Neeksplodirana ubojna sredstva (NUS, včasih tudi skrajšano UO), neeksplodirane bombe in eksplozivni ostanki vojne so eksplozivno orožje (bombe, granate, granate, kopenske mine, pomorske mine, kasetno strelivo in drugo strelivo), ki ne eksplodirajo kar tako a še vedno predstavljajo nevarnost detonacije, včasih tudi več desetletij po tem, ko so bila uporabljena ali zavržena. NUS ne izvirajo vedno le iz vojnega območja vendar tudi na vojaških poligonih pa čeprav so bili že davno opuščeni je na njih lahko še veliko teh sredstev. NUS iz prve svetovne vojne so še vedno zelo nevarna namreč vsebujejo strelivo s strupenim plinom. Ko se odkrijejo nezaželena streliva se uničijo v nadzorovanih eksplozijah, vendar se zgodi da se tudi naključna detonacija celo zelo starih eksplozivov konča s smrtnimi posledicami.
Oseminosemdeset držav je onesnaženih s kopenskimi minami, ki vsako leto ubijejo ali pohabijo 15.000–20.000 ljudi. Približno 80% žrtev je civilnih prebivalcev, najbolj prizadeti pa so otroci. Po ocenah se v nekaj urah po eksploziji zgodi 50% smrtnih žrtev. V zadnjih letih se mine vse bolj uporabljajo kot orožje za boj proti lokalnemu civilnemu prebivalstvu.
Poleg očitne nevarnosti eksplozije lahko zakopani NUS povzroči onesnaženje okolja. Na nekaterih pogosto uporabljenih področjih vojaškega usposabljanja lahko kemikalije, povezane s strelivom, kot so eksplozivi in perklorat (sestavni del pirotehnike in raketnega goriva), prodrejo v tla in podtalnico.
Tveganja in težave
Neeksplodirano orožje tudi že zelo staro, lahko eksplodira. Tudi če ne eksplodira med razgradnjo onesnažuje okolje. Izkopavanje, zlasti globoko zakopanih izstrelkov je težko in nevarno. Ko so izstrelki odkriti, jih je pogosto mogoče varno prenesti do mesta, kjer se jih da uničiti, v nasprotnem primeru pa jih je treba detonirati na mestu - včasih je zato potrebno evakuirati tudi na stotine domov.
Neeksplodirana ubojna sredstva še iz sredine 19. stoletja, še vedno predstavljajo nevarnost po vsem svetu, tako na sedanjih kot na nekdanjih bojnih območjih in na vojaških streliščih. Glavna težava neeksplodiranih ubojnih sredstev je, da se z leti sprožilec ubojnega sredstva in naboj poslabšata, zaradi česar sta pogosto bolj občutljiva na motnje in zato nevarnejša za ravnanje. Gradbena dela lahko vplivajo na neeksplodirane bombe, ki lahko nato eksplodirajo zaradi posega v okolje. Gozdni požari se lahko povečajo, če pokopano ubojno sredstvo eksplodira in tudi vročinski valovi, zaradi katerih se vodni nivo močno spusti, lahko poveča nevarnost potopljenega orožja. Obstaja nešteto primerov, kako ljudje posegajo v neeksplodirana ubojna sredstva stara več let, kar se pogosto konča s smrtnimi posledicami. Zato je splošno priporočljivo, da se nekvalificirane osebe ne dotikajo ničesar, kar je podobno tem sredstvom. Namesto tega je treba lokacijo sporočiti lokalni policiji, da bodo strokovnjaki za odstranjevanje bomb ali odstranjevanje eksplozivnih orožij to storili na varen način.
Čeprav ima strokovno osebje za odstranjevanje ubojnih sredstev strokovno znanje, spretnosti in opremo, vseeno niso imuni na nesrečo: Junija 2010 so gradbeni delavci v nemškem Göttingenu odkrili 500-kilogramsko zavezniško bombo iz druge svetovne vojne, katera je bila pokopana približno 7 metrov pod zemljo. Nemški strokovnjaki so bili obveščeni in so se udeležili kraja dogodka. Medtem so bili prebivalci, ki živijo v bližini, evakuirani, osebje za odstranitev eksploziva pa se je pripravljalo na razorožitev bombe a je eksplodirala, tri od njih je ubila, šest pa jih je hudo ranila. Vsi udeleženi strokovnjaki so imel po več kot 20 let praktičnih izkušenj, na tem področju in so na varno pred tem pospravili že med 600 in 700 neeksplodiranih bomb. Bomba, ki je usmrtila in poškodovala osebje, je bila posebej nevarna, ker je bila opremljena s kemično varovalko z zapoznelim delovanjem (z vgrajeno protiblokirno napravo), ki ni delovala v skladu z načrtom, po 65 letih pa je pod zemljo postala zelo nestabilna.Običajno se uporabljala vrsta zapoznele varovalke tudi v primeru bombe v Göttingenu: Steklena viala z acetonom je bila razbita po sprostitvi bombe; aceton je bil namenjen, ko je kapljal navzdol, razgraditi celuloidne diske, ki so zadržali vzmetni sprožilec, ki bi udaril v detonator, ko bi se diski po nekaj minutah ali urah dovolj razgradili. Ta bombe pa ni bila usmerjena navzdol, tako da aceton ni kapljal na celuloid in ga oslabel; vendar so se diski dolga leta razgrajevali, dokler sprožilec ni bil sproščen in je bomba spontano detonirala ali ko je oslabela zaradi trkanja.
Novembra 2013 so v eksploziji med čiščenjem neeksplodiranega orožja s strelišča v kampu Pendleton umrli štirje ameriški marinci. Natančen vzrok ni znan, toda marinci so si medseboj zbirali granate, kar je dovoljeno, vendar odsvetovano, in domneva se, da je granata morda eksplodirala po udarcu ali trčenju in sprožila na stotine drugih granat.
Dramatičen primer nevarnosti streliva in eksplozivov (MEC) je razbitina SS Richarda Montgomeryja, potopljenega v plitvi vodi približno 2,4 km od mesta Sheerness in 8 kilometrov od Southenda, ki še vedno vsebuje 1.400 ton eksploziva. Ko je leta 1967 eksplodirala globlja razbitina SS Kielce z veliko manjšim tovorom eksploziva, je sprožila zemeljsko tresenje 4,5 po Richterjevi lestvici.
Okoli sveta +Deset držav z največ minami, razporejenimi na njihovem ozemlju v milijonihMestoDržavaMine v milijonih1.Egipt232.Iran163.Afganistan104.Angola105.Kitajska106.Irak107.Kambodža78.Bosna in Hercegovina69.Kuvajt510.Vietnam3.5Skupaj na svetu= 110 milijonov min
Afrika
Severna Afrika, zlasti puščavska območja Sahare, je močno minirano kar ima resne posledice za lokalno prebivalstvo. Egipt ima po številu zakopanih in najdenih največ min na svetu. (od leta 2000 do leta 19,7 milijona min).
Kopenske mine in drugi eksplozivni ostanki vojne pa niso omejeni na severno Afriko; nenehno ogrožajo lokalno prebivalstvo po vsej celini, vključno z državami Etiopije, Somalije, Nigerije, Senegala, Angole, Kenije, Ugande in Južne Afrike, če omenimo le nekatere. V tropskih predelih tajfuni in poplave pogosto razselijo in razširijo mine, kar dodatno poslabša problem. V Mozambiku je zaradi tega zdaj kar 70% države obdano z minami.
Severna in južna Amerika
Kolumbija
Med dolgim kolumbijskim konfliktom, ki se je začel okoli leta 1964, je bilo na podeželskih območjih po vsej Kolumbiji uporabljeno zelo veliko min. Mine so doma narejene in so bile postavljene predvsem v zadnjih 25 letih konflikta, kar je znatno oviralo razvoj podeželja. Za namestitev min so običajno krivili uporniški skupini FARC in manjši ELN. Prizadeti so vsi oddelki Kolumbije, najbolj pa Antioquia, kjer leži mesto Medellin. Po podatkih kolumbijske vlade je po Afganistanu Kolumbija drugo območje po številu žrtev nagaznih min, od leta 1990 pa je več kot 11.500 ljudi umrlo ali bilo huje ranjeno zaradi min.
Septembra 2012 se je v Havani uradno začel kolumbijski mirovni proces, avgusta 2016 pa so ZDA in Norveška sprožile mednarodni petletni program za razminiranje, katerega zdaj podpira že 24 držav in EU. Pri prizadevanjih za razminiranje sodelujeta kolumbijska vojska in FARC. Program namerava Kolumbijo očistiti min in drugih NUS do leta 2021, program financirajo z skoraj 112 milijoni ameriških dolarjev, od tega 33 milijonov ameriških dolarjev z strani ZDA (kot del večjega ameriškega načrta za zunanjo politiko Kolumbija) in 20 milijonov dolarjev Norveške. Strokovnjaki pa so ocenili, da bo zaradi težkega terena razminiranje trajalo vsaj desetletje.
Združene države Amerike
Medtem ko v nasprotju z mnogimi državami v Evropi in Aziji ZDA niso bile zračno bombardirane, po navedbah ministrstva za obrambo "milijoni hektarjev" lahko vsebujejo NUS, zavrženo vojaško strelivo (DMM) in sestavne dele streliva (npr. Eksplozivne snovi)Munitions Response Site Prioritization Protocol (MRSPP) Primer US Dept. of Defense, Office of the Deputy Undersecretary of Defense, Military Munitions Response Program (MMRP), 230pp (16 MB) April 2007
Po dokumentih ameriške Agencije za varstvo okolja, objavljenih konec leta 2002, predstavlja 16.000 NUS na domačih neaktivnih vojaških poligonih znotraj ZDA "neposredno in znatno" tveganje za javno zdravje in bi lahko zahtevalo največje čiščenje okolja doslej po ceni najmanj 14 milijard ameriških dolarjev. Nekateri posamezni razponi obsegajo 500 kvadratnih milj, skupaj pa obsegajo območje velikosti Floride.
Na skupni bazi Cape Cod (JBCC) v Cape Codu v Massachusettsu je desetletja topniškega usposabljanja onesnažila edino pitno vodo katero uporablja tisoče okoliških prebivalcev"EPA orders extensive cleanup of Mass. military reservation on Cape Cod," U.S. Environmental Protection Agency press release, 7 January 2000. See: U.S. Environmental Protection Agency . V teku so draga prizadevanja za predelavo NUS.See: Joint Base Cape Cod: Cleanup Update 2013 Advanced Classification at Joint Base Cape Cod (JBCC): UXO removal in the Central Impact Area (11 February 2015)
NUS v ameriških vojaških bazah je povzročil težave pri prenosu in obnovi kopnega preusmeritve in zaprtja baze (BRAC). Prizadevanja Agencije za varstvo okolja za komercializacijo nekdanjih poligonov za testiranje streliva zapletajo NUS, zaradi česar so naložbe in razvoj tvegani.
Čiščenje NUS v ZDA vključuje več kot 10 milijonov hektarjev (40.000 km2) zemlje in 1.400 različnih lokacij. Ocenjeni stroški čiščenja so deset milijard dolarjev. Rušenje NUS na mestu stane približno 1000 USD. Drugi stroški vključujejo pregled in kartiranje, odstranjevanje vegetacije z lokacije, prevoz in osebje za ročno odkrivanje NUS z detektorji kovin. Iskanje NUS je dolgočasno delo in pogosto se na vsak najden NUS izkoplje 100 lukenj. Druge metode iskanja NUS vključujejo digitalno zaznavanje geofizike s kopenskimi in zračnimi sistemi.Report of the Defense Science Board Task Force on Unexploded Ordnance Office of the Under Secretary of Defense for Acquisition, Technology and Logistics, 150pp (4.5MB) December 2003
Primeri Decembra 2007 je bil NUS odkrit na novih razvojnih območjih zunaj Orlanda na Floridi, gradnjo pa je bilo treba ustaviti. Prizadeta so tudi druga območja v bližini; na primer čolnarji se izogibajo indijski rečni laguni, v kateri je NUS, kamor menijo da so v času druge svetovne vojne metali neeksplodirane bombe piloti iz bližnje pomorske letalske postaje DeLand.
Nacionalno zatočišče divjih živali na otoku Plum Tree v mestu Poquoson v Virginiji so piloti iz bližnje letalske baze Langley od leta 1917 do petdesetih let 20. stoletja močno izkoriščali kot območje za bombardiranje. Nekdanji obseg bombardiranja na 3276 hektarjev (1.326 ha) je bil predan ameriški službi za ribe in divje živali leta 1972. Zapisi letalskih enot kažejo, da je bilo decembra 1938 v samo eni vaji spuščenih 150 ton bomb. Ker je območje izmenično močvirnato ali peščeno, veliko bomb ni eksplodiralo, temveč so bile delno ali v celoti zakopane v blato in pesek ali ležejo tik ob morju. Leta 1958 so bili trije najstniki, ki so s čolnom pristali na otoku, hudo poškodovani, ko je eksplodirala 11-kilogramska testna bomba. Od leta 2007 ameriška vojska z Otoka ni odstranila niti ene bombe. Otok je v bližini Poquoson Flats, priljubljene destinacije za ribiče in rekreativne navtike. Nekatere znake, ki so bili postavljeni na morju, da bi plovce opozorili na skrito nevarnost, ki jo predstavlja NUS tik ob morju ali pokopan pod idilično videti peščeno plažo in solnikom, so nevihte raznesle in jih niso nadomestili. Po navedbah Inženirskega korpusa ameriške vojske bi čiščenje NUS na otoku Plumtree lahko trajalo leta in stalo več deset milijonov dolarjev.