Michelozzo di Bartolomeo Michelozzi (1396–1472) je bil italijanski arhitekt in kipar. Michelozzo, ki je bil v času renesanse eden največjih pionirjev arhitekture, je bil priljubljen arhitekt Medičejcev, in je bil v veliki meri zaposlen pri Cosimu Medičejskem Starejšem. V zgodnjih letih je bil učenec Lorenza Ghibertija, kasneje pa je sodeloval z Donatellom.

Znan predvsem po oblikovanju Palazzo Medici Riccardi v Firencah, ga pogosto zasenčita sodobnika Donatello v kiparstvu in Brunelleschi v arhitekturi. »Za svoje biografe je ostal senčna, aktivna, kompetentna, drugorazredna figura, ki je krožila okoli žareče slave dveh prevladujočih mojstrov.«Caplow, Harriet McNeal (1977). Michelozzo. New York: Garland Publishing, Inc. pp. 537–538. ISBN 0-8240-2678-0.

Življenje Zgodnje obdobje Michelozzo se je rodil v Firencah leta 1396. Bil je sin Bartolomea di Gherarda Borgognoneja in Antonia. Borgognone je bil francoskega porekla in je neznano kdaj prispel v Firence iz Burgundije. Borgognone je živel in delal v četrti Santa Croce v Firencah kot krojač, 9. aprila 1376 pa je postal državljan Firenc. Michelozzo je imel tri brate z imenom Leonardo (r. 1389/90), Zanobi (r. 1391) in Giovanni (r. 1403). Do leta 1391 se je Michelozzova družina preselila v četrt San Giovanni, kjer so živeli vse njegovo življenje.

O Michelozzovem otroštvu je znanega le malo, razen tega, da se je celovito izobraževal v branju, pisanju in računanju ter da je leta 1410 začel delati kot graver v florentinski kovnici. Kot graver se je Michelozzo naučil ulivati, stiskati ter zlatiti baker in bron, dve kovini, v katerih je srednjeveški in renesančni zlatar najpogosteje delal. Pridobil je tudi izjemno natančnost roke in mojstrstvo kiparskega oblikovanja v miniaturi.

Od začetka 1420-ih je Michelozzo postal član Arte di Maestri di Pietra e Legname, enega od cehov v Firencah, ki je zastopal mojstre kamnoseke, rezbarje in kiparje. Pozneje je bil leta 1430 eden konzulov Ceha.

Vse svoje življenje je Michelozzo obdržal družinsko rezidenco na ulici Via Larga, ki je bila blizu palače Medici in v bližini humanista Bartolomea Scala. Poleg tega je imel Michelozzo hišo in vrt v kraju S. Domino a Brozzi.

Michelozzov oče je umrl pred letom 1427, mati pa je umrla nekje med letoma 1433 in 1442.

Vajeništvo Od leta 1420 je Michelozzo študiral pri Lorenzu Ghibertiju. Prvi njegovi projekti z Ghibertijem so bila Severna vrata krstilnice med letoma 1417 in 1423/4, v katerih so bile odgovornosti Michelozza »lahko le tolčenje in zlatenje plošč, verjetno pri štirih poznih reliefih ... in v okvir .... Večina njegovih del na vratih je, podobno kot pri drugih pomočnikih, potopljena v moč Ghibertijeve zasnove in osebnosti.« Iz tega se je Michelozzo naučil voditi tesno nadzorovano trgovino, kako jo učinkovito organizirati, kako usposobiti in nadzorovati pomočnike ter kako pametno ravnati v poslovnih in finančnih zadevah. »Izpostavil se je Ghibertijevi uporabi starinskih motivov, absorbiral je Ghibertijevo sposobnost pri postavitvi antičnih in gotskih elementov, nedvomno pa je nanj vplival Ghibertijev slog in umetniški koncepti.« Med delom pod Ghibertijem je Michelozzo ustvaril kip mladega Janeza nad vrati Firenške stolnice, nasproti krstilnice, skupaj s srebrnim kipcem Janeza Krstnika na prednjem oltarju svetega Janeza.

Pod vodstvom Donatella je Michelozzo pomagal pri gradnji zakristije cerkve svete Trojice, kjer je »Ghiberti [začel] spajati poznogotske in antične oblike«. Tako Donatello kot Michelozzo sta začela kot kiparja z brezkompromisno predanostjo antik, in to je bilo razvidno, ko je Donatello Michelozza zaprosil za pomoč pri dekoraciji tabernaklja sv. Ludvika Tuluškega v cerkvi sv. Trojice. Michelozzo je postal tudi partner, odgovoren za arhitekturne okvire Donatellovih skulptur, kot je nagrobni spomenik antipapeža Janeza XXIII.. Leta 1428 je Michelozzo skupaj z Donatellom postavil prižnico na prostem v vogalu stolnice sv. Štefana v Pratu, ki je bila zasnovana za redne javne razstave njihove slavne relikvije Tomažev pas ali Sveti pas (Sacra Cintola). Čeprav je Donatello bolj znan od obeh, »bi bilo napačno podcenjevati Michelozzov delež v delu, saj je Donatello kot edini oblikovalec arhitekturnega ornamenta v slogu povsem drugačen. Arhitekturno postavitev popolnoma podredi skulpturi in arhitektura je tako rekoč njegova služkinja. Čudovita okrasna skulptura v Brunelleschijevi Sagrestii Vecchia (Stara zakristija) kaže, kako daleč bi šel Donatello s svojo skulpturo, da bi ji zagotovil učinkovit okvir v izjemno živahnem modeliranju širokega, poševnega okolja njegovih nadstropij in medaljonov.«Heydenreich, Ludwig Heinrich (1974). Architecture in Italy, 1400-1500, Volume 53. Yale University Press. p. 30.

Vpliv pokroviteljev Cosimo Medičejski Starejši

Le malo zgodovinarjev izpodbija tesno povezanost Cosima z Michelozzom, ki je bil skoraj štirideset let arhitekt Medičejcev. »Michelozzo je bil bolj prijeten in dostopen Cosimovim nasvetom in željam kot burni Brunelleschi in je bil pripravljen slediti močnim osebnim okusom svojega pokrovitelja.« Njun odnos je najbolje opisal Angelo Fabroni leta 1789, ki je dejal: »Cosimo je imel Michelozza zelo rad in se zanašal nanj, ne samo zaradi njegovih naravnih talentov (nikogar, niti Brunelleschija ni imel za superiornega v vseh arhitekturnih presojah), temveč tudi zaradi njegovih dobrih lastnosti in plemenitega značaja.«

Michelozzo je vse življenje užival tesne odnose s Cosimom in po besedah Giorgia Vasarija v Življenju najboljših slikarjev, kiparjev in arhitektov, od Cimabueja do naših časov, ga je motivirala velika ljubezen in zvestoba, da je Cosima spremljal v izgnanstvo v Benetke od leta 1433 do 1434. Zgodovinarji so to navedli kot neprimerljiv primer spoštovanja med umetnikom in mecenom. Vasari je tudi trdil, da je Michelozzo leta 1434 za Cosima zgradil knjižnico samostana San Giorgio v Benetkah, čeprav je ta trditev v nasprotju s prvotnim opisom in dokumenti knjižnice, ki kažejo, da čeprav je gradnjo knjižnice začel Cosimo, je bila v veliki meri zgrajena pod vodstvom upravitelja Medičejske banke Giovanni d'Orino Lanfredinija med letoma 1467 in 1478, kar je bilo precej po Michelozzovem odhodu iz Benetk.

Veliko palačo Medičejcev v Firencah, ki jo je zgradil Cosimo, je zasnoval sam; gre za enega najplemenitejših primerkov italijanske arhitekture 15. stoletja, v katerem sta velik okus in spretnost arhitekta združila občutljivo lahkotnost prejšnje italijanske gotike z veliko trdnostjo klasičnega sloga. Z velikim inženirskim znanjem je Michelozzo Palazzo Vecchio, ki je bila tedaj v zelo slabem stanju, postavil in delno prezidal. K temu je dodal še veliko pomembnih sob in stopnišč. Ko je bil leta 1437 samostan sv. Marko v Firencah, zaradi Cosimove liberalnosti, izročen dominikancem iz Fiesole, je bil Michelozzo zaposlen za obnovo samostanskega dela in prenovo cerkve. Za Cosima je zasnoval številne druge stavbe, ki so bile izrednega pomena. Med njimi so bili gostišče v Jeruzalemu za uporabo florentinskih romarjev, Cosimova poletna vila v Careggiju in utrjen castello, ki ga je od leta 1452 prezidal kot vilo Medici di Cafaggiolo v Mugellu. Za Giovannija de' Medici, Cosimovega sina, je zgradil tudi zelo veliko vilo v Fiesolu. Med leti 1445 in 1451 je po naročilu Cosima razširil tudi vilo San Girolamo poleg vile Medici.

Filippo Brunelleschi Glede na Arhitektura v Italiji, 1400-1500, zvezek 53, je Michelozzova arhitektura v nasprotju z Brunelleschijem v njenem tesnejšem spoštovanju »neposredno pred gotsko tradicijo, gotskim klasicizmom, ki se pojavlja v Loggia dei Lanzi ali samostanu S. Matteo.« Ludwig Heydenreich in Paul Davies trdita, da so vse Michelozzove zgradbe »dela s precejšnjim ugledom ... najbolj neodvisen arhitekt po Brunelleschiju.«

Osebno življenje Michelozzo se je poročil s Francesco, hčerko Piera di Ambrogia Galligarija, konec januarja ali februarja 1441. V času zakonske zveze je bila stara 20 let, on pa 45. Francescina dota 425 florinov je bila takrat približno povprečna za družino višjega srednjega razreda. Velikost njene dote kaže na precejšen dvig Michelozzovega družbenega položaja.

Leta 1441 je Michelozzo sprožil sodno tožbo, da se je ubranil odgovornosti za dolgove svojih starejših bratov. Andrea di Benozo, predstavnik za Giovannija, Zanobija in Michelozza, je izvolil arbitre za presojo pritožb. Po šestih tednih preučevanja dokumentov in dokazov so arbitri ugotovili, da sta brata vzrok za večino Michelozzovih dolgov in sta se morala dediščini odpovedati v delni odškodnini za zneske, ki sta jih dolgovala.

Otroci Štirje fantje in tri deklice so bili posledica poroke Michelozza z Francesco, od katerih jih je pet preživelo očeta. Bartolomeo, ki je postal kipar, se je rodil leta 1442; Piero leta 1443; Antonia leta 1445; Niccolo leta 1447; Marietta leta 1453; Bernardo leta 1455; in Lisabetta leta 1459.

Dva od njegovih sinov, Niccolòja in Bernarda, so Medičejci delno izobraževali in sta v mladosti morda živela v palači Medici. Kasneje sta dosegla uspeh v najvišjih humanističnih krogih Firenc.

Bernardo je postal član gospodinjstva Lorenzo il Magnifico kot učitelj Piera de' Medici. Leta 1500 je postal florentinski kanonik in ga je Giovanni de Medici najprej zaposlil kot svojega komornika, nato pa kot sekretarja in referenta.

Tako kot Bernardo je tudi Niccolò že od mladih nog študiral pri Ficinu in sodeloval na Platonski akademiji, kjer je sklenil prijateljstva z drugimi florentinskimi humanisti, ki so delili njegovo ljubezen do antike. Odlikoval se je v literaturi in filozofiji, kasneje pa je postal tajnik Piera di Cosima in nadaljeval na delovnem mestu pod vodstvom Piera di Lorenza. Leta 1469 je Niccolò začel svojo politično kariero kot notar v florentinski provinci Cancelleria, pogosto pa so ga poslali na pomembne misije kot veleposlanika Florentinske republike med letoma 1489 in 1494. Po propadu Medičejcev je bil za kratek čas zaprt pred razčiščenjem svojega imena leta 1496 in postal predsvetnik Arte dei Giucidi e notai in pozneje leta 1513 nasledil Niccolòja Machiavellija kot drugi kancler republike.

Dela Palazzo Medici

Ko je Cosimo leta 1444 začel graditi Palazzo Medici Riccardi, je spregledal Brunelleschija in dal prednost Michelozzu. Tako kot zunanjost Palazzo Comunale v Montefiascone, tudi Palazzo Medici sledi tradiciji toskanske poznosrednjeveške palače, vendar brez bolj privlačnih simbolov državljanske moči, ki bi bila nezdružljiva z Cosimovo vlogo kot primus inter pares in pater patriae. Vitruvijski ukazi zunanjosti palače ne artikulirajo, veliki loki pritličja pa niso poravnani z okni zgornjih nadstropij. Namesto tega se je Michelozzo osredotočil na kontrast med teksturami površin, na primer na kontrast med »naravno rustikacijo pritličja, ravnimi klesanimi tečaji piano nobile in gladkim zidanjem zgornjega nadstropja.« Zunanjost se od palače v Montepulcianu razlikuje tudi po velikosti, bolj urbanem značaju in masivnem klasičnem vencu. »Michelozzo je v zaporedju dentilov, jajčevnikov in konzol neposredno sledil templju Serapeum v Rimu.«

Vpliv Brunelleschija na Michelozza je razviden iz zasnove palače, zlasti v poznosrednjeveških oknih bifor, simetrije in prevlade vhodne osi ter kombinacije tradicionalnih in progresivnih elementov. Arkade in ogredje dvorišča palače sledijo tudi modelu lože Ospedale degli Innocenti, ki je simptomatično najzgodnejša in najbolj nevitruvijska Brunelleschijeva zgradba.