Grigorij Aleksandrovič, knez Potemkin - Tavriški (, Grigórij Aleksándrovič Potjomkin, knjaz' Potjomkin-Tavríčeskij)"Potemkin". Lexico UK Dictionary. Oxford University Press. Pridobljeno 13 avgusta 2019"Potemkin". Collins English Dictionary.HarperCollins. Pridobljeno 13 avgusta 2019"Potemkin". The American Heritage Dictionary of the English Language (5th ed.). Boston: Houghton Mifflin Harcourt. Pridobljeno 13 avgusta 2019"Potemkin". Merriam-Webster Dictionary. Pridobljeno 13 avgusta 2019, ruski vojskovodja, državnik, grof in presvetli knez, ljubimec in po nekaterih virih od leta 1775 morganatski soprog cesarice Katarine Velike, * 24. september 1739, Čižovo, Smolenska gubernija, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 16. oktober 1791, Jassi, Kneževina Moldavija (sedaj Romunija).
Izvirna izgovarjava njegovega imena je [patjómkin].
Rojen je bil v družini plemiških zemljiških posestnikov s srednjimi dohodki. Pozornost in naklonjenost carice Katarine Velike je pridobil zaradi pomoči pri njenem državnem udaru leta 1762 in sodelovanja v rusko-turški vojni (1768–1774), v kateri se je odlikoval kot vojaški poveljnik. Postal je Katarinin ljubimec, izbranec in morda celo soprog. Katarina je zanj pridobila naslov kneza Svetega rimskega cesarstva in mu med drugimi podelila naslov kneza Ruskega cesarstva. Bil je veliki admiral Ruske vojne mornarice, načelnik vseh ruskih dežel in poveljnik neregularne vojske. Med njegove največje dosežke spadata mirna aneksija Krima (1783) in uspešna druga rusko-turška vojna (1787–1792).
Leta 1775 je postal generalni guverner novih ruskih južnih provinc. Kot absolutni vladar si je prizadeval kolonizirati divje stepe in se kontroverzno odločno ukvarjal s kozaki, ki so tam živeli. Ustanovil je mesta Herson, Nikolajev, Sevastopol in Jekaterinoslav. Pristanišča v regiji so postala baze za njegovo novo Črnomorsko floto.
Njegova vladavina na jugu je povezana s »Potemkinovimi vasmi«, ki so bile poslikane kulise resnične vasi, polne veselih, dobro nahranjenih ljudi, ki naj bi jih razkazoval med obiski državnih predstavnikov. Znan je bil tudi po ljubezni do žensk, igranju na srečo in materialnem bogastvu. Nadziral je gradnjo številnih zgodovinsko pomembnih zgradb, vključno s Tavriškim dvorcem v Sankt Peterburgu.
Življenjepis Otroštvo in mladost Grigorij Potemkin je bil daljni sorodnik moskovskega diplomata Pjotra Potemkina. Družina je bila poljskega porekla. Oče Aleksander je bil odlikovan vojni veteran. Mati Darja je bila »čedna, sposobna in inteligentna gospa«, njen zakon pa ni bil srečen. Potemkin je ime Grigorij dobil po očetovem bratrancu Grigoriju Matvejeviču Kizlovskem, državnem uslužbencu, ki je bil tudi njegov krstni boter. Govorilo se je, da je Grigorij Matvejevič celo njegov oče. Odraščal je v pričakovanju, da bo kljub temu, da je nizkega stanu, služil Ruskemu imperiju.
Po očetovi smrti leta 1746 je vodenje družine prevzela Darja. Družina se je s pomočjo Kizlovskega preselila v Moskvo, kjer se je Potemkin vpisal na gimnazijo, ki je spadala k Moskovski univerzi. Mladi Potemkin se je naučil več jezikov in se zanimal za Rusko pravoslavno cerkev. Pri enajstih letih se je leta 1750 vpisal v rusko vojsko, kar je bilo skladno z običaji plemiških otrok. Po drugem inšpekcijskem pregledu je bil leta 1755 premeščen v elitni polk konjeniške garde. Po končani gimnaziji je postal eden prvih študentov, ki se je sam vpisal na univerzo. Bil je talentiran za grščino in teologijo in leta 1757 osvojil zlato medaljo univerze in postal član dvanajstčlanske študentske delegacije, ki je bila tistega leta poslana v Sankt Peterburg. Zdi se, da je to potovanje močno vplivalo na Potemkina: študij je začel zanemarjati in bil zato kmalu izključen z univerze. Ponovno se je pridružil gardi, kjer se je odlikoval. S prekomernim popivanjem, kockanjem in razuzdanim ljubezenskim življenjem je zapravil vsoto, ki je bila enakovredna posesti s 430 kmeti, in se izredno zadolžil.
Grigorij Orlov, eden od Katarininih ljubimcev, je junija 1762 izvedel državni udar, odstavil carja Petra III. in ustoličil Katarino II. V udaru je svoj polk zastopal narednik Potemkin. Ko je Katarina pred Zimskim dvorcem pregledovala svoje čete pred svojim odhodom v Peterhof, je bila brez sablje (ali morda klobuka), ki naj bi ga hitro priskrbel Potemkin. Potemkin se je, kot kaže, kar nekaj minut zadržal v caričini bližini. Po državnem udaru je Katarina Potemkina nagradila z napredovanjem v drugega poročnika. Čeprav je bil Potemkin v gardi bivšega carja, se zdi, da ni bil neposredno vpleten v Petrov umor julija 1762. Katarina ga je kmalu ponovno povišala, tokrat v kammerjunkerja (nižji dvorjan), vendar je obdržal svoje mesto v gardi. Kmalu zatem je bil uradno predstavljen carici kot nadarjen posnemovalec. Njegovo posnemanje je bilo na dvoru dobro sprejeto.
Dvorjan in general thumb|200px|levo|Grb kneza Grigorija Potemkina Potemkin se je na dvoru že začel spogledovati z deset let starejšo carico Katarino. Vstopil je v krog Katarininih svetovalcev in leta 1762 opravil svojo edino tujo misijo: na Švedsko je odšel poročat o državnem udaru v Ruskem carstvu. Po vrnitvi je bil imenovan za prokurista in pridobil sloves caričinega ljubimca. V nejasnih okoliščinah je izgubil levo oko in zapadel v depresijo. Njegova samozavest se je razblinila, zato se je umaknil z dvora in postal nekakšen verski puščavnik. Osemnajst mesecev pozneje se je ponovno pojavil na dvoru, verjetno na klic carice Katarine. Postal je armadni upravitelj in nadziral proizvodnjo uniform. Kmalu zatem je postal varuh eksotičnih ljudstev v novi vseruski zakonodajni komisiji, ki je bil pomemben politični položaj. Septembra 1768 je postal kammerherr (komornik). Dva meseca pozneje je Katarina ukinila njegovo vojaško komisijo in ga celoti podredila dvoru. V tem času je Osmansko cesarstvo začelo rusko-turško vojno 1768–1774. Potemkin se je želel v vojni dokazati in pisal carici Katarini:
Edini način, s katerim lahko izrazim svojo hvaležnost Vašemu veličanstvu, je, da za vašo slavo prelijem kri. Ta vojna je odlična priložnost za to in ne morem živeti v brezdelju. Dovolite mi, usmiljena vladarica, da se prikažem pred vašim veličanstvom in prosim vaše veličanstvo, naj me pošlje na ... fronto, s kakršnim koli činom po želji Vašega veličanstva ... [služiti] samo za čas vojne.
— Potemkin, maj 1769
Potemkin je v vojni služil kot generalmajor konjenice. Odlikoval se je že v svojem prvem spopadu, v katerem je pomagal odbiti bando samovoljnih tatarskih in turških konjenikov. V tem spopadu je prvič uporabil manever po svoji zasnovi, imenovan »Megufistov bok«, ki je razbil tatarsko formacijo in prebil njihove vrste. Boril se je tudi v obleganju in osvojitvi Kamjanca-Podolskega leta 1672. Dejaven je bil skoraj vsak dan, zlasti odmevno v bitki pri Praškovskem, po kateri ga je njegov poveljnik Aleksander Mihajlovič Golicin priporočil Katarini. Potemkinova vojska pod Pjotrom Rumjancevim se je borila pri zavzetju Jurja. Potemkin je bil za svoj pogum in spretnost odlikovan z Redom sv. Ane. V bitki pri Largi je osvojil Red svetega Jurija tretje stopnje in se zatem boril proti glavnini osmanske vojske. Na dopustu v Sankt Peterburgu ga je carica več kot desetkrat povabila k sebi na večerjo.
Po vrnitvi na fronto je dobil več vojaških priznanj in nato zbolel. Zdravila je zavračal, zato je okreval zelo počasi. V zatišju sovražnosti leta 1772 je njegovo gibanje nejasno. Zdi se, da se je vrnil v Sankt Peterburg, in postal, morda samo navidezno, eden od Katarininih najbližjih svetovalcev. Orlov ni bil več caričin izbranec, vendar Potemkin od tega ni imel nobene koristi, ker je Orlova kot caričinega ljubimca zamenjal carski konjušnik Aleksander Vasilčikov. Potemkin se je leta 1773 vrnil na fronto in se kot generalpolkovnik boril v Silistriji. Zdi se, da ga je Katarina pogrešala, ker je od nje dobil pismo s pozivom, da se vrne v Sankt Peterburg. Po vrnitvi so ga častili kot vojnega heroja.
Izbranec Katarine II. thumb|right|Verjetno kasnejši portret 35 letnega Potemkina, ko je bil na višku svojih ljubezenskih afer s Katarino II. thumb|right|Portret Katarine II. iz približno istega obdobja Potemkin se je vrnil na dvor januarja 1774 in pričakoval, da ga bo Katarina sprejela z odprtimi rokami. Politične razmere so se takrat zapletle. Katarinin izbranec Jemeljan Pugačev se je pravkar proglasil za kandidata za ruski prestol in se postavil na čelo uporniške vojske trideset tisoč mož. Poleg tega je Katarinin sin Pavel dopolnil osemnajst let in začel pridobivati lastno podporo. Potemkin se je konec januarja naveličal brezizhodnega položaja in izvedel, morda s spodbudo Katarine, melodramatičen umik v samostan Aleksandra Nevskega. Katarina je popustila in Potemkin se je na začetku februarja 1774 vrnil iz samostana. Njuno razmerje je postalo intimno. Potemkin je čez nekaj tednov prevzel Vasiličkovo mesto caričinega izbranca in dobil naziv generalnega pomočnika.
Pogosta pisma, ki sta si jih pisala, razkrivajo, da je bil njun odnos poln »smeha, seksa ter vzajemnega občudovanja inteligentnosti in moči«. Veliko njunih srečanj je bilo v savni v kleti Zimskega dvorca. Potemkin je kmalu postal tako ljubosumen, da mu je morala Katarina podrobno opisati svoje prejšnje ljubezensko življenje.
Dvignil se je tudi Potemkinov politični položaj, predvsem zaradi njegovih vojaških nasvetov. Marca 1774 je postal podpolkovnik Preobraženskega gardnega polka, ki mu je je pred njim poveljeval Aleksej Orlov. Leta 1784 je postal tudi kapetan Konjeniškega gardnega polka. Kmalu zatem je bil kot član Državnega sveta, poveljujoči general in podpredsednik Vojnega kolegija imenovan za generalnega guvernerja Nove Rusije in vrhovni poveljnik kozakov. Na teh položajih je obogatel in živel razkošno. Njegov družbeni položaj so še povečali prestižni Red svetega Aleksandra Nevskega in Red svetega Andreja, poljski Red belega orla, pruski Red Črnega orla, danski Red slona in švedski Kraljevi red serafinov.
Simon Sebag Montefiore trdi, da sta bila Katarina in Potemkin »skoraj zagotovo« poročena, v kar biografinja Virginia Rounding nekoliko dvomi. Katarina je decembra 1784 v enem od pisem prvič izrecno omenila Potemkina kot svojega moža. Kot mogoči datumi poroke se omenjajo leta 1775, 1784 in 1791. Katarina je v svojih pismih 22-krat omenila, da je Potemkin njen mož, in se tudi obnašala temu primerno. Po letu 1775 se je njuno razmerje spremenilo, ker je Katarina neznano kdaj za svojega novega ljubimca izbrala Petra Zavadovskega. 2. januarja 1776 je Zavadovski postal cesaričin generalni pribočnik, Potemkin pa je bil imenovan za poveljnika sanktpeterburške divizije. Tega leta je bil na Katarinino zahtevo imenovan tudi za kneza Svetega rimskega cesarstva. Kot knez je odšel na turnejo v Novgorod in se po nekaj tednih vrnil. Od carice je dobil za darilo palačo Aničkov in novo stanovanje v Zimskem dvorcu. Čeprav ni bil več caričin izbranec, je ostal njen priljubljen minister.
Caričini ljubimci so se kar vrstili. Za Zavadovskim je prišel Semjon Zorič (maj 1777–maj 1778), Ivan Rimski-Korzakov (maj 1778–konec 1778), Aleksander Lanskoj (1780–1784), Aleksander Jermolov (1785–1786), Aleksander Dmitriev-Mamonov (1786–1789) in Platon Zubov (1789–1796). Primernost kandidatov je preverjal Potemkin in sam zapolnil praznine med njimi.
Diplomat thumb|250px|Potemkinova Tavriška palača v Sankt Peterburgu