thumb|Nadzorne kamere Nadzor je spremljanje vedenja, dejavnosti ali informacij z namenom zbiranja, vplivanja, upravljanja ali usmerjanja informacij. To lahko vključuje opazovanje na daljavo s pomočjo elektronske opreme, kot je zaprta televizija (angleška kratica - CCTV), ali prestrezanje elektronsko posredovanih informacij, kot je internetni promet. Vključuje lahko tudi preproste tehnične metode, kot sta zbiranje človeške inteligence in prestrezanje pošte. Sinonim: Opazovanje (primer: to sobo varuje štiriindvajset urno opazovanje).
Vlade nadzor uporabljajo za zbiranje obveščevalnih podatkov, preprečevanje kaznivih dejanj, zaščito procesa, osebe, skupine ali predmeta ali preiskovanje kaznivih dejanj. Krmilne organizacije ga uporabljajo tudi za načrtovanje in storitve kaznivih dejanj ter podjetja za zbiranje informacij o svojih tekmecih, dobaviteljih ali kupcih. Verske organizacije, zadolžene za odkrivanje herezije in heterodoksije, lahko izvajajo tudi nadzor. Revizorji izvajajo obliko nadzora. Vlade lahko nadzor uporabljajo za neupravičeno kršenje zasebnosti ljudi, pogosto pa ga kritizirajo tudi aktivisti za državljanske svoboščine. Liberalne demokracije imajo lahko zakone, s katerimi želijo omejiti vladno in zasebno uporabo nadzora, medtem ko avtoritarne vlade redko imajo domače omejitve. Zdi se, da je mednarodno vohunjenje pogosto med vsemi vrstami držav.
Metode
Računalnik
Velika večina računalniškega nadzora vključuje spremljanje podatkov in prometa na internetu. Na primer v ZDA v skladu z Zakonom o komunikacijski pomoči za izvrševanje zakonodaje morajo biti vsi telefonski klici in širokopasovni internetni promet (e-pošta, spletni promet, SMS sporočila itd.) Na voljo za nemoteno sprotno spremljanje zveznih organov pregona.
Na internetu je preveč podatkov, da bi jih preiskovalci lahko ročno preiskovali. Zato avtomatizirani računalniki za internetni nadzor presejejo ogromno prestreženega internetnega prometa, da prepoznajo in prijavijo človeškim preiskovalcem promet, ki velja za zanimiv ali sumljiv. Ta postopek je urejen s ciljanjem na določene "sprožilne" besede ali besedne zveze, obiskom določenih vrst spletnih mest ali komuniciranjem po e-pošti ali spletnem klepetu s sumljivimi posamezniki ali skupinami. Agencije, kot so NSA, FBI in nekoč aktivni Urad za ozaveščanje informacij, porabijo milijarde dolarjev na leto za razvoj, nakup, izvajanje in upravljanje sistemov, kot so Carnivore, NarusInsight in ECHELON, za prestrezanje in analizo vseh te podatke zgolj za pridobivanje informacij, ki so koristne za organe pregona in obveščevalne agencije.
Računalniki so lahko nadzorni cilj zaradi osebnih podatkov, ki so na njih shranjeni. Če lahko nekdo v računalniški sistem namesti programsko opremo, kot sta FBI-jeva čarobna luč in CIPAV, lahko zlahka pridobi nepooblaščen dostop do teh podatkov. Takšno programsko opremo je mogoče namestiti fizično ali na daljavo. Druga oblika računalniškega nadzora, znana kot van Eckovo prevara, vključuje odčitavanje elektromagnetnih sevanj iz računalniških naprav, da se iz njih pridobijo podatki na stotine metrov. NSA vodi bazo podatkov, imenovano "Pinwale", ki hrani in indeksira veliko število e-poštnih sporočil tako ameriških državljanov kot tujcev. Poleg tega NSA vodi program, imenovan PRISM, ki je sistem za podatkovno rudarjenje, ki vladi ZDA omogoča neposreden dostop do informacij tehnoloških podjetij. Z dostopom do teh informacij lahko vlada pridobi zgodovino iskanja, e-pošto, shranjene podatke, klepete v živo, prenose datotek in še več. Ta program je sprožil velike polemike glede nadzora in zasebnosti, zlasti pri državljanih ZDA.
Telefoni Uradno in neuradno prisluškovanje telefonskim linijam je zelo razširjeno. Na primer v Združenih državah Amerike zakon o komunikacijski pomoči za izvrševanje zakona (CALEA) zahteva, da so vse telefonske in VoIP komunikacije na voljo za prisluškovanje v realnem času zveznim organom pregona in obveščevalnim agencijam. Dve največji ameriški telekomunikacijski družbi - AT & T Inc. in Verizon - imata pogodbe s FBI, ki zahtevata, da imajo evidence svojih telefonskih klicev zlahka dostopne in dostopne zveznim agencijam, v zameno za 1,8 milijona dolarjev na leto. Med letoma 2003 in 2005 je FBI poslal več kot 140.000 "pisem nacionalne varnosti", v katerih je telefonskim podjetjem naročil, naj predajo informacije o klicih svojih strank in zgodovini interneta. Približno polovica teh pisem je zahtevala informacije o ameriških državljanih.
Človeški agenti niso dolžni spremljati večine klicev. Programska oprema za pretvorbo govora v besedilo iz prestreženega zvoka ustvari strojno berljivo besedilo, ki ga nato obdelajo avtomatizirani programi za analizo klicev, na primer tisti, ki so jih razvile agencije, kot je Urad za obveščanje o informacijah, ali podjetja, kot sta Verint in Narus, ki iščejo za določene besede ali besedne zveze odloči, ali bo klicu namenil človeškega agenta.
Organi pregona in obveščevalne službe v Združenem kraljestvu in ZDA imajo tehnologijo za daljinsko aktiviranje mikrofonov v mobilnih telefonih z dostopom do diagnostičnih ali vzdrževalnih funkcij telefonov, da poslušajo pogovore v bližini osebe, ki drži telefon.
Sledilnik StingRay je primer enega od teh orodij, ki se uporablja za spremljanje uporabe mobilnih telefonov v ZDA in Združenem kraljestvu. Vojska jih je prvotno razvila za namene boja proti terorizmu in delujejo tako, da oddajajo močne signale, zaradi katerih bližnji mobilni telefoni prenašajo svojo številko IMSI, tako kot bi to storili na običajne stolpe za mobilne telefone. Ko je telefon povezan z napravo, uporabnik ne more vedeti, da mu sledijo. Operater stingray lahko pridobiva informacije, kot so lokacija, telefonski klici in besedilna sporočila, vendar je splošno prepričanje, da se zmogljivosti StingRay širijo še dlje. Veliko sporov obkroža StingRay zaradi njegovih močnih zmogljivosti in tajnosti, ki ga obkroža.
Tudi mobilni telefoni se pogosto uporabljajo za zbiranje podatkov o lokaciji. Geografsko lokacijo mobilnega telefona (in s tem tudi osebe, ki ga nosi) je mogoče enostavno določiti tudi takrat, ko se telefon ne uporablja, z uporabo tehnike, imenovane multilateracija, za izračun časovnih razlik za signal, ki potuje iz mobilnega telefona v vsak od več stolpov v bližini lastnika telefona. Zakonitost takšnih tehnik je bila v ZDA vprašljiva, zlasti ali je potreben sodni nalog. Zapisi samo za enega prevoznika (Sprint) so pokazali, da so zvezne agencije pregona v določenem letu 8 milijonkrat zahtevale podatke o lokaciji strank.
V odgovor na pomisleke glede zasebnosti strank v času Edwarda Snowdena je bil Apple iPhone 6 zasnovan tako, da moti prizadevanja za preiskovalno prisluškovanje. Telefon šifrira e-pošto, stike in fotografije s kodo, ki jo ustvari zapleten matematični algoritem, ki je edinstven za posamezen telefon in je za Apple nedostopen. Funkcija šifriranja na iPhonu 6 je kritizirala direktorja FBI Jamesa B. Comeya in druge uslužbence organov pregona, saj bodo celo zakonite zahteve za dostop do uporabniške vsebine na napravi iPhone 6 privedle do tega, da bo Apple posredoval "nejasne" podatke, ki zahtevajo, da osebje organov pregona sami prelomijo kodo ali jo dobite od lastnika telefona. Ker so puščanja Snowdena pokazala, da lahko ameriške agencije dostopajo do telefonov kjer koli po svetu, so se pomisleki glede zasebnosti v državah z rastočimi trgi pametnih telefonov okrepili, kar podjetjem, kot je Apple, daje močno spodbudo, da rešijo te pomisleke in si tako zagotovijo svoj položaj na svetovne trgu.
Čeprav CALEA od telekomunikacijskih podjetij zahteva, da v svoje sisteme vgradijo zmožnost zakonitega prisluškovanja, zakon ni posodobljen, da bi obravnaval vprašanje pametnih telefonov in zahtev za dostop do elektronske pošte in metapodatkov. Puščanje Snowdena kaže, da je NSA to dvoumnost zakona izkoristil tako, da je zbiral metapodatke o "vsaj sto milijonih" "naključnih" ciljev z vsega sveta. NSA uporablja analitično orodje, znano kot CO-TRAVELER, da bi sledilo ljudem, katerih gibanja se sekajo, in da bi našlo skrite povezave z osebami, ki nas zanimajo.
Puščanje Snowdena je tudi razkrilo, da ima britanski vladni štab za komunikacije (GCHQ) dostop do informacij, ki jih je o ameriških državljanih zbirala NSA. Ko so podatki zbrani, jih lahko GCHQ zadrži do dve leti. Rok se lahko podaljša z dovoljenjem "višjega uradnika Združenega kraljestva".
Kamere
Nadzorne kamere so video kamere, ki se uporabljajo za opazovanje območja. Pogosto so povezani s snemalno napravo ali omrežjem IP, spremlja pa jih lahko varnostnik ali uslužbenec organov pregona. Kamere in snemalna oprema so bile včasih razmeroma drage in so za spremljanje posnetkov v fotoaparatih zahtevale človeško osebje, analizo posnetkov pa je olajšala avtomatizirana programska oprema, ki digitalne video posnetke organizira v podatkovno bazo, in programska oprema za video analizo (kot sta VIRAT in HumanID ). Velikost posnetka drastično zmanjšajo tudi senzorji gibanja, ki snemajo le, ko je zaznano gibanje. S cenejšimi proizvodnimi tehnikami so nadzorne kamere dovolj preproste in poceni, da jih lahko uporabljamo v sistemih za varovanje doma in za vsakdanji nadzor.
Od leta 2016 je po vsem svetu približno 350 milijonov nadzornih kamer. Približno 65% teh kamer je nameščenih v Aziji. Rast CCTV se v zadnjih letih upočasnjuje. Leta 2018 naj bi Kitajska imela ogromno nadzorno mrežo z več kot 170 milijoni CCTV kamer s 400 milijoni novih kamer, ki naj bi jih namestili v naslednjih treh letih, od katerih mnoge uporabljajo tehnologijo prepoznavanja obraza.
V ZDA Ministrstvo za domovinsko varnost letno dodeli milijarde dolarjev nepovratnih sredstev za nacionalno varnost lokalnim, državnim in zveznim agencijam za namestitev sodobne opreme za video nadzor. Na primer, mesto Chicago v Illinoisu je pred kratkim s 5,1 milijona dolarjev nepovratnih sredstev za nacionalno varnost namestilo dodatnih 250 nadzornih kamer in jih povezalo s centraliziranim nadzornim centrom, skupaj z obstoječo mrežo več kot 2000 kamer, v programu, znanem kot Operacija Virtual Shield. Leta 2009 je župan Chicaga Richard Daley napovedal, da bo Chicago imel nadzorno kamero na vsakem vogalu ulice do leta 2016. New York je prejel 350 milijonov dolarjev nepovratnih sredstev za razvoj sistema imenovanega Zavedanje Domain, ki je med seboj povezan sistem senzorjev, vključno z 18.000 kamer CCTV, ki jih policisti in sistemi za umetno inteligenco stalno nadzorujejo mesto.
V Združenem kraljestvu velike večine video nadzornih kamer ne upravljajo vladni organi, temveč zasebniki ali podjetja, zlasti za nadzor notranjosti trgovin in podjetij. V skladu z zahtevami Zakona o svobodi dostopa do informacij iz leta 2011 je skupno število CCTV-jev, ki jih upravljajo lokalne oblasti, znašalo približno 52.000 v celotni Veliki Britaniji. Razširjenost video nadzora v Združenem kraljestvu je pogosto precenjena zaradi nezanesljivih ocen, ki so ponovno citirane; na primer eno poročilo iz leta 2002, ekstrapolirano iz zelo majhnega vzorca, za oceno števila kamer v Združenem kraljestvu na 4,2 milijona (od tega 500 000 v velikem Londonu). Zanesljivejše ocene kažejo, da je število zasebnih in lokalnih vladnih kamer v Združenem kraljestvu leta 2011 približno 1,85 milijona.
Na Nizozemskem je primer mesta, kjer so kamere, Haag. Tam so v mestnih četrtih nameščene kamere, v katerih je skoncentrirano največ nezakonitih dejavnosti. Primeri so okrožja z rdečo lučjo in železniške postaje.