Kraljevi Alcázar v Madridu (špansko: Real Alcázar de Madrid) je bila trdnjava na mestu današnje kraljeve palače v Madridu v Španiji. Struktura je bila originalno zgrajena v drugi polovici 9. stoletja, nato pa se je skozi stoletja širila in širila, zlasti po letu 1560. V tem času je bila trdnjava preurejena v kraljevo palačo, Madrid pa je postal glavno mesto španskega imperija. Kljub temu da je bila palača, je velika stavba ohranila prvotni naslov Alcázar (špansko za 'trdnjava').

Prvo razširitev stavbe je naročil kralj Karel I. (Karel V., sveti rimski cesar) in jo dokončal leta 1537. Zunanjost je leta 1636 po naročilu kralja Filipa IV. zgradil arhitekt Juan Gómez de Mora.

Tako znana po svojih umetniških zakladih kot po svoji nenavadni arhitekturi je bila rezidenca španske kraljeve družine in dvorni dom, vse do požara v času kralja Filipa V. (prvega kralja iz rodbine Bourbonov), na predvečer božiča 1734. Izgubljenih je bilo veliko umetniških zakladov, vključno z več kot 500 slikami. Rešena so bila nekatera dela, med njimi Velázquezova Las meninas.

Zgodovina Izvor

Obstaja veliko dokumentacije (številna besedila, gravure, načrti, slike in modeli) o postavitvi in zunanjosti stavbe med letoma 1530 in 1734, ko je bila uničena v požaru. Vendar pa so slike notranjosti stavbe in sklicevanja na njeno zgodovino redke.

Prvo risbo Alcázarja je naredil Cornelius Vermeyen leta 1534 Viso, E.E., 2014, The Royal Palace Madrid, Madrid: Patrimonio Nacional, , tri desetletja preden je bil Madrid določen za glavno mesto Španije. Risba prikazuje grad, razdeljen na dva glavna dela, ki lahko vsaj delno ustreza strukturi muslimanske trdnjave, na kateri je zgrajen.

To prvotno trdnjavo je postavil arabski emir Mohamed I. Córdobski (852–886) med letoma 860 in 880. Stavba je bila osrednje jedro islamske trdnjave Mayrit, obzidane četrti velikosti približno 4 ha, ki vključuje ne le grad, temveč tudi mošejo in dom guvernerja (ali emirja).

Njegova strma lega je bila blizu prizorišča kraljeve palače in je imela velik strateški pomen, ker je omogočala nadzor nad reko Manzanares. To je bil ključni dejavnik obrambe Toleda pred pogostimi vdori kristjanov v Al Andaluz. Grad je bil verjetno nadaljevanje drugih vojaških gradenj na istem mestu - predvsem kot opazovalna točka, kasneje pa kot majhna utrdba.

Njegova enklava v strmem terenu je morala biti nekje blizu Altos de Rebeque. Trenutno ni dokazov, ker je služil kot kamnolom za nove krščanske zgradbe. Njegova lokacija je imela veliko strateško vrednost, saj je omogočala nadzor rečne poti Manzanares.

Po osvojitvi Madrida izpod muslimanov leta 1083, je Alfonz VI. potreboval večjo trdnjavo, da bi lahko sprejel člane dvora. Nova trdnjava je bila zgrajena severno od prvega obzidanega ograjenega prostora. To pomeni, da islamska trdnjava ni bila nikoli pod kraljevo palačo. Nekaj napačnih zgodb o tej nepravilni postavitvi je bilo kopiranih in povzročilo napačno teorijo o lokaciji stare trdnjave.

Sčasoma so stari grad razširili in ohranili prvotno zgradbo. To je razvidno iz gravur in slik 17. stoletja, na katerih je na zahodnem pročelju (s pogledom na reko Manzanares) mogoče videti polkrožne kupole - ki se ne ujemajo s splošno zasnovo stavbe.

Rodbina Trastámara

Rodbina Trastamara je Alcázar spremenila v začasno prebivališče, do konca 15. stoletja pa je bila ena glavnih trdnjav v Kastiliji, pa tudi sedež kraljevega dvora. V skladu s svojo novo funkcijo je grad v svoje ime vključil besedo kraljevi, kar kaže na njegovo izključno uporabo s strani Kastiljske monarhije.

Kastiljski kralj Henrik III. je spodbudil gradnjo različnih stolpov, ki so spremenili videz stavbe in ji dali bolj palačni občutek. Njegov sin Janez II. je zgradil kraljevo kapelo in ji dodal novo sobo, znano kot Sala Rica (Soba bogastva), zaradi razkošne dekoracije. Ta dva nova elementa naj bi poleg vzhodne fasade povečala površino starega gradu za približno 20 odstotkov.

Henrik IV. Kastiljski je bil eden izmed kraljev, ki je preživel največ časa v Alcázarju. Tam je živel dlje časa in ena od njegovih hčera Joanna la Beltraneja se je 28. februarja 1462 tam rodila. Leta 1476 so bili privrženci Juana la Beltraneja v stavbi oblegani zaradi sporov s kraljico Izabelo I. zaradi kastiljskega prestola. Območje je med obleganjem utrpelo veliko škodo.

Karel V. Kraljevi Alcázar v Madridu je med uporom Comunerosov, ki se je zgodil od leta 1520 do 1522, v času vladavine Karla I. ponovno utrpel resno škodo. Karl I. se je odločil, da ga bo podaljšal; ta prizidek velja za prvo pomembno gradbeno delo v zgodovini Alcázarja. Preoblikovanje je bilo verjetno izvedeno skupaj s kraljevo željo, da bi ustanovil dvor v mestu Madrid, kar pa se ni zgodilo do vladavine Filipa II. Različni zgodovinarji trdijo, da je španski zgodovinar Luis Cabrera de Córdoba (16. stoletje) v naekem dokumentu omenjal Karla:

»Katoliški kralj Filip II. je menil, da je mesto Toledo neprimerno, spoštoval željo svojega očeta, cesarja Karla V., da bi imel v Madridu dvor in v Madridu ustanovil svoj kraljevi sedež in vlado svoje monarhije.«

S te perspektive je mogoče razumeti prizadevanja Karla V., da mestu zagotovi kraljevo rezidenco - prednost sodobne države - ali vsaj tistega, česar je bil vajen pred prihodom v Kastilijo. Namesto da bi rušil neprijeten in staromoden srednjeveški grad (odločitev, ki se je zdela preveč radikalna), se je cesar odločil, da ga bo uporabil kot podlago za gradnjo palače. Nova gradnja je nosila ime prvotne trdnjave, Kraljevi Alcázar Madrida, čeprav je svojo vojaško funkcijo izgubil stoletja prej.

Gradnja se je začela leta 1537 pod vodstvom arhitektov Luisa de Vege in Alonsa de Covarrubiasa, ki sta obnovila stare stavbe okoli Kraljevega dvorišča (Patio del Rey) v srednjeveškem gradu. Najbolj dragocen prispevek pa je bila gradnja novo zasnovanih kraljičinih sob, razprostranjenih okoli kraljičinega dvorišča (Patio de la Reina). Tako imenovani stolp Karla V. je bil zgrajen v enem od vogalov severnih fasad, ki zdaj gleda na vrtove Sabatini. Menijo, da so ti novi dodatki podvojili prvotni tloris stavbe.

V projektu so prevladovale nedvoumne renesančne značilnosti, vidne na glavnem stopnišču ter na kraljevem in kraljičinem dvorišču; okrašena z oboki in podprta s stebri, ki omogočajo svetlobi v stavbo. Prizidek Karla V. je bil prvo pomembno delo v Alcázarju, sledile pa so še številne prenove in preoblikovanja, ki so se izvajala skoraj neprekinjeno do uničenja stavbe v 18. stoletju.

Filip II.

Filip II. je kot princ izkazal veliko zanimanje za očetova dela, cesarja Karla V., in kot kralj, ki ga je nasledil. Zgradbo je preoblikoval v palačo, zlasti od leta 1561, ko se je odločil, da bo dvor prenesel v Madrid.

Monarh je naročil prenovo svojih sob in drugih prostorov ter se posebej potrudil za njihovo dekoracijo, pri čemer so uporabili krojače, steklarje, tesarje, slikarje, kiparje in druge obrtnike in umetnike. Veliko teh obrtnikov je prihajalo iz Nizozemskih dežel, Italije in Francije. Dela, ki so trajala od 1561 do 1598, je sprva vodil Gaspar de la Vega.

Za Zlati stolp (la Torre Dorada), katerega gradnja je bila najpomembnejše delo Alcázarja pod kraljem Filipom II., je zaslužen arhitekt Juan Bautista de Toledo. Ta prostrani stolp je prevladoval na jugozahodnem robu Alcázarja in je bil okronan s skrilavcem. Zasnova stolpa je spominjala na vogalne stolpe samostana El Escorial, ki je bil hkrati v gradnji v Sierri de Guadarrama.

V času vladavine Filipa II. se je kraljevi Alcázar v Madridu popolnoma spremenil v kraljevo palačo. Notranji del med dvema prvotnima stolpoma južne fasade je dobil slovesno funkcijo, medtem ko je bilo severno krilo uporabljeno kot servisno območje.

Zahodno območje je bilo rezervirano za kraljeve prostore, na vzhodni strani so bili kraljičini prostori. Območji sta bili ločeni z dvema velikima dvoriščema, v skladu s strukturo, ki jo je v času vladavine Karla zasnoval Alonso de Covarrubias. Ta razporeditev površin za različne namene se je ohranila do požara leta 1734.

Gradnja kraljeve orožarne, porušene leta 1894, je bila tudi delo Filipa II. Stala je na lokaciji, kjer je danes kripta katedrale Almudena in je bila del kompleksa kraljevih hlevov, ki so pripadali Alcázarju.

Filip III., Filip IV. in Karel II.

Kljub izboljšavam, ki jih je na stavbi naredil Filip II., je imel kraljevi Alcázar ob koncu svojega obstoja neskladen videz. Njegova glavna fasada na jugu je vključevala srednjeveške elemente, ki se niso ujemali s spremembami monarha. Spopad slogov je bil zelo opazen pri Zlatem stolpu (ki ga je vključil kralj) in dveh prostranih stolpov muslimanskega gradu, katerih kockasta postavitev (brez odprtin) je odvzela svetlobo razvoju.

Ob prevzemu prestola se je Filip III., sin Filipa II., loti južne fasade, ki bo njegov glavni projekt. Delo, zaupano arhitektu Franciscu de Morau, je bilo mešanje južne fasade z arhitekturnimi značilnostmi Zlatega stolpa. Arhitekt je bil odgovoren tudi za prenovo kraljičinih sob.

Dela na fasadi je sčasoma dokončal Juan Gómez de Mora, njegov nečak, ki je v stričevo zasnovo uvedel pomembne novosti, ki so ustrezale običajnemu baročnemu slogu tistega časa. Nova zasnova je bila izvedena leta 1610, končana pa je bila leta 1636 med vladavino Filipa IV. Fasada je preživela do požara leta 1734, zaključena je bila tudi obloga zunanjega trga.

Razvoj je pridobil svetlost in ravnovesje zahvaljujoč vrsti oken in stebrov dveh simetričnih stolpov. Poleg omenjene južne fasade so bile predelane še preostale fasade, razen zahodne, ki je ostala del starega srednjeveškega gradu.

Filip IV. je stavbi kljub svoji brezbrižnosti do nje dal bolj skladen videz. Monarh ni hotel živeti v Alcázarju in je naročil gradnjo druge palače, palače Buen Retiro, ki danes prav tako ne obstaja več. Vzhodno od mesta so bile postavljene stene na terenu, ki je danes park Retiro.

Projekt, ki ga je začel Filip III., končal pa Filip IV., se je nadaljeval v času vladavine Karla II., v obliki manjših sprememb in popravkov. Kraljičin stolp, ki se nahaja na jugovzhodni strani, je bil pokrit s skrilavcem, v skladu z zasnovo Zlatega stolpa na drugi strani, zgrajenega v času vladavine Filipa II. Tudi plaza, zgrajena ob vznožju južne fasade, je vključevala različne prostore in galerije.

Filip V.

Filip V. je bil 24. novembra 1700 razglašen za španskega kralja na slovesnosti, ki so jo izvedli na južnem trgu palače - na prostoru je zdaj Orožarski trg. Kraljevi Alcázar v Madridu, stroga zgradba, ki naj bi bila kraljeva rezidenca, je bil v popolnem nasprotju s francoskim okusom, ki je obdajal njegovo življenje od njegovega rojstva v Versaillesu leta 1683 do njegovega prihoda v Španijo leta 1700. Zato je svoje prenove osredotočil predvsem na notranjost palače.

Glavne sobe so bile preurejene v slogu francoskih palač. Za delo je bila zadolžena kraljica Maria Luisa Savojska, ki ji je pomagala njena spletična, Marie Anne de La Trémoille, princesse des Ursins.

Za prenovo notranjosti Alcázarja je bil najprej odgovoren arhitekt Teodoro Ardemans, ki ga je pozneje zamenjal René Carlier.

Požar 1734

24. decembra 1734, ko se je dvor preselil v palačo El Pardo, je v kraljevem Alcázarju v Madridu izbruhnil divji požar. Ogenj, ki naj bi se zanetil v sobi dvornega umetnika Jeana Ranca, se je hitro in nenadzorovano razširil. Besnel je štiri dni in je bil tako močan, da je vročina stopila nekatere srebrne predmete, druge kovinske predmete, dragocene kamne pa je bilo treba zavreči.

Po navedbah markiza Torrecillasa Félixa de Salaberta je prvi alarm približno 15 minut čez polnoč sprožil eden od dežurnih stražarjev. Praznična narava dneva je pomenila, da je bilo opozorilo najprej prezrto, saj so bili ljudje na poti na jutranje (nočne molitve). Prvi, ki so poskušali pomagati (tako pri gašenju požara kot pri reševanju ljudi in dragocenosti), so bili menihi iz občine San Gil.