Medičejska vila v mestu Poggio a Caiano, imenovana tudi Ambra, je ena najbolj znanih vil. Stoji v kraju Poggio a Caiano (Prato). Danes je v državni lasti, v njej sta dva muzeja: zgodovinska stanovanj (pritličje in nadstropje) in muzej tihožitij (drugo nadstropje).

Vila je morda najboljši primer arhitekture, ki jo je naročil Lorenzo il Magnifico, v tem primeru Giuliani da Sangalli okoli leta 1480. Ni naključje, da gre za zasebno stavbo, kjer obstajajo elementi, ki so bili pozneje uporabljeni pri razvoju tipa vil: prevladujoč položaj v krajini, zavestno obnavljanje klasičnih arhitekturnih elementov (kot je banjast obok in jonska fasada templja), lože, simetrična razporeditev okoli osrednjega salona in podobno.Pierluigi De Vecchi and Elda Cerchiari, The Times of Art, Volume 2, Bompiani, Milan 1999.

Zgodovina 15. stoletje Vila stoji sredi hriba, zadnjega odcepa gorovja Montalbano, na strateškem položaju na rtu proti reki Ombrone in ravnici ter prevladuje nad cesto med Firencami in Pistoijo.

Zgradil jo je Lorenzo de' Medici po nakupu rustikalne kmetije od Giovannija Rucellaija, ta pa je od Palle Strozzija kupil takrat preprosto trdnjavo, ki jo je v začetku 15. stoletja zgradila družina Cancellieri iz Pistoije.

Po obdobju intenzivnega pridobivanja zemljišč s strani družine Medici na območju kraja Poggio a Caiano in tudi na drugem bregu reke Ombrone, v kraju Tavola, je med letoma 1470 in 1474 Lorenzo naročil Giulianu da Sangallu, da zgradi vilo, ki je postala prototip plemiških rezidenc države v naslednjih stoletjih. Pravzaprav je Lorenzo prek svojega najljubšega arhitekta med prvimi zasnoval agrarni prostor, v katerem je bilo ozemlje urejeno in oblikovano v skladu z zahtevami po harmoniji. Takrat je začel postavljati idejo vila-trdnjava (kot Medičejska vila v Careggiu, bolj kot grad, ki ga je Michelozzo trideset let prej izdelal za Cosima starejšega, Lorenzovega deda). Ta nova sposobnost je bila posledica političnih vprašanj, zahvaljujoč obdobju miru in stabilnosti, ki ga je dosegla Lorenzova politika in filozofskih, kot trdijo humanisti.

Med novostmi tega obdobja je bila veranda postavljena v pritličju (skoraj medsebojno povezano območje med okoliško pokrajino in vilo), klasična veranda in pediment na piano nobile in pomanjkanje osrednjega dvorišča. Postopoma je bila vila obogatena z deli v 'kontinuumu' med arhitekturo, slikarstvom in kiparstvom. Freska Filippina Lippija sega v obdobje pod ložo v prvem nadstropju in morda pediment iz glazirane majolike, ki ga pripisujejo Andrei Sansovinu (nekateri zgodovinarji se sklicujejo na drugo konstruktivno stopnjo).

Giuliana da Sangalla je še ena stavba znotraj posestva: to je kvadratna stavba z bastijoni na osrednjem dvorišču, imenovana Cascine in je bila kot središče kmetijske dejavnosti, zgrajena pred vilo, njena idealna protiutež pri celotni teritorialni zasnovi.

Ob Lorenzovi smrti leta 1492 je bilo delo v vili še vedno večinoma nedokončano in je bilo med 1495 in 1513 ustavljeno zaradi izgnanstva Medičejcev iz Firenc. Vila je bila končana le za v tretjini, podnožje z že dokončano verando in talnimi deskami v prvem nadstropju oboka, ki je moral pokrivati osrednji salon.

16. stoletje

Med letoma 1513 in 1520, po vrnitvi Medičejcev, so bila dela končana na pobudo sina Lorenza Veličastnega, Giovannija, ki je medtem postal papež Leon X. Giuliano da Sangallo, zdaj starec, je delo spremljal le občasno in do leta 1516, leta njegove smrti. Dela pa so se nadaljevala po njegovih načrtih, verjetno tudi dokumentiranih z leseno maketo. Obok osrednje dvorane v prvem nadstropju je bil narejen s papeškim grbom pod vodstvom Andrea di Cosima Feltrinija in Franciabigia. Od vsega začetka je velik banjast obok že od začetka povzročal zaskrbljenost, saj so se bali porušitve. Ta strah je umiril Sebastiano Ximenes zaradi dela na svoji palači Ximenes da Sangallo v Firencah.

Že v obdobju Leona X. so freske salona začeli izdelovati največji florentinski mojstri tistega časa: Pontormo, Andrea del Sarto in sam Franciscan. Slike je petdeset let kasneje dokončal Alessandro Allori, s preoblikovanjem prvotnega projekta v bolj monumentalnem ključu, ki daje figuram več prostora kot slikanim arhitekturam.

Vila je bila kraj, kjer so sprejeli tuje neveste družinskih članov v Firencah. Tu so bile med drugimi tudi poroke Alessandra de' Medici in Margarete Avstrijske (1536), med Cosimom I. in Eleanoro Toledsko (1539), Francescom I. in Bianco Cappello, ki je že bila njegova ljubimka (1579). Bianca in Francesco sta v tej vili našla tudi smrt zaradi vzrokov, ki niso popolnoma razčiščeni in zaradi katerih obstaja sum zastrupitve.

17. in 18. stoletje Leta 1661 je prišla v Firence Marguerite Louise d'Orléans, sestrična Ludvika XIV. in žena Cosima III. Princesa, ki se je močno razlikovala od Cosimovega temnega in ultraverskega značaja, predvsem pa jo je prevzela velika vojvodinja Vittoria della Rovere, je bila dejansko prestavljena v Poggio a Caiano. Da bi ublažila 'ujetništvo', je poleg spremljanja približno 150 ljudi v pritličju zgradila gledališče, preden se je leta 1675 za stalno vrnila v Francijo.

V gledališču so bile pogoste komedije in tukaj so imeli zelo unikatno zbirko, imenovano Kabinet del malih vseh najbolj znanih slikarjev. Šlo je za galerijo slik, postavljeno v eno samo sobo vile, ki je vsebovala 174 slik toliko različnih slikarjev, od katerih je največja merila 100 x 75 cm in je vključevala dela nekaterih najpomembnejših avtorjev, Dürerja, Leonarda da Vincija, Rafaela, Rubensa itd. Danes ni več občudovanja vredna, ker so jo leta 1773 raznesli Habsburžani. Kabinetno sobo je Sebastiano Ricci freskiral z Alegorijo umetnosti, vendar je bilo tudi to delo izgubljeno v poznejših prenovah. Monumentalne orgle rimskega Lorenza Testa (1703), ki so bile že v palači Pitti in danes v gledališču, so rezultat Ferdinandove želje.

Izvedena so bila potrebna vzdrževalna dela in občasna obnova, čeprav so posest v skladu z njihovo gospodarsko strategijo nameravali spremeniti: nekatere vile (na primer Ambrogiana in Lappeggi) niso več uporabljali, opremo so odpeljali v palačo Pitti in druga prebivališča. Poggio a Caiano te usode ni doživela in o tem priča le malo pohištva, na primer majhen lesen predalnik z intarzijo, ki prikazujejo poglede in pokrajine. Arhitekta Giuseppe in Giovan Battista Ruggeri sta skrbela za splošno obnovo, s prenovo gledališča in namestitvijo ure na fasado.

V času Ferdinanda III. Toskanskega je bil park pred vilo opremljen z nekaterimi zabavnimi vsebinami: gugalnica, jezdec osla in vrtiljak s konji", ki so še vedno shranjeni v skladišču.

19. stoletje Med koncerti v gledališču vile so bili Giovanni Paisello, Etienne Nicolas Méhul in Gaspare Spontini. Na hodniku v predsobi v prvem nadstropju in v sedemnajstih sobah vile so freske neoklasicika Luigija Catanija, pri katerem so redno sodelovali različni umetniki.

Leta 1811 je Giuseppe Manetti, ki ga je vedno naročila Elisa Baciocchi, zasnoval nove angleške vrtove z nepravilnimi drevoredi, ribnikom in majhnimi neoklasicističnimi paviljoni, kot so stožčasti ledenik in Dianin tempelj. Projekt je bil zaključen šele kasneje in delno.

Z obnovo (1819) so se nadaljevala popravila in restavratorska dela (zlasti na vrtu, kjer je bila zgrajena oranžerija, delo Pasquale Pocciantija, končan je bil in angleški park.

Leta 1828 so bile na straneh stavbe nameščene sončne, medtem ko je bila notranjost vile posodobljena s finim pohištvom iz kraljevskih palač Modena, Piacenza, Parma, Torino, Lucca in Bologna kot dediščina novega enotnega kraljestva.

20. stoletje in sedanjost Med drugo svetovno vojno je bila vila uporabljena kot zatočišče pred bombardiranjem pomembnih umetniških del iz celotne Toskane, kot so Michelangelovi kipi ali spomenik Štirim mavrom iz Livorna itd. Poleg tega so v velike podzemne prostore zatekli razseljeni prebivalci.

Leta 1984 je postal nacionalni muzej in od takrat se je začel pomemben restavratorski cikel, kjer so zahvaljujoč dragocenemu inventarju iz leta 1911 notranjost vile v največji možni meri predelali, tako da so bili raztreseni vsi predmeti, pohištvo in umetniška dela med različnimi muzeji in državnimi skladišči.

V vili in na vrtovih so bili posneti prizori filma Darling (1965) režiserja Johna Schlesingerja.

Restavriranje se je zaključilo leta 2007 z odprtjem za javnost drugega nadstropja, kjer je bil Muzej tihožitja, v katerem so velike slike Bartolomea Bimbija ter druga dela iz medičejskih vil iz Castella, Topaie, Ambrogiane in drugi.

V noči na 6. marec 2017 se je podrlo približno 30 metrov zidu, ki obdaja območje vile. Močne padavine so spodkopale njegove temelje.

Predlogi za prihodnost Dejavnost raziskovalcev in restavratorjev se je zdaj osredotočila na obnovo, da bi bili na voljo javnosti še drugi prostori vile. Med njimi sta Cucinone iz 17. stoletja in podzemni Criptoportico, ki je povezan z vilo. To okolje je eno najbolje ohranjenih primerov arhitekture, prilagojene domačim potrebam dvora: vključuje več prostorov za pranje perila in tudi zelenjavni vrt z aromatičnimi zelišči za uporabo v kuhinji. Skupaj s plesno dvorano, nekoč igriščem, bi lahko te prostore uporabili za razstavo kočij 18. stoletja.

Opis Zunanjost

Leta 1575 je Alfonso Parigi zamenjal žleb, kjer je obstajala prehodna stena in spremenil poševno streho, ki je tako pridobila višino in je bistveno spremenila deleže začetnega Sangallovega projekta. Okna, ki so sprva imela prečke, torej razdeljena na štiri dele z nekakšnim osrednjim kamnitim križem, so bila spremenjena po vzoru iz poznega 15. stoletja, izum Baccio d'Agnola. V 17. stoletju je bil dodan stolp z uro v os z osrednjim pedimentom.

Frizi Trikotni (beli, modri in zeleni) friz, ki ga danes vidimo na timpanonskem kaminu na glavni fasadi vile, je kopija, ki jo je leta 1986 izdelal proizvajalec Richard Ginori, medtem ko je original v sobi v prvem nadstropju vile. Pripisovanje in datiranje je negotovo. Predvsem ga pripisujejo Andreu Sansovinu glede faze gradnje Lorenza il Magnifica, saj se nanaša na temo vrnitve v zlato dobo ali pa jo je izvedel Giuliano da Sangallo ali Bertoldo. Dve fazi, od katerih se je druga končala v času Leona X.

Prečiščena in emblematična tema bi lahko predstavljala tudi izbiro duš po platonskem mitu. Vsekakor je jasna narava izražanja zapletene iniciacijske klime, ki se v nizu alegoričnih alegorij evokativnega klasicizma nanaša na Lorenzov filozofski krog.

Notranjost Notranjost vile je doživela več preobrazb, ki so skozi leta spremenile njen prvotni videz.

Pritličje Za stopniščem pod ložo, ki obdaja vilo, kjer so štirje rimski sarkofagi, se vstopi v apartmaje v pritličju. To nadstropje iz 16. stoletja je veljalo za še vedno drugotno od piano nobile, zato nadgradnja teh okolij sega večinoma v naslednja stoletja, z izjemo stanovanj Biance Cappello.

Vhodna dvorana je ometana v svetlo rumeni barvi in vsebuje nekaj napisov na temo Vittoria Emanuela II. in plebiscita, ki je združil Toskano z novonastalo Kraljevino Italijo.

Kasneje se vstopi v Teatro delle Commedie, ki ga je leta 1675 prvič ustvarila Marguerita Louisa d'Orléans, malo znana žena Cosima III. Dejansko je bila izgnana v Poggio a Caiano in za ublažitev njenega samotnega življenja je mislila, da bo ustvarila gledališče, o katerem imamo prvo omembo leta 1697. Uporaba gledališča je bila pogostejša pod princem Fernandom.

Biljardna dvorana je v savojskem slogu, s stropom s freskami kot pergolo, po kateri se spregledajo kerubi in kupidi, medtem ko slika na platnu prikazuje resnične znake Savojske hiše.

Stanovanje Biance Cappello