Pravíčnost je neko načelo katero naj bi predstavljalo neko pravico v kateri vsak dobi tisto kar mu pripada, vpliv imajo številna področja z različnimi stališči in perspektivami, vključno s koncepti moralne korektnosti, ki temelji na etiki, racionalnosti, zakonu, veri in pravičnosti. Zato se uporaba same besedne zveze pravičnosti razlikuje v vsaki kulturi drugače. Zgodnje teorije pravičnosti so postavili starogrški filozofi Platon v svojem delu Republika, Aristotel pa je to omenil v svoji Nikomahovi etiki. Zagovorniki teorije božjih zapovedi so dejali, da pravičnost izhaja iz Boga samega. V 1600-ih so filozofi, kot je John Locke, rekli, da pravičnost izhaja iz naravnega zakona. Teorija družbene pogodbe je dejala, da pravičnost izhaja iz medsebojnega dogovora vseh vpletenih. V 19. stoletju so utilitarni filozofi, na primer John Stuart Mill, rekli, da pravičnost temelji na najboljših rezultatih za največje možno število ljudi. Teorije distribucijske pravičnosti preučuje, kaj naj se razdeli, med kom naj se razdeli in kakšna je pravilna porazdelitev. egalitarci so rekli, da pravičnost lahko obstaja le znotraj sistema enakosti. John Rawls je s teorijo družbene pogodbe rekel, da je pravičnost in distribucijska pravičnost nekakšna oblika pravičnosti. Robert Nozick in drugi so dejali, da lastninska pravice, tudi na področju distribucijske pravičnosti in prava, povečujejo splošno stopnjo bogastva gospodarskega sistema. Zato pravijo, da je treba kaznivo dejanje kaznovati, da se zagotovi pravičnost. Tesno povezana restavrativna pravičnost je pristop k pravičnosti, ki se osredotoča na občutke, potrebe,zadoščanje žrtve in storilca kaznivega dejanja.
Harmonija
Platon v svojem dialogu Republika s Sokratom zagovarja pravičnost, ki zajema tako pravičnega kot pravično mestno državo. Pravičnost je nek pravilen, harmoničen odnos med vojskujočimi osebami ali mesti. Platonova definicija pravičnosti torej pravi, da je pravičnost imeti in delati tisto, kar je lastno oz. kot bi želeli mi. Pravičen človek je človek na pravem mestu, ki daje vse od sebe in daje natančno enakovrednost prejetemu, torej kar prejme to daje. To velja tako na individualni ravni kot na univerzalni ravni. Človekova duša se deli na - razum, duh in željo. Podobno ima mesto tri dele - Sokrat s priliko o kočiji ponazarja svoje stališče: kočija deluje kot celota, ker moč konjev usmerja voz. Ljubitelji modrosti - filozofi, v nekem smislu tega izraza - bi morali vladati, ker samo oni razumejo, kaj je dobro. Če je kdo bolan, gre prej k zdravniku kot h kmetu, ker je zdravnik strokovnjak na področju zdravja. Podobno bi bilo treba svoje mesto zaupati strokovnjaku na temo dobrega, ne pa zgolj politiku, ki poskuša moč pridobiti tako, da daje ljudem, kar hočejo, in ne, kaj je zanje dobro. Socrates to ponazoritev uporablja s prispodobo o ladji: krivično mesto je kot ladja v odprtem oceanu, v kateri je močan, vendar opit kapitan, skupina nezaupljivih svetovalcev, ki poskušajo s kapetanom manipulirati moč nad smerjo ladje (politiki) in navigator (filozof), ki edini ve, kako ladjo spraviti v pristanišče. Za Sokrata bo ladja na edini način dosegla svoj cilj - dobro - je, če navigator prevzame odgovornost.Plato, Republic trans. Robin Waterfield (Oxford: Oxford University Press, 1984).
Ukaz božanstva
Zagovorniki teorije božjih zapovedi pravijo, da je pravičnost in pravzaprav celotna morala del božjih zapovedi. Umor je napačen oz. grozovit in ga je treba na po tem takem kaznovati, ker Bog tako pravi. Nekatere različice teorije trdijo, da je treba Boga ubogati zaradi narave njegovega odnosa s človeštvom, druge pa, da je treba Boga ubogati, ker je sam dobrota, in tako dela, ker pravi, da bi bilo tako za vse najboljše.
Platonovo meditacijo o teoriji Božjih zapovedi najdemo v njegovem dialogu Evtiphro. Imenovana Evtifrova dilema se glasi takole: »Ali kaj moralno dobrega zapoveduje Bog, ker je moralno dobro, ali je moralno dobro, ker to zapoveduje Bog?« Pomen je, da če slednje drži, potem pravičnost presega smrtno razumevanje; če je prvo res, potem morala obstaja neodvisno od Boga in je zato predmet obsodbe smrtnikov. Odgovor, ki sta ga v dveh delih preučila Immanuel Kant in C. S. Lewis, je, da je deduktivno veljavno trditi, da obstoj objektivne morale pomeni obstoj Boga in prav tako obratno.
Naravno pravo Za zagovornike teorije, da je pravičnost del naravnega prava (npr. John Locke), pravičnost vključuje naravo človeka.
Despotizem in skepticizem V Republiki Platon lik Thrasymachus trdi, da je pravičnost interes močnih - zgolj ime za to, kar je močan ali zvit vladar ljudem naložil.
Skupni dogovor Zagovorniki družbene pogodbe pravijo, da pravičnost izhaja iz medsebojnega dogovora vseh; ali v mnogih različicah od tistega, s čimer bi se strinjali pod hipotetičnimi pogoji, vključno z enakostjo in odsotnostjo pristranskosti. Ta račun je nadalje obravnavan spodaj, pod naslovom Pravičnost kot pravičnost. Odsotnost pristranskosti se nanaša na enak razlog za vse ljudi, ki so vpleteni v nesoglasje (ali v nekaterih primerih sojenje).
Podrejena vrednost Po mnenju utilitarnih mislecev, vključno z Johnom Stuartom Millom, pravičnost ni tako temeljna, kot pogosto mislimo. Namesto tega izhaja iz bolj osnovnega standarda pravilnosti, posledičnosti: prav je tisto, kar ima najboljše posledice (običajno merjeno s skupno ali povprečno povzročeno blaginjo). Ustrezna načela pravičnosti so tista, ki imajo ponavadi najboljše posledice. Ta pravila se lahko izkažejo za znana, kot je vodenje pogodb; lahko pa tudi ne, odvisno od dejstev o resničnih posledicah. Kakor koli že, pomembne so te posledice, pravičnost pa je pomembna, če sploh, le iz tega temeljnega standarda. Mill poskuša razložiti naše zmotno prepričanje, da je pravičnost nadvse pomembna, z utemeljitvijo, da izhaja iz dveh naravnih človeških tendenc: naše želje po povračilu nad tistimi, ki so nas prizadeli ali občutka samoobrambe in naše sposobnosti, da se domiselno postavimo na mesto drugega, sočutje. Ko vidimo, da je nekdo oškodovan, se projiciramo v njegovo situacijo in začutimo željo po maščevanju v njegovem imenu. Če je ta proces vir naših občutkov o pravičnosti, bi to moralo spodkopati naše zaupanje vanje.
Teorije distribucijske pravičnosti Teorije distribucijske pravičnosti morajo odgovoriti na tri vprašanja: Kakšno blago naj bo razdeljeno? Ali naj bo to bogastvo, moč, spoštovanje, priložnosti ali kakšna kombinacija teh stvari? Med katerimi entitetami naj se razdelijo? Ljudje (mrtvi, živi, prihodnji), čuteča bitja, člani ene družbe, narodi? Kakšna je pravilna distribucija? Enako, meritokratsko, glede na družbeni status, glede na potrebe, na podlagi lastninskih pravic in nenapadanja?
Teoretiki distribucijske pravičnosti praviloma ne odgovarjajo na vprašanja, kdo ima pravico uveljaviti določeno favorizirano distribucijo, medtem ko teoretiki lastninske pravice pravijo, da "favorizirana distribucija" ne obstaja. Namesto tega mora distribucija temeljiti zgolj na kakršni koli distribuciji, ki izhaja iz zakonitih interakcij ali transakcij (torej transakcij, ki niso nezakonite).
Ta odsek opisuje nekatere široko razširjene teorije distribucijske pravičnosti in njihove poskuse odgovoriti na ta vprašanja.
Socialna pravičnost Socialna pravičnost zajema pravičen odnos med posamezniki in njihovo družbo, pri čemer pogosto razmišlja o tem, kako bi bilo treba privilegije, priložnosti in bogastvo razdeliti med posameznike. Socialna pravičnost je povezana tudi z družbeno mobilnostjo, zlasti lahkoto, s katero se posamezniki in družine lahko gibljejo med družbenimi sloji. Socialna pravičnost se razlikuje od svetovljanstva, ki je ideja, da vsi ljudje pripadajo eni sami svetovni skupnosti s skupno moralo. Socialna pravičnost se razlikuje tudi od egalitarnosti, kar pomeni, da so vsi ljudje enaki glede statusa, vrednosti ali pravic, saj teorije socialne pravičnosti ne zahtevajo enakosti. Na primer, sociolog George C. Homans je predlagal, da je temelj koncepta pravičnosti ta, da mora vsak prejeti nagrade, ki so sorazmerne z njegovimi prispevki. Ekonomist Friedrich Hayek je dejal, da je koncept socialne pravičnosti nesmiseln in dejal, da je pravičnost rezultat vedenja posameznika in nepredvidljivih tržnih sil. Socialna pravičnost je tesno povezana s konceptom relacijske pravičnosti, ki govori o pravičnem odnosu s posamezniki, ki imajo skupne značilnosti, kot je državljanstvo, ali ki sodelujejo v pogajanjih.
Pravičnost
John Rawls je v svoji teoriji pravičnosti z argumentom družbene pogodbe pokazal, da je pravičnost in zlasti distribucijska pravičnost oblika pravičnosti: nepristranska razdelitev dobrin. Rawls nas prosi, da se predstavljamo za tančico nevednosti, ki nam zanika vse znanje o naših osebnostih, družbenih statusih, moralnih karakterjih, bogastvu, talentih in življenjskih načrtih, nato pa vpraša, katero teorijo pravičnosti bi izbrali, da bi upravljali v naši družbi, ko tančica če bi želeli narediti zase kar najbolje, kar bi lahko. Ne vemo, kdo smo še posebej, in zato ne moremo pristransko odločiti v svojo korist. Torej odločitev v nevednosti modelira pravičnost, ker izključuje sebično pristranskost. Rawls je dejal, da bi vsak od nas zavrnil utilitarno teorijo pravičnosti, da bi morali povečati blaginjo (glej spodaj), ker bi se lahko izkazalo, da smo nekdo, čigar lastno dobro se žrtvuje za večje koristi drugim. Namesto tega bi podprli dve Rawlsovi načeli pravičnosti: Vsaka oseba mora imeti enako pravico do najobsežnejšega celotnega sistema enakih osnovnih svoboščin, združljivega s podobnim sistemom svobode za vse. Vsaka oseba mora imeti enako pravico do najobsežnejšega celotnega sistema enakih osnovnih svoboščin, združljivih s podobnim sistemom svobode za vse. v največjo korist najmanj prizadetih v skladu z načelom pravičnega varčevanja in pritrjena na pisarne in delovna mesta, odprta vsem pod pogoji enakih možnosti.
Ta namišljena izbira upravičuje ta načela kot načela pravičnosti za nas, ker bi se z njimi strinjali v poštenem postopku odločanja. Rawlsova teorija ločuje dve vrsti dobrin – (1) dobro pravic do svobode in (2) družbene in ekonomske dobrine, tj. Bogastvo, dohodek in moč - in zanje uporablja različne razdelitve – enakost med državljani za (1), enakost, razen če je neenakost izboljša položaj najslabših za (2).
V nekem smislu lahko teorije distribucijske pravičnosti trdijo, da bi moral vsak dobiti tisto, kar si zasluži. Teorije se razlikujejo glede pomena tega, kaj si zaslužimo. Glavno razlikovanje je med teorijami, ki pravijo, da bi morali osnovo pravičnih puščav imeti vsi enako, zato izhajajo egalitarni računi distribucijske pravičnosti – in teorijami, ki pravijo, da je osnova pravičnih puščav neenakomerno porazdeljena na podlagi, na primer, trdega dela in zato izpeljite poročila o distribucijski pravičnosti, po katerih bi morali imeti nekateri več kot drugi.
V skladu z meritokratskimi teorijami bi bilo treba blago, zlasti bogastvo in družbeni status, razporediti tako, da ustreza posameznim zaslugam, kar običajno razumemo kot kombinacijo talenta in trdega dela. V skladu s teorijami, ki temeljijo na potrebah, bi bilo treba blago, zlasti tako osnovno blago, kot so hrana, zavetje in zdravstvena oskrba, razdeljevati, da bi zadostili osnovnim potrebam posameznikov po njih. Marksizem je teorija, ki temelji na potrebah in je jedrnato izražena v Marxovem sloganu "od vsakega po njegovih zmožnostih, do vsakega glede na njegove potrebe". V skladu s teorijami, ki temeljijo na prispevkih, je treba blago razdeliti tako, da ustreza prispevku posameznika k splošni družbeni dobrini.
Premoženjske pravice Robert Nozick je v Anarchy, State in Utopia dejal, da distribucijska pravičnost ni stvar celotne porazdelitve, ki se ujema z idealnim vzorcem, temveč vsakega posameznega upravičenja, ki ima pravo zgodovino. Človek ima nekaj dobrega (zlasti nekatere lastninske pravice), če in le, če ga je dobil v zgodovini, ki je v celoti sestavljena iz dveh vrst dogodkov: