Zgodovina vrtov ali zgodovina parkov lahko velja za estetski izraz lepote skozi umetnost in naravo, prikaz okusa ali sloga v civiliziranem življenju, izraz filozofije posameznika ali kulture, včasih pa tudi kot prikaz zasebnega statusa ali nacionalnega ponosa - v zasebni in javni krajini.
Uvod
Gozdni vrt, na prehranskih rastlinah osnovan sistem, je najstarejša oblika vrtnarjenja na svetu. Taki vrtovi so nastajali v prazgodovini ob bregovih rek v džungli in v vlažnih predgorjih monsunskih regij. V postopnem procesu družinskega izboljševanja neposrednega okolja so bile prepoznane, zaščitene in izboljšane uporabne vrste dreves in vinske trte, medtem ko so bile nezaželene vrste odstranjene. Na koncu so bile izbrane tudi tujerodne vrste in vključene v vrtove.
Zapiranje zunanjega prostora se je začelo leta 10.000 pred našim štetjem. Čeprav nihče ne pozna posebnih podrobnosti prvega vrta, zgodovinarji domnevajo, da je bil prvi ograjen prostor vrsta ovire za izključevanje živali in plenilcev. Gradnja in oblikovanje vrtov je bil glavni predhodnik krajinske arhitekture in se je začel v zahodni Aziji, sčasoma pa se je razširil proti zahodu v Grčijo, Španijo, Nemčijo, Francijo in Britanijo. Sodobna beseda vrt iz stcslovan. vrъtъ in hrv. vȑt ‛vrt’ prevzeto iz neke stare rom. predloge, sorodne z it. òrto ‛vrt’, ki se je razvila iz lat. hortus ‛vrt’ (Sk III, 631). Beseda je glede na glasovno strukturo prevzeta že v prvem tisočletju.Slovenski etimološki slovar
Po nastanku prvih civilizacij so bogati državljani začeli ustvarjati vrtove za čisto estetske namene. Slike egipčanskih grobnic 16. stoletja pred našim štetjem so nekateri najzgodnejši fizični dokazi okrasnega vrtnarstva in krajinskega oblikovanja; upodabljajo ribnike lotosa, obdane s simetričnimi vrstami akacij in palm. Druga starodavna tradicija je Perzija: Darej I. Veliki je rekel, da je imel rajski vrt in Babilonski viseči vrtovi so bili znani kot eno od sedmih čudes starodavnega sveta. Perzijski vrtovi so bili oblikovani vzdolž osrednje osi simetrije.
Perzijski vplivi so se razširili na helenistično Grčijo po Aleksandru Velikem. Okoli 350 pred našim štetjem so nastali vrtovi Atenske akademije in Teofrast, ki je pisal o botaniki, naj bi podedoval vrt od Aristotela. Epikur je imel vrt, kjer se je sprehajal in učil in ga je zapustil Hermarhu iz Mitilene. Alkifron se je v svojem pisanju tudi skliceval na zasebne vrtove.
Najvplivnejši starodavni vrtovi v zahodnem svetu so bili Ptolemaja v Aleksandriji, Egiptu in vrtnarska tradicija, ki jo je Lukul prinesel v Rim. Stenske slike v Pompejih v Italiji potrjujejo poznejši razvoj. Najbogatejši Rimljani so ob vilah gradili obsežne vrtove z vodnimi lastnostmi, vključno s fontanami in potoki, topiarijem, vrtnicami in senčenimi arkadami. Na najdiščih, kot je Hadrijanova vila, obstajajo arheološki dokazi.
Vitruvij, rimski avtor in inženir, je napisal najstarejši obstoječi oblikovalski priročnik leta 27 pr. n. št. De architectura libri decem (Deset knjig o arhitekturi) se je lotevalo teorije oblikovanja, krajinske arhitekture, inženiringa, oskrbe z vodo in javnih projektov, kot so parki in trgi. Vitruvij je trdil, da so bili glavni cilji oblikovanja firmitas (čvrstost, trpežnost, trdnost), utilitas (blago, udobje, uporabnost) in venustas (slast, ljubkost, lepota). Nekateri še vedno menijo, da so ti elementi bistveni za kakovostno oblikovanje krajine.
Bizantinsko cesarstvo in mavrska Španija sta nadaljevali vrtnarske tradicije po 4. stoletju našega štetja in padcu Rima. Do takrat se je na Kitajskem oblikovala ločena vrtnarska tradicija, ki se je prenesla na Japonsko, kjer se je razvila v plemiške vrtove z miniaturnimi in simuliranimi naravnimi krajinami, osredotočenimi na ribnike, in strogo obliko zen vrta v templjih.
V Evropi je vrtnarjenje v 13. stoletju oživelo v Languedocu in Île-de-Franceu. Ponovno odkrivanje opisov antičnih rimskih vil in vrtov je v poznem 15. in začetku 16. stoletja ustvarilo novo obliko vrta, italijanski renesančni vrt. Španska krona je zgradila prve javne parke te dobe v 16. stoletju, tako v Evropi kot v Ameriki. Formalni vrt à la française, ki ga ponazarjajo Versajski vrtovi, je postal prevladujoč vrtnarski slog v Evropi do sredine 18. stoletja, ko sta angleški krajinski vrt in francoski krajinski vrt začela prevladovati. V 19. stoletju se je pojavilo neozgodovinsko in romantično vrtnarjenje. V Angliji sta bila William Robinson in Gertrude Jekyll vplivna zagovornika divjega vrta in trajnostnega vrta. Andrew Jackson Downing in Frederick Law Olmsted sta prilagodila evropske oblike za Severno Ameriko, zlasti sta vplivala na oblikovanje javnih parkov, kampusov in primestnih pokrajin. Olmstedov vpliv se je razširil tudi v 20. stoletje.
V 20. stoletju je vplival modernizem: od poudarjene jasnosti Thomasa Churcha do drznih barv in oblik Brazilca Roberta Burleja Marxa.
Okoljska zavest in trajnostne prakse oblikovanja, kot so zelene strehe in zbiranje deževnice, postajajo široko uveljavljene, saj se inovacije na teh področjih še naprej razvijajo.
Zgodovinski razvoj vrtnih slogov Mezoameriški vrtovi Na zahodni polobli so imele različne mezoameriške kulture, kot so Maji, Misteki in Nahuatl (vključno z Azteki) tako praktične kot estetske vrtnarske tradicije. Maji so gozdne vrtove veliko uporabljali za pridelavo hrane in zdravilnih rastlin, tudi s svojimi mesti. Azteška elita je v Mehiški kotlini zgradila dovršene vrtove užitka, sestavljene iz različnih vrst rastlin in vodnih lastnosti, kot so vodnjaki, ki so jih napajali z akvaduktom. Vrtovi Aztekov in Majev so se zaradi svoje predvsem kmetijske narave močno osredotočili na rodnost. Azteki so gojili tudi močno ljubezen do rož, ki so jim dajali velik verski, metaforični in filozofski pomen.
Mezopotamski vrtovi
Mezopotamija, 'dežela med rekama' Tigris in Evfrat, obsega gričevnato in gorato severno območje ter raven aluvialen jug. Njeni narodi (Sumerci, Akadci, Asirci in Babilonci) so bili urbanizirani in pismeni od približno 3000 pred našim štetjem. Dokazi za njihove vrtove izhajajo iz pisnih besedil, slikovnih skulptur in arheologije. V zahodni tradiciji je bila Mezopotamija mesto rajskega vrta in Babilonskih visečih vrtov. Tempeljski vrtovi so se razvili iz upodobitve svetega nasada; znanih je tudi več različnih slogov kraljevega vrta.
Dvorni vrt je bil obdan s stenami palače ali v večjem obsegu obdelan prostor znotraj mestnega obzidja. V mestu Marina srednjem Evfratu (približno 1800 pred našim štetjem) se je eno od ogromnih palačnih dvorišč v sodobnih pisnih zapisih imenovalo Dvor palm. Prečkali so ga dvignjeni hodniki iz žgane opeke; vladar in njegovo spremstvo bi tam večerjali. V Ugaritu (približno 1400 pr. n. št.) je bil kamniti vodni bazen, ki ni nameščen središčno kot v kasnejših perzijskih vrtovih, saj je bila osrednja značilnost verjetno drevo (datelj, palma ali tamariša). V 7. stoletju pred našim štetjem je asirski kralj Asurbanipal prikazan na skulpturi, ko se pogovarja s svojo kraljico in se naslanja na kavč pod pergolo trte, in mu igrajo glasbeniki. Na ogled so osvajalske trofeje, med njimi razstavljena glava kralja Elama, ki visi z dišeče borove veje. Babilonsko besedilo iz istega obdobja je razdeljeno na odseke, kot da prikazuje vrste zemlje z imeni zdravilnih, zelenjavnih in zeliščnih rastlin, zapisanih na vsakem odseku, ki morda predstavljajo parterno zasnovo.
V širšem obsegu so bili urejeni kraljevi lovski parki za gojenje eksotičnih živali in rastlin, ki jih je kralj pridobil pri svojih akcijah v tujini. Kralj Tiglat-Pileser I. (približno 1000 pr. n. št.) našteva konje, volove, osle, jelene dveh vrst, gazele in ibex in se ponaša z »oštevilčil sem jih kot čredo ovac«.Grayson AK, (1991) Assyrian Rulers of the Early First Millennium BC, vol 1, Royal Inscriptions of Mesopotamia, Assyrian Periods 2.
Od približno 1000 pred našim štetjem so asirski kralji razvili slog mestnega vrta, ki je vseboval naravoslovno postavitev, tekočo vodo, ki se je dovajala iz rečnih strug in eksotične rastline iz svojih tujih kampanj. Ašurnasirpal II. (883–859 pr. n. št.) našteva različne vrste bora, cipres in brinov, mandlje, datlje, ebenovce, rožna drevesa, oljke, hrast, tamarišo, oreh, jesen, granatno jabolko, hruške, kutine, fige in vinsko trto: »Voda iz kanala doteka v vrtove; dišava se pretaka po hodnikih; v vrtu užitkov tečejo tokovi vode, kakor nebesne zvezde. Kot veverica nabiram sadje na vrtu dobrot.« Mestni vrt je dosegel svoj zenit s Sanheribovo palačo (704–681 pr. n. št.), katere vodni sistem se je raztezal 50 km do hribov, katere vrt je bil višji in bolj okrašen kot kateri koli drugi in ki se je pohvalil s kompleksnimi tehnologijami, ki jih je uporabil, in ki svojo palačo in vrt imenuje »čudo za vse narode«.
Biblijska knjiga Geneza omenja Tigris in Evfrat kot dve od štirih rek, ki omejujejo rajski vrt.Geneza 2: 10–14 Noben poseben kraj ni bil določen, čeprav obstaja veliko teorij.
Babilonski viseči vrtovi klasični grški pisci navajajo kot eno od sedmih čudes starega sveta - kraje, ki si jih je treba ogledati, preden umreš. Izkopane ruševine Babilona ne razkrivajo nobenih primernih dokazov, zaradi česar so nekateri učenjaki domnevali, da so morda povsem legendarni.Finkel, Irving (1988) "The Hanging Gardens of Babylon" in The seven Wonders of the Ancient World, ed. Peter Clayton and Martin Price, Routledge Zgodba je morda izvira iz Senheribovega vrta v Ninivah.Dalley, Stephanie, (2013) The Mystery of the Hanging Garden of Babylon: an elusive World Wonder traced, Oxford University Press. .
Vrtovi indijskega podkontinenta Indijski vrtovi
Starodavni indijski vrtovi so omenjeni v več starodavnih hindujskih besedilih, vključno v Rigvedi, Ramajani in Mahabharati. V budističnih poročilih je omenjen nasad bambusa, ki ga je kralj Bimbisara podaril Budi. Digha Nikaja, budistično besedilo, omenja tudi, da je Buda bival v mangovem sadovnjaku samostana Jivaka, ki ga je podaril zdravnik Jivaka. Arama v sanskrtu pomeni 'vrt', sangharama pa kraj, kjer je budistična skupnost menihov (sangha) živela na vrtu kot prostoru. V Budovem času je bil Vaišali (sodobni Bihar) uspešno in naseljeno mesto, polno parkov in vrtov, po Lalitavistara sutri pa je spominjalo na božje mesto. Napisi cesarja Ašoke omenjajo vzpostavitev botaničnih vrtov za sajenje zdravilnih zelišč, rastlin in dreves. Vsebovali so bazene z vodo, bili so postavljeni v mrežaste vzorce in običajno so vsebovali paviljone (čatri). Kama sutra omenja podrobnosti o hišnih vrtovih in da bi morala dobra žena posaditi zelenjavo, šopke sladkornega trsa, gruče figovcev, gorčico, peteršilj in koromač, različno cvetje, kot je jasmin, vrtnica in druge podobne rastline, narediti sedeže in ograde in sredi vrta naj bi bil vodnjak, rezervoar ali ribnik, različne druge razprave omenjajo tudi postavitev kopeli v obliki lotosa, jezera, sedeže v obliki lotosa, gugalnice, vrtiljak, menažerije. Kitajski budistični romar Xuanzang omenja zapise o Nalandi, kjer »azurni bazen vijuga okoli samostanov, okrašen s polno razcvetenimi skodelami modrega lotosa; tu in tam visijo bleščeče rdeči cvetovi ljubke kanake, zunaj pa nasadi mangovih dreves prebivalcem ponujajo svojo gosto in zaščitno senco. V starodavni Indiji so zapisi o štirih vrtovih: udjan, paramadodjana, vrikšavatika in nandanavana. Vatika je bil majhen vrt znotraj doma. Margešu vrikša je bila navada, da sadijo drevesa ob cesti zaradi sence.