sličica|Titanicov zložljiv reševalni čoln D, fotografiran z RMS Carpathie ob 7:15 zjutraj, 15. aprila 1912. Reševalni čolni ladje RMS Titanic so imeli ključno vlogo v nesreči med 14. in 15. aprilom 1912. Največja napaka je bila ta, da je ladja imela le 20 reševalnih čolnov za 1.178 ljudi, medtem, ko je bilo v času nesreče na ladji 2.224 ljudi. RMS Titanic je imel največjo kapaciteto 3.547 potnikov in posadke.
16 reševalnih čolnov, je bilo privezanih na obeh straneh ladje, dva zložljiva čolna sta bila nameščena po en na vsaki strani, medtem, ko sta bila zložljiva čolna A in B nameščena nad prostori za častnike. Takoj je bilo uporabljenih 18 čolnov, ti so bili spuščeni med 00:25 in 2:05 uro, medtem, ko sta zložljiva čolna A in B uspela ladjo zapustiti le nekaj minut pred dokončnim potopom. Zložljivi čoln A je bil poškodovan zaradi česar je morska voda vdrla vanj, medtem, ko je bil zložljivi čoln B prevrnjen in ga ni bilo mogoče obrniti v pravilen položaj. sličica|RMS Titanic z reševalnimi čolni na desni strani: štirje čolni pri ladijskem mostu in štirje čolni pri četrtemu dimniku. Veliko reševalnih čolnov je imelo le polovico svoje največje zmogljivosti; Glede napolnjenih čolnov obstaja veliko različic. Nekateri viri so trdili, da so se častniki bali prevelike teže reševalnih čolnov, drugi pa so predlagali, da je posadka sledila ukazom, naj najprej evakuirajo ženske in otroke. Nekateri končni reševalni čolni so bili prepolni, potniki pa so opazili, da je vodna črta bila potopljena pod morsko vodo na nekaterih čolnih. Ker so napolnjeni čolni veslali stran od ladje, so bili predaleč, da bi jih lahko dosegli drugi potniki, večina reševalnih čolnov pa se ni vrnila zaradi strahu, da bi čolne prevrnile utapljajoče se žrtve. Za reševanje se je vrnil le en čoln, ki je iz vode rešil le 5 ljudi. Veliko ljudi na zložljivih čolnih A in B so pozneje umrli.
RMS Carpathia je reševalne čolne dosegla šele ob 4:00 uri zjutraj, 15. aprila, 1 uro in 40 minut potem, ko je Titanic dokončno potonil, reševanje pa se je nadaljevalo do 8:30, ko je h Carpathiji priveslal zadnji čoln.
Čeprav število reševalnih čolnov ni bilo dovolj, je Titanic spoštoval takratne predpise o pomorski varnosti. Potopitev je pokazala, da so predpisi za tako velike potniške ladje zastareli. Preiskava je razkrila tudi, da je White Star Line želela manj čolnov na palubah, da bi potnikom omogočila neoviran razgled in ladiji dala več estetike z zunanjega vidika. V primeru izrednih razmer ni bilo pričakovati, da bodo evakuacijo potrebovali vsi potniki in posadka hkrati, saj so verjeli, da bo Titanic na površju ostal toliko časa, da bi omogočil preusmeritev potnikov in posadke na reševalno ladjo.
1.503 ljudi ni uspelo priti na reševalne čolne, ampak so umrli v potopu ladje. 705 ljudi je ostalo v čolnih do jutra, ko jih je rešila Carpathia. Carpathia je preživele iz čolnov pobrala v 4 urah in 30 minutah, ob 9:00 pa so bili vsi preživeli na krovu Carpathie. Reševalni čolni so bili vrnjeni družbi White Star Line po prihodu v newyorško pristanišče, saj so bili edini vrednostni predmeti, ki so bili rešeni iz brodoloma, a so pozneje izginili iz zgodovine.
Število in tipi reševalnih čolnov Titanic je imel 20 reševalnih čolnov treh različnih vrst: sličica|Titanicovi leseni reševalni čolni privezani v newyorškem pristanišču. Ta posebna slika je kazala, da so čolni nosili ime "R.M.S Titanic". V resnici so imeli čolni napis "S.S. Titanic", nameščeni na plošči na drugem koncu čolnov. - 14 čolnov je bilo zgrajenih iz lesa in jekla, dolgi 9,1 m in široki 2,77 m z 1,2 m kobilice pod vodno gladino. Vsak je imel prostornino 18,55 m3 in je lahko sprejel do 70 ljudi. Krmila so bila narejena pretežno iz jekla in so bila debela do 4,7 cm. Zunanjost čolnov je bila opremljena z manjhnimi železnimi držali na katerem so potniki pritrdili vesla. Čolni so bili opremljeni z desetimi vesli s katerimi so potniki in posadka veslali, imeli pa so tudi eno manjše sidro, vrv dolgo 46 metrov, jadro, jambor, kompas, rezervoarje s sladko vodo in neprepustne kovine. Ta oprema ni bila shranjena v čolnih, ampak v zaklenjenih škatlah na palubi, zaradi strahu pred krajo. V mnogih primerih oprema ni bila prinesena na čolne, ko so jih 15. aprila spustili v morje. V čolnih so bile spravljene tudi odeje in rezervni reševalni jopiči.
- 2 lesena viseča čolna sta bila namenjena za uporabo v sili. Pripravljena sta bila za hitro spuščanje v primeru incidenta, ki bi zahteval čoln v vodi, kot je moški na krov. Čolna sta bila ves čas, ko je ladja plula, opremljeni z vso opremo, vključno z vžgano oljno svetilko, nameščeno v čolnu vsak večer. Čolna sta bila podobne zasnove kot glavni reševalni čolni, vendar manjša, dolga sta bila 2,1 m in široka 3,9 m globoko. Kapaciteta je bila 9.1 m3 in sta lahko sprejela 40 ljudi. Opremljena sta bila podobno kot glavni čolni, vendar le z eno svetilko, enim rezervoarjem s sladko vodo, enim jamborjem in šestimi vesli.
- 4 zložljivi čolni. To so bili dejansko čolni v obliki splava in zgrajeni večinoma iz lesa. Dolgi so bili 8,36 m in široki 2,4 m. Njihova prostornina je znašala 10.66 m3, sprejeli pa so lahko 47 ljudi. Zložljivi čolni so po danskem načrtu zgradili graditelji čolnov McAlister & Son iz Dumbartona, na Škotskem. Njihova oprema je bila podobna opremi visečih čolnov, vendar niso imeli jambora ali jadra, imeli so osem vesel in so bili usmerjeni z vesljanjem z veslom, ne pa s krmilom.
Glavne reševalne čolne in vesla so zgradili v ladjedelnici Harland & Wolff v Belfastu hkrati, ko je potekala gradnja Titanica in ladje Olympic. Načrtovani so bili za največjo plovbo, z dvojno zasnovo (učinkovito so imeli dva premca). To je zmanjšalo tveganje, da jih bo preplavila voda (Da se bodo valovi prebili nad krmo). Če bi morali rešiti reševalni čoln, bi se dizajn upiral tudi prihajajoči deski. Druga varnostna značilnost je bila sestavljena iz neprepustnih bakrenih rezervoarjev na straneh čolnov, da bi zagotovili dodatno varnost.
Uporaba in lokacija na Titanicu sličica|Načrt glavne palube na Titanicu, s prikazom lokacije reševalnih čolnov. Glavni reševalni čolni so označeni z zeleno barvo, viseči pa v rdeči barvi. V vijolični barvi sta označena dva zložljiva čolna na palubi. Ostala dva (ni na tej sliki) sta bila na strehi prostorov za častnike za ladijskim mostom. Vsi čolni, razen dveh zložljivih, so bili nameščeni na glavni ladijski palubi. Nahajali so se na lesenih klopeh na sprednjem in zadnjem delu čolnske palube, na obeh straneh ladje; dve skupini po tri na sprednjem koncu in dve skupini po štiri na zadnji strani. Oba čolna sta bila nameščena takoj za ladijskim mostom, eden proti levi strani in drugi proti desni strani ladje. Medtem ko je Titanic plul na morju, so jih postavili zunaj, da bi jih lahko v nujnih primerih spuščali, na primer, da bi morali rešiti osebo, ki je padla čez krov. Reševalni čolni so bili dodeljeni neparni številki na desni strani desne palube in enakomerne številke na stranski levi strani, ki so se vrstile od spredaj do konca, medtem ko so bili zložljivi reševalni čolni napisani od A do D.
Zložljivi čolni so bili shranjeni na dveh mestih. Dve izmed njih sta bili v razpadanem stanju, spuščeni tik pred preden je voda dosegla glavno palubo, preostala dva pa sta bila na vrhu prostorov za častnike. Čeprav sta bila prva dva odvezana in spuščena med potopom Titanica, sta se izkazala, da sta oba dva zelo slabo nameščena. Oba sta bila od palube oddaljena 2,4 m, za spuščanje pa je bil potreben kos opreme, ki je bil na premcu v ladijski škatli za čolne. Do trenutka, ko se je to uresničilo, je bil premec že dobro pod vodo in škatla je bila zato nedostopna. Premikali so čolne in prosto plavali, ko je voda poplavljala palubo.
Reševalni čolni so bili spuščeni iz majhnih dvigal, ki jih je izdelalo podjetje Welin Davit & Engineering Company iz Londona. Vsi reševalni čolni, razen zložljivih, so bili privezani na visečih manjših dvigal, pripravljeni za spuščanje. Dolgovi so bili z zelo učinkovito dvojno delujočo kvadrantno zasnovo, ki bi jo bilo mogoče obesiti navznoter (visi nad palubo), pa tudi zunaj, da bi pobrali dodatne reševalne čolne. Davki na Titanicu so bili sposobni sprejeti 64 reševalnih čolnov, čeprav jih je bilo dejansko nameščenih le 16. Zložljive naprave so bile namenjene tudi spuščanju prek vrvi. Vsaka vrv se je premikala, podpirala je sprednje manjše dvigalo in spodnjo vrv manjšega dvigala. Na kobilici vsakega plovbe je bila postavljena bitta in škarja, da bi olajšali spuščanje čolnov, padce pa je bilo mogoče prenašati po palubi, tako da bi lahko več moških hkrati delalo na vsakem čolnu in poveljevalo. Spuščati jih je bilo treba ročno, v najboljšem primeru ekipa z osmimi in desetimi moškimi. Kljub številnim ladijskim električnim vitlom, jih je bilo mogoče uporabiti samo za vlečenje čolnov iz vode.
Pomanjkanje reševalnih čolnov in treningov sličica|Razporeditev reševalnih čolnov na sprednjem delu glavne palube Titanica, ki je prikazan na velikem modelu ladje. Titanic je imel le dovolj reševalnih čolnov, ki so lahko sprejela približno tretjino celotne ladje. Če bi bil vsak reševalni čoln ustrezno napolnjen, bi še vedno lahko evakuirali približno 53% tistih, ki so bili dejansko na krovu v noči potopa. Pomanjkanje reševalnih čolnov ni bilo posledica pomanjkanja prostora; Titanic je bil dejansko načrtovan tako, da je lahko sprejel do 64 čolnov - niti zaradi stroškov, saj bi cena dodatnih 32 reševalnih čolnov znašala le 16.000 USD, kar je majhen delček od 7,5 milijona USD, ki ga je podjetje porabilo za Titanic. Razlog je bil v kombinaciji zastarelih varnostnih predpisov in prijaznosti s strani družbe White Star Line, upravljavcev Titanica.