Sinji lotos () je peti zbrani zvezek Tintina in njegovih pustolovščin, serije stripov, belgijskega karikaturista Hergéja s pomočjo Džanga Čongrena. Po naročilu konservativnega belgijskega časopisa Le Vingtième Siècle za otroški dodatek Le Petit Vingtième se je strip objavljal tedensko od avgusta 1934 do oktobra 1935, preden ga je založba Casterman leta 1936 objavila v zbranem zvezku. Zgodba se nadaljuje tam, kjer se je končal zaplet prejšnje zgodbe, Faraonove cigare. Pripoveduje o mladem belgijskem poročevalcu Tintinu in njegovem psu Švrku, ki so ga povabili na Kitajsko sredi japonske invazije leta 1931, kjer razkriva mahinacije japonskih vohunov in odkriva krog tihotapljenja droge.
Pri ustvarjanju Sinjega lotosa je Hergé v upodobitvi tujih družb na novo poudaril natančnost in dokumentacijo. Nanj so močno vplivali njegov tesni prijatelj Džang Čongren, kitajski študent, ki se je šolal v Belgiji, ter mnoge satire, ki prikazujejo pogosto napačne predstave o Kitajski in kritizirajo dejanja japonskih napadalcev. Sinji lotos je bil v Belgiji komercialni uspeh in se je kmalu začel tiskati tudi v Franciji in Švici, novica o knjigi pa je vodila tudi do kitajskega političnega voditelja Čang Kaj-Šeka, ki je Hergéja povabil, da obišče Kitajsko. Hergé je nadaljeval Tintinove pustolovščine s stripom Odlomljeno uho, sama serija pa je postala odločilni del francosko-belgijske tradicije stripa. Leta 1946 so Hergé in njegovi asistenti Sinji lotos ponovno narisali in pobarvali; med tem postopkom je bilo spremenjenih več manjših elementov. Pustolovščina predstavi ponavljajoča se lika J. M. Dawsona in Čanga Čong Jena. Zgodba je bila prilagojena za epizodo iz leta 1991 v animirani seriji Ellipse/Nelvana z naslovom Tintin in njegove pustolovščine. Kritične analize stripa so bile pozitivne, različni komentatorji pa menijo, da je to eno najboljših Hergéjevih del.
Povzetek V povzetku je prikazana zgodba, ki se je začela v Faraonovih cigarah.
Bivajoč v palači maharadže Ravhadžputale v Indiji, k Tintinu pristopi obiskovalec iz Šanghaja na Kitajskem. Obiskovalec mu pove ime Micuhirato, japonskega poslovneža s sedežem v Šanghaju, a preden lahko dokonča svoje sporočilo, je zadet s puščico, namočeno v Rajaijah, "strup, ki spravi ob pamet". Tintin s svojim foksterierjem Švrkom odpotuje v Šanghaj, da bi se srečal z Micuhiratom, ki ga opozori, da je maharadža v nevarnosti in da se mora takoj vrniti v Indijo. Tintin, ki preživi več poskusov atentatov skrivnostnih napadalcev, se z ladjo poskuša odpraviti v Indijo, a ga na poti ugrabijo. Njegovi ugrabitelji se razkrijejo kot člani tajne družbe, znane kot Zmajevi sinovi, ki so predani boju proti trgovini z opijem. Njihov vodja Vang Žen Gje pojasni Tintinu, da je Micuhirato japonski vohun in tihotapec opija, in vplete Tintina v njihov boj, da ga poskušajo ustaviti. Tintin se strinja in vohuni za Micuhiratom v opijski kadilnici z imenom Sinji lotos. Pri vohunjenju ga opazi pri razstreljevanju kitajske železnice. Japonska vlada to uporabi kot izgovor za napad na Severno Kitajsko in prevzame Šanghaj pod svoj nadzor.
Tintina ujame Micuhirato, ki ga namerava zastrupiti z Rajaijahom; vendar eden od Vangovih agentov strup zamenja za barvano vodo, Tintin pa pobegne neokrnjen. Ko Micuhirato odkrije prevaro, prepriča J. M. Dawsona, skorumpiranega šefa policije na Šanghajskem mednarodnem območju, da izda nalog za aretacijo Tintina. Medtem Tintin vstopi v območje v iskanju profesorja Fan Se Jenga, strokovnjaka za strupe, za katerega upa, da bi lahko razvil zdravilo za Rajaijah, vendar odkrije, da so ga ugrabili. Dawsonova policija aretira Tintina in ga izroči Japoncem, ki ga obsodijo na smrt, preden ga Vang ponovno reši.
Tintin nato odpotuje v Hu Ko z denarjem za odkupnino Fana, a na poti naleti na poplavo, ki je uničila vasico in reši mladega fanta Čanga Čong Jena, ki je izgubil svoje starše. Čang spremlja Tintina do Hu Ko-ja, kjer ju napade eden izmed Micuhiratovih vohunov; spoznata, da gre za past in da Fana v resnici nikoli ni bilo tam. Medtem sta detektiva Petek in Svetek zaposlena pri Dawsonu z nalogo, da aretirata Tintina, vendar večkrat ne uspeta. Ko se vrne v Šanghaj, se Tintin namerava soočiti z Micuhiratom in dovoli, da ga ujamejo. Ker je zaprt v Sinjem lotosu, odkrije, da Micuhirato sodeluje s filmskim režiserjem Rastapopulosom, ki razkrije, da je vodja mednarodne tolpe za tihotapljenje opija, ki jo je Tintin zasledoval v Egiptu in Indiji, in za katerega se domneva, da je med ugrabitvijo maharadžinega sina padel v prepad in umrl. Vendar v skladu s Tintinovim načrtom Čang in Zmajevi sinovi rešijo Tintina in Fana; Rastapopulos je aretiran, medtem ko Micuhirato naredi sepuko. Fan razvije zdravilo za Rajaijah, Vang pa Čanga posvoji kot svojega sina. Tintinovo poročilo o dejavnostih Micuhirata vodi do obtožb proti Japonski, ki se v znak protesta umakne iz društva narodov.
Zgodovina
Ozadje
Georges Remi—najbolj poznan pod psevdonimom Hergé—je bil zaposlen kot urednik in ilustrator Le Petit Vingtièma ("Mali dvajseti"), otroškega dodatka Le Vingtième Siècla ("Dvajseto stoletje"), izrazito rimskokatoliškega, konservativnega belgijskega časopisa s sedežem v Hergéjevem rodnem Bruslju, ki ga je vodil Abbé Norbert Wallez. Leta 1929 je Hergé začel izdajati strip Tintin in njegove pustolovščine za Le Petit Vingtième, o podvigih izmišljenega mladega belgijskega poročevalca Tintina. Wallez je naročil Hergéju, naj svojo prvo pustolovščino v Sovjetski zvezi naredi kot antisocialistično propagando za otroke (Tintin v Sovjetski zvezi), da drugo pustolovščine postavi v belgijski Kongo, da bi spodbudil kolonialne občutke (Tintin v Kongu) in svojo tretjo pustolovščino postavi v ZDA, da bi zgodbo uporabil za obsojanje ameriškega kapitalizma (Tintin v Ameriki). 24. novembra 1932 je Le Petit Vingtième objavil izmišljeni intervju s Tintinom, v katerem je novinar napovedal, da bo na Kitajsko odpotoval preko Egipta, Indije, Šrilanke in Indokine. Ta zaplet je bil začetek zgodbe Tintin v Orientu, katerega prvi del je bila pustolovščina v Egiptu, Arabiji in Indiji, ki jo je Hergé pozneje preimenoval v Faraonove Cigare. Cigare so se februarja 1934 prenehale objavljati v Le Petit Vingtièmu, Hergé pa je nato za časopis prispeval samostojno zgodbo Popol out West. Sinji lotos je bila druga polovica Tintina v Orientu, zgodbe, ki jo je Hergé začel s Faraonovimi cigarami.
Vendar je Hergé vedel o Kitajski tako malo, kot o Sovjetski zvezi ali belgijskem Kongu. Takrat se je večina Belgijcev držala negativnega stereotipa o Kitajski, saj so jo gledali kot "oddaljeno celino naroda, barbarskega, prenaseljenega in skrivnostnega", čemur je Hergé dolgo verjel. Kitajske like je vključil v dve prejšnji pustolovščini, v obeh primerih pa jih prikazuje v skladu s tradicionalnimi evropskimi klišeji. V Tintina v Sovjetski zvezi je vključil dva Kitajca s kitkami, katera so boljševiki najeli za mučenje Tintina, v Tintina v Ameriki pa dva kitajska hudodelca, ki sta hotela pojesti Švrka. Hergé se je nekaj o deželi naučil iz knjige Alberta Londresa Kitajska norost, ki temelji na izkušnjah Londresa v državi. Na njegovo upodobitev Kitajske je vplival tudi nemški film Flüchtlinge iz leta 1933 (Na koncu sveta).
Potem ko je spoznal Hergejevo namero, da bo naslednjo pustolovščino postavil na Kitajsko, je opat Léon Gosset, rimskokatoliški kaplan kitajskih študentov katoliške univerze v Louvainu, stopil v stik z Hergéjem in ga prosil, naj bo previden pri prikazu države. Njegovi učenci so brali Le Petit Vingtième in menil je, da bi bilo kontraproduktivno, če bi Hergé še naprej širil negativne stereotipe o Kitajcih. Hergé je bil razumevajoč do njegovih idej in Gosset mu je nato posredoval stike dveh njegovih kitajskih študentov, Arnolda Čiao Čeng Čiha in njegovo žene Suzane Lin. Dal mu je tudi naslov kitajskega študenta Džanga Čongrena. Par se je prvič srečal 1. maja 1934, kmalu pa sta postala tesna prijatelja in sta več kot eno leto skupaj preživela vsako nedeljsko popoldne. Džang je pozneje komentiral, da sta bila s Hergéjem podobna "dvem bratom". Kot študent slikarstva in kiparstva v belgijskem Kraljevskem muzeju likovnih umetnosti, je Džang učil Hergéja o kitajskih umetniških stilih, med drugim mu je podaril nabor tradicionalnih kitajskih čopičev in mu razložil umetnost slikanja drevesa in kitajske kaligrafije, ob tem pa mu je tudi pojasnil načela daoistične filozofije. Tako umetniški kot filozofski trening pod Džangom sta močno vplivala na Hergéja.
Hergé je tudi navezal stike z očetom Édouardom Neutom, gostiteljem v opatiji sv. Andreja blizu Brugesa. Neut je imel posebno zanimanje za Kitajsko, navdušen pa je bil nad Hergejevim zadnjim podvigom in komentiral, da lahko prispeva k "medresorskemu delu in resničnemu prijateljstvu med orientalci in belci". Poslal mu je dve knjigi, očeta Thadéeja Aux origines du conflict mandchou (O izvoru konflikta v Mandžuriji) in Dženg Džengovo Ma Mère (Moja mati), pripoved, ki iz prve roke govori o kitajskem družinskem življenju. Hergéju je poslal tudi članek iz leta 1932, v katerem so prikazane razlike med kitajsko in japonsko kulturo. Takrat je Neut delal kot pomočnik Loua Tseng-Tsianga, nekdanjega kitajskega premierja, ki je postal menih v opatiji sv. Andreja. Glavni tok zahodnega tiska je bil na splošno naklonjen Japonski, saj je nanjo gledal kot braniteljico pred Sovjetsko zvezo, pogled, kateremu se je Hergé raje ogibal.
Prvotna objava, 1934–1935 Strip se je začel objavljati 9. novembra 1934 v Le Petit Vingtièmu kot Les Aventures De Tintin Reporter En Extrême-Orient (Pustolovščine Tintina na Daljnem vzhodu). Prav tako je začel s serializacijo v Franciji v Cœurs Vaillantsu 29. decembra 1935 in kasneje v švicarski reviji L'Écho Illustré. Poleg glavnih junakov Tintina in Švrka je Hergé v zgodbo vključil tudi detektiva Petka in Svetka, ki sta bila prvič prikazana v prejšnji zgodbi. V stripu je tudi namigoval, da je bil Tintin priča snemanju filma v Faraonovih cigarah, z naslovom "Arabsko sovraštvo", katerega je režiral Rastapopulos, ko Tintin vstopi v kino, kjer so ga ravno tedaj predvajali.
Hergé je v Sinjem lotosu aktivno smešil značilna evropska mnenja o Kitajski. Petka in Svetka je oblekel v to, kar sta poimenovala kot tradicionalni kitajski kostum, mandarinov, le da sta izstopala v popolnem nasprotju z dejanskimi oblačili, ki jih nosijo na Kitajskem. Prek Gibbonsa, enega od antagonistov zgodbe, je izrazil rasistični odnos do Kitajcev, Tintin pa je v pogovoru Čangu pojasnil zahodne nesporazume o Kitajcih. Zavzel je "radikalen pogled", pri kritiki zahodne dejavnosti v kitajskem mednarodnem območju, katero je označil za izjemno skorumpirano, saj jo zanimajo le njeni lastni komercialni interesi. Veliko informacij o takih vprašanjih je dobil od Džanga, ki ga je o političnih dogodkih, ki se dogajajo na Kitajskem, seznanil s kitajske perspektive. Na podlagi teh informacij je bil Hergéjev prikaz japonske invazije v veliki meri natančen, čeprav je služil kot odkrit napad na japonski imperializem. Hergé je upodobil izmišljene različice obeh, incidenta Mukden, čeprav je svojo lokacijo preusmeril bližje Šanghaju, ter Japonske izstopitve iz Lige narodov. Vendar Sinji lotos ni omenjal enega osrednjih zgodovinskih dogodkov obdobja, dolgega pohod komunista Mao Cetunga.