Jacinda Kate Laurell Ardern, novozelandska političarka, * 26. julij 1980, Hamilton.
Svojo politično kariero je začela kot raziskovalka v uradu predsednice vlade Helen Clark, pozneje je delovala kot politična svetovalka v Londonu in kot predsednica Mednarodne skupnosti socialistične mladine. Za poslanko je bila prvič izvoljena leta 2008, ko je njena Laburistična stranka po devetih letih izgubila oblast. Avgusta 2017 je na čelu stranke zamenjala Andrewa Littla, ki je odstopil po zgodovinsko nizki javnomnenjski podpori stranki. Pod vodstvom Ardernove je se je podpora Laburistični stranki dvignila, na volitvah septembra 2017 je osvojila drugo mesto na volitvah in sestavila manjšinsko vlado. Jacinda Ardern je s 37 leti postala najmlajša predsednica novozelandske vlade v zgodovini, junija 2018 pa je postala druga izvoljena predsednica vlade na svetu (po Benazir Buto), ki je med opravljanjem funkcije rodila otroka.
Ardernova se opredeljuje kot socialdemokratka in progresistka. Njena prva vlada se je osredotočala na reševanje stanovanjske krize, otroške revščine in družbene neenakosti. Marca 2019 je v odziv na strelski napad na mošeji v Christchurchu nemudoma sprejela strožjo zakonodajo o strelnem orožju, v letu 2020 pa je vodila državo skozi pandemijo koronavirusne bolezni. Pod njenim vodstvom je Laburistična stranka zmagala na volitvah 2020 in osvojila absolutno večino v parlamentu.
Januarja 2023 je napovedala svoj odstop s položaja vodje laburistov in predsednice vlade. Za njenega naslednika je bil brez protikandidata izbran Chris Hipkins.
Zgodnje življenje Ardernova, rojena v Hamiltonu na Novi Zelandiji, je odrasla kot mormonka v Murupari in Morrinsvillu, kjer je njen oče Ross Ardern delal kot policist in mama Laurell Ardern (rojena Bottomley) kot pomočnica šolske prehrane. Obiskovala je srednjo šolo v Morrinsvillu in Univerzo Waikato, kjer je diplomirala leta 2001 na področju komunikacij v politiki ali odnosih z javnostjo.
V politiko jo je uvedla njena teta Marie Ardern, dolgoletna članica Laburistične stranke, ki jo je v najstniških letih pridobila za pomoč pri kampanji za poslanca iz New Plymoutha Harryja Duynhovena pred volitvami leta 1999.
Ardernova se je Laburistični stranki pridružila pri 17 letih in postala vidna članica krila Mladih laburistov. Po diplomi je delala kot raziskovalka v uradih Phila Goffa in Helen Clark. Potem ko je v New Yorku delala kot prostovoljka v ljudski kuhinji in v kampanji za delavske pravice, se je preselila v London, kjer je postala višja svetovalka v 80-članski enoti za politiko tedanjega britanskega predsednika vlade Tonyja Blaira. Z Blairom se v Londonu ni srečala, vendar ga je zaslišala glede invazije na Irak na enem od dogodkov na Novi Zelandiji leta 2011.
Leta 2008 je bila Ardernova izvoljena za predsednico Mednarodne skupnosti socialistične mladine, zaradi česar je potovala v številne države, med drugim Jordanijo, Izrael, Alžirijo in Kitajsko.
Zgodnja politična kariera
Poslanka Na volitvah leta 2008 je bila Ardernova laburistična kandidatka v volilnem okrožju Waikato. Prav tako je zasedala 20. mesto na listi Laburistične stranke, kar je bila za nekoga, ki dotlej še ni bil poslanec, zelo visoka uvrstitev. V volilnem okrožju ni bila izvoljena, vendar je vstopila v parlament kot poslanka s strankarske liste. Z 28 leti je bila najmlajša poslanka tedanjega parlamenta. Vodja Laburistične stranke in vodja opozicije Phil Goff jo je imenoval za predstavnico za mladinske zadeve. Redno se je pojavljala v novozelandski jutranji pogovorni oddaji Breakfast ob poslancu konzervativne Nacionalne stranke Simonu Bridgesu.
Na volitvah leta 2011 se je potegovala za sedež v volilnem okrožju Osrednji Auckland, kjer se je pomerila z Nikki Kaye iz Nacionalne stranke in z Denise Roche iz stranke Zelenih. Čeprav je ciljala na volivce Zelenih, naj strateško glasujejo za njo, je izgubila proti Kayejevi za 717 glasov. V parlament je ponovno prišla kot kandidatka z liste, na kateri je bila uvrščena na 13. mesto. Ko je Goff po porazu na teh volitvah odstopil kot vodja Laburistične stranke, je Ardernova podprla Davida Shearerja pred Davidom Cunliffom. Decembra 2011 je pod novim vodjem Shearerjem zasedla četrto najvišje mesto vlade v senci in postala predstavnica za socialni razvoj.
Na volitvah 2014 je Ardernova ponovno kandidirala v osrednjem Aucklandu in znova izgubila proti Kayejevi, pri čemer je zmanjšala razliko s 717 na 600 glasov. V parlament se je vrnila kot petouvrščena na listi laburistov in pod vodjem stranke Andrewom Littlom postala predstavnica v senci za pravosodje, otroke, mala podjetja ter umetnost in kulturo.Little unveils new Labour caucus stuff.co.nz, 24. novembra 2014
Po odstopu Davida Shearerja z mesta poslanca decembra 2016 je bila Ardernova izbrana za laburistično kandidatko za nadomestne volitve v okrožju Mount Albert. 21. januarja 2017 se je v Aucklandu udeležila shoda za pravice žensk, ki so potekali po vsem svetu v protest proti novemu predsedniku ZDA Donaldu Trumpu. Na nadomestnih volitvah, ki so potekale februarja 2017, je zmagala s 77 odstotki glasov, izpraznjen sedež strankarske liste pa je zasedel Raymond Huo. Po uspehu na volitvah so jo vsled upokojitve Annette King soglasno izvolili za namestnico vodje Laburistične stranke.
Vodja opozicije 1. avgusta 2017, le nekaj tednov pred splošnimi volitvami, je prevzela funkcijo vodje Laburistične stranke in s tem vodje opozicije, potem ko je Andrew Little odstopil zaradi zgodovinsko nizkih rezultatov v javnomnenjskih anketah. S 37 leti je postala najmlajša vodja stranke v njeni zgodovini in druga ženska na tem položaju za Helen Clark. Po besedah Ardernove ji je Little že 26. julija predlagal, naj prevzame vodstvo, vendar ga je zavrnila in mu rekla, naj »zdrži«.
Na prvi tiskovni konferenci po izvolitvi za vodjo je dejala, da bo zaščitni znak njene kampanje »nenehna pozitiva«. Po njenem prevzemu položaja so stranko zasuli z donacijami, ki so na svojem višku dosegle 700 novozelandskih dolarjev na minuto. O njej so odobravajoče poročali številni mediji, vključno z mednarodnimi, komentatorji pa so omenjali »učinek Jacinde« in »Jacindamanijo«. Laburistična stranka se je močno povzpela v javnomnenjskih anketah: konec avgusta ji je agencija Colmar Brunton izmerila 43-odstotno podporo (v času Littlovega vodstva 24-odstotno) in prvo prednost pred Nacionalno stranko po več kot desetletju. Kritiki so izpostavljali, da so njena prepričanja podobna Littlovim, porast priljubljenosti stranke pa so pripisovali predvsem njeni mladosti in privlačnemu videzu.
Sredi avgusta 2017 je Ardernova zatrdila, da bo laburistična vlada ustanovila delovno skupino za davke, ki bo preučila možnost uvedbe davka na kapitalski dobiček, izključila pa je obdavčenje družinskih domov. Zaradi slabega odziva javnosti se je načrtu odpovedala, predstojnik za finance Grant Robertson pa je zatrdil, da laburisti ne bodo uvajali nobenih novih davkov do volitev 2020. Minister za finance iz Nacionalne stranke Steven Joyce je laburiste obtožil, da imajo v svoji davčni politiki 11,7-milijardno »luknjo«. Kmetje so kritizirali davke na vodo in onesnaževanje, ki so jih predlagali laburisti in zeleni. Septembra 2017 je lobistična skupina Federated Farmers uprizorila protest v Morrinsvillu, domačem mestu Ardernove. Protesta se je v okviru kampanje udeležil vodja stranke Najprej Nova Zelandija Winston Peters, ki pa je bil deležen posmeha s strani kmetov.
Na volitvah 23. septembra 2017 je Laburistična stranka osvojila drugo mesto s 36,89 odstotka glasov in 46 sedeži v parlamentu. Izid je bil za 14 sedežev boljši od predhodnih volitev in najboljši od leta 2008, ko je Laburistična stranka izgubila oblast. Ker prvouvrščena Nacionalna stranka ni osvojila dovolj poslanskih mest za oblikovanje vlade, sta se Ardernova in njen namestnik Kelvin Davis pogajala o sestavi koalicije z Zelenimi in s populistično stranko Najprej Nova Zelandija.
Prvi mandat predsednice vlade (2017–2020) sličica|levo|260px|Ardernova z namestnikom Winstonom Petersom in generalno guvernerko Patsy Reddy na prisegi 26. oktobra 2017 19. oktobra 2017 je vodja stranke Najprej Nova Zelandija Winston Peters pristal na oblikovanje koalicije z laburisti, s čimer je Ardernova postala predsednica vlade. Stranka Zelenih je postala zunajkoalicijska partnerica. Ardernova je imenovala Petersa za namestnika predsednice vlade in ministra za zunanje zadeve. Stranki Najprej Nova Zelandija je dodelila pet ministrskih mest. 20. oktobra je potrdila, da bo prevzela ministrske listnice za nacionalno varnost in obveščevanje, za umetnost, kulturo in dediščino ter za ranljive otroke, kar je odsevalo njene položaje v vladi v senci. Pet dni zatem je bil njen položaj ministrice za ranljive otroke zamenjan z ministrico za zmanjšanje revščine otrok, ministrica za otroke pa je postala poslanka stranke Najprej Nova Zelandija Tracey Martin. Ardernova je pred generalno guvernerko Patsy Reddy prisegla 26. oktobra. Ob prevzemu funkcije je izjavila, da bo njena vlada »osredotočena, razumevajoča in močna«.
Ardernova je tretja ženska predsednica vlade po Jenny Shipley (1997–1999) in Helen Clark (1999–2008). Je članica Sveta ženskih svetovnih voditeljic. S 37 leti ob prevzemu položaja je najmlajša vodja novozelandske vlade od Edwarda Stafforda, ki je postal premier leta 1856.
Januarja 2018 je Ardernova sporočila, da je noseča. Po rojstvu hčerke je Winston Peters šest tednov opravljal funkcijo vršilca dolžnosti predsednika vlade.
Domača politika sličica|180px|Ardernova s sovoditeljem Zelene stranke Jamesom Shawom na univerzi v Wellingtonu,. aprila 2018 Ardernova namerava v enem desetletju prepoloviti revščino otrok na Novi Zelandiji. Julija 2018 je oznanila začetek svoje vodilne pobude, »Družinskega paketa«. Paket je med drugim postopno zvišal plačan porodniški dopust na 26 tednov ter družinam z nizkimi ali srednjimi dohodki in z majhnimi otroki začela izplačevati 60 dolarjev na teden. Leta 2019 je vlada začela s programom brezplačnih kosil v nekaterih šolah. Ostali ukrepi za zmanjševanje revščine so obsegali zvišanje socialne podpore, razširitev brezplačnih zdravniških storitev, ponujanje brezplačnih higienskih pripomočkov v šolah in gradnja državnih stanovanj.
Vlada Ardernove je večkrat zvišala minimalno plačo in ustanovila sklad za podeželski razvoj, namenjen vlaganju v podeželsko infrastrukturo. Preklicala je znižanje davkov, ki ga je načrtovala prejšnja vlada Nacionalne stranke, in objavila, da bo namesto tega usmerila izdatke v zdravstvo in izobraževanje. Prvo leto višjega izobraževanja je s 1. januarjem 2018 postalo brezplačno, po stavki učiteljev pa je vlada pristala na zvišanje plač v osnovnih šolah za 12,8 do 18,5 odstotka do leta 2021.
Ardernova nasprotuje kriminalizaciji uporabnikov marihuane in je napovedala referendum o zadevi. Nezavezujoč referendum o legalizaciji kanabisa je potekal kot del splošnih volitev 17. oktobra 2020. Na televizijskem soočenju pred volitvami je Ardernova priznala, da je v preteklosti uživala marihuano.
2. februarja 2018 je Ardernova odpotovala v Waitangi na vsakoletno spominsko slovesnost ob dnevu Waitangi; v naselju je ostala pet dni, dlje od kateregakoli predhodnika. Postala je prva predsednica vlade, ki je imela govor z vrhnje marae. Maorski voditelji so njen obisk dobro sprejeli, v nasprotju s pikrimi odzivi, ki so jih bili deležni številni predhodniki.
24. avgusta 2018 je iz kabineta odstranila ministrico za telekomunikacije Clare Curran, potem ko ni razkrila svojega neslužbenega sestanka z eno od postaj, kar so ocenili za navzkrižje interesov. Curranova je ostala ministrica izven kabineta in opozicija je kritizirala Ardernovo, ker je ni odpustila iz njene listnice. 7. septembra je Ardernova sprejela odstop Curranove.
Čeprav se je Laburistična stranka na zadnjih treh volitvah zavzemala za uvedbo davka na kapitalski dobiček, je aprila 2019 Ardernova razglasila, da vlada tega davka pod njenim vodstvom ne bo sprejela.