega rta Irske), kjer se je srečala z britansko morsko patruljo Partridge. Ob 6:00 se je ladji približala gosta megla in posadka je naročila dodatno opazovanje ladijskim opazovalcem. Nekatere potnike je motilo, da je ladja skozi trobila na ladijske piščali na svojih dimniki. Ko se je ladja približala Irski, je kapitan Turner ukazal ob 8:00 zmanjšati hitrost ladje na 8 vozlov, uro pozneje pa povečati na 13 vozlov. Ob 10:00 se je megla začela dvigati in do poldneva je ladjo nad čistim mirnim morjem zasijalo sonce. Hitrost ladje se je povečala na 18 vozlov in Lusitania je tako nadaljevala svojo 202 plovbo čez Atlantik v Liverpool kamor je nameravala pripluti pozno popoldne. sličica|Angleška ilustracija: Lusitania ravnokar torpedirana. Prikazana je tudi druga eksplozija.