Jezero Izabal (, znan tudi kot Golfo Dulce – Sladki zaliv) je največje jezero v Gvatemali, ki leži v istoimenski provinci na vzhodu države. Meri približno 48 km v dolžino in 24 km v širino ter je s površino 589 km² tretje največje jezero v Srednji Ameriki (za Nikaragovskim in Managovskim jezerom). thumb|Španska Utrdba San Felipe de Lara

Geografija Leži na ravnici, ki jo tvori prelomnica med gorovji Sierra de Santa Cruz in Sierra Chamá na severu ter Sierra de las Minas in Montaiias del Mico na jugu, približno v smeri vzhod–zahod.

Največja globina v sredini jezerske kotanje znaša približno 16 m, pri čemer je gladina le nekaj metrov nad morsko gladino, torej je večina jezera kriptodepresija. Obsega površino 589,6 km². Njegov glavni pritok je reka Río Polochic na zahodu, ki zagotavlja 70 odstotkov vodne mase.Unipesca/Aeci, 2004 Ker je povezano z odprtim morjem, je imelo jezero vedno velik pomen za plovbo in posledično za trgovino. Španski kolonialni vladarji so se morali pogosto braniti pred napadi britanskih piratov, zato so leta 1652 na najožjem delu jezera, blizu njegovega severovzhodnega konca, zgradili trdnjavo Castillo de San Felipe de Lara. Kasneje so jo večkrat prezidali, zdaj pa je obnovljena kot narodni spomenik.

Danes sta jezero in njegova okolica pomembna za turizem. Mesto El Estor leži na severozahodnem koncu jezera in predstavlja edino cestno povezavo z regijo Alta Verapaz v osrednji Gvatemali. Redne ladijske linije delujejo le med krajema El Relleno in Livingston, ne pa prek samega jezera. Povezave od Livingstona do El Estorja prek El Rellena (ali Castillo San Felipe) zagotavlja manjše število zasebnih lastnikov čolnov.

Jezero Izabal je nastalo s tektonskimi premiki plošč in je del prelomnega sistema Polochic-Motagua (PMFS), kjer se stikata karibska in severnoameriška plošča. Jezero je nastalo, ko se je severnoameriška plošča oddaljevala od karibske plošče, s čimer je nastala tako imenovana »raztezna kotlina« (). Verjetno je nastalo v zgodnjem miocenu, pred približno 20 milijoni let.

Rio Dulce je plovna, zato je bilo jezero v kolonialnem času pomembno kot trgovska pot za pridelke z višavij zahodno od jezera.

Komercialni ribolov se v novejših časih osredotoča na morske ribe, odporne na nizko slanost, ki živijo v jezeru, kot je ostrižnjak vrste Centropomus undecimalis. Poleg tega so v okolici jezera kopali nikelj.

Rastlinstvo in živalstvo Več območij v okolici jezera je razglašenih za naravne rezervate in narodni park; deli samega jezera so pod zaščito od leta 2004. Na zahodni obali je naravni park Bocas Del Polochic. Na vzhodu, pri iztoku iz jezera, leži narodni park Rio Dulce.

Rastlinstvo Obale jezera porašča vlažen do zelo vlažen tropski deževni gozd s tipičnim rastjem, razen na območjih, kjer so zemljišča izkrčili za kmetijstvo in naselja. Zaradi prevladujočih smeri vetra in odtekanja hranil s kopnega je vzhodni del jezera močno porasel z vodno hijacinto. Poleg tega v jezeru uspeva še 24 drugih vrst vodnih rastlin.

Živalstvo Jezero je dom vsaj trem endemičnim vrstam rib ter približno 30 drugim vrstam rib, 280 vrstam ptic in številnim vrstam dvoživk ter plazilcev. Ker je jezerska kotlina del državnih zavarovanih območij, so številne vrste, ki naseljujejo to regijo, zakonsko zaščitene v skladu z Rdečim seznamom, ki ga je objavil Nacionalni svet za zavarovana območja (CONAP) (Unipesca/Aeci, 2004).

Ribe Najbolj izstopa prisotnost morskih bikov (Carcharhinus leucas), vrste, katere razširjenost je močno ogrožena. Na tem območju je endemična vrsta ciplja, ki jo lokalno imenujejo Tepemechín (Agonostomus monticola). Med pomembne gospodarsko izkoriščane ribe spadajo: Astyanax aeneus (lokalno znana kot Pepesca); Centropomus ensiferus (znana tudi kot Robalito) in večja vrsta Robalo (Centropomus undecimalis); ter atlantski tarpon (Megalops atlanticus), znan kot Sábalo, ki velja za posebno poslastico.

Poleg tega so v jezeru Izabal prisotne vrste, kot so: Eugerres plumieri (znana kot Mojarra); Oligoplites palometa (imenovana Zapatera); Parachromis motaguensis (znana kot Guapote Tigre), vrsta ostrižnika; Mugil cephalus (znana kot Liseta); Vieja maculicauda; Poecilia gillii (imenovana Pupo ali kostariška molly); Pomadasys crocro (znana kot Ronco); ter vrsta Brycon (Brycon guatemalensis), ki jo najdemo le v Gvatemali.

V jezeru živijo tudi številne vrste somov, vključno z Hexanematichthys guatemalensis, Rhamdia guatemalensis in Ariopsis seemanni (lokalno znano kot Quixque).

Nilska tilapija (Oreochromis niloticus), vrsta, ki izvira iz Afrike, je bila vnesena zaradi ribogojstva; lokalni ribiči jo poznajo pod imenom Tilapa.

Drugi prebivalci jezera Najbolj izstopa prisotnost morskih krav. Vendar pa je populacija Karibskega lamantina (Trichechus manatus) močno ogrožena in strogo zaščitena. Enako ogrožen je kajman očalar (Caiman crocodilus), ki ga najdemo predvsem na južni obali. Med pomembne rake sodita kozica Litopenaeus vannamei in modri rak (Callinectes sapidus).

Jezero služi tudi kot gnezdišče in počivališče številnim vrstam ptic, kot so čaplje in pelikani.

Onesnaževanje okolja Švicarska družba Solway Group upravlja rudnik niklja Fénix v kraju El Estor ob jezeru Izabal.

Do prvega večjega primera onesnaženja jezera Izabal je prišlo leta 2017, ko je – verjetno zaradi močnega deževja – prelil izpustni kanal rudnika, zaradi česar se je voda delno obarvala rdeče (zaradi vsebnosti železa). Voda v jezeru je onesnažena s kromom, stranskim proizvodom pridobivanja niklja. Tveganja za zdravje se pojavijo pri koncentracijah, ki presegajo 90 mikrogramov na gram sedimenta; meritve iz leta 2017 pa so pokazale vrednosti v razponu od 580 do 2800 mikrogramov na gram sedimenta. Kot onesnaževala so bile zaznane tudi povišane ravni aluminija, železa in niklja. Zabeležen je bil drastičen upad števila avtohtonih vrst rib in karibskih morskih krav; ribe so močno onesnažene s težkimi kovinami, zato jih je težko prodati.

Prah, ki nastaja pri izkopavanju v odprtem kopu v El Estoru, povzroča hudo onesnaženost zraka. Veter in dež sčasoma zaneseta nikljev prah v jezero Izabal, kjer škoduje lokalnemu rastlinstvu in živalstvu. Leta 2022 so strokovnjaki v bližini rudnika izmerili koncentracije niklja v drobnih delcih v razponu od 150 do 800 nanogramov. Za primerjavo: najvišja dovoljena meja v Evropski uniji znaša 20 nanogramov. Prebivalci v bližini rudnika vse pogosteje trpijo zaradi kožnih izpuščajev in težav z dihali, kot sta astma in bronhitis.

Kemične in biološke analize ter analize fitoplanktona, opravljene leta 2003, kažejo, da je jezero Izabal evtrofično; zanj so značilne visoke ravni hranil (fosforja in dušika) ter prisotnost fitoplanktonskih organizmov, ki veljajo za kazalnike evtrofikacije jezera. Na degradacijo porečja jezera Izabal kažejo visoke ravni hranil, ki so posledica krčenja gozdov in neustreznih kmetijskih praks v celotnem porečju ter neposrednega izpuščanja neobdelane odpadne vode v reke in jezero Izabal. Pritoki jezera Izabal in reka Rio Dulce ter vasi ob teh vodah so bili prepoznani kot glavni viri onesnaževanja, ki predstavljajo večplastno grožnjo biotski raznovrstnosti reke in mokriščem biotopa Chocón Machacas ob reki Rio Dulce.Francisco Pérez: Contaminación en el ecosistema Lago de Izabal-Río Dulce-Bahía de Amatique, Guatemala (Verschmutzung im Ökosystem Lago de Izabal-Río Dulce-Bahía de Amatique, Guatemala), in Humedales de Iberoamérica. Experiencias de Estudio y Gestión. (S. 60–69), 2005; ISBN 959-270-061-3 Vladne študije, ki jih je izvedel organ za upravljanje jezera, kažejo na izboljšanje kakovosti vode med letoma 2005 in 2011; povišanih ravni fosfatov po navedbah niso več zaznali.

Kultura V okolici jezera živi več domorodnih skupnosti, med njimi Maji Q'eqchi'.

Utrdba San Felipe de Lara, zgrajen leta 1652 v čast sodniku Antoniu Lari Mangravu, je bil postavljen za zaščito regije pred pirati.

Zanimivosti Po dešifriranju majevskega rokopisa iz Dresdna je ljubiteljski raziskovalec trdil, da je na tem območju stala starodavna majevska prestolnica Atlan, ki naj bi okoli leta 666 pr. n. št. potonila v jezeru. Mesto naj bi hranilo več kot 2100 zlatih plošč s skupno težo do osem ton. Vedno znova se pojavljajo posamezniki, ki želijo ta zaklad pridobiti z dna jezera, vendar znanstvene raziskave tej zgodbi ne pripisujejo nikakršne verodostojnosti.

Sklici

Viri

Zunanje povezave

Opis in zgodovina (španščina)

Kategorija:Geografija Gvatemale Kategorija:Jezera v Severni Ameriki