Beneško slikarstvo je bilo glavna sila v italijanskem renesančnem slikarstvu in širše. Začenši z delom Giovannija Bellinija (ok. 1430–1516) in njegovega brata Gentila Bellinija (ok. 1429–1507) in njunih delavnic, so bili glavni umetniki beneške šole Giorgione (ok. 1477–1510), Tizian (ok. 1489–1576), Tintoretto (1518–1594), Paolo Veronese (1528–1588) in Jacopo Bassano (1510–1592) ter njegovi sinovi.Steer, 7-10; Martineau, 38-39, 41-43 Velja, da daje prednost barvi nad linijo, tradicija beneške šole v nasprotju z manierizmom v preostali Italiji. Beneški slog je imel velik vpliv na poznejši razvoj zahodnega slikarstva.Gardner, p. 679.
Po naključju se glavne faze beneškega slikarstva precej lepo prilegajo stoletjem. Slavi 16. stoletja je sledil velik propad v 17., nepričakovan preporod pa v 18. stoletju Steer, 175 opisuje vzrok za oživitev kot "nekaj skrivnosti"; to je tudi skrivnost za Wittkowerja, 479., ko so beneški slikarji uživali velik uspeh po Evropi, saj se je baročno slikarstvo obrnilo na rokoko. To se je v celoti končalo z izumrtjem Beneške republike leta 1797 in od takrat, čeprav veliko slikajo drugi, Benetke niso imele nadaljevanja sloga ali tradicije.
Čeprav se je dolgi upad politične in gospodarske moči Republike začel pred letom 1500, so Benetke do tedaj ostale »najbogatejše, najmočnejše in najbolj naseljeno italijansko mesto« in nadzirale pomembna ozemlja na celini, znana kot teraferma, ki so vključevala več majhnih mest, ki so prispevala umetnike k beneški šoli, zlasti Padova, Brescia in Verona. Območja Republike so vključevala tudi Istro, Dalmacijo in otoke, ki so zdaj ob hrvaški obali.Freedberg, 123 V resnici so bili »glavni beneški slikarji v 16. stoletju redko domačini mesta«, nekateri pa so večinoma delali na drugih ozemljih republike ali drugje.
Preostala Italija je po navadi prezrla ali podcenjevala beneško slikarstvo. Vasarijevo zanemarjanje šole v prvi izdaji njegovih Življenja najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov leta 1550 je bilo tako vidno, da je v svoji drugi izdaji leta 1568 ugotovil, da mora obiskati Benetke za dodatni material. Nasprotno pa so bile pri tujcih, za katere so bile Benetke pogosto prvo večje italijansko mesto, vedno zelo cenjene in po Benetkah so najboljše zbirke zdaj v velikih evropskih muzejih in ne v drugih italijanskih mestih. Pri knezih v tujini so bili beneški umetniki po navadi najbolj iskani za naročila, od Tiziana naprej in v 18. stoletju je večina najboljših slikarjev preživela pomembna obdobja v tujini, na splošno z velikim uspehom.Martineau, 47-48
Material in tehnike Beneški slikarji so bili med prvimi Italijani, ki so uporabljali oljno slikarstvoSteer, 58-59 in tudi slikali na platno in ne na lesene plošče. Kot pomorska sila je bilo v Benetkah vedno na voljo kakovostno platno, kjer je tudi začelo primanjkovati lesa. K temu je pripomogla velika velikost številnih beneških oltarjev (na primer Bellinijeva oltarna slika sv. Zaharije iz leta 1505, prvotno na plošči) in druge slike, saj so bile velike površine plošč drage in težke za izdelavo.
Benečani niso razvili 'domače šole' fresko slikarstva, in so se pogosto zanašali na Padovo in Verono, Benečani iz leta 1405, da bi dobili slikarje (zlasti Paolo Veronese). V San Marcu so še naprej dodajali zlate mozaike še dolgo potem, ko je preostala Evropa medij opustila. Nekoliko perverzno so z veseljem dodali freske na zunanjo stran palač, kjer so propadle še hitreje kot drugod po Italiji in pustile le nekaj senčnih sledi, vendar so jih, razen Doževe palače, malo uporabljal v drugih notranjih okoljih. Hitro poslabšanje zunanjih fresk se pogosto pripisuje obmorskemu beneškemu podnebju, morda napačno. Verjetno delno iz tega razloga, vse do 18. stoletja (z redkimi izjemami) beneške cerkve niso nikoli dobile skladne sheme dekoracije, ampak imajo »bogastvo različnih predmetov v slikoviti zmedi«, pogosto z veliko stenskega prostora, ki ga zavzemajo grandiozne stenske grobnice.
V primerjavi s florentinskim slikarstvom so beneški slikarji večinoma uporabljali in pustili manj risb.Martineau, 243-244 Morda je beneški prispevek k tiskanju manjši, kot je mogoče pričakovati, čeprav so bile Benetke največje italijansko središče tiskarstva in založništva v celotni italijanski renesansi in precej pozneje. Tako kot Rafael je tudi Tizian eksperimentiral z odtisi, pri čemer je uporabljal strokovne sodelavce, vendar v manjši meri. Graver Agostino Veneziano se je pri svojih dvajsetih letih preselil v Rim, Giulio Campagnola in njegov posvojitelj Domenico Campagnola sta bila glavna umetnika iz 16. stoletja, ki sta se osredotočila na grafiko in ostala v Beneški republiki, očitno večinoma v Padovi.Martineau, 303-305 Razmere so bile drugačne v 18. stoletju, ko sta bila Canaletto in oba Tiepola pomembna bakrorezca, Giovanni Battista Piranesi, čeprav znan po svojih pogledih na Rim, pa se je še desetletja po selitvi v Rim opisal kot Benečan.
Zgodnji razvoj, do 1500 14. stoletje
Paolo Veneziano, verjetno aktiven med približno 1320 in 1360, je prva večja osebnost, ki jo lahko imenujemo, in 'ustanovitelj beneške šole'. Zdi se, da je v sestavljen pozlačen leseni okvir, ki je dve stoletji prevladoval v cerkvah, vstavil 'sestavljen oltarni del' številnih majhnih prizorov. Ti so se slikali v obliki ogromnega z zlatom obdelanega in zelo znanega Pala d'Oro za glavnim oltarjem v San Marcu, za katerega so bile emajlirane plošče narejene v, in kasneje zaplenjene iz Konstantinopla, poznejši doži. V resnici je bilo eno od naročil Venezianu naslikati vsakodnevne plošče, da se prilegajo Pali, ki so bile razkrite le za praznične dni. Njegov slog ne kaže vpliva na Giotta, ki je bil dejaven že kot prejšnja generacija.
Najzgodnejšo obliko italijanskega renesančnega slikarstva so prvič opazili v Benetkah, ko je Guariento di Arpo iz Padove leta 1365 slikal freske v Doževi palači.
15. stoletje
Tradicionalni italijansko-bizantinski slog se je obdržal do leta 1400, ko se je prevladujoči slog začel preusmeriti v mednarodno gotiko, nadaljeval pa v dokaj očarljivem delu Michela Giambona (približno 1400 - ok. 1462), ki je oblikoval tudi mozaike za San Marc. Gentile da Fabriano in Pisanello sta bila večino let 1405–1409 v Benetkah in sta slikala freske (zdaj izgubljene) v Doževi palači in drugod.
Do sredine stoletja, ko je bil florentinski quattrocento popolnoma zrel, so Benetke še vedno precej zaostajale. Morda najbolj vidno delo v Benetkah v toskanskem slogu je bil mozaik Smrt Device v Capella Mascoli v San Marcu, ki ga je zasnoval Gambono, čeprav so druga dela v mestu vsebovala freske Andrea Castagna. Družini Vivarini in Bellini sta bili dve večji rodbini slikarjev 15. stoletja v mestu, Vivarini pa je bil, čeprav na koncu bolj konservativen, sprva prvi, ki je osvojil sloge z juga.
Carlo Crivelli (približno 1430–1495) se je rodil v mestu, a je zrelo kariero preživel zunaj republiških ozemelj. Njegov slog - zelo individualen, precej linearen in nekoliko nevrotičen - ni vplival na poznejše beneško slikarstvo.
Od poznega 15. stoletja se je beneško slikarstvo razvilo v povezavi z Andreo Mantegno (1431–1506) (iz bližnje Padove) in z obiskom Antonella da Messine (približno 1430–1479), ki je uvedel tehniko oljnega slikanja zgodnje nizozemskega slikarstva, verjetno pridobljeno s šolanjem v Neaplju. Drugi zunanji dejavnik je bil obisk Leonarda da Vincija, ki je na Giorgioneja še posebej vplival.Prado Guide, p. 248.
Giovanni Bellini je bil v svoji dolgi karieri zaslužen za ustvarjanje beneškega sloga. Po zgodnjih delih, kot je njegova Madona z drevesoma (približno 1487), ki večinoma odražajo linearni pristop Mantegne, je pozneje razvil mehkejši slog, kjer žareče barve uporablja za prikaz oblike in nakazujejo atmosfersko meglico. Ta pristop je uporabljen v njegovem oltarju San Zaccaria (1505); visoko razgledišče, neokrnjene in medsebojno povezane figure, razporejene v vesolju in subtilne kretnje se združijo in tvorijo umirjeno, vendar veličastno podobo.Gardner, p. 681. S takšnimi deli je bil opisan kot doseganje visokih renesančnih idealov, vsekakor pa izraža ključne značilnosti beneške šole.
Vittore Carpaccio (približno 1465–1525 / 1526) je bil Bellinijev učenec z izrazitim slogom. Bil je precej konservativen in je ignoriral visokorenesančni slog, ki se je razvijal v poznejšem delu kariere, in v mnogih delih ohranil poznogotsko poezijo. Z Gentile Bellinijem nam mnoga Carpacciova velika dela dajejo znane prizore sodobnega življenja v mestu; v tem obdobju so bili takšni pogledi nenavadni. Bil je eden prvih slikarjev, ki je večinoma uporabljal platno in ne plošče. V dveh desetletjih po letu 1500 je bilo več slikarjev, ki so v bistvu nadaljevali slog quattrocento; Cima da Conegliano (približno 1459 – ok. 1517) je najpomembnejši.Steer, 66-68, 90; Freedberg, 166; Martineau, 66
16. stoletje Giorgione in Tizian
Giorgione in Tizian sta bila vajenca v Bellinijevi delavnici. Sodelovala sta na številnih slikah, njuna sloga pa sta si tako podobni, da je težko dokončno dodeliti avtorstvo. Posebnost Giorgioneja so bili idilični arkadni prizori, primer so bili njegovi Trije filozofi, ta element je prevzel njegov mojster Bellini in ga uporabil v svojih številnih Madonnah Gardner, pg. 680 in Tizian, ki je povečal pokrajino v delu, kot je Pastoralni koncert (1508) in Sveta in posvetna ljubezen (1515). Ta poudarek na naravi kot okolju je bil velik prispevek beneške šole.
Tizian je bil skozi svoje dolgo in produktivno življenje z najrazličnejšimi temami in predmeti najbolj vpliven in največji od vseh beneških slikarjev. Njegova zgodnja Pesarova Madona (1519–1528) prikazuje krepko novo kompozicijo za tako tradicionalno versko temo, ki osrednjo točko Madone postavi stran od središča in na strmo diagonalo. Barve je uporabljal za poživitev slike, pa tudi za poenotenje kompozicije, na primer zaradi velike rdeče zastave na levi strani, ki uravnoteži rdečo v Madonni in tako spretna in razkošna uporaba barv je postala zaščitni znak beneškega sloga.
Čeprav je bila vnaprej zasnovana po Speči Veneri (dokončal jo je Tizian po Giorgionejevi smrti leta 1510), je Tizian zaslužen za to, da je žensko goloto uveljavil kot pomembno podvrsto umetnosti. Dela, kot je Urbinska Venera (1538), z mitološkimi predmeti, bogato tkanino in drugimi teksturami ter uporabljeno kompozicijo, ki je skrbno nadzorovana z organiziranjem barv. Kot primer, na tej sliki se diagonala gole ženske ujema z nasprotno diagonalo med rdečimi blazinami spredaj z rdečimi krili ženske v ozadju.
Z drugimi beneškimi slikarji, kot je Palma Vecchio, je Tizian vzpostavil žanr pol dolgih portretov namišljenih lepih žensk, ki so jim pogosto pripisali precej nejasne mitološke ali alegorične naslove, z atributi, ki se ujemajo. Umetniki očitno niso storili ničesar, da bi odvrnili prepričanje, da so se zgledovali po najbolj slavni beneški kurtizani, in v nekaterih primerih pa je bilo morda tako.
Tizian je še naprej risal religiozne teme z vedno večjo intenzivnostjo in mitološke teme, ki so ustvarile številna njegova najslavnejša poznejša dela, predvsem serijo poesie za Filipa II. Španskega.
S takimi slikami, ki so jih zlahka prenašali, saj so bile olje na platnu, je Tizian zaslovel in si pomagal uveljaviti sloves beneške umetnosti. Posedovanje takšnih slik je simboliziralo razkošno bogastvo Prado Guide, p. 244, za spretnost portretiranja pa so ga iskali mogočni, bogati posamezniki, na primer kot v svojem dolgem razmerju, ko je delal pri španskem kralju in cesarju Karlu V. in Filipu II.Prado Guide, p. 254Gardner, p. 687
Po Giorgioneju