Pala di San Marco ali Oltarna slika San Marco (znana tudi kot Madona in svetniki) je slika italijanskega zgodnjerenesančnega slikarja Fra Angelica, ki je v muzeju samostana sv. Marka v Firencah v Italiji. Naročil jo je Cosimo de' Medici Starejši, dokončana pa je bila nekje med letoma 1438 in 1443.
Poleg glavne plošče, na kateri je upodobljena Marija na prestolu in otrok, obkrožena z angeli in svetniki, jo je spremljalo še devet enot predele, ki pripovedujejo legendo o zavetnikih, svetnikih Kozmi in Damjanu.Kren, Emil and Daniel Marx, "San Marco Altarpiece by Fra Angelico” Web Gallery of Art' 2009 V samostanu svetega Marka v Firencah je danes možno videti le glavno ploščo, skupaj z dvema ploščama predele z upodobitvami svetnikov, ki so jih muzeju kupili leta 2007.
Pala di San Marco je znana kot ena najboljših zgodnjerenesančnih slik zaradi svoje metafore in perspektive, trompe l'oeil ter prepletanja dominikanskih verskih tem in simbolov s sodobnimi političnimi sporočili.
Ozadje Ko je dominikanski red zahteval lastništvo cerkve in samostana sv. Marka, so ugotovili, da so bile stavbe močno zanemarjene in potrebne sponzorstva za obnovo. Stockstill, Wendy Leiko. "Cosimo de' Medici and his quest for salvation as seen in the monastery of San Marco, the Medici Palace Chapel, and the Church of San Lorenzo" California: California State University, Long Beach, 2008. Cosimo de' Medici in njegov brat Lorenzo di Giovanni de' Medici sta najela arhitekta Michelozza za obnovo samostana. Kot običajno so cerkev ponovno posvetili in vključili zavetnika svetnika Kozmo in Damjana ter prvotni eponim Sveti Marko. Svetniki zavetniki Medičejcev so bili vidno vključeni v posvetilo, saj so bratje vztrajali, da sta imela Cosimo in njegovo bogastvo ključno vlogo pri ustanovitvi samostana.
Po pridobitvi pokroviteljskih pravic nad korom in glavnim oltarjem leta 1438 sta brata Medici uresničila svoje načrte, da bi obstoječo oltarno sliko Lorenza di Niccolòja, nadomestila z eno od svojih. Cosimo de' Medici je bratu v dominikanski skupnosti z imenom Fra Angelico naročil novo oltarno podobo, pa tudi dodatne freske v celicah, hodnikih obnovljenega samostana.Douglas, Robert Langton. Fra Angelico. London: G. Bell and Sons, 1997. Toda Medici si niso prislužili pravic samo do samostana sv. Marka, temveč tudi do drugih cerkva, tako da so svojo teritorialno prisotnost razširili po celotni dolžini ulice Via Larga, na drugem koncu katere so stala družinska prebivališča Strehlke, Carl Brandon,“Reviewed Work of Fra Angelico at San Marco,” The Burlington Magazine Vol. 135, No. 1086, Sep 1993 pp. 634-636 in celo sponzorirali Feste de' Magi, ekstravagantno uprizoritev procesije Treh kraljev od Herodove palače v Jeruzalemu do hleva v Betlehemu.Rab Hatfield, “The Compagnia de’ Magi,” Journal of the Warburg and Caurtauld Institutes 33 (1970)
Neposredna roka Medičejcev v zadevah Feste de' Magi, Firence kot simbol za Sveto deželo in Sv. Marko kot končni cilj in simbol Betlehema so zagotovo služile položaju Medičejcev. Za Medičejce je bil festival bolj politični instrument kot karkoli drugega. Florentinci so se zgrinjali v Sv Marka, da bi videli pravo oltarno sliko med procesijo Festa de' Magi, ko so 'trije kralji' vstopili v kor in se poklonili otroku Kristusu. Vladavina Medičejcev nad Sv. Markom in Cosimovo pokroviteljstvo nista bila le izraz dominikanskega obreda, temveč tudi opora za politični razvoj.
Opis
Pala di San Marco prikazuje portret Device in otroka, ki sedi na prestolu, obkrožena s svetniki in angeli. Formalni elementi so inovativni za sodobno oltarno sliko Device in otroka, saj postavitev likov ustvarja globoko oddaljen in logičen prostor pred pokrajinskim ozadjem. Zavesa z granatnim jabolkom za Devico in otrokom vzpostavlja jasno vodoravno črto, ki ločuje dogodke, upodobljene na sliki, od pokrajine za njo. Oltarna slika se nahaja na takrat novo izumljeni enojni pravokotni plošči, ki pomaga tipično slikarsko stojalo spremeniti v glavno podobo oltarne slike.Hood, William. Fra Angelico at San Marco. New Haven: Yale University Press, 1993. Predstavljanje figur, postavljenih v skladnem slikovnem prostoru, je bila tudi nova tehnika, ki jo je uporabil Angelico. Čeprav so svetniki in angeli delno prekriti, je v ospredju določena črta, ki jo ustvarjajo umikajoči se kvadrati preproge, ki sliki dodajo globino. Angelicova uporaba prostora je izjemna, saj ustvarja občutek ravnovesja na obeh straneh Device in otroka, hkrati pa pušča na voljo prostor na preprogi, ki se približuje Devici in otroku, tako da se gledalec ne počuti blokiranega ali preobremenjenega. Ta simetrija in vrstni red bi vernikom omogočili, da si sliko od daleč jasno ogledajo.
Uporablja tudi naturalistične učinke svetlobe in barv v kombinaciji z različnimi barvami in vzorci. Naravne barve prispevajo k nekoliko temnejši polti slike, kar lahko poudari sveto svetost trenutka. Omeniti velja njegovo uporabo rdečih in modrih tradicionalnih barv Device in svetih Kozme in Damjana. Z oblačenjem tako klečečih svetnikov kot tudi več angelov v rdečo obleko Angelico ustvari navpično povezavo in dodatno geometrijsko stabilnost. Simetrija, ki izhaja iz slik in barv, omogoča gledalcu povečavo in ustvarja nemoteno, neprekinjeno gibanje od figure do figure, ki sčasoma prispe do Device z otrokom v središču. Na desni je sveti Damjan pod notranjim kotom pokleknil proti sredini in počastil Devico z otrokom, ki gledalca usmerja pogled proti izginjajoči točki slike na Devičini bradi. Devica in otrok sta natančno prikazana na presečiščih navpične in vodoravne osi in postavljena nad Angelicov trompe l'oeil prikaz križanja.
Angelica lahko kritiziramo zaradi nepopolne uporabe merila. Čeprav sedijo na podstavku, se Devica in otrok ne zdita veliko večja od ostalih likov, kar kaže na pomanjkanje merila, ki bi glavne subjekte ločevalo od drugih smrtnikov. Če sploh, bi morala biti Devica in otrok manjša zaradi večje oddaljenosti od gledalca. Čeprav ustvarja občutek globine, je razdalja do prestola minimalna, kar nekateri zgodovinarji razumejo kot pomanjkanje strahu do svetih figur. Oltarna slika tako velja za radikalen odmik od občutljivih modelov, znanih v dominikanski umetnosti. Upoštevati je treba tudi, da je Pala di San Marco eden najzgodnejših primerov sacra conversazione ('sveti pogovor'), vrsta podobe, ki prikazuje Devico in otroka med svetniki v enotnem prostoru in na enem slikovnem polju, namesto da bi jih popolnoma ločila.
Svetniki Svetniki imajo bistveno vlogo v strukturi in programu oltarne slike. Svetnika zavetnika, Kozma in Damjan, sta najbolj komentirana na temo slike kot priprošnjika med Devico in Otrokom. Svetniki v ospredju najbolj neposredno klečijo, zaradi česar so večji od preostalih figur in pomenijo njihov pomen. Sveti Kozma je videti kot glavna sogovornikova figura, saj zrcali pogled gledalca in gleda naravnost v gledalca. To vzpostavi občutek dostopnosti slike s strani gledalca. Predstavitev svetega Kozme je poklon Cosimu de' Medici, saj je bil prepoznan kot portret samega Cosima. Na desni, sveti Damjan zavzame pričakovano držo dominikanskega častilca, ki kaže spoštljivo predanost. Njegov položaj, kot je zapisano zgoraj, prispeva h gledalčevi vizualni poti proti središču slike. Če pogledate previdno, svetnika Kozma in Damijan tvorita dve osnovi trikotnika, katerega vrh sta Devica in Otrok.Miller, Julia Isabel. "Medici Patronage and the Iconography of Fra Angelico's San Marco Altarpiece" Studies in Iconography 1987, v.11, p. 1-13. Na skrajni levi sveti Lovrenc, ki zastopa Cosimovega brata Lovrenca, tudi gleda proti gledalcu kot vabilo v sveti prostor Device in otroka. Zastopa tudi Cosomovega pokojnega brata Lorenza. Poleg svetega Lovrenca je sveti Janez Evangelist, ki stoji za Cosimovim očetom Giovannijem di Bicci de' Medici in Cosimovim sinom Giovannijem de Medici.Ames-Lewis, Francis. The Early Medici and Their Artists. London: Birkbeck College, 1995. Sveti Marko, zavetnik cerkve, je viden poleg svetega Janeza Evangelista, ki drži odprt kodeks nad glavo svetega Kozme, kar je obravnavano v nadaljevanju (Simboli). Na desni strani slike sta sveti Dominik, najbližji Devici in sveti Peter mučenik, najbližji gledalcu, kot je upodobljen 2. dominikanski svetnik. Osrednji svetnik na desni strani je sveti Frančišek, ki pomeni Cosimovega starejšega sina Piera in najverjetneje Lorenzovega sina Pier Francesca.
Metafore in perspektiva Dve metafori perspektive, uporabljeni v oltarni sliki sv. Marka, sta odprto okno in ogledalo. Metafora odprtega okna perspektive pomeni kontinuiteto med resničnim prostorom in prostorom slike, podobno pa zrcalna metafora deli realno in imaginarno, kar kaže na ujemanje med gledalčevim in fiktivnim svetom slike. Izmišljene zavese v zgornjih kotih slike na primer opozarjajo na alternativnost (ali drugačnost) prizora tako, da opozarjajo na površje. Angelico z odkritjem poslikanih zaves gledalca privleče na sliko, kot da gre za občinstvo, ki gleda predstavo. Hkrati pa dejstvo, da so zavese resnične, potegne črto med opazovanjem slike in vstopom na prizorišče. Pax, ki prikazuje Jezusovo križanje, je zgledna uporaba trompe l'oeil in ustvarja drugo plast metafore odprtega okna. Kot na večini drugih slik, ki uporabljajo to tehniko, se tudi Angelico zdi, kot da pax dejansko prebiva na ravni slike. Je jasen znak za zaustavitev, ki gledalcu omogoča, da se približa sliki, vendar le do določene točke. Okrepi verodostojnost tridimenzionalnega prostora za njim, hkrati ustvarja meje in blokira dostop do izmišljenega, nebeškega prostora slike. Zrcaljenje, kot ponazarjajo svetniki, pomaga vzpostaviti korelacijo med svetom zbora in podobami na sami sliki. Kot že omenjeno, svetniki v ospredju posnemajo mimiko gledalca proti izginjajoči točki in tako označujejo prisotnost gledalcev, vendar le začasno. Ko sveti Kozma strmi proti gledalcu, prizna njegovo prisotnost, vendar med gledalcem in božanskim prizorom obstaja meja. Z drugimi besedami, tako realni kot izmišljeni svet sta povezana in tisti v resničnem svetu vabljeni, da opazujejo, vendar ne sodelujejo v celoti v idealnem nebeškem svetu. Zrcalna metafora tako omogoča gledalcu, da se počuti povezan z mirom, metafora okna pa mu daje slutnjo slikovne vizije nebes, vendar Fra Angelico uporablja tudi križanje pax in zavese, da gledalca spomni na zaprto, 'zastekljeno' naravo iluzije. Na tej sliki metafore perspektive ustvarjajo hkratne občutke odsotnosti, prisotnosti in refleksije.
Simboli V zgodnjih dneh dominikanskega reda so na oltarnih nastavkih smeli biti le kiparski ali poslikani križi. Razpelo je ostalo temeljna sestavina opreme oltarja, saj je predstavljalo najbližjo vzporednico z mašo in posvetitvijo Kristusovega telesa in krvi. Zlato ozadje, arhaična figura in skoraj pozlačen oltarni križ oltarja San Marco jasno kaže, da naj bi ga obravnavali kot ločeno sliko. Dejstvo, da povečuje naturalizem dela, ki stoji za njim, zaradi videza druge slike, ki ni dejanski del scene, je popoln primer trompe l'oeil. Poleg samega paxa Križanja ima pomembno vlogo tudi njegova postavitev glede na spodnjo predelo. Angelico je Polaganje v grob postavil neposredno pod Križanje na glavni plošči, kar daje oltarni sliki evharistično funkcijo. Pozicioniranje tematsko in vizualno povezuje križanje in pokop, tako da eno nasledi drugo. Križanje pax lahko tudi aludira na povezavo med svetniki Kozmo in Damijanom, saj sta bila tudi obsojena na križanje, kot je prikazano na desnem koncu traku predele. Primerjava Kristusa z zavetniki, te še dvigne na piedestal. Pax, zahvaljujoč učinku trompe l'oeil, gledalca opozarja, da sta človeški in Kristusov svet povezana. S kombinacijo verskih in političnih namigov Angelico hvali družino Medici in nakazuje, da je božanska volja določala njihovo politično usodo v mestu, nad katerim je Cosimo imel vedno več nadzora.