Cerkev Vasilija Blaženega (, Sobor Vasilija Blažennogo) je krščanska cerkev na Rdečem trgu v Moskvi, Rusija in velja za kulturni simbol države. Stavba, ki je zdaj muzej, je uradno znana kot stolnica/sobor zaščitnice svete Device na jarku (Собо́р Покрова́ Пресвято́й Богоро́дицы, что на Рву /Sobor Pokrova Presvjatoj Bogorodici, čto na Rvu) ali Pokrovska stolnica (Покро́вский собо́р/Pokrovski sobor). Zgrajena je bila od leta 1555 do 1561 po naročilu Ivana Groznega in spominja na zajetje Kazana in Astrahana. Bila je najvišja zgradba v mestu do dokončanja zvonika Ivana Velikega leta 1600.Brunov, p. 39

Prvotna zgradba, znana kot Cerkev svete Trojice in pozneje stolnica svete Trojice, je vsebovala osem cerkva, razporejenih okoli devete, osrednje cerkve; leta 1588 je bila postavljena deseta cerkev nad grobom čaščenega lokalnega svetnika Vasilija (Bazilij). V 16. in 17. stoletju je bila cerkev, ki je bila (tako kot vse cerkve v bizantinskem krščanstvu) doživljana kot zemeljski simbol nebeškega mesta, popularno znana kot Jeruzalem in je služila kot alegorija Jeruzalemskega templja v vsakoletni procesiji na Cvetno nedeljo, ki sta se je udeležila moskovski patriarh in car.A concise English history of the evolution of the church's names is provided in Shvidkovsky 2007 p. 126

Stavba je oblikovana kot plamen kresa, ki se dviga v nebo, zasnova, ki v ruski arhitekturi nima vzporednice. Dmitrij Švidkovski v svoji knjigi Ruska arhitektura in zahod navaja, da »je kot nobena druga ruska zgradba. Nič podobnega ni mogoče najti v celotnem tisočletju bizantinske tradicije od 5. do 15. stoletja ... nenavadnost, ki osupne s svojo nepričakovanostjo, zapletenost in bleščeče prepletanje številnih podrobnosti njene zasnove«.Shvidkovsky 2007, p. 126 Cerkev je napovedala vrhunec ruske nacionalne arhitekture v 17. stoletju.

Kot del programa državnega ateizma je bila cerkev odvzeta ruski pravoslavni skupnosti kot del antireligioznih akcij Sovjetske zveze in je od leta 1928 delovala kot oddelek Državnega zgodovinskega muzeja. Popolnoma sekularizirana je bil leta 1929 in ostaja last Ruske federacije. Cerkev je od leta 1990 del Unescove svetovne dediščine Moskovski Kremelj in Rdeči trg . Pravzaprav ne gre za Kremelj, ampak je v zahodnih medijih med hladno vojno pogosto služil kot vizualni metonim za Rusijo in Sovjetsko zvezo, in so jo tujci včasih pomešali s samim Kremljem. Z razpadom Sovjetske zveze leta 1991, so bile od leta 1997 obnovljene tedenske pravoslavne krščanske maše z molitvijo k svetemu Vasiliju.http://www.patriarchia.ru/db/text/277545.html

Gradnja pod Ivanom IV.

V zgodovini je cerkev v preteklosti zasedala trg med vrati sv. Frolja (pozneje Odrešenika) Moskovskega kremlja in posado (naselje v Ruskem cesarstvu, ki je bilo pogosto obdano s stenami in jarkom, in je mejilo na mesto ali na kremelj, vendar zunaj njega). Središče trga je zaznamovala cerkev sv. Trojice, zgrajena iz istega belega kamna kot Kremelj Dmitrija Donskega (1366–68) in njegove stolnice. Car Ivan IV. Grozni je obeležil vsako zmago rusko-kazanske vojne s postavitvijo lesene spominske cerkve ob zidovih cerkve sv. Trojice; do konca svoje akcije v Astrahanu je bila v gručo zajetih sedem lesenih cerkva. Po poročilu v Nikonovi kroniki je Ivan jeseni leta 1554 ukazal zgraditi na istem mestu leseno cerkev Priprošnje, 'na jarku'. Leto pozneje je Ivan ukazal graditi novo kamnito stolnico na mestu cerkve sv. Trojice v počastitev svojih pohodov. Posvetitev cerkve v vojaško zmago je bila 'velika inovacija' za Moskovje. Postavitev cerkve zunaj kremeljskih zidov je bila politična izjava v korist posadskih občanov in proti dednim bojarjem (бояrom).

Sodobni komentatorji so novo stavbo jasno opredelili kot cerkev sv. Trojice, po njenem najbolj vzhodnem svetišču Kudryavtsev, p. 72; status katolikona (собор, sobor, velika sestavljena cerkev v mestu) še ni bil podeljen:

Identiteta arhitekta ni znana. Tradicija je veljala, da sta cerkev gradila dva arhitekta, Barma in Postnik: v uradnem registru ruske kulturne dediščine sta navedena 'Barma in Postnik Jakovlev'. Raziskovalci so predlagali, da se obe imeni nanašata na isto osebo, Postnik Jakovlev ali, alternativno, Ivan Jakovlevič Barma (Varfolomej). Legenda pravi, da je Ivan arhitekta oslepil, da mojstrovine ni mogel znova ustvariti drugje. Številni zgodovinarji so prepričani, da gre za mit, saj je pozneje arhitekt sodeloval pri gradnji cerkve Marijinega oznanjenja v Moskvi, pa tudi pri gradnji obzidja in stolpov Kazanskega Kremlja. Postnik Jakovlev je ostal aktiven vsaj v 1560-ih.List of federally protected buildings, cited above, names Postnik Yakovlev and Ivan Shiryay the builders of the new Kazan Kremlin, 1555–1568.

Obstajajo dokazi, da so pri gradnji sodelovali kamnoseki iz Pskova in nemških dežel.

Arhitekturni slog

Ker cerkev nima analogije - v prejšnji, sodobni ali poznejši arhitekturi Moskve in bizantinske kulturne tradicije na splošno - so viri, ki so navdihnili Barmo in Postnik, sporni. Eugène Viollet-le-Duc je zavrnil evropske korenine za stolnico, saj je menil, da so njeni konzolni loki bizantinski in nazadnje azijski. Sodobna »azijska« hipoteza meni, da je stolnica poustvaritev mošeje Qolşärif, ki so jo ruske čete uničile po obleganju Kazana.

Ruski pisci iz 19. stoletja, začenši z Ivanom Zabelinom, so poudarili vpliv ljudskih lesenih cerkva ruskega severa; njihovi motivi so se pojavili v zidanih, zlasti votivne cerkve, ki niso potrebovale veliko vernikov. David Watkin je pisal tudi o mešanici ruskih in bizantinskih korenin, in stolnico imenoval 'vrhunec' ruske ljudske lesene arhitekture.Watkin, pp. 102–103

Cerkev združuje zloženo slojevito zasnovo najzgodnejšega (1505–1508) dela zvonika Ivana Velikega, osrednji šotor cerkve Vnebovzetja v Kolomenskem (1530) in valjasto obliko cerkve Janeza Krstnika v Djakovu (1547); vendar je izvor teh edinstvenih zgradb enako problematičen. Cerkev na Kolomenskem je po besedah Sergeja Podjapolskega zgradil Italijan Petrok Maly, čeprav zgodovina še ni sprejela njegovega mnenja. Andrey Batalov je revidiral leto dokončanja cerkve v Dyakovem med 1547 do 1560-ih in 1570-ih in ugotovil, da cerkev sv. trojice sploh ni mogla imeti oprijemljivih predhodnic.Batalov, p. 16

Dmitrij Švidkovski je predlagal, da so 'neverjetne' oblike cerkve sv. Trojice in Vnebovzete v Kolomenskem videti kot nastajajoča nacionalna renesansa, ki meša prejšnje moskovske elemente z vplivom italijanske renesanse. V Moskvi je v obdobju 1474–1539 neprestano delovala velika skupina italijanskih arhitektov in obrtnikov ter grških beguncev, ki so v mesto prispeli po padcu Carigrada. Ti dve skupini sta po Švidkovskem pomagali moskovskim vladarjem pri kovanju nauka o tretjem Rimu, kar je posledično spodbujalo asimilacijo sodobne grške in italijanske kulture. Švidkovski je opozoril na podobnost tlorisa stolnice z italijanskimi koncepti Antonia da Sangalla, mlajšega in Bramanteja, najverjetneje pa na Filaretejev Trattato di architettura. Drugi ruski raziskovalci so opazili podobnost s skicami Leonarda da Vincija, čeprav ga v Ivanovi Moskvi niso mogli poznati. Nikolaj Brunov je prepoznal vpliv teh prototipov, ne pa tudi njihovega pomena; predlagal je, da je Moskva sredi 16. stoletja že imela lokalne arhitekte, usposobljene za italijansko tradicijo, arhitekturno risbo in perspektivo in da se je ta kultura izgubila v obdobju težav.

Andrey Batalov je zapisal, da so jo sodeč po številu novih elementov, ki so jih uvedli s cerkev, najverjetneje zgradili nemški obrtniki. Batalov in Švidkovski sta ugotovila, da so v času Ivanove vladavine Nemci in Angleži zamenjali Italijane, čeprav je nemški vpliv prišel kasneje v času vladavine Mihaela Romanova. Nemški vpliv posredno podpirajo rustificirani pilastri osrednje cerkve, značilnost pogostejša v sodobni severni Evropi kot v Italiji.Brunov, p. 125

Akademska izdaja Monument of Architecture in Moscow iz leta 1983 zavzema sredino: cerkev je najverjetneje produkt zapletene interakcije izrazitih ruskih tradicij lesene in kamnite arhitekture, pri čemer so nekateri elementi izposojeni iz del Italijanov v Moskvi. Zlasti slog opečnega zidanja v obokih je italijanski.Komech, Pluzhnikov p. 401

Postavitev

Namesto da bi sledili prvotni ad hoc postavitvi (sedem cerkva okrog osrednjega jedra), so se Ivanovi arhitekti odločili za bolj simetričen tloris z osmimi stranskimi cerkvami okoli jedra, izdelajo »temeljito skladen, logičen tloris«, na kar je vplival spomin na Ivanova iracionalna grozodejstva. Osrednje jedro in štiri večje cerkve na štirih glavnih kompasnih točkah so osmerokotne; štiri diagonalno postavljene manjše cerkve so kuboidne, čeprav je njihova oblika komaj vidna v poznejših dodatkih. Večje cerkve stojijo na masivnih temeljih, manjše pa so bile postavljene na dvignjeno ploščad, kot da lebdijo nad tlemi.

Čeprav so stranske cerkve urejene v popolni simetriji, cerkev kot celota ni. Večja osrednja cerkev je bila namerno odmaknjena proti zahodu od geometrijskega središča stranskih cerkva, da bi lahko namestili njeno večjo apsido na vzhodni strani. Zaradi te subtilne izračunane asimetrije je gledanje s severa in juga zapleteno večosno obliko, medtem ko se zahodna fasada, obrnjena proti Kremlju, zdi pravilno simetrična in monolitna. Slednje dojemanje je podkrepljeno s trdnjavskim slogom mašikul in konzolnim vogalom zahodne cerkve Vstop v Jeruzalem, ki zrcali resnične utrdbe Kremlja.

Znotraj sestavljene cerkve je labirint ozkih obokanih hodnikov in navpičnih cilindrov cerkva. Danes cerkev sestavlja devet posameznih kapel. Največja, osrednja cerkev Priprošnje, je v notranjosti visoka 46 metrov, tlorisna površina pa le 64 kvadratnih metrov. Kljub temu pa je s svojimi izjemno debelimi zidovi širša kot cerkve na Kolomenskem. Hodniki so delovali kot notranji parvis (trg pred cerkvijo); zahodni hodnik, ki ga krasi edinstven raven kasetiran strop, podvojen kot narteks.

Samostojen zvonik prvotne cerkve sv. Trojice je stal jugozahodno ali južno od glavne zgradbe. Načrti poznega 16. in začetka 17. stoletja prikazujejo preprosto zgradbo s tremi strešnimi šotori, najverjetneje pokritimi s pločevino. Do danes ni ohranjena nobena tovrstna zgradba, čeprav je bila takrat običajna in se je uporabljala na vseh prehodnih stolpih Skorodoma. Panorama Avgusta von Meyerberga (1661) predstavlja drugačno stavbo z gručo majhnih čebulnih kupol.

Struktura

Temelji, kot je bilo tradicionalno v srednjeveški Moskvi, so bili zgrajeni iz belega kamna, same cerkve pa so bile zgrajene iz rdeče opeke (28 x 14 x 8 cm), razmeroma nov material (prva potrjena opečna stavba v Moskvi, novi Kremeljski zid, so začeli graditi leta 1485). Raziskave zgradbe kažejo, da je nivo kleti popolnoma poravnan, kar kaže na uporabo profesionalnega risanja in merjenja, vendar vsaka naslednja raven postaja manj pravilna. Restavratorji, ki so v letih 1954–1955 zamenjali dele zidov so odkrili, da masivni opečni zidovi skrivajo notranji leseni okvir, ki vodi po celotni višini cerkve. Ta okvir, izdelan iz natančno vezanih tankih čepkov, je bil postavljen kot prostorski model prihodnje cerkve v naravni velikosti in je bil nato postopoma zaprt v masivnem zidu.Komech, Pluzhnikov p. 402Brunov, p. 47

Gradbeniki, očarani nad fleksibilnostjo nove tehnologije, so opeko uporabljali kot dekorativni medij znotraj in zunaj, tako da je bilo odprtih čim več opečnih zidov; kadar je lokacija zahtevala uporabo kamnitih zidov, je bila okrašena z vzorcem opeke, ki je bila naslikana na štukature. Glavna novost, ki jo je uvedla cerkev, je bila uporaba strogo 'arhitekturnih' sredstev zunanje dekoracije.Shvidkovsky 2007, p. 129 Skulpture in sakralni simboli, ki jih je uporabljala prejšnja ruska arhitektura, popolnoma manjkajo; poznejši dodatek so cvetni okraski. Namesto tega se cerkev ponaša z raznolikostjo tridimenzionalnih arhitekturnih elementov, izvedenih v opeki.

Barva