Ruska arhitektura sledi tradiciji, katere korenine segajo v zgodnjo rusko leseno arhitekturo (vključno z različnimi avtohtonimi elementi) in v arhitekturo Kijevske Rusije s središči v Velikem Novgorodu in Kijevu. Na rusko arhitekturo je vplivalo tudi Bizantinsko cesarstvo. Medtem ko je bila ruska arhitektura in kultura v mnogih primerih navdihnjena z bizantinsko arhitekturo, vpliv ni bil omejen. Velik del ruske arhitekture se je razvijal neodvisno in so jo zaznamovale nacionalne in lokalne značilnosti. Po padcu Kijeva se je ruska arhitekturna zgodovina nadaljevala v Vladimiro-Suzdalski kneževini v Novgorodu in drugih ruskih krajih. Velike cerkve Kijevske Rusije, zgrajene po pokristjanjenju leta 988, so bile prvi primeri spomeniške arhitekture na vzhodnoslovanskem območju. Zgodnje vzhodne pravoslavne cerkve so bile v glavnem zgrajene iz lesa, njihova najpreprostejša oblika je znana kot celična cerkev. Cerkve so pogosto imele številne majhne kupole, zaradi česar so nekateri umetnostni zgodovinarji sklepali, kako so tako morda izgledali poganski slovanski templji.
Cerkev Svete Sofije v Velikem Novgorodu (1044–52) je na drugi strani izražala nov slog, ki je močno vplival na rusko cerkveno arhitekturo. Njene stroge debele stene, majhna ozka okna imajo veliko skupnega z romansko arhitekturo Zahodne Evrope. Oblika čebulnih kupol je izrazita značilnost ruske arhitekture. Nadaljnji odmiki od bizantinskega modela so vidni v naslednjih novgorodskih cerkvah: sv. Nikolaja (1113), sv. Antona (1117–19) in sv. Jurija (1119). Laična arhitektura Kijevske Rusije je komaj preživela. Do 20. stoletja so samo Zlata vrata Vladimira, kljub restavriranju iz 18. stoletja, lahko veljala za avtentičen spomenik predmongolskega obdobja. V 1940-ih je arheolog Nikolaj Voronin odkril dobro ohranjene ostanke palače Andreja Bogoljubskega v Bogoljubovu (iz leta 1158 do 1165).
Mesto Novgorod je ohranilo svojo arhitekturo med mongolsko invazijo. Prve cerkve so naročili knezi; vendar so po 13. stoletju začeli naročiti cerkve tudi trgovci, cehi in skupnosti. Državljani Novgoroda iz 13. stoletja so bili znani po svoji previdnosti, prizadevnosti in blaginji, ki so jo širili od Baltskega do Belega morja. Novgorodska arhitektura ni začela cveteti šele na prelomu v 12. stoletje. Cerkev sv. Sofije je nastala po vzoru prvotne cerkve svete Sofije v Kijevu; je po videzu podobna, vendar manjša, ožja in (v razvoju severno ruske arhitekture) klasične kupole nadomeščajo čebulaste strehe. Gradnjo so nadzirali kijevski delavci, ki so tudi uvažali opeko. Primarni gradbeni materiali so bili bloki apnenca in neobdelan apnenec. Govori se, da so bile notranjosti poslikane s freskami, ki so zdaj izginile. Vrata so bila iz brona.
Katolikon Jurijevega samostana je leta 1119 naročil pskovski knez Vsevolod. Stavbenik je bil znan kot mojster Peter, eden redkih stavbenikov, ki so ga v tem času posneli v Rusiji. Za zunanjost so značilna ozka okna in dvojne vdolbinice, ki potekajo v ritmu čez fasado; notranje stene dosežejo višino 20 metrov. Slopi so tesno razmaknjeni, kar poudarja višino obokanih stropov. Notranjost je bila prekrita s freskami iz prinčevih delavnic, vključno z nekaterimi najredkejšimi ruskimi slikami tistega časa.
Cerkev Odrešenikovega spreobrnjenja je bila spomin na Ilja Muromeca. Med mongolsko invazijo je veljalo, da je Ilja rešil mesto; cerkev je bila zgrajena v njegovo čast na Elijevi ulici leta 1374. V tem času je novgorodska država ustanovila ločeno okrožje za kneze, ki je mesto razdelilo na vrsto ulic, kjer cerkev še vedno stoji. Okna cerkve so podrobnejša, niše globlje in kupola (vidna v večjih cerkvah) je nadgrajena z naklonjeno streho.
Druga cerkev, ki zelo spominja na slednjo cerkev, je cerkev svetnikov Petra in Pavla v Koževnikih. Zgrajena je bila leta 1406, osnovna razlika pa je v gradbenem materialu. Podrobnosti so osredotočene na zahodno in južno fasado. Pojavijo se novi okrasni motivi v opeki. Opeka je bila uporabljena tudi za pilastre, ki omejujejo fasado. Prvotno je bila ometana, vendar je bila po drugi poškodbi med drugo svetovno vojno restavrirana. Njena apsida kaže proti reki, kar omogoča dobrodošel pogled ladjam, ki se približujejo z Baltika. Skodlasta streha spominja na strehe bočka (rusko бочка, sod), ki so bile takrat priljubljene. Stene so bile zgrajene iz lokalnega kamna, ki je bil kontrast rdeči opeki. Tloris cerkve je skoraj kvadrat s štirimi stebri, eno apsido in eno kupolo
Predkrščanska arhitektura (pred letom 988) Ruska arhitektura je mešanica bizantinske in poganske arhitekture. Nekatere značilnosti slovanskih poganskih templjev so zunanje galerije in množica stolpov.
Med 6. in 8. stoletjem so Slovani zgradili trdnjave, imenovane grod, ki so bile tesno zgrajene lesene konstrukcije.
Krščansko obdobje Kijevske Rusije (988–1230)
Srednjeveška država Kijevska Rusija je vključevala dele današnje Ukrajine, Rusije in Belorusije, osredotočena na Kijev in Novgorod. Njihova arhitektura je najstarejše obdobje ruske arhitekture, s slogom, ki se je hitro uveljavil po sprejetju krščanstva leta 988 in je nanj močno vplivala bizantinska arhitektura.
Po razpadu Kijevske Rusije, ki mu je sledila invazija Mongolov v prvi polovici 13. stoletja, se je arhitekturna tradicija nadaljevala v kneževinah Novgorod, Vladimir-Suzdal, Galicija-Volhynia in sčasoma neposredno vplivala na rusko, ukrajinsko in belorusko arhitekturo.
Zgodnje obdobje Moskovske velike kneževine (1230–1530)
Mongoli so oropali državo tako temeljito, da si tudi prestolnice (na primer Moskva ali Tver) več kot pol stoletja niso mogle privoščiti novih kamnitih cerkva. Novgorod in Pskov sta se kljub temu izognila mongolskemu jarmu in se razvila v uspešni trgovski republiki; v teh mestih je ohranjenih na desetine srednjeveških cerkva (iz 12. stoletja in pozneje). Novgorovske cerkve (kot je cerkev Spreobrnjenja na Iljini ulici, zgrajena leta 1374) imajo stopničaste strehe in so grobo klesane; nekatere vsebujejo veličastne srednjeveške freske. V drobnih in slikovitih pskovskih cerkvah je veliko novih elementov: kokošniki, cerkvene verande, zunanje galerije in zvoniki. Vse te značilnosti so pskovski zidarji vnesli v Moskvo, kjer so v 15. stoletju zgradili številne stavbe (vključno s cerkvijo Odlaganja ogrinjala Moskovskega Kremlja (1484) in cerkvijo Trojiškega samostana sv. Sergija, zgrajena 1476).
Moskovskih cerkva iz 14. stoletja je malo, sporna pa je tudi njihova starost. Tipični spomeniki - najdemo jih v Nikolskem (blizu Ruže, morda iz 1320-ih) in Kolomni (mogoče iz drugega desetletja 14. stoletja) - so majhne enokupolne utrjene cerkve, zgrajene iz grobega kamna in sposobne vzdržati kratka obleganja. Z gradnjo cerkve Marijinega vnebovzetja v Zvenigorodu (mogoče leta 1399) so moskovski stavbeniki ponovno pridobili mojstrstvo predmongolskih graditeljev in rešili nekatere gradbene težave, ki so zmedle njihove predhodnike. Pomembni spomeniki zgodnje moskovske arhitekture najdemo v Trojiškem samostanu sv. Sergija (1423), Savvino-Storoževskem samostanu v Zvenigorodu (morda 1405) in samostanu sv. Andronika v Moskvi (1427).
Do konca 15. stoletja je bila Moskovska velika kneževina tako močna država, da so za njen prestiž potrebovali veličastne večkupolne stavbe, ki so enake predmongolskim cerkvam Novgoroda in Vladimira. V treh velikih cerkvah v Moskovskem kremlju so reproducirali starodavne Vladimirske strukture in jih okrasili z italijanskimi renesančnimi motivi. Te ambiciozne kremeljske cerkve (med njimi cerkev Marijineha vnebovzetja in cerkev nadanglea Mihaela) so bile v 16. stoletju posnemane po vsej Rusiji, nove stavbe pa so po navadi večje in bolj okrašene od svojih predhodnic (na primer cerkev Hodegetrije v samostanu Novovodevičji iz 1520-ih).
Poleg cerkva iz obdobja vladanja Ivana III. izvirajo številne druge strukture. Sem spadajo utrdbe (Kitaj-gorod, Kremelj (njegovi sedanji stolpi so poznejši), Ivangorod), stolpi (Zvonik Ivana Velikega) in palače (Fasetna palača in palača Uglič). Število in raznolikost obstoječih stavb lahko pripišemo dejstvu, da so italijanski arhitekti prepričali Moskovčane, naj opustijo prestižni, drag in tog apnenec za veliko cenejšo in lažjo opeko kot glavni gradbeni material.
Srednje obdobje Moskovske velike kneževine (1530–1630) V 16. stoletju je bil ključni razvoj uvedba šotorske strehe v opečni arhitekturi. Šotorska konstrukcija strehe se zdi, da izvira iz severne Rusije, saj je preprečevala, da bi se med dolgimi zimami sneg nabiral na lesenih konstrukcijah. V lesenih cerkvah (tudi sodobnih) je bila ta vrsta strehe zelo priljubljena. Prva šotorska opečna cerkev je cerkev Vnebovzetja na Kolomenskem (1531), zasnovana v počastitev rojstva Ivana Groznega. Njena zasnova sproža špekulacije; verjetno je ta slog (nikoli ga ni bilo mogoče najti v drugih pravoslavnih državah) simboliziral ambicioznost rojene ruske države in osvoboditev ruske umetnosti iz bizantinskih kanonov po padcu Konstantinopla pred Turki.
Šotorske cerkve so bile priljubljene v času vladavine Ivana Groznega. Dva glavna primera iz obdobja njegovega vladanja sta več šotorskih eksotičnih oblik in barv, urejenih v zapleteni zasnovi: cerkev sv. Janeza Krstnika na Kolomenskem (1547) in cerkev Vasilija blaženega na Rdečem trgu (1561). Slednja cerkev združuje devet šotorskih streh v presenetljivi krožni kompoziciji.
Pozno obdobje Moskovske velike kneževine (1630–1712)
Po obdobju Težav sta cerkev in država bankrotirali, saj nista mogla financirati nobenih gradbenih del; pobudo so prevzeli bogati trgovci v Jaroslavelju ob Volgi. V 17. stoletju so postavili številne velike cerkve (sobor) s petimi čebulastimi kupolami, ki so jih obdali s šotorskimi zvoniki in hodnikov. Sprva je bila sestava cerkva močno asimetrična, pri čemer so se različni deli uravnotežili med seboj po načelu "zloženih snopov" (npr. Cerkev preroka Ilije, 1647–50). Kasneje so bile jaroslavlske cerkve strogo simetrične, s kupolami višjimi od same stavbe in močno okrašene z barvnimi ploščicami (npr. Cerkev Janeza Krizostoma na Volgi, 1649–54). V cerkvi sv. Janeza Krstnika (zgrajena 1671–87) je bil dosežen zenit volške arhitekture - največja v Jaroslavelju, s 15 kupolami in več kot 500 freskami. Zidana cerkev iz opeke, od kupol do visokih verand, je bila natančno izklesana in okrašena s ploščicami.
Tudi moskovske cerkve 17. stoletja so bogato okrašene, vendar so veliko manjše. V začetku stoletja so bili Moskovčani še vedno naklonjeni šotorskim stavbam. Glavni predmet njihovega občudovanja je bila čudodelne cerkve Marijinega vnebovzetja v Ugliču (1627): imela je tri graciozne šotore, ki so spominjali na tri goreče sveče. Ta kompozicija je bila ekstravagantno uporabljena v cerkvi Hodegetrije v Vjazmi (1638) in v cerkvi Kristusovega rojstva v Putinki v Moskvi (1652). Ob domnevi, da so takšne konstrukcije v nasprotju s tradicionalnim bizantinskim tipom, jih je patriarh Nikon razglasil za nekanonske. Spodbudil je gradnjo dovršene cerkvene rezidence (na primer Rostovski kremelj na jezeru Nero, v katerem je bilo pet visokih cerkva, številni stolpi, palače in sobe). Nikon je zasnoval novo rezidenco v samostanu Novi Jeruzalem, kjer je dominirala cerkev v obliki rotunde, prva te vrste v Rusiji.
Ker so bili šotori prepovedani, so jih morali moskovski arhitekti nadomestiti z zaporednimi vrstami konzolnih lokov (kokošnikov), ta dekorativni element pa naj bi postal zaščitni znak moskovskega razposajenega, dekorativnega sloga 17. stoletja. Zgodnji primer tega sloga je Kazanska cerkev na Rdečem trgu (1633–36). Do konca stoletja je bilo v Moskvi postavljenih več kot 100 cerkva v dekorativnem slogu, morda pa še toliko več v sosednji regiji. Med lepšimi primeri so cerkev svete Trojice pri Nikitnikih (1653), svetega Miklavža pri Hamovnikih (1682) in svete Trojice na Ostankinu (1692). Verjetno najbolj reprezentativna zgradba v dekorativnem slogu je bila cerkev svetega Nikolaja ("Veliki križ") v Kitaj-gorodu, brutalno uničena na željo Stalina.