Štiri Rafaelove stanze () so niz sprejemnih prostorov, sob papeških bivališč, ki so zdaj urejeni kot dostopen del Vatikanskih muzejev v Vatikanu. Znani so po freskah, ki so jih naslikali Rafael in njegova delavnica. Podobno kot stropne in stenske Michelangelove freske in druge freske v Sikstinski kapeli so med okrasi sten, ki zaznamujejo visoko renesanso v Rimu.

Stanze, kot se običajno imenujejo, so bili prvotno zamišljene kot sobe stanovanja za papeža Julija II. Rafaelu, tedaj razmeroma mlademu umetniku iz Urbina in njegovemu ateljeju je leta 1508 ali 1509 naročil, da v celoti prenovi obstoječo notranjost prostorov. Mogoče je bil Julijev namen zasenčiti stanovanja njegovega predhodnika (in tekmeca) papeža Aleksandra VI., saj so Stanze neposredno nad Aleksandrovimi Borgijskimi apartmaji. So v tretjem nadstropju s pogledom na južno stran dvorišča Belvedere (Cortile del Belvedere).

Od vzhoda do zahoda, kot bi obiskovalec vstopil v stanovanje, vendar brez upoštevanja zaporedja, v katerem so freske Stanc, so sobe Sala di Costantino ('Konstantinova soba'), Stanza di Eliodoro ('Heliodorova soba'), Stanza della Segnatura ('Soba podpisov') in Stanza dell'Incendio del Borgo (Soba Požara v Borgu).

Po Julijevi smrti leta 1513 je papež Leon X. nadaljeval program s poslikavama dveh večjih fresk. Po Rafaelovi smrti leta 1520 so njegovi pomočniki Gianfrancesco Penni, Giulio Romano in Raffaellino del Colle zaključili projekt s freskami v dvorani cesarja Konstantina (Sala di Costantino) in Bitko pri Milvijskem mostu.

Shema Shema del kot si sledijo: Pogled (I) Pogled (II) Vzhidna stenal Južna stena Zahodna stena Severna stena Strop Stanza della SegnaturaAtenska šolaKardinalne in teološke vrlineSporočilo svetega zakramentaParnasStanza di Eliodoro Izgon Heliodora iz templjaMaša pri BolseniSrečanje Leona Velikega in AtilaOdrešitev svetega Petra Stanza dell'incendio del Borgo Bitka pri OstijiPožar v BorguKronanje Karla VelikegaPrisega Leona III. Sala di Costantino Vizija KrižaBitka pri Milvijskem mostuKonstantinov KrstKonstantinova donacija

Stanza della Segnatura Stanza della segnatura ('Soba Signatura') je prva, ki jo je s freskami okrasil Rafael. To je bil studio, v katerem je bila knjižnica Julija II., v kateri je bil prvotno sedež razsodišča - Apostolska Signatura. Umetnikov koncept usklajuje duhove antike in krščanstva in odraža vsebino papeževe knjižnice s temami teologije, filozofije, pravne prakse in poetične umetnosti, predstavljene v tondih nad lunetami sten. Tema te sobe je svetovna in duhovna modrost ter harmonija, ki so jo renesančni humanisti zaznali med krščanskim učenjem in grško filozofijo. Tema modrosti je primerna, saj je bila ta soba svetniška zbornica Apostolske Signature, kjer je bila večina pomembnih papeških dokumentov podpisana in zapečatena.

Sporočilo svetega zakramenta

Prva kompozicija, ki jo je Rafael izdelal med letoma 1509 in 1510Raphael, Phaidon Publishers, 1948, p. 24., je bila Sporočilo svetega zakramenta, tradicionalno ime za tisto, kar je resnično češčenje zakramenta. Rafael je na sliki ustvaril podobo cerkve, ki je predstavljena kot nebo in zemlja. Rafael je na sliki ustvaril prizor, ki sega tako v nebo kot na zemljo. Zgoraj je Kristus obkrožen z avreolo, ki sta jo na desni in levi strani postavili Blažena Devica Marija in Janez Krstnik (ureditev, znana kot Deesis). Druge različne svetopisemske figure, kot so Peter (skrajno levo, drži ključ), Adam (skrajno levo, gole prsi), Pavel (skrajno desno, drži knjigo in meč) in Mojzes (desno, s svetlobnimi rogovi in s tablicami Deset Božjih zapovedi ) so na straneh. Bog Oče sedi nad vsemi v zlati nebeški luči in ga častijo angeli. Pod Kristusovimi nogami je Sveti Duh, na čigar strani so knjige štirih evangelijev, ki so jih odprli putti.

Spodaj, na oltarju, stoji monštranca. Ob oltarju so bogoslovci, ki so upodobljeni kako razpravljajo o spremenjenju (transubstantizacija).Adams, Italian Renaissance Art, p. 345 Kristusovo telo, kri, duša in božanstvo je sveta evharistija, o kateri razpravljajo predstavniki Cerkve; med njimi so izvirni štirje cerkveni očetje (identificirani po svojih imenih, vpisanih v njihove haloje), levo od oltarja sedita papež Gregor I. in Hieronim, Avguštin in Ambrož na desni skupaj s papežem Julijem II., papežem Sikstom IV., Savonarolo in Dantejem Alighierijem. Papež Sikst IV. je zlato oblečen papež na dnu slike. Neposredno za Sikstom je Dante, oblečen v rdeče barve in nosi lovorov venec (simbolizira njegovo veličino kot pesnik).Adams, Italian Renaissance Art, p. 346 Plešasti lik, ki bere knjigo in se naslanja nad ograjo v levem kotu, je lahko Rafaelov mentor in renesančni arhitekt Bramante.

Parnas

Rafael je dokončal drugo sestavo med letoma 1509 in 1511.Raphael, Marcia B. Hall (ed.), The Cambridge Companion to Raphael, Cambridge University Press, 2005, p. 195. Predstavlja Parnas, bivališče boga Apolona in Muz in je dom poezije, po klasičnem mitu. Na freski so Apolon in Muze obkroženi s pesniki iz antike in Rafaelovega obdobja.

Celotna soba prikazuje štiri področja človeškega znanja: filozofijo, religijo, poezijo in pravo, Parnas pa predstavlja poezijo. Freska prikazuje mitološko goro Parnas, kjer prebiva Apolon; v središču igra inštrument (sodobna lira da braccio in ne klasična lira), obkrožen z devetimi muzami, devetimi pesniki iz antike in devetimi sodobnimi pesniki. Apolon je poleg Kaliope, muza epske poezije, navdihuje pesnike.

Rafael je uporabil obraz Laocoöna iz klasične skulpture Laocoön in njegovi sinovi, izkopan leta 1506 in tudi v Vatikanu za svojega Homerja (v temno modri halji levo od središča), izražanje slepote in ne bolečine.Roger Jones and Nicholas Penny, Raphael, p. 74, Yale, 1983, Dve ženski figuri v freski naj bi spominjali na Michelangelovo Stvarjenje Adama, Evterpa in Sapfo, ki je imenovana na svitku, ki ga ima. Sapfo je edina prikazana pesnica, domnevno identificirana tako, da je ne meša z muzo; je pozni dodatek, ki se ne pojavlja v tisku Marcantonio Raimondi, ki beleži risbo za fresko.

Okno pod fresko Parnas je okvir Mons Vatikanus, za katerega se verjame, da je svet za Apolona. Humanisti, kot so Biondo, Vegio in Albertini, se sklicujeta na starodavnega boga Vatikana.

Atenska šola

Med letoma 1509 in 1511 je Rafael opravil še eno delo na steni nasproti Sporočilo svetega zakramenta. Ta tretja slika z naslovom Atenska šola predstavlja stopnje znanja ali resnice, pridobljene z razumom. Položaj freske in hoja filozofov v smeri Svetega zakramenta na nasprotni steni sta predlagali razlago celotne sobe kot gibanje od klasične filozofije do prave religije in iz predkrščanskega sveta v krščanstvo. [9 ] Želel je prebivati nad filozofskim odsekom knjižnice papeža Julija II. Je morda najslavnejša Rafaelova freska.

Kardinalne in teološke vrline

Dva prizora na četrti steni, ki ju je izvedla delavnica in luneta nad njo, v kateri so Kardinalne vrline, sta bila naslikana leta 1511. Kardinalne vrline alegorično predstavljajo vrline: razumnost in zmernost, skupaj z ljubeznijo, vero in upanjem.

Stanza di Eliodoro Naslednja soba je Stanza di Eliodoro ('Heliodorova soba'). Poslikana med letoma 1511 in 1514 je svoje ime dobila po eni od slik. Tema te zasebne sobe - verjetno sprejemnica - je bila nebeška zaščita, ki jo je Kristus podelil Cerkvi.Roger Jones and Nicholas Penny, Raphael, New Haven, 1983, 113; Ingrid D. Rowland, "The Vatican Stanze," in The Cambridge Companion to Raphael, ed. Marcia B. Hall, Cambridge, 2005, 111. Štiri slike so: Izgon Heliodora iz templja, maša v Bolseni, Srečanje papeža Leona I. in Atila ter Odrešitev svetega Petra iz zapora. V prvih dveh teh freskah Rafael laskavo vključuje svojega zavetnika, papeža Julija II., kot udeleženca ali opazovalca; tretja, poslikana po Julijevi smrti, vključuje portret njegovega naslednika Leona X.

Rafaelov slog se je tu spremenil od Stanza della Segnatura. Namesto statičnih slik papeževe knjižnice je upodobil dramatične pripovedi, njegov pristop pa je bil maksimiranje ekspresivnega učinka fresk. Manj je večjih figur, tako da njihova dejanja in čustva bolj neposredno vplivajo na gledalca, gledališke učinke pa je uporabil za osvetlitev določenih figur in povečanje napetosti.

Izgon Heliodora iz templja

Rafael je v Izgonu Heliodora iz templja ponazoril svetopisemsko epizodo iz Makabejci 2 () o Heliodoru, ki so ga poslali zasesti zaklad, ki je bil shranjen v templju v Jeruzalemu, a je bil ustavljen, vendar je bil ustavljen, ko so na molitev duhovnika templja odgovorili angeli, ki so mahali na vsiljivca in ga je angelski jezdec nagnal iz templja. Kompozicija je bistveno bolj dramatična od Rafaelovih starejših fresk v Stanza della Segnatura. Čeprav je osrednja točka še vedno lik duhovnika pri molitvi, Heliodor in angeli hitijo naprej v vesolje in grozijo, da se bodo razlili iz slike. Na levi je Julij II., ki ga švicarska garda nosi na stolu, priča dogodku. Njegova vključitev se tukaj nanaša na njegove bitke za preprečevanje posvetnih voditeljev, da bi uzurpirali papeška ozemlja.Jones and Penny, 117; Rowland, 112.

Maša v Bolseni

Maša v Bolseni prikazuje zgodbo o boemskem duhovniku, ki je leta 1263 prenehal dvomiti o nauku o transubstantizaciji, ko je videl, da je pri maši kruh začel krvaveti. Krpa, ki jo je obarvala kri, je bila kot relikvija v bližnjem mestu Orvieto; Julij II. je obiskal Orvieto in molil nad relikvijo leta 1506.Jones and Penny, 117; John Pope-Hennessy, Raphael, London, 1970, 112; Rowland, 113. Papež je predstavljen kot udeleženec maše in priča čudežu; poklekne desno od oltarja, za njim pa stojijo člani kurije (tudi portreti). Rafael razlikuje 'prave' priče iz 13. stoletja od tistih, ki so papeževi sodobniki, po stopnji vpletenosti v dogodek; slednji se mirno osredotočajo na Julija, ki kleči pri svojih pobožnostih, namesto da bi se odzvali čudežu.

Na tej sliki je umetnikov avtoportret, Rafael je eden od švicarskih stražarjev v spodnjem desnem delu freske, obrnjen navzven z zavezanimi lasmi. To je eden izmed številnih primerov, v katerih se je Rafael postavil na svoje slike. V delu je prikazan tudi papež Julij II. (1443–1513), ki kleči na desni, in njegova hči Felice della Rovere, prikazana na levi na dnu stopnic, v profilu, v temnih oblačilih.Murphy, Contemporary Review. July 2005. "The Pope's Daughter ". Štirje kardinali na desni so bili identificirani kot Leonardo Grosso della Rovere, Raffaello Riario, Tommaso Riario in Agostino Spinola, Julijevi sorodniki.

Srečanje Leona Velikega in Atila

Srečanje Leona Velikega in Atila prikazuje pogajanja med papežem in hunskim osvajalcem ter vključuje legendarne podobe svetega Petra in svetega Pavla na nebu, ki nosita meče. Popolnoma razvita risba Rafaela kaže, da je nameraval postaviti papeža - upodobljenega z Julijevimi lastnostmi - v ozadje, ko je Leon X. postal papež - in pravkar se je izbralo ime Leon - je moral umetnika spodbuditi, naj pripelje papeža v ospredje in v sredino ter uporabi svoj portret.Jones & Penny, 118–121; Pope-Hennessy, 115. Na levi polovici slike je predvsem Rafael, le minimalno delo njegovih učencev.

Odrešitev svetega Petra

Odrešenje svetega Petra v treh epizodah prikazuje, kako je svetega Petra angel osvobodil iz zapora, kot je opisano v Delih 12. Simbolizira moč Kristusovega vikarja, da se izogne človeškim omejitvam. Naslovna cerkev Julija II. kot kardinala, preden je bil povzdignjen v papeštvo, je bil S. Pietro in Vincoli (sv. Peter v verigah), tako da je slika naenkrat splošno sklicevanje na papeštvo in specifično sklicevanje na Julija.Jones & Penny, 118; Rowland,112–113. Freska je študija svetlobe: naravne ob odprtem oknu, umetne baklo in angelske svetlobe. Slednje seveda najbolj zasenči druge.