Normanska palača (italijansko Palazzo dei Normanni) ali Kraljeva palača Palerma je palača v Palermu v Italiji. V času vladavine Normanov je bila sedež sicilskih kraljev, glavni sedež moči vladarjev Sicilije. Od leta 1946 je v njej sedež sicilske regionalne skupščine. Stavba je najstarejša kraljeva rezidenca v Evropi. Bila je zasebna rezidenca vladarjev Kraljevine Sicilije in cesarski sedež Friderika II. in Konrada IV.
Zgodovina Najstarejši deli obzidja na nadmorski višini med dvema rekama so še vedno feničansko-kartažanskega izvora. Sedanja stavba vključuje plasti prvih utrjenih naselbin feničansko-punskega izvora med 8. in 5. stoletjem pred našim štetjem, katerih sledi se ponovno pojavljajo v študijskih akcijah v ječah in podzemlju. Te utrdbe so predstavljale družbeno in politično jedro primitivnih naselij, ki so tvorile paleopolis, agregat, nasproti svetemu območju, namenjenemu poganskemu čaščenju in pokopom, ki je nekaj sto metrov proti SV blizu reke Papireto. To zadnje območje, bodoči Neapolis, je danes mogoče prepoznati v tleh stolnice, zvoniku, ki ga lahko vidimo v visokem stražnem stolpu v obzidju utrjene citadele, pa tudi z gosto mrežo podzemnih okolij, sestavljenih iz jam, katakomb, kripte, cuniculi in kaverne, ki so v neposredni bližini. Leta 254 pr. n. št. so trdnjavo castrum osvojili Rimljani.
Bizantinsko - arabsko obdobje
Flavio BelisarioTommaso Fazello, pp. 449 e 479. je osvojil mesto in prevzel utrdbo leta 535, bizantinska oblast je trajala skoraj tri stoletja. Pod vladavino Konstantina IX. Monomaha, konstantinopelskega cesarja in kralja Sicilije, je utrdba kastron prevzela rang palače s prefektom Giorgiom Maniakom, ki jo je olepšal z namestitvijo del, artefaktov in drugega vojnega plena.
Dva bronasta ovna,Pagina 6, Giuseppe Maria Capodieci, "Tavole delle cose più memorabili della storia di Siracusa avanti Gesù Cristo" , Messina, Giuseppe Fiumara, 1821. izraza grške umetnosti in posledica ropanja, sta po naročilu Friderika II. začasno krasila gotski portal Maniakovega gradu v Sirakuzah na Siciliji. Maria di Trastámara za opravljene zasluge pri naporni obrambi Sirakuz, jih je podaril Giovanniju I. Ventimiglia, zato so artefakti najprej prispeli v grad Ventimiglia v Castelbuonu in kasneje postavljeni za okrasitev družinskega mavzoleja v cerkvi San Francesco.Pagina 269, Francesco Maria Emanuele Gaetani, marchese di Villabianca, "Della Sicilia Nobile" , Volume unico, Palermo, Stamperia de' Santi Apostoli per Pietro Bentivenga, 1757. Zaradi sporov z vladajočo hišo in zaplembe premoženja so ovni Ventimiglia prispeli v Palermo. Gaspare Palermo dokumentira njihovo prisotnost v kasnejših obdobjih v Palazzo Chiaramonte-Steri, v trdnjavi Castello a Mare, ki jo je ukradel sicilski podkralj v Neaplju, vrnjeni v prostore Palazzo Regio.Gaspare Palermo Volume terzo, p. 33. Z uničenjem elementa para med sicilsko revolucijo leta 1848 je bil preživeli primerek dokončno prenesen v zbirke Deželnega arheološkega muzeja Antonio Salinas.
Prva stavba s funkcijami kraljeve rezidence, imenovana 'al Qasr ali Kasr (Alcassar, prebivališče emirjev),Tommaso Fazello, pp. 452 e 453. je pripisana obdobju islamske dominacije, razponu približno dveh stoletij, v katerem so številni guvernerji ali emirji pripadali drug drugega in se izmenjevali po vrsti do dinastij Aglabidov, Fatimidov, Kalbidov. Leta 831 po arabskem osvajanju mesta je guverner, vrhovni poveljnik in princ Sicilije stavbo imenoval Castelnuovo, ki je nasprotovala stavbi v marini, imenovani Castellammare in gradu Maredolce v Favari. Park, zadnje najljubše prebivališče skupaj z vsemi arabskimi rezidencami in strukturami, ustanovljenimi v bližnji Kalsi.
Ibn Hawqal dokumentira dve nasprotujoči si medini ali obzidani mesti: Qasr in Kalsa. V sredini so tri ločene in sosednje satelitske vasi, ki ustrezajo bodočemu rabatu (Albergheria, Seralcadio, Conceria), ki ga je opisal Mohammad al-Idrisi v normanskih časih.
Odločitev o prenosu sedeža guvernerja v osrčju obzidanega mesta civitas superior na varnejši in bolj vojaško zaščiten kraj je posledica burne ljudske vstaje proti fatimidskemu guvernerju Salīmu Ibn Rašidu Al Kutaniju, ki je bila zadušena jeseni leta 937 z vojaškim posredovanjem Kalila ibn Išaka. Aglabidsko jedro je bilo zapuščeno, potem ko so v bližini pristanišča, v bližini arzenala, identificirali nov sedež utrjene citadele fatimidskih emirjev, veliko bolj obrambnega v civitas inferior, ker je bilo delno zaščiten z morjem.
Obdobje Normanov
Normanski kralji so ločili Castrum superius ali Palatium novum, postavljen na hribu, od Castrum inferius ali Palatium vetus, ki je bil dolvodno, in so se ob prihodu na slednjem naselili že na arabskem dvoru. Parcus Vetus je označeval naselje arabskega centra moči, pridevnik Vetus (stari, starodavni, primitivni) se je razširil tako na območje kot na bivališče preprostega tabora. Taborišče, ki je postalo rezidenca emirjev in predmet osvajanja s strani normanskih vojsk, ki so ob obleganju Palerma postavile svoj bazni tabor v neposredni bližini, preden so začele napade na Kalso in utrjeno Cassaro. Pravzaprav se je z jugovzhodne aluvialne ravnine obale, vhoda v mesto, ki prihaja z vzhoda, in ga označujeta Dattereto ob reki Oreto in grad Yahya, začelo osvajanje mesta.
V 9. stoletju je bila na starih temeljih zgrajena poletna rezidenca emirja Palerma. Z leti so zgradili gorvodni grad Castrum superius z normanskimi značilnostmi, kompleksno in večnamensko središče, ki je izražalo vso moč monarhije, zato so ustvarili strukturo stavb. Robert Guiscard ga je povečal tako, da ga je opremil z Jeruzalemsko kapelo. Po osvojitvi Sicilije s strani Normanov je Rogerij II. Sicilski to rezidenco preuredil v svoj vladni sedež, v katerem so nato prebivali normanski kralji Sicilije. Od tod tudi ime Palazzo reale (kraljeva palača) ali Palazzo dei Normanni (Normanska palača).
Leta 1132 je Roger II. Sicilski zgradil srednji del stavbe, zelo veliko stanovanje, ki se danes imenuje po njem, to je del stavbe, ki je bila prej uporabljena kot tovarna svile, palatinska kapela in stolp Joharia. Častni prostor, posvečen svetemu apostolu Petru, je izpodrinil preprosto mošejo, zgrajeno na zaporih in ječah palače. Od Viljema I. in Viljema II. Sicilskega so dodali krila, namenjena službam evnuhov, po arabskem običaju, stanovanja dvornih dam, matron, deklet, služabnikov, harem in v severnem delu je bila združena menažerija sužnjev, stolpa Pisana ali Santa Ninfa in Chirimbi. Coeval je gradnja Via Coperta, zaščitena sprehajalna pot, ki je od stolpa Pisana in Zelene sobe skozi okrožje Guilla vodila do preproste nadškofovske palače, končni cilj pa je metropolitanska stolnica Marijinega vnebovzetja.
Ta grad, ki so ga zgradili Normani, je šele v zadnjem času dobil ime Palazzo dei Normanni, in je kmalu postal središče evropske kulture in umetnosti med 12. in 13. stoletjem. Pravzaprav se je v teh razkošnih in prefinjenih okoljih razvila najpomembnejša evropska kultura tistega časa: tu so cesarji zbirali največje znanstvenike in pesnike, glasbenike in slikarje tistega časa.
Al-Idrisi leta 1150, Ibn Jubayr leta 1184, Ugo Falcando v svojih delih opisujejo veličastnost in dogodke, povezane s palačo. Najpomembnejša epizoda, ki se je zgodila v letih 1160 - 1161, je gledališče kraljeve palače upora baronov, ki je dozorelo po zaroti Mattea Bonella, med katero so bile dvorane palače opustošene in zažgane z uničenje nenadomestljive dediščine knjig in umetnosti.
Švabsko - anžujsko - aragonsko obdobje Praznjenje palače s strani Henrika VI. sega v leto 1194, ko je uporabil sto mul za prevoz vsega zlata in dragocenih predmetov v njej. Zakladi, shranjeni v kraljevi palači, so bili čudoviti. Samo pomislite na doto Adelasia del Vasto za poroko z Baldvinom I. Jeruzalemskim. Pomorska ekipa, ki jo je spremljala, je bila impresivna, sestavljena iz 11 vojaških in trgovskih ladij, naloženih z vojaki, vključno s 500 saracenskimi lokostrelci, katerih vrednost je bila znana po vsem Zahodu, hrana in blago ter neprecenljiv osebni zaklad grofice. Pri Švabih je bil sedež znanosti in književnosti, ki jih je hvalil Dante Alighieri. S Friderikom II. in njegovim sinom Manfredijem so se v palači ohranile vladne, upravne in kanclerske dejavnosti, literarne pa so bile ločene v Palazzo della Favara, prostor, ki je bil namenjen gostovanju sicilske pesniške šole.
Leta 1269 se je za palačo začela faza propadanja. Brez vojnih strojev je pokazal vso svojo ranljivost med vstajo sicilskih večernic, ki so dosegle vrhunec leta 1282 z nemiri, vključenimi v kontekst večernih vojn: uporni ljudje Palerma so vdrli v grad in ga ponovno izropali. Peter III. Aragonski je prišel v palačo in tam živel le tri leta.
V obdobju Aragoncev je bil sedež Francesca II. Ventimiglie, ki je bil leta 1353 imenovan za večnega gospodarja sicilske prestolnice. 16. februarja 1361 je Frederik IV. Aragonski prevzel funkcijo z naslovoma kapitana in krvnika, kastelana palače in Castellama. Prva poročila o okvarah zaradi katastrofalnega propada, ki je povzročilo postopno depopulacijo palače, segajo v leto 1340. Palača ni več vzbudila posebnega zanimanja iz logističnih in varnostnih razlogov, prednost je imela rezidenca Castellammare. Počasna opustitev se je zgodila od začetka 15. stoletja, obdobja, v katerem so Palazzo Regio in sosednje strukture uporabljali kot kamnolom, iz katerega so črpali gradbeni material, ki se je uporabljal za gradnjo bogoslužnih objektov ali pokopališč.
Obdobje Špancev
Kljub skoraj popolnemu opustošenju in rušenju nekaterih stolpov, kraljeva palača, čeprav je ohranila le obrambno vlogo, ni ostala nenaseljena, temveč je bila med letoma 1513 in 1553 sedež sodišča Svete inkvizicije. Leta 1549 Tommaso Fazello ponuja opis katastrofalne situacije, v kateri se je znašel do te mere, da je bilo mogoče skozi ruševine videti Palatinsko kapelo.
Palača je ponovno zasedla pomembno vlogo v drugi polovici 16. stoletja, ko so jo španski podkralji izvolili za svojo rezidenco in opustili Palazzo Chiaramonte-Steri ali Hosterium Magnum. Po drugi strani se je inkvizijsko sodišče preselilo v strukture Castellammare. Izvedene so bile pobude, ki so korenito spremenile prvotni videz kompleksa. Leta 1536 je Ferrante I. Gonzaga v okviru krepitve celotnega obrambnega sistema mesta poklical bergamskega inženirja Antonia Ferramolina, da obnovi stavbe. Leta 1550 je bilo urejeno rušenje Rdečega stolpa. Leta 1560 je Juan de la Cerda, 4. vojvoda Medinaceli, začel z deli za gradnjo parlamentarne dvorane, okolje, ki ga je izpopolnil Francesco Ferdinando d'Avalos, VII. markiz Pescare. Leta 1616 je Juan Gaspar Fernández Pacheco y Zúñiga, 5. markiz Vigliena, 5. vojvoda Escalona določil osrednji del vzhodnega krila, ki mu je zagotovil elegantno fasado v renesančnem slogu in notranjo teraso. Leta 1648, po ukazu kardinala Teodora Trivulzia, podkralja Sicilije in predsednika kraljestva, so cerkev Pinta skupaj s cerkvijo Santa Barbara la Soprana in cerkvijo San Giovanni la Calca porušili, da bi naredili prostor za dva velike bastijone, postavljene pri obrambi kraljeve palače.
Savojsko obdobje Za vstop v mesto in slovesnost kronanja Vittoria Amedeja II. Savojskega in Ane Marije Bourbon-Orléanske na božični večer 24. decembra 1713 je bila palača predhodno pripravljena za gostovanje kraljev. Dela in izboljšave stanovanj so največji poseg pri obnovi Sala dei Venti.
Sodobnost Leta 1790 je bil na preostalem Torre Pisana ustanovljen astronomski observatorij. Zaradi okupacije Neaplja s strani Napoleonovih čet je palača od 1798 do 1814 služila kot rezidenca kraljevske družine Bourbon-Sicilija.