Marksistična politična ekonomija

Marksistična politična ekonomija (ki se opira na dela Karla Marxa in Friedricha Engelsa) izhaja iz historično-materialističnega pojmovanja družbe in njenega razvoja, ki za podlago družbenih odnosov oziroma družbeno bazo vzame stanje produktivnih sil in produkcijskih odnosov, na osnovi katerih se izoblikujejo ostali družbeni odnosi (npr. država in pravo) oziroma družbena nadstavba. S tega izhodišča si prizadeva razumeti ekonomske zakonitosti danega družbenega načina produkcije, pri čemer je posebna pozornost posvečena obrazložitvi izkoriščevalskih mehanizmov in pogojev zanje, s tem pa tudi načinu prisvajanja družbenega presežka in upravljanja z družbeno produkcijo. Za marksistično ekonomsko teorijo so pomembna še protislovja, ki jih vidi v danih produkcijskih odnosih; v teh s historično-materialistične perspektive vidi zametke novega produkcijskega načina, ki se razvija iz protislovja svojega predhodnika.

Pri razvoju Marxove ekonomske teorije je pomembno vlogo igrala njegova kritika klasičnih ekonomistov (npr. Adama Smitha in Davida Ricarda), pa tudi zgodnejših ekonomskih šol (npr. fiziokratskega ekonomista Francoisa Quesnaya). Njegovo najpomembnejše delo na področju ekonomije je sklop zvezkov Kapital: kritika politične ekonomije, ki je ostal pomembna referenca za vse, ki so se v nadaljevanju ukvarjali z marksistično politično ekonomijo.

Marksistična ekonomska teorija

Zakon vrednosti in blagovna menjava

Marx je pri blagovni menjavi razlikoval med uporabno vrednostjo in menjalno vrednostjo. Uporabna vrednost blaga je njegova zmožnost zadovoljiti človeško potrebo. Za potek blagovne menjave je ključno, da se za blago prepozna, da izpolnjuje človeško potrebo (tj. da ima uporabno vrednost); pri tem je za Marxa vseeno, ali so to nujne življenjske potrebe ali arbitrarno določene potrebe. Menjalna vrednost blaga je razmerje, po katerem se to blago menja z nekim drugim blagom; skupni imenovalec je Marx videl v tem, da je za proizvonjo obeh vrst blaga potrebna enaka količina človeškega dela. Konkretna oblika tega človeškega dela je za vsako blago drugačna, imajo pa kljub temu vsa blaga skupno značilnost, da so produkt človeškega dela. Vrednost blaga je določena na osnovi družbeno povprečnega delovnega časa; delovnega časa, ki je v povprečju potreben, da se proizvede dana količina danega blaga. Delovni čas konkretnega producenta lahko odstopa od tega povprečja, pri čemer pa on nosi posledice te razlike (je na boljšem, če je njegov delovni čas krajši in na slabšem, če je daljši).

Marx je ločil štiri oblike vrednosti: slučajno obliko vrednosti, razvito obliko vrednosti, splošno obliko vrednosti in denarno obliko vrednosti. Pri slučajni obliki pride do neposredne blagovne menjave, kar je Marx matematično izrazil z enačbo:

xA=yB

x,y: količina blaga

A,B: vrsti blaga

Takšna oblika vrednosti je prva oblika blagovne menjave in osnova za naslednje, bolj razvite oblike blagovne menjave; te jo dopolnjujejo in dodajajo vmesne korake, je pa ne negirajo. Razvita oblika vrednosti je niz slučajnih oblik vrednosti, uporablja pa se, ko je blagovna menjava že ustaljeni družbeni proces.

Za lažje izražanje vrednosti se iz razvite oblike razvije splošna oblika vrednosti, pri kateri eno blago prevzame vlogo splošnega (občega) ekvivalenta, v katerem vsa druga blaga izražajo svojo vrednost. Ko je splošni ekvivalent takšno blago, da izven blagovne menjave nima nobene uporabne vrednosti in je uporabno edini kot indikator vrednosti drugega blaga, to blago postane denar; s tem splošna oblika vrednosti preide v denarno obliko. V splošni in denarni obliki vrednosti ni več neposredne blagovne menjave, ampak se ta za obe strani menjave razdeli na ločeni fazi nakupa in prodaje; vrednost mora najprej stopiti v obliko splošnega ekvivalenta, šele nato pa potrošnik dobi končno blago. Takšno obliko blagovne menjave je Marx imenoval cirkulacija blaga, ki jo je označil s formulo:

B-D-B

B: blago

D: denar

Pri tej cirkulaciji je za Marxa ključno dvoje: da se med cirkulacijo velikost vrednosti ne spremeni in da je cirkulacija povratna; nobeden izmed teh pogojev ni izpolnjen pri cirkulaciji kapitala.

Marx je razlikoval med (menjalno) vrednostjo blaga in njegovo ceno. Vrednost blaga je izhodišče za izoblikovanje cene, na katero pa vpliva razmerje med ponudbo in povpraševanjem, kar tudi pomeni, da je lahko cena nekega blaga nad ali pod njegovo vrednostjo. Kljub vplivu ponudbe in povpraševanja na izoblikovanje cen pa je za Marxa takšna razlaga neustrezna. Poleg tega, da se dolgoročni nihanja v ceni tudi medsebojno poravnajo, ne pojasni izhodišča za ceno blaga in izvora profita, ko sta ponudba in povpraševanje izravnana; neustrezno razlagalno moč konkurence pri teh vprašanjih je Marx v Kapitalu eksplicitno komentiral: "Skratka, konkurenca bi morala razložiti vse, česar ekonomisti ne razumejo, medtem ko bi v resnici ekonomisti morali razložiti konkurenco." Kapital

Definicija kapitala Marx kapitala ne obravnava zgolj kot znesek vrednosti s posebno obliko cirkulacije (tj. vrednost, ki je navidezno zmožna ustvariti vrednost iz nič), ampak kot družbeni produkcijski odnos (tj. odnos do produkcijskih sredstev in posledično način prisvajanja ustvarjenega produkta). Istočasno izpostavi, da so produkcijska sredstva v kapitalističnem načinu produkcije sicer sestavni del kapitala (konstantnega kapitala), niso pa sama po sebi kapital, ampak imajo takšno vlogo le ob kombinaciji mezdnega dela in kapitalistične privatne lastnine.

Z vidika blagovne menjave je kapital definiran kot vrednost, ki se tekom cirkulacije poveča; s tem ustvari vtis, da je "vrednost, ki ustvarja vrednost, ker je sama vrednost". Cirkulacijo kapitala je Marx zapisal kot

D-B-D'''D: denarB: blagoD': denar po zaključeni cirkulaciji;velja tudi D'>DCirkulacija kapitala se od cirkulacije blaga razlikuje po tem, da se vmes spremeni obseg vrednosti, pri cirkulaciji blaga (B-D-B) pa ta ostaja nespremenjena. Marx je argumentiral, da ta sprememba v vrednosti ne more izhajati iz menjave, ker bi v tem primeru prišlo le do prerazporeditve že obstoječe vrednosti; to je igra ničelne vsote (pridobitev ene strani je enaka izgubi drugi strani menjave), hkrati pa se s tem ne ustvari nova vrednost. Marx je, opirajoč se na zakon vrednosti, vir profita videl v viru nove vrednosti; v produkcijskem procesu. Vir profita je obrazložil z razliko med vrednostjo delovne sile in vrednostjo, ki jo ta delovna sila ustvari; to razliko si prisvoji kapitalist, saj si prisvoji produkt, v katerem je novo ustvarjena vrednost.

Na osnovi tega je Marx ločil tri večje sestavne dele kapitala: konstantni kapital, variabilni kapital in presežno vrednost. Konstantni kapital predstavlja tisti del kapitala, ki svojo vrednost le prenese na nov produkt in sam ne ustvarja nove vrednosti, je pa predpogoj za ustvarjanje nove vrednosti (ker delavec potrebuje produkcijska sredstva, da lahko sploh realizira svojo delovno silo). Konstantni kapital se nadalje deli na cirkulirajoči kapital (ki se v celoti porabi v eni cirkulaciji kapitala) in fiksni kapital (ki se razporedi čez več ciklov): primer prvih so surovine, primer drugih pa stroji z večletno življenjsko dobo, ki se v posamezni cikel kapitala obračunajo kot obraba (amortizacija). Variabilni kapital in presežna vrednost skupaj sestavljata tako imenovano živo delo oziroma vso vrednost, ki se na novo ustvari tekom cirkulacije kapitala. Variabilni kapital so izdatki kapitalista, namenjeni delovni sili; najpomembnejši element variabilnega kapitala so mezde (v takšni ali drugačni obliki). Presežna vrednost je razlika med variabilnim kapitalom in vso ustvarjeno vrednostjo, ki si jo kapitalist prisvoji, ne da bi mu za to bilo treba dati karkoli v zameno .

Razmerje med presežno vrednostjo in variabilnim kapitalom je Marx definiral kot mero presežne vrednosti, ki pove razmerje med ustvarjeno vrednostjo, ki ostane kapitalistu, ter ustvarjeno vrednostjo, ki ostane mezdnemu delavcu. Matematično je Marx mero presežne vrednosti definiral z enačbo: pv'=pv/vpv': mera presežne vrednostipv: presežna vrednostv: variabilni kapital''

Mero presežne vrednosti je Marx apliciral kot meritev delitve vsega realiziranega dela na potrebni in presežni del; ker je za mersko enoto dela postavil delovni čas, mera presežne vrednosti funkcionira tudi kot delitev delovnega dneva na potrebni in presežni delovni čas. V potrebnem delovnem času delavec reproducira lastno delovno silo, v presežnem delovnem času pa ustvarja vrednost za kapitalista brez kompenzacije. Pri tem pa Marx opozori, da je takšna delitev delovnega dneva na potrebni in presežni del zgolj ponazoritev in da oba dela nista časovno ločena (kar je tudi navedel kot pomembno razliko med kapitalizmom in fevdalizmom); ta razlika pride do izraza šele ob prodaji končnega izdelka in prehodu kapitala v denarno obliko.

Mera presežne vrednosti pove razmerje med dvema sestavnima deloma živega dela; za kapitalista je pomembna v kontekstu njenega vpliva na profitno mero, ki je definirana kot razmerje presežne vrednosti nasproti celotnemu kapitalu (vsoti variabilnega in konstantnega kapitala) in je podana z enačbo:

p'= pv/(k+v)

p': profitna mera

pv: presežna vrednost

k: konstantni kapital

v: variabilni kapital

Marx je v tretjem zvezku Kapitala uvedel koncept profitne mere iz dveh razlogov: za nadaljnje izpeljave delitve dela znotraj družbenega kapitala in za razvoj koncepta tendenčnega padanja profitne mere.

V prvem (pa tudi v drugem) zvezku Kapitala je Marx zavoljo lažje obrazložitve produkcije presežne vrednosti obravnaval kapital kot homogeno celoto; kot proces, v katerem se ustvari in realizira vsa presežna vrednost brez posrednikov in odtegljajev. V tretjem zvezku Kapitala se je lotil delitve dela znotraj družbenega kapitala, kjer je razlikoval med industrijskim, trgovskim in obrestonosnim (bančnim) kapitalom; vsak tip kapitala je obravnaval v njegovi najbolj "čisti" obliki (pri trgovskem kapitalu npr. ni nadaljevanja produkcijskega procesa). Industrijski kapital je definiral kot kapital, v katerem se ustvarja presežna vrednost in se del te tudi realizira. Za vir profita trgovskega kapitala v njegovi čisti obliki je navedel razliko med vrednostjo in ceno, po kateri pridobi trgovsko blago od industrijskega kapitalista. Marx je še primerjal položaj trgovskega kapitala v kapitalizmu in fevdalizmu. V fevdalizmu je trgovski kapital bil samostojna sila in močnejši partner nasproti produkcijskemu procesu, v kapitalizmu pa je trgovski kapital posledica delitve dela znotraj kapitalističnega razreda in je vezan na produkcijo.

Lastnik obrestonosnega kapitala tega daje v uporabo dolžniku (Marx uporablja izraz "fungirajoči kapitalist"), pod katerim se proizvaja presežna vrednost (vrednost cirkulira kot produktivni kapital); del te presežne vrednosti gre v obliki obresti lastniku obrestonosnega kapitala (upniku) kot lastniški naslov; z vidika lastnika obrestonosnega kapitala ta najbolj približuje iluziji kapitala kot vrednosti, ki samo sebe povečuje. Višina obrestne mere je določena z razmerjem med ponudbo in povpraševanjem po kapitalu, njena zgornja meja pa je profitna mera kapitala.

Prvotna akumulacija