13. januarja 2012 je velika italijanska luksuzna potniška križarka Costa Concordia nasedla na obalo otoka Giglio v Tirenskem morju potem, ko je ladja zadela v podvodno skalo in se prevrnila na desni bok, pri čemer je umrlo 32 ljudi.
Osemletna potniška ladja družbe Costa Cruises je po manj kot treh urah plovbe po Sredozemskem morju močno odstopila od svoje načrtovane poti in priplula v bližino otoka Giglio, kjer je ob obali s trupom zadela veliko podvodno skalo. Šesturna naporna evakuacija je večino potnikov pripeljala na obalo.
Preiskava se je osredotočila na pomanjkljivosti postopkov posadke Coste Concordie in dejanja njenega takratnega kapetana Francesca Schettina, ki je ladjo zapustil zelo zgodaj. Na ladijskem krovu je ostalo približno 300 potnikov, večino so rešili helikopterji in bližnji motorni čolni. Schettino je bil kasneje spoznan za krivega v povezavi z nesrečo in obsojen na šestnajst let zapora. Kljub temu, da je dobil svoj delež kritik, se Costa Cruises ni soočil s kazensko ovadbo.
Zavarovalnica je Costo Concordio uradno razglasila za "konstruktivno popolno izgubo", njeno reševanje pa je bila ena največjih operacij reševanja v pomorstvu. 16. septembra 2013 se je začelo reševanje nasedle ladje z železnimi rešetkami in do 17. septembra je bila ladja postavljena pokončno na svojo podvodno zibelko. Julija 2014 je bila ladja premeščena z velikimi sponzorji (kovinskimi cisternami), varjenimi na straneh, in jo odvlekli 320 kilometrov (200 milj) do njenega matičnega pristanišča v Genovi za razrez, ki je bil končan julija 2017.
Skupni stroški nesreče, vključno z odškodninami za žrtve, premestitvijo, vleko in razrezom, so bili ocenjeni na približno 2 milijard dolarjev, kar je trikrat več kot 612 milijonov dolarjev gradbenih stroškov ladje. Podjetje Costa Cruises je potnikom ponudila odškodnino (do omejitve 11.000 EUR na osebo) za plačilo vseh škode, vključno z vrednostjo križarjenja; 65% preživelih je prevzelo ponudbo.
Nesreča sličica|Costa Concordia manj kot štiri mesece pred nesrečo (28. septembra 2011). Costa Concordia je z 3.206 potniki in 1.023 člani posadke, 13. januarja 2012 ob 19:00 zvečer izplula iz pristanišča Civitavecchia v bližini Rima in odplula na svojo 7-dnevno plovbo, s postanki v pristaniščih Lazio, Italija, Savona in v še pet drugih pristanišč. Ladji je poveljeval kapitan Francesco Schettino. Vreme je bilo oblačno, mrzlo, in vetrovno a morje je bilo več ali manj mirno. Ko se je ladja bližala otoku Giglio, je kapetan Schettino krmarju dovolil, da naj ladjo usmeri proti otoku, da bodo tako potniki lahko bližje videli obalo in celoten otok, vendar ob obali ni ocenil globine morja. Ladja je zavila tako blizu obale otoka, plula je ravno tam, kjer je bil nad vodo viden le en del skale, večina ogromne skale pa je bila do 8 metrov pod vodno gladino zaradi česar iz ladje ni bilo mogoče videti do kje je ta ogromna skala segala. sličica|Zemljevid in lokacija, kjer je Costa Concordia plula, zadela skalo in nasedla. Costa Concordia je ob 21:45 (po ladijskem času) z levim trupom zadela v debelo špico podvodne skale. Na trupu ladje pod vodno črto je nastala 50 metrov dolga in približno 3 metre široka luknja. Velik kos kamnite špice skale se je zaradi sile in pritiska ob udarcu odlomil in zaril v trup ladje na koncu luknje. Ob udarcu sta iz trupla ladje odpadla dva dolga jeklena trakova: te so pozneje našli na morskem dnu od 92 do 96 metrov stran od obale. Trk so začutili tudi potniki in posadka na ladji saj se je ladja med udarcem močno zatresla. Kapetan Schettino je kmalu po trku ukazal zapreti vsa neprepustna vrata. Nekaj minut po trku je upravitelj stroja na most obvestil kapetana Schettina, da je voda poplavila velik del strojnice in da je na boku 23 metrov nepopravljiva velika luknja, skozi katero je voda naglo vdirala ter pri tem podirala veliko generatorjev in motorjev.
Ker je morska voda podrla in močno poškodovala skoraj vse generatorje, ki so ladji zagotavljali elektriko, je ladja izgubila svojo pogonsko moč, električno energijo in s tem tudi svojo sposobnost zato se je kmalu ustavila. Kapetan Schettino je dejal, da različni stroji, motorji in generatorji niso delovali. Poročila se razlikujejo po tem, da se je ladja kmalu po trku zaradi močnega vdora vode začela nagibati na levo stran. Ob 22:10 je močan severni veter ladjo obrnil in potisnil proti jugu. Ladja se je nato nagnila na desno stran za 20 °, ko se je voda prelila iz leve strani v desno stran. Ladja je nato ob 22:44 na vodi priplavala do obale otoka Giglio, kjer je zaradi plitve vode, globine 20 metrov, s premcem udarila v morsko dno tako, da se je premec za dober meter in pol zaril v pesek in ostala na tem mestu z vidnim desnim nagibom.
Razmere na ladijskem mostu sličica|Nasedla ladja in zarita skala v ladijskem trupu. Kapetan Schettino je dejal, da je pred prihodom na otok ugasnil alarmni sistem ladijskega računalniškega navigacijskega sistema. "Ladjo sem vodil po vidiku, saj sem dobro poznal te vode in morsko dno. Premik ladje sem opravil tri do štirikrat. Moral sem prevzeti odgovornost za to, ker sem naredil napako pri sodbi. Tokrat sem prepozno izdal ukaz za evakuacijo." Kapetan je sprva dejal, da je bila ladja oddaljena približno 300 metrov od obale (približno dolžina plovila) in udarila v nedotaknjeno skalo. Prvi častnik ladje Ciro Ambrosio je povedal, da je Schettino v svoji kabini pustil bralna očala in večkrat prosil Ambrosia, naj preveri radar zanj.
Kapetan je dejal, da so mu upravitelji družbe Costa Cruises naročili, naj 13. januarja 2012 opravi plovbo pred otokom za razgled potnikom. Prej, 14. avgusta 2011, je ladja plula po podobni poti proti načrtovani plovbi, vendar ne tako blizu Le Scole. Ladijska plovba leta 2011 je odobrila podjetje Costa Cruises in jo organizirala podnevi med otoškim festivalom na ladji. Običajna je ladijska pot speljana približno 8 km od obale.
Costa Cruises je potrdila, da plovba leta 2012 "ni bila določena [računalniško programirana] v bližini otoka Giglio." V intervjuju za italijanski televizijski kanal Canale 5 10. julija 2012 je Schettino dejal, da je to dejavnik, ki je prispeval k nesreči. Poleg tega je bil povabljen na povabilo kapitana ladja maître d'hôtel, ki je z otoka, na ladijskem mostu opazoval. Naslednja oseba na mostu je bila moldavska plesalka Domnica Cemortan, ki je pričala, da je bila v romantični zvezi s Schettinom in se je na ladjo pravkar vkrcala kot neplačniški potnik.
Razmere na ladijski palubi Večina potnikov je bila v času trka v jedilnici. Natakarji so trk pripisali električni okvari. "Gostom smo povedali, da je vse v redu in pod nadzorom, in poskušali smo preprečiti paniko" se je spominjal vodja jedilnice. Po naključju, ko je ladja zadela skalo, so trdili, da je tematska pesem Celine Dion, Titanic "My Heart Will Go On" predvajala v restavraciji. Ladja je izgubila električno energijo kmalu po prvotnem trčenju. "Ladja se je začela tresti. Hrup - kot v filmu se je pojavila panika, posode so popadle na tla, ljudje so tekli, padali po stopnicah in govorili cazzo," je dejal en preživeli potnik. Tisti na zunanji palubi so povedali, da se je ladja nenadoma nagnila na levo stran. Pozneje so potnikom svetovali, naj si oblečejo reševalni jopič.
Pol ure pred naročilom o zapuščanje ladje je bil en član posadke posnet na video posnetku, v katerem je potnikom na zbirni postaji rekel: "Rešili smo težave, ki smo jih imeli, in povabili vse, naj se vrnejo v svoje kabine."Ko se je ladja pozneje obrnila na bok, je to kazalo približno 20 ° do desne strani, kar je povzročalo težave pri spuščanju rešilnih čolnov. Predsednik družbe Costa Cruises Gianni Onorato je dejal, da je običajna evakuacija reševalnih čolnov postala "skoraj nemogoča", ker se je ladja nagibala tako hitro.
Reševanje Potem, ko je ladja nasedla in se s kobilico zarila v morsko dno, so se potniki in posadka izrkcali iz nasedle ladje z reševalnimi čolni in pomočjo helikopterjev, nekateri potniki pa so med prevtrnitvijo ladje skočili v morje in sami priplavali na obalo. Zaradi tega je bilo pogrešanih 40 ljudi. Polovico od teh so pozneje našli v nasedli ladji, večina pa jih je umrla.
Evakuacija V prvem stiku med italijanskimi pristaniškimi uradniki in Costo Concordio po trku s skalo, je neznani častnik na križarki vztrajal, da trpi samo zaradi pomanjkanja električne energije. V posnetku, ki je bil posnet ob 22.20, je bilo razvidno videti potnike v reševalnih jopičih, ki jim je član posadke povedal, da je "vse pod nadzorom" in da se morajo vrniti v svoje kabine.
Za približno 600 potnikov, ki so se pravkar vkrcali, ni bilo vaje za evakuacijo potnikov v reševalnem čolnu. Ladijska kuharica je dejala, da je Schettino naročil večerjo okoli 22:30. Približno ob istem času je patruljni čoln Guardia di Finanza poklical Costo Concordio, vendar ni dobil odgovora. levo|sličica|Rešeni potniki na obali. Schettino je sodeloval pri treh telefonskih klicih s kriznim centrom za krizno upravljanje. Ob 22:26 je Schettino sporočil poveljniku pristanišča v Livornu, da se je ladja nehala nagibati na desno stran, zaradi zaustavitve poplave in da zahteva vlačilca. Pristaniške oblasti so bile opozorjene šele ob 22:42, približno uro po trku, odredba za evakuacijo ladje pa je bila izdana do 22.50. Nekateri potniki so skočili v vodo, da bi priplavali na obalo, medtem ko so druge, pripravljeni na evakuacijo ladje, člani posadke zamudili do 45 minut, saj so se uprli takojšnjemu spuščanju reševalnih čolnov. Nekateri viri poročajo, da ladja ni bila na nagibu do 23:15, in če bi Schettino dal ukaz, za zapustitev ladje, bi lahko reševalne čolne spustili že prej, kar bi potnikom omogočilo varnost. V nasprotju s tem je en strokovnjak izjavil, da bi bila lahko zamuda upravičena zaradi nevarnosti spuščanja reševalnih čolnov, ko se je ladja še vedno premikala.
Štab ali drugi kapitan Roberto Bosio naj bi koordiniral nekatere častnike na krovu pri večini evakuacij. Ladjo je začel evakuirati pred Schettinovim ukazom. Številni mlajši častniki in člani posadke, ki so se zavedali resnosti razmer, zato so tudi začeli pripravljati reševalne čolne in klicati potnike iz njihovih kabin, preden so bili odpuščeni ukazi za ladje, kar je bilo označeno kot "pobuna".
Medtem ko je velika večina ladijskega osebja na ladji zasedla položaje, ki niso potrebovali mornarskih kvalifikacij (saj so opravljali storitve, kot so pranje perila, kuhanje, zabava, čiščenje, skrb za otroke in čakalne mize), so po besedah višjega ladjarja prejeli obvezno usposabljanje iz osnovne varnosti, da so lahko pomagali v takih situacijah. Čeprav so vsi govorili vsaj osnovno angleško, večina ni govorila italijansko. sličica|Rešeni potniki in posadka okrog pristanišča na otoku Giglio. Več potnikov je trdila, da jim posadka ni pomagala ali da je bila premalo usposobljena za spuščanje rešilnih čolnov. To obtožbo je posadka zanikala, eden od njih pa je izjavil: "Člani posadke, bodisi Filipinci ali Kolumbijci ali Indijci, smo poskušali po najboljših močeh pomagati potnikom preživeti brodolom. Pripombe nekaterih potnikov, so neprimerne. Tretji inženir iz ladijske strojnice je tudi opozoril: V strojnici smo bili v nasprotju s kapitanom do konca. Naredili smo vse, da smo se izognili katastrofi." Generalni direktor Costa Cruises Pier Luigi Foschi je pohvalil posadko in osebje, kljub težavam, ki so posledica očitnega pomanjkanja navodil ladijskih častnikov in težav pri komunikaciji.
Tri osebe so se po skoku v morje utopile, še sedem pa jih je bilo huje poškodovanih. Lokalni požarni vodja je dejal, da so njegovi možje rešili 100 ljudi iz vode in rešili okoli 60 drugih, ki so bili ujeti v čolnih. Pet helikopterjev italijanske obalne straže, mornarice in zračnih sil je priletelo, da so rešili preživele na krovu in nasedle luksuzne križarke.