Las Meninas (špansko za "Spletični") je slika iz leta 1656 v Muzeju Prado v Madridu, avtor Diego Velázquez, vodilni umetnik španske zlate dobe. Njena zapletena in zagonetna kompozicija sproža vprašanja o resničnosti in iluziji ter ustvarja negotovo razmerje med gledalcem in upodobljenimi figurami. Zaradi te zapletenosti je bila Las Meninas eno najpogosteje analiziranih del zahodnega slikarstva.
F. J. Sánchez Cantón verjame, da slika prikazuje glavno dvorano v kraljevem Alcazarju v Madridu v času vladavine španskega kralja Filipa IV. Predstavlja več oseb s španskega dvora, ki jih je mogoče prepoznati, ujete po mnenju nekaterih komentatorjev v določen trenutek kot na posnetku (fotografiji).In 1855, William Stirling v Velázquez in njegova dela zapisal: »Zdi se, da je Velázquez predvideval odkritje Louisa Daguerreja in jih v resnični sobi in resnične ljudi po naključju zbral, kot da bi jih s čarovnijo popravil za vse čas na platnu«. López-Rey (1999), Vol. I, p. 211 Nekateri gledajo s platna proti gledalcu, drugi pa medsebojno komunicirajo. Mlada infantinja Margaret Tereza je obkrožena s spremstvom družic, gardedam, telesne straže, dveh palčkov in psa. Tik za njimi je upodobljen sam Velázquez, ko dela na velikem platnu. Velázquez gleda navzven, onkraj slikovnega prostora, tja, kjer bi stal gledalec slike.Kahr (1975), p. 225 V ozadju je ogledalo, ki odseva zgornja telesa kralja in kraljice. Zdi se, da sta postavljena zunaj prostora slike v položaju, podobnem položaju gledalca, čeprav nekateri strokovnjaki domnevajo, da je njihova podoba odsev slike, na kateri je prikazan Velázquez.
Las Meninas je že dolgo prepoznana kot ena najpomembnejših slika v zahodni umetnostni zgodovini. Baročni slikar Luca Giordano je dejal, da predstavlja 'slikarsko teologijo', leta 1827 pa je predsednik Kraljeve umetniške akademije, sir Thomas Lawrence, to delo v pismu nasledniku Davidu Wilkieju opisal kot »pravo filozofijo umetnosti«.Lord Ronald Gower (1900). Sir Thomas Lawrence. London, Paris & New York: Goupil & co. p. 83. Retrieved 4 June 2013. V zadnjem času je bila opisana kot »največji Velázquezov dosežek, zelo samozavesten, preračunan prikaz tega, kaj lahko slika doseže in morda najbolj iskan komentar o možnostih slikanja na slikarskem stojalu«.Honour and Fleming (1982), p. 447
Ozadje Dvor Filipa IV.
V Španiji 17. stoletja so slikarji redko uživali visok družbeni status. Slikarstvo je veljalo za obrt in ne kot umetnost, kot sta bili poezija ali glasba. Kljub temu se je Velázquez prebil na dvor Filipa IV., februarja 1651 pa je bil imenovan dvornega komornika ( aposentador mayor del palacio). Naslov mu je prinesel status in materialno nagrado, vendar so njegove naloge zahtevale veliko njegovega časa. V preostalih osmih letih življenja je naslikal le nekaj del, večinoma portretov kraljeve družine.Carr (2006), p. 46 Ko je naslikal Las Meninas, je bil v kraljevskem gospodinjstvu 33 let.
Prva žena Filipa IV., Elizabeta Francoska, je umrla leta 1644, njun edini sin Baltazar Karel pa dve leti kasneje. Ker ni imel dediča, se je Filip leta 1649 poročil z Mariano Avstrijsko, Margaret Tereza (1651–1673) pa je bila njun prvi otrok in edini v času slikanja. Nato je imela kratko živečega brata Filipa Prosperja (1657–1661), nato pa je prispel Karel (1661–1700), ki je pri treh letih nasledil prestol kot Karel II. Velázquez je naslikal portrete Mariane in njenih otrok in čeprav se je Filip sam upiral upodabljanju v starosti, je dovolil, da ga je Velázquez vključil v Las Meninas. V zgodnjih 1650-ih je dal Velázquezu Pieza Principal ('glavno sobo') bivalnih prostorov pokojnega Baltazarja Karla, ki je takrat služil kot muzej palače, da jo je uporabil kot svoj atelje. Tu je postavljena Las Meninas. Filip je imel svoj stol v studiu in je pogosto sedel in gledal Velázqueza pri delu. Zdi se, da je bil ljubitelj umetnosti, čeprav je bil omejen s strogim bontonom, v tesnem odnosu s slikarjem. Po Velázquezovi smrti je Fhilip na robu memoranduma o izbiri naslednika napisal "Sem potrt".Canaday, John. Baroque Painters. (First published in 1969, in The Lives of the Painters). New York: Norton Library, 1972. See also: Kahr (1975), quoting Pacheco.
V 1640-ih in 1650-ih je Velázquez služil kot dvorni slikar in kustos razširjene zbirke evropske umetnosti Filipa IV. Zdi se, da je dobil nenavadno mero svobode v tej vlogi. Nadzoroval je dekoracijo in notranjo opremo prostorov z najbolj cenjenimi slikami, dodal je ogledala, kipe in tapiserije. Bil je tudi odgovoren za pridobivanje, pripisovanje, obešanje in popis številnih slik španskega kralja. V začetku 1650-ih je bil Velázquez v Španiji zelo znan kot poznavalec. Večji del današnje zbirke Prada - vključno z deli Tiziana, Rafaela in Rubensa - je bil pridobljen in sestavljen pod Velázquezom kot kustosom.Alpers (2005), p. 183
Izvor in stanje Slika je bila v najzgodnejših inventarjih omenjena kot La Familia ('Družina').Michael Levey. Painting at Court. London: Weidenfeld & Nicolson, 1971, p. 147 Podroben opis Las Meninas, ki omogoča identifikacijo številnih figur, je leta 1724 objavil Antonio Palomino (Giorgio Vasari španske zlate dobe). Pregled pod infrardečo svetlobo razkrije manjše pentimente, to pomeni, da obstajajo sledovi prejšnjih risb, ki jih je kasneje umetnik sam spremenil. Na primer, sprva je bila Velázquezova glava nagnjena bolj desno kot levo.López-Rey (1999), Vol. I, p. 214
Slika je bila odrezana tako na levi kot na desni strani.There is no documentation as to the dates or reasons for the trimming. López-Rey states that the truncation is more notable on the right. López-Rey (1999), Vol. II, p. 306 Poškodovana je bila v požaru, ki je leta 1734 uničil Alcázar, obnovil jo je dvorni slikar Juan García de Miranda (1677–1749). Levo lice infantinje je bilo skoraj v celoti prebarvano, da so nadomestili znatno izgubo pigmenta.Records of 1735 show that the original frame was lost during the painting's rescue from the fire. The appraisal of 1747–48 makes reference to the painting having been "lately restored". López-Rey (1999), Vol. II, pp. 306, 310 Po reševanju iz ognja je bila slika v letih 1747–48 inventarizirana kot del kraljeve zbirke, infantinja pa je bila napačno identificirana kot Marija Tereza, starejša polsestra Margarete Tereze, napaka, ki se je ponovila, ko je bila slika inventarizirana za novo kraljevo palačo v Madridu leta 1772.López-Rey (1999), Vol. II, pp. 310–11 Popis iz leta 1794 se je vrnil k različici prejšnjega naslova Družina Filipa IV., kar se je ponovilo v zapisih leta 1814. Slika je v zbirko muzeja del Prado prišla ob ustanovitvi leta 1819. Leta 1843 je katalog Prado prvič navedel delo kot Las Meninas.
V zadnjih letih je slika izgubila teksturo in odtenek. Zaradi izpostavljenosti onesnaženju in množici obiskovalcev so nekoč nazorni kontrasti med modrimi in belimi pigmenti v kostumihmeninas poniknili. Nazadnje so jo očistili leta 1984 pod nadzorom ameriškega konservatorja Johna Brealeyja, da bi odstranili 'rumeno tančico' prahu, ki se je nabrala od prejšnje obnove v 19. stoletju. Čiščenje je po besedah umetnostnega zgodovinarja Federica Zerija sprožilo »besne proteste, ne zato, ker je bila slika kakor koli poškodovana, ampak zato, ker je bila videti drugače«.Zeri, Federico; Behind the Image, the art of reading paintings. London: Heinemann, 1990, p. 153. Vendar pa je bila po mnenju López-Reya »obnova brezhibna«. Zaradi svoje velikosti, pomena in vrednosti slika ni bila dana na razstave.
Slikarski materiali Temeljita tehnična preiskava, vključno z analizo pigmenta Las Meninas, je bila opravljena okrog leta 1981 v Muzeju Prado. Analiza je razkrila običajne pigmente baročnega obdobja, ki jih je Velázquez pogosto uporabljal na svojih drugih slikah. Glavni pigmenti, ki so bili uporabljeni za to sliko, so bili svinčeno bela, azurit (za krilo klečeče menine), vermilion in škrlatno rdeča, oker in sajasto črna. [23
Opis Predmet
Las Meninas je postavljena v Velázquezovem studiu v palači Alcázar, Filipa IV. v Madridu. Soba z visokimi stropi je po besedah Silvia Gaggija predstavljena kot »preprosta škatla, ki bi jo lahko razdelili v perspektivno mrežo z enim samim očiščem.Gaggi (1989), p. 1 V središču ospredja stoji infantinja Margaret Tereza (1). Petletna infantinja, ki se je kasneje poročila s svetim rimskim cesarjem Leopoldom I., je bila v tem trenutku edini preživeli otrok Filipa in Mariane. Ob njej sta dve dvorni dami ali spletični (meninas): doña Isabel de Velasco ( 2), ki se pripravlja na poklon pred princeso in doña María Agustina Sarmiento de Sotomayor (3), ki pokleka pred Margaretjo Terezijo in ji ponudi pijačo iz rdeče skodelice ali búcaro, ki jo drži na zlatem pladnju.White (1969), p. 143 Desno od infantinje sta dva pritlikavca: ahondroplazična Nemka Maria Barbola (4) in Italijan Nicolas Pertusato (5), ki poskuša z nogo zbuditi zaspanega mastifa. Domneva se, da pes izvira iz dveh mastifov iz Lyme Halla v Cheshiru, ki ju je Fillipu III. leta 1604 podaril Jakob I. Angleški. Za njimi stoji doña Marcela de Ulloa (6), princesina spremljevalka, oblečena kot žalujoča in v pogovoru z neznanim telesnim stražarjem (guardadamas) (7).
Zadaj in na desni strani stoji don José Nieto Velázquez (8) - kraljičin komornik v 1650-ih in vodja kraljevih delavnic tapiserij -, ki je bil morda umetnikov sorodnik. Prikazan je, ko se Nieto ustavi, z upognjenim desnim kolenom in nogami na različnih stopnicah. Kot ugotavlja umetnostna kritičarka Harriet Stone, ni gotovo ali »prihaja ali odhaja«.Stone (1996), p. 35 Naslikan je v silhueti in zdi se, da drži odprto zaveso na kratkem stopnišču z nejasno steno ali prostorom zadaj. Tako osvetlitev ozadja kot odprta vrata razkrivajo prostor zadaj: po besedah umetnostne zgodovinarke Analise Leppanen nam »oči neizogibno zvabijo v globino«. Odsev kraljevega para potiska v nasprotno smer, naprej v slikovni prostor. Očišče perspektive je v vratih, kar lahko pokažemo s podaljšanjem črte stika sten in stropa na desni. Nieta vidita samo kralj in kraljica, ki si delita gledalčevo stališče, ne pa tudi figure v ospredju. V opombah članka Joela Snyderja avtor priznava, da je Nieto kraljičin spremljevalec in da mora biti pri njej, da ji odpre in zapre vrata. Snyder predlaga, da se Nieto pojavi na vratih, da bi kralj in kraljica lahko odšla. V kontekstu slike Snyder trdi, da prizor kaže konec sedenja kraljevega para pri Velázquezu in se pripravljata na izstop, pri čemer pojasnjuje, da »se zato menina na desni od infantinje začne klanjati«.Snyder (June 1985), p. 571
Na levi strani prizorišča je sam Velázquez (9), ki gleda navzven mimo velikega platna, podprtega s stojalom. Na njegovih prsih je rdeči križ reda Santiago, ki ga je prejel šele leta 1659, tri leta po končani sliki. Po Palominu je Filip naročil, da se to doda po Velázquezovi smrti, »in nekateri pravijo, da ga je naslikalo njegovo veličanstvo«.Antonio Palomino, 1724. Quoted in: Kahr (1975), p. 225 Na pasu slikarja visijo simbolični ključi njegovih dvornih pisarn.
Zrcalo na zadnji steni odseva zgornja telesa in glave dveh figur, identificiranih iz drugih slik, Palomino pa kot kralja Filipa IV. (10) in kraljico Marijano (11). Najpogostejša domneva je, da odsev prikazuje par v pozi, ki jo držita za Velázqueza, ko ju slika, medtem ko ju njuna hči gleda; in da slika torej prikazuje njihov pogled na prizor.
Med devetimi upodobljenimi liki jih pet gleda naravnost v kraljevski par ali gledalca. Njihovi pogledi skupaj z odsevom kralja in kraljice potrjujejo prisotnost kraljevega para zunaj poslikanega prostora. Umetnostna zgodovinarja H. W. Janson in Joel Snyder navajata, da je podoba kralja in kraljice odsev Velázquezovega platna, katerega sprednji del je gledalcu zasenčen.Janson (1973), p. 433Snyder (1985), p. 547 Drugi pisci pravijo, da je platno, ki ga slika Velázquez, nenavadno veliko za portret Velázqueza in je približno enako veliko kot Las Meninas. Te pa vsebujejo edini znani dvojni portret kraljevega para, ki ga je naslikal Velázquez.