Rojstvo je nabožna slika na tabli, olje na lesu, iz sredine 1450-ih, staronizozemskega slikarja Petrusa Christusa. Prikazuje prizor rojstva z grizaj oboki in trompe l'oeil izklesanimi reliefi. Na Christusa je vplivala prva generacija nizozemskih umetnikov, zlasti Jan van Eyck in Rogier van der Weyden, tabla pa je značilna za preprostost in naturalizem umetnosti tistega obdobja. Postavitev obokov kot okvirna naprava je tipična za van der Weydna in je tu verjetno izposojena iz Oltarja sv. Janeza in Oltarja Miraflores. A Christus te slikarske motive prilagodi edinstveni senzibilnosti sredi 15. stoletja in nenavadno veliki tabli - morda naslikani kot osrednja oltarna tabla triptiha - je niansirana in vizualno zapletena. Prikazuje njegovo običajno harmonično sestavo in uporabo perspektive v eni točki, še posebej očitno pri geometrijskih oblikah strehe lope in v drzni uporabi barv. Je eno najpomembnejših Christusovih del. Max Friedländer je tablo definitivno pripisal Christusu leta 1930 in zaključil, da »je po obsegu in pomembnosti nadrejena vsem drugim znanim stvaritvam tega mojstra«.
Splošno vzdušje je preprostost, spokojnost in podcenjena prefinjenost. Odseva gibanje Devotio Moderna iz 14. stoletja in vsebuje zapleteno krščansko simboliko, ki na prefinjen način nasprotuje ikonografiji Stare in Nove zaveze. Izklesane figure v oboku prikazujejo svetopisemske prizore greha in kaznovanja, ki označujejo prihod Kristusovega žrtvovanja, z obsežnim sporočilom »Padec in odrešenje človeštva«. Znotraj oboka, obkrožena s štirimi angeli, je Sveta družina; onkraj seže pokrajina v daljno ozadje.
Umetnostni zgodovinarji predlagajo datume zaključka, ki segajo od zgodnjih 1440 do zgodnjih 1460, z verjetno okoli 1455. tablo je v 1930-ih prevzel Andrew Mellon in je bila ena izmed nekaj sto iz njegove osebne zbirke, podarjene Državni galeriji umetnosti v Washingtonu. Poškodovana, je bila obnovljena v začetku 1990-ih za razstavo v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku.
Opis
Rojstvo so nenavadno velike za staronizozemsko poslikavo iz 15. stoletja s 127,6 cm × 94,9 cm in pokrivajo štiri hrastove deske.Ainsworth (1994), 215 Nobenih dokazov o pogrešanih krilnih tablah ni, vendar njena velikost kaže na to, da bi lahko šlo za osrednjo tablo velikega triptiha. Umetnostni zgodovinar Joel Upton piše, da je Christus s svojo velikostjo, slogom, tonom in kompozicijo naslikal »Andachtsbild – nabožno podobo monumentalnih dimenzij, podobne ciboriju«.Upton (1975), 53 Razlikovanje med figurami in prostorom okoli njih je značilno za Christusovo delo, pa tudi njegova enotočkovna perspektiva. Pokrajina v ozadju je mirna, kot tudi »očarljiva, skoraj lutkam podobne figure, ki sestavljajo like.«Upton (1975), 52
Prostor je lopa, ki je spredaj zaprta z dvema kamnitima stebroma in obokom, izrisani v grizaju. Na dnu vsakega stebra se drži majhen lik (atlant), ki ga drži. Na vsakem stebru stojijo kipi Adama in Eve - Adam na levi in Eva na desni. Na dnu lok povezuje marmornat prag. Zgornji vogali loka imajo dva spandrela. Padec človeka je prikazan v šestih prizorih iz Knjige Geneze znotraj arhivolta, upodobljenih v reliefu. Dva sta Adam in Eva; njun izgon iz raja in Adam je obdelal zemljo. Ostali so Kajn in Abel: njihova žrtev Bogu; Kajn ubje Abla; Bog se je prikazal Ablu; Kajn je bil izgnan v deželo Nod.Birkmeyer (1961), 105
V lopi si Marija in Jožef delita zelo zaseben trenutek pred oznanjenjem rojstva otroka Jezusa, pastirjem. Izdelani so v svetlih barvah. Marija nosi dolgo modro obleko, Jožef pa zeleno z rdečo obrobljeno ogrinjalo čez rjavo haljo. V roki drži klobuk, njegove cokle pa spoštljivo sezuje in ležijo na tleh. S spoštovanjem gledajo na novorojenega Jezusa, ki leži na Marijini obleki. Marijine poteze imajo mehkobo in sladkost, bolj značilno za Christusove poznejše slike in po besedah Maryan Ainsworth izredno podobne njegovi Madoni suhega drevesa. Na obeh straneh v čaščenju klečijo štirje mali angeli.
Živali so vidne v stajah. Za njimi je razpadajoča stena s tremi nizkimi romanskimi okni. Štirje pastirji v sodobnih oblačilih iz 15. stoletja prijazno klepetajo, naslonjeni na steno in gledajo v lopo. Dva sta nameščena levo in dva desno; v vsakem paru je eden oblečen v rdečo, drugi pa v modro. Za lopo je majhen hribček, kjer dva pastirja ženeta ovce po poti, v daljavi je nizozemsko mesto z dvema kupolastima zgradbama v središču, ki simbolizirata Jeruzalem in Jezusov pasijon. Velika kupolasta stavba temelji na svetem grobu v Jeruzalemu, njegovo repliko je družina Adornes zgradila v Bruggeu leta 1427, imenovano Jeruzalemska kapela.Marten (1990), 13–14 Jata gosi je vidna visoko na nebu skozi strešne nosilce.
V lopo od zunaj skozi nizka okna sije svetloba. Sence kažejo na zoro novega dne. Štirje opazovalci zadaj so v svetlobi in senci, še posebej opazno na obrazu moškega, ki je drugi z desne. Tu si Christus sposodi optično napravo iz del svojih predhodnikov Jana van Eycka in Rogierja van der Weydna, vendar je drznejši in bolj izpopolnjen z uporabo svetlobe, kar profesorica umetnosti Lola Gellman opisuje kot »brez kontrapunkta v prejšnji umetnosti«.Gellman (1970), 147
Ikonografija Tabla je bogata s krščansko ikonografijo, ki odraža premik verskih nazorov k bolj meditativni in samotni predanosti v 14. stoletju, kar ponazarja gibanje Devotio Moderna (gibanje za versko reformo, ki je pozvalo k apostolski prenovi s ponovnim odkritjem pristnih pobožnih praks, kot so ponižnost, poslušnost in preprostost življenja.). Slika je nabožna; v njeni ikonografiji je jasno postavljena podoba Stare in Nove zaveze, ki prikazuje teme kaznovanja in odrešenja, proti prepričanju, da je s Kristusovim rojstvom na voljo druga priložnost.Upton (1975), 50–51
Upodobitve Rojstva so se v evropski umetnosti bistveno spremenile po vizijah sv. Brigite. Po Uptonovih besedah je prizor »postal vir čustvene nagrade za vero, zasebna vizija kot odgovor na neko razmišljanje«. V Brigitini različici dogodka Marija med porodom ne leži v postelji. Dogodek se zgodi v jami, kjer Marija, oblečena v belo, poklekne ali vdano stoji pred dojenčkom, ki leži na tleh. Jožef drži svečo, da osvetli porod. Roberta Campina Rojstvo (ok. 1420) je predstavnik Brigitine pripovedi; jamo je nadomestila lopa z živalmi, prisotne so Marijine služabnice, medtem ko se angeli in pastirji veselijo. Christus je poenostavil pripoved: odstranil dekleta in spustil živali v ozadje. Marijino belo obleko je nadomestila temno modra halja. Njegove jaslice so mračne in umirjene, utelešenje »strogega miru brezčasnega čaščenja«.Upton (1975), 61
Rojstvo Kristusa prenaša starozavezne teme greha in kaznovanja ter novozavezni nauk o žrtvovanju in odrešenju.Ainsworth (1994), 158–161 Čeprav Adam in Eva na obeh straneh oboka nakazujeta tiste v van Eyckovem Gentskem oltarju, se bistveno razlikujejo. Tu so naslikani kot kipi grizaj v nasprotju z Van Eyckovimi življenjskimi različicami; in za razliko od Van Eycka, sta Adam in Eva v sramu in skrivata svojo goloto. Zemeljski greh in prepir, jeza in maščevanje so v bojnih vogalih zastopani v vojni in pomenijo tisto, kar bi Kristusovo rojstvo končalo.
Teme kaznovanja in odrešenja so nadalje raziskane v šestih prizorih na loku, kjer reliefi prikazujejo dogodke iz 1. Mojzesove () (od leve proti desni): Božji angel, ki je Adama in Evo izgnal iz rajskega vrta; življenje po izgonu, "ko je Adam obdeloval zemljo in Eva rodila; žrtvovanje Kajna in Abla; Kajn je ubil Abla; (zgoraj) Bog preganja Kajna; Kain se je poslovil od staršev ali morda od brata Seta, in odšel, da bi našel Drevo življenja«, judovsko legendo iz Mojzesove apokalipse, psevdepigrafskega dela iz antike.Murdoch (2009), 6
Dva zgornja reliefa na loku, ki imata osrednji poudarek in delujeta kot ključna kamna, opozarjata na sočasnost tem Stare in Nove zaveze. Relief na levi prikazuje Kajna in Abla, ki se žrtvujeta Bogu; na desni Kajin stori greh umora, ki ga Bog kaznuje. Oba reliefa delujeta tudi kot časovna naprava, ki gledalca vodi neposredno do trenutka Kristusovega rojstva in odrešenja človeštva, ki se zgodi spodaj v lopi. Gledalca opozarja, da se mora človeštvo žrtvovati Kristusu, ki leži neposredno spodaj, ali tvegati kazen in izgon iz cerkve, tako kot je Bog izgnal Kajna. Padec človeka, odigran na obočnem loku, gledalca spominja na »nujnost Kristusove žrtve«.
Kamniti polkrog znotraj praga gledalca opominja, naj opusti greh. Gledalca opozori, naj v celoti razume pomen dogodka, doseženega z dvema skupinama pastirjev na zadnji strani lope. Dva od štirih sta aktivna, dva pa pasivna. Moški, oblečen v modro na levi, posluša; moški v modri na desni vidi, njihovi kolegi v rdeči pa ne. Čeprav dejavno gledata in poslušata, se zdi, da moška v modrem popolnoma ne razumeta dogodka. Upton pojasnjuje, da bi srednjeveški gledalec razumel, da je Christus v ikonografiji predstavil »človeka, ki bi poslušal, ne da bi slišal, in gledal, ne da bi videl«. Gledalca opozori, naj razume vizijo in ikonografijo slike, da v celoti prepozna pomen Kristusovega prihoda, da sliši in vidi Božjo besedo in da uboga božje želje.
Šop trave, ki izvira iz osrednjega nosilca strehe nad figurami, ima več pomenov. Čeprav je grm naravno upodobljen, ga je Christus skoraj zagotovo postavil tja zaradi njegove simbolne vrednosti; njegovo umeščanje nakazuje, da je sledil programu prikrite ikonografije. Najbolj očiten pomen je novo življenje in novi začetki. Na sekularni ravni je grm morda nakazoval Christusovo članstvo v Bratovščini suhega drevesa, ki se ji je pridružil nekje okoli leta 1462–63. Bratovščina je bila prestižna, tudi zaradi burgundskega plemstva med njenimi vrstami, kot je bil Filip Dobri in njegova žena Isabella, bogati tuji trgovci in člani iz višjih slojev Bruggea. Šop trave simbolizira tudi drevo življenja in Upton teoretizira, da je Christus s postavitvijo tja »izrazil legendo« o Adamovem tretjem sinu Setu, čigar iskanje veje je bila priljubljena legenda srednjeveškega obdobja. Nadalje omenja Mojzesa in goreči grm. Po Uptonovih besedah Jožef v Christusovem Rojstvu prevzame Mojzesovo vlogo zaščitnika in prinašalca zakona; tako kot je Jožef v Kristusovi navzočnosti sezul svoje cokle, je tudi Mojzes ob prisotnosti grmovja sezul čevlje.
Postavitev predstavlja mašo - angeli so oblečeni v evharistična oblačila, tisti na skrajni desni pa oblečen v diakonovo obleko. Nobeden ne nosi slavnostni pluvial (plašču podobno liturgično oblačilo katoliških duhovnikov), kar nakazuje, da je Jezus duhovnik. Nadstrešnica je ciborij nad oltarjem. Kasnejši dodatek k sliki, ki je bil dodan morda v 17. stoletju in je bil odstranjen, je bila zlata patena, na kateri je ležal dojenček, ki je Jezusa jasno prikazoval kot evharistično hostijo. Marija, Jožef in angeli prvi častijo dojenčka Jezusa in lopa 'postane oltar prve maše'. Upton pojasnjuje, da je ikonografija, če jo gledamo v okviru prve maše, jasneje opredeljena.Upton (1975), 68
Kompozicija Christus je bil prvi nizozemski slikar, ki je z uporabo pravokotnikov dosegel znanje strogih matematičnih pravil kompozicije in ustvaril enotno perspektivo. Koncept kompozicije, »ki temeljijo na enotni perspektivi«, je bil v veliki meri pionirski napor Christusa, čeprav si ga je sposodil od zgodnejših mojstrov. Kompozicijsko je Christusovo Rojstvo najbolj zapleteno in najpomembnejše njegovo delo, za katero Ainsworth pravi, da je mojstrsko povezano z uporabo barv. X-radiografija razkriva orisane pravokotne črte na podrisu, ki označujejo, kje naj se vodoravna in navpična os stikata na glavah glavnih figur in da je s kompasom risal spandrele.