Huriti

Huriti (klinopisno 𒄷𒌨𒊑, Ḫu-ur-ri) so bili ljudstvo bronaste dobe na Bližnjem vzhodu. Govorili so huro-urartski jezik huritščino. Živeli so v Anatoliji, Siriji in severni Mezopotamiji. Največja in najvplivnejša huritska država je bilo kraljestvo Mitani, v katerem so vladajoči razred morda tvorili indo-iranski govorci. Prebivalstvo indoevropsko govorečega Hetitskega cesarstva v Anatoliji so v velikem številu tvorili tudi Huriti in imeli celo velik vpliv na hetitsko mitologijo. V starejši železni dobi so se Huriti asimilirali z drugimi ljudstvi. Njihove ostanke je podjarmilo njim sorodno ljudstvo, ki je ustanovilo državo Urartu. Sedanji Armenci so amalgam indoevropskih etničnih skupin s Huriti in Urarti.Mallory, J.P.; Adams, Douglas Q., ur. (1997). "Armenians". Encyclopedia of Indo-European Culture. Fitzroy Dearborn.

Jezik

thumb|right|Kadilnica iz Tell Basmosiana, Irak, huritsko obdobje 1300-1000 pr. n. št., trenutno v Muzeju erbilske civilizacije thumb|right|Huritski temeljni zatič Louverski lev in pripadajoča kamnita plošča z najstarejšim znanim napisom v huritskem jeziku

Huritski jezik je zelo soroden urartskemu jeziku, ki se je govoril v kraljestvu Urartu. Jezika tvorita huro-urartsko družino jezikov. Povezave te jezikovne družine z drugimi družinami jezikov so sporne, ker nobena predlagana povezava ni bila soglasno sprejeta. Wilhelm, Gernot (2008). "Hurrian". V Woodard, Roger D. (ur.). The Ancient Languages of Asia Minor. Cambridge: Cambridge University Press. str. 81–104.

Od 21. stoletja pr. n. št. do poznega 18. stoletja pr. n. št. je imela Asirija oblast nad kolonijami v Anatoliji, zato so Huriti, tako kot Hati in Lulubi, za pisanje v svojem jeziku okoli leta 2000 pr. n. št. privzeli asirski akadski klinopis. Besedila v huritskem jeziku, pisana s klinopisom, so odkrili v Hatuši, Ugaritu (Ras Šamra) in enega od najdaljših v Amarnskih pismih. Slednja je pisal mitanski kralj Tušratta egipčanskemu faraonu Amenhotepu III. Do odkritja huritske tablice s hetistkim prevodom v Hatuši leta 1983, so bila Amarnska pisma edino dolgo besedilo, pisano v huritščini.

Zgodovina Srednja bronasta doba Huritska imena se v srednji bronasti dobi naključno pojavljajo v severozahodni Mezopotamiji in na ozemlju okoli sodobnega Kirkuka, Irak. Imena so bila dokazana v Nuziju, Urkešu in drugod. Huriti so se zatem infiltrirali in naselili na obsežnem loku obdelovalne zemlje, ki je segal od doline reke Habur na zahodu do gorovja Zagros na vzhodu. I.J. Gelb in E.A. Speiser sta prepričana, da so bili na tem ozemlju od davnine naseljeni vzhodnosemitsko govoreči Asirci/Subari, Huriti pa so bili prišleki.Gelb, Ignace J.(1963). The History of Writing. University of Chicago Press. Za Subare zdaj velja, da so bili Huriti ali vsaj huro-urartsko ljudstvo.History of Mesopotamia. Encyclopaedia Britannica. .

Urkeš thumb|levo|300px|<center> Ustanovitvena tablica s posvetilom huritskega kralja Atalšena, kralja Urkiša in Navara, bogu Nergalu, okoli 2000 pr. n. št.; Muzej Louvre AO 5678"Od Nergala gospodar Havaluma Atal-šen, skrbni pastir, kralj Urkeša in Navarja, sin Sadar-mata kralja, je graditelj templja Nergalu, ki premaga nasprotnike. Naj Šamash in Ištar uničita seme tistega, ki odstrani to tablo. Šaum-šen je mojster."Royal inscriptions. urkesh.org.

Dolina reke Habur je za tisočletje postala srce huritskga ozemlja. Prvo znano huritsko kraljestvo je nastalo okoli mesta Urkeš (sodobni Tell Mozan) v 3. tisočletju pr. n. št. Obstajajo dokazi, da je bilo prvotno povezano z vzhodnosemitskim Akadskim kraljestvom v Mezopotamiji, kar kaže, da so imeli Huriti med vladavino Naram-Sina Akadskega (okoli 2254–2218 pr. n. št.) oblast trdno v svojih rokah. V regiji je cvetela bogata kultura, kar dokazujejo najdbe v Tell Halafu in Tell Braku.

Mesto Urkeš je imelo nekaj močnih sosedov. V nekem trenutku na začetku 2. tisočletja pr. n. št. je severozahodnosemitsko govoreče amoritsko kraljestvo Mari podredilo Urkeš, da je postal vazalna država. V nenehnih bojih za oblast nad Mezopotamijo je druga amoritska dinastija uzurpirala prestol Starega Asirskega cesarstva, ki je od 21. stoletja pr. n. št. nadziralo kolonije v huritskih, hatskih in hetitskih regijah vzhodne Anatolije. Konec 19. in v začetku 18. stoletja pr. n. št. so v Mariju in večini severovzhodnega Amurruja (Sirija) oblast prevzeli Asirci. Šamši-Adad I. je prestolnico svojega cesarstva preselil iz Ašurja v Šubat-Enlil (sodobni Tell Leilan).

Jamhad V tem obdobju so se Huriti selili še bolj proti zahodu. Do leta 1725 so se naselili tudi v delih severne Sirije, tudi v Alalahu. Zapisi kažejo, da se je mešano amoritsko-huritsko kraljestvo Jamhad iz tega dela Sirije okoli leta 1600 pr. n. št. vojskovalo z zgodnjim hetitskim kraljem Hatušilijem I. Huriti so se naselili tudi v obalni regiji Adanija v državi Kizuvatna v južni Anatoliji. Jamhad je sčasoma oslabel v primerjavi z močnimi Hetiti, vendar je odprl vrata Anatolije za huritske kulturne vplive. Hetiti so bili v več stoletjih pod vplivom huritske in hatske kulture.

Pozna bronasta doba Mitani

Indoevropski Hetiti so se po porazu Jamhada še naprej širili na jug. Vojska hetitskega kralja Muršilija I. se je odpravila na pohod na Babilon, takrat majhno in šibko državo, in ga opustošila. Uničenje babilonskega kraljestva, prisotnost neambicioznih ali izolacionističnih kraljev v Asiriji, pa tudi uničenje kraljestva Jamhad, so pripomogli k vzponu druge huritske dinastije. Njen prvi vladar je bil legendarni kralj Kirta, ki je okrog leta 1500 pr. n. št. ustanovil kraljestvo Mitani. Asirci so ga poznali pod imenom Hanigalbat/Ḫanigalbat, Egipčani pa kot nhrn. Mitani je iz regionalnega kraljestva okoli doline reka Habur postal verjetno najmočnejše kraljestvo na Bližnjem vzhodu (okoli 1475–1365 pr. n. št.), potem pa ga je zasenčilo in nazadnje uničilo Srednje asirsko cesarstvo.

Nekaj teonimov, lastnih imen in mitansko izrazoslovje kažejo, da je imelo Mitansko kraljestvo indo-arijski vladajoči sloj, kar kaže, da je med indo-arijsko ekspanzijo na oblast v Mitaniju prišla indo-arijska elita.Manfred Mayrhofer. Welches Material aus dem Indo-arischen von Mitanni verbleibt für eine selektive Darstellung? V E. Neu (ur.). Investigationes philologicae et comparativae: Gedenkschrift für Heinz Kronasser. Wiesbaden, O. Harrassowitz 1982. str. 72–90.Paul Thieme. "The 'Aryan Gods' of the Mitanni Treatie". Journal of the American Oriental Society 80 (1960): 301–317.

Arrapha Upadanje babilonske moči v 16. stoletju pr. n. št. je omogočilo ustanovitev drugega huritskega kraljestva. Huriti so naselili predele severovzhodno od Tigrisa okoli sodobnega Kirkuka in ustanovili kraljestvo Arrapha. Izkopavanja v Jogan Tepeju, starodavnem Nuziju, so se izkazala kot eden od najpomembnejših virov znanja o Huritih. Huritski kralji Arraphe, kot sta bila Tešup in Itija, so že sredi 15. stoletja pr. n. št. postali vazali velikega kralja Mitanija. Kraljestvo Arrapha so uničili Asirci sredi 14. stoletja pr. n. št. Mesto samo je postalo eno od asirskih mest.

Propad bronaste dobe Do 13. stoletja pr. n. št. so druga ljudstva uničila vse huritske države, kraljestvo Mitani pa je uničila Asirija. Osrčje Huritov, dolina reke Habur in jugovzhodna Anatolija, je postalo provinca Srednjega asirskega cesarstva (1366–1020 pr. n. št.), ki je zavladalo velikemu delu Bližnjega vzhoda in Male Azije. Kaj se je zgodilo s Huriti ob koncu bronaste dobe, ni jasno. Nekateri znanstveniki trdijo, da so v zgodnji železni dobi živeli v Nairiju v Armenskem višavju, ki se približno ujema s provincama Van in Hakkari v sodobni Turčiji in zahodnem Azerbajdžanu. Kasneje je tudi Hairi osvojila Asirija. Zdi se, da se je huritsko prebivalstvo severne Sirije v naslednjih stoletjih odpovedalo svojemu jeziku v korist asirskega narečja akadskega in kasneje aramejskega jezika.

Urartu Vakuum moči je omogočil nastanek nove močne države, katere vladarji so govorili urartsko, podobno kot pred njimi Huriti. Srednje asirsko cesarstvo je po osvojitvi huritsko-mitanskega kraljestva, Hetitskega cesarstva, porazu Frigijcev in Elamitov, osvojitvi Babilona, porazu Aramejcev v Siriji, osvojitvi severnega Irana in Kanaana ter izgonu Egipčanov iz večjega dela Bližnjega vzhoda v poznem 11. stoletju pr. n. št. zašlo v stoletje relativnega upadanja. Urarti so izkoristili priložnost in v okolici jezera Van in Ararata ustanovili močno kraljestvo Urartu. V 11. in 10. stoletju pr. n. št. se je kraljestvo sčasoma razširilo na ozemlje od Kavkaza na severu do severne meje Asirije in Irana na jugu. Obvladovalo je tudi večino vzhodne Anatolije.

Asirija se je začela okoli leta 935 pr. n. št. ponovno širiti in postala močna tekmica Urartuja. Urartu je nekaj časa uspešno odbijal asirski ekspanzionizem, vendar je od 9. do 7. stoletja pr. n. št. postopoma izgubljal ozemlje v korist Asirije. Preživel naj bi do 7. stoletja pr. n. št., potem pa ga je v celoti osvojilo Novo asirsko cesarstvo (911–605 pr. n. št.).

Novo asirsko cesarstvo se je sesulo v letih 620-605 pr. n. št. po nizu brutalnih državljanskih vojn, ki so državo oslabile do te mere, da ga je koalicija njegovih nekdanjih vazalov Medijcev, Perzijcev, Babiloncev, Kaldejcev, Skitov in Kimerijcev napadla in postopoma uničila. Urartu so v tem času opustošili indoevropsko govoreči skitski in kimerijski napadalci. Vazalni urartski kralj in kralj sosednje Lidije sta zaman prosila za pomoč obleganega asirskega kralja. Po padcu Asirije je Urartu v 6. stoletju pr. n. št. prišel pod oblast Medijskega cesarstva in nato njegovega naslednika Perzijskega cesarstva.

V 2. tisočletju pr. n. št. je preko Kavkaza na urartsko ozemlje vdrl val indoevropsko govorečih prišlekov – Armencev. Alternativna teorija trdi, da so bili Armenci avtohtona plemena na severnih obalah jezera Van ali na severnem obrobju Urartuja, morda Hajasani, Etuini in/ali Diauehi. Vsa omenjena plemena so znana samo iz omemb sosednjih ljudstev - Hetitov, Urartov, in Asircev.Armen Petrosyan (1. januar 2007). The Problem Of Identification Of The Proto-Armenians: A Critical Review. Society For Armenian Studies. str. 46, 49. Pridobljeno 23. novembra 2018. To teorijo podpirajo genetski in arheološki dokazi, ki kažejo na prisotnost Indoevropejcev v Armeniji in vzhodni Turčiji od konca 3. tisočletja pr. n. št.John A.C. Greppin, I.M. Diakonoff. "Some Effects of the Hurro-Urartian People and Their Languages upon the Earliest Armenians". Journal of the American Oriental Society 111 (4, okt.-dec. 1991): 721.Joan Aruz, Kim Benzel, Jean M. Evans. Beyond Babylon: Art, Trade, and Diplomacy in the Second Millennium B.C. Metropolitan Museum of Art, New York, N.Y. (2008). str. 92.Kossian, Aram V. (1997). The Mushki Problem Reconsidered. str. 254.Peter I. Bogucki, Pam J. Crabtree. Ancient Europe, 8000 B.C. to A.D. 1000. An Encyclopedia of the Barbarian World. Charles Scribner's Sons. 2004. ISBN 978-0684806686.Daniel T. Potts. A Companion to the Archaeology of the Ancient Near East. Volume 94 of Blackwell Companions to the Ancient World. John Wiley & Sons, 2012. str. 681. ISBN 1405189886.Simonyan, Hakob Y. (2012). New Discoveries at Verin Naver, Armenia. Backdirt. The Cotsen Institute of Archaeology at UCLA (The Puzzle of the Mayan Calendar): 110–113. Pridobljeno 5. avgusta 2019.Martirosyan, Hrach (2014). Origins and Historical Development of the Armenian Language (PDF). Leiden University: 1–23. Pridobljeno 5. avgusta 2019.

Trdi se, da so Protoarmenci prišli v stik z Urartujem že prej – v 3. ali 2. tisočletju pr. n. št., se pravi še pred nastankom Urartskega kraljestva. Urartska elita naj bi govorila urartsko, preprosto prebivalstvo pa naj bi govorilo več jezikov, tudi armensko. Zimansky, Paul. "Xenophon and the Urartian legacy". Dans les pas des Dix-Mille (1995): 264-265

V 6. stoletju pr. n. št. je regija prišla pod oblast armenske Orontidske dinastije. Zgleda, da so Huro-urarti približno takrat izginili iz zgodovine. Skoraj zagotovo jih je absorbirala indoevropska armenska populacija.

Kultura in družba