Cornelius Castoriadis, francosko-grški filozof, ekonomist, psiholog in socialni kritik * 11. marec 1922 † 26. december 1997
Cornelius se je rodil 11. marca 1922 v Konstantinoplu Sophi in Kaisarju Castoriadis. Ime je dobil po rimskem svetniku Corneliusu. Je avtor Namišljena institucija družbe, ki je ena izmed najbolj pomembnih del o sodobni evropski miselnosti. Njegova dela so vplivala tako na akademska, kakor tudi na aktivistična področja. Umrl je v Parizu leta 1997 med srčno operacijo.
Življenje
Mladost Rodil se je v Konstantinoplu, ampak je mladostniška leta preživljal v Grčiji. Zaradi izmenjave grškega in turškega ljudstva, se je Cornelius pri štirih mesecih preselil v Atene, saj je bila njegova mama po rodu iz Grčije. Pri 10 letih se je prvič srečal s politiko. Pri 13 letih ga je začela zanimati tudi ekonomija. Takrat se je začel zanimati za politiko. Začel se je ukvarjati s filozofijo, ki jo je spoznal skozi knjigo, ki opisujejo politično zgodovino. V času srednje šole se je priključil atenski komunistični mladini. Leta 1941 se je priključil komunistični partiji Grčije, ki pa jo je po enem letu zapustil in se pridružil stranki Trotskyist. Med osvobajanjem Grčije v 2. svetovni vojni je študiral ekonomijo, politično znanost in pravo. Takrat je tudi Castoriadis objavil prva akademska dela na teme teorije Maxa Webra in vodil seminarje na temo filozofov Kanta in Hegla. Te eseje je kasneje izdal magazin Arhivi Sociologije in Etike. Leta 1945, po treh letih študija, je dobil šolnino za pisanje diplomske naloge v Parizu na Francoskem inštitutu Aten.
Delovanje v Parizu V Parizu se je začel kritično politično udejstvovati z namenom, da bi napisal diplomsko nalogo o nezmožnosti zaprtega in racionalističnega filozofskega sistema. Postal je aktiven v francoski veji Trotskyistine stranke kljub temu, da je kritiziral njihov neuspeh zoperstavljanja Stalinu. Do leta 1947 je Castoriadis ustvaril svojo kritiko Sovjetov, kateri naj bi po njegovem mnenju razvili novo vejo birokratskega izkoriščanja v ZSSR. Po odkritju, da si s Claude Lefort delita podoben pogled na stvari, sta se začela skupaj oddaljevati od glavnega vodila Trotskyistine stranke.
V sledečih letih, vse do 1950, se je udeleževal socioloških in filozofskih predavanj na univerzi v Parizu, kjer so predavali ugledni predavatelji. Prijavil se je na diplomo iz matematične logike. Naslov diplomske naloge je bil Predstavitev v svet Aksiomatične logike, vendar jo je iz neznanih razlogov opustil.
Ekonomska kariera V letu 1948 začne z dvema dejavnostnima: 1) Z Lefortom je ustanovil časopis in politično skupino oz. gibanje z naslovom Socializem ali barbarizem (Socialisme ou Barbarie/Socialism or Barbarism). Osredotočila sta se na kritiziranje prav tako sovjetske birokracije, kot tudi kapitalizma. Poudarjala sta razvijanje novih idej za drugačne možnosti organiziranosti družbe. Ustanoviteljski temelji gibanja so bili vezani na marxistično kritiko družbe. Skupina je imela sicer nekaj nesoglasij, vendar je obstajala 16 let, in sicer od 1948 do 1966. Gibanje je imelo nekaj deset članov, časopis pa je štel skupaj nekaj več kot 1000 izvodov na izid. Sposobnost vodenja in pisanja sta razloga, da je Cornelius postal ena izmed bolj pomembnih oseb na političo-intelektualni sceni v Parizu. 2) Začel je delati kot ekonomist za Organizacijo za evropsko ekonomsko korporacijo (angl. Organization for European Economic Cooperation (OEEC)). Tam je delal 22 let, do leta 1970. Istega leta je tudi dobil francosko državljanstvo. Njegovo delo je obsegalo analiziranje kratkega in srednjeročnega ekonomskega statusa razvitih držav. Ne le, da mu je delo pri organizaciji služilo kot vir prihodka in možnost zadrževanja v Franciji, ampak je med delom pri mednarodni organizaciji za evropsko ekonomsko korporacijo dobil odličen vpogled v veliko birokratskih družb in ekonomijo raznih kapitalističnih držav. Poleg sodelovanja z OEEC je Castoriadis deloval v 70-ih letih tudi kot psihoanalitik. Leta 1979 je končno prejel akademsko pozicijo v Parizu na École des Hautes Études en Sciences Sociale (EHESS) (School of Advanced Studies in the Social Sciences).
Začetki koncepta samoupravljanja Castoriadis je označil koncept samoupravljanja delavcev, kot enega izmed njegovih najpomembnejših prispevkov. Njegovo mnenje je bilo odražanje njegove predhodne politične skupine Socialisme ou Barbarie. V kasnejših zapisih Castoriadisa se je ta koncept razvil v teorijo avtonomije, neodvisno od Marxove in je služil kot alternativa Marxovi teoriji o težavnostih družbenega razreda.
V drugi polovici 20. stoletja je pisal pod psevdonimom, da bi se zaščitil pred izgonom, ker je leta 1955 je opredelil glavni oz. osrednji konflikt družbe na relaciji med direktorji in izvrševalci. Razlikovanje se navezuje na Aristotlove definicije in ekonomsko analizo Simona Weila, ki jo je napisal leta 1933. To so bile Aristotlove definicije mojstra in sužnja v politiki. Po njegovi trditvi naj bi bila družba razdeljena na vodje, ki ukazujejo delavcem, ter na delavce, ki poslušajo vodje. Za komunistične države je trdil, da so vodje pogosto neobveščeni o nalogah podrejenih, vedo zelo malo o skupinskem delu, a kljub temu diktirajo produkcijski proces. Zato je Cornelius trdil za komunistične države, da je njegov gospodarski aparat nesmiseln in vodi v pogubo, saj so delavcem podrejene naloge velikokrat nejasne in tudi neopredeljene ali celo preobsežne. Castoriadis je trdil, da ko delavci prevzamejo odgovornost, prevlada družba z upravljalnim aparatom. Delavci morajo obvladovati svoje veščine in poudarek na znanju pomeni to, da se morajo posamezniki združiti in sodelovati. Delavski sveti morajo biti sestavljeni iz izvoljenih članov. Ti člani morajo izražati odločitev delavcev in ne zastopati mnenja birokracije – menedžerjev. Zato morajo delavci vsa svoja mnenja prenesti in tako se dokaže, da delavski svet ni menedžerski sloj. In s tem ta svet pomaga pri prenosu informacij, ki so pomembne za njihove interese. Castoriadis je podpiral zasnovo svetov oz. odborov, sposobnih sprejemanja hitrih odločitev, ki bi koristile bolj delavcem, kot pa menedžerjem. Ideali kapitalističnih držav so negativno liberalistični in individualistični ali anarhični ideali, ter zavračajo kakršnokoli vlogo delavcev v svetih oz. odborih in so zaradi tega močno birokratizirani. Prav tako je nasprotoval birokracijam komunističnih držav. Birokracije v teh državah so strnjene v obliki samouprave, ki so zelo centralizirane. V obeh primerih zatira samoupravljanje ločitev na direktorje oz. menedžerje in delavce. Kljub temu, da bo zmeraj potrebna nekakšna specializacija dela, je dandanes uničujoča specifična dominacija razreda, ki je vdana le upravljanju dela drugih ljudi.
Delo
Odmik od marksizma Castoriadis je eden izmed levičarjev, ki so začeli ločevati slabe značilnosti komunističnih držav od marksizma. V letih okoli 1950 je zagovarjal, da močna kritika obstoječih komunističnih držav zahteva tudi kritiko Marxove filozofije. Ta je bila zasnovana na skupnih temeljih kapitalizma in sovjetskih eksperimentov. Pozneje je preučeval strukturo Sovjetske zveze in jo je tudi objavil oz. zbral v delu La Société Bureaucratique (Birokratska družba). Njegova analiza je pokazala, da v Sovjetski zvezi prevladuje vojaška, birokratska institucija, ki jo je poimenoval tudi totalni birokratski kapitalizem. To pomeni, da je ta družben red analogen. Zahodni kapitalistični red pa je poimenoval delni birokratski kapitalizem. Oba sistema sta zakoreninjena v družbeni namišljenosti. Ta namišljena sistema sta izražena kot želja po razumski nadvladi nad sabo in naravo. Misli kapitalizma in Marxa sta skupni v tem, da naj bi imel kapital ogromno moč, popolno oblast nad človeštvom. To je povzročilo željo nad nadzorom te sile oz. oblasti na obeh straneh. Marxovi privrženci so bili naklonjeni ideji, da se bi ustvaril sistem, ki bi obvladoval svojega gospodarja oz. kapitalista. Analiza, ki jo je naredil Cornelius, je pokazala, da s to izrabo v družbi zahodnih držav niso rešili sistema oblasti, ampak je zaradi tega postal še močnejši. Menedžerski, birokratski razred je postal enotna, zatirajoča sila. Ta sila je sledila svojim interesom proti ljudstvu. Analiza oz. mnenje Castoriadisa je bilo, da so strukture komunističnih sistemov zelo naklonjene Marxovi filozofiji in se ne razlikujejo veliko od le-te. Torej je filozofija izhajala iz želje po popolnem nadzoru s pomočjo kapitalizma (totalni birokratski kapitalizem in delni birokratski kapitalizem). Cornelius je napisal tudi bolj specifične kritike na Marxove gospodarske predpostavke. Leta 1959 je kritiziral Marxovo obravnavanje delavcev, saj je bil mnenja, da so delavci zobniki v stroju kapitalizma. Marxova analiza se je izkazala za preozko usmerjeno, saj ni v celoti preučil nekaterih dejanj, ki bi rešila podjetje pred katastrofo, zaradi napačnega upravljanja, ali pa bi ga vodila v pogubo. Za ustvarjalnimi odločitvami ne stojijo kapitalski zakoni, namesto tega raje delavci vzdržujejo in rušijo kapitalizem s svojimi dejanji. To lahko privede do sprememb v zakonih sistema, vendar le, če se delavci združijo v eno. Castoriadisova ugotovitev se je glasila, da je Marxov pogled na zgodovino preveč osnoven in temelji na pomanjkljivih predpostavkah. Dejanja delavcev ne morejo biti v celoti razložena z zakoni. Delavci bi lahko sami določali zakone zgodovine in ne da zgodovina zakonov determinira njih. Ta dva stavka se nanašata na klasično teorijo kapitalizma, na podlagi katerega ne more komunizem obstajati. Castoriadis se je po eni strani strinjal z Marxom, glede zgodovine kriz kapitalizma, ampak po drugi strani pa se ni strinjal glede padca prihodnjih zgodovinskih razpletov. Izid kapitalistične krize je v resnici določen s tem, kako posamezniki in družba sprejmejo krizo. Sodelovanje z Marxom je Castoriadisu dalo nov pogled na avtonomijo družbe. Trdil je, da je avtonomija družbe ustvarjanje posameznikove individualnosti in kolektivnosti. Marx pa je boj delavcev za avtonomijo razlagal kot del rasti samega racionalnega kapitalizma, Castoriadis pa je poudaril resnično neupoštevanje zgodovinskih uspehov demokratično-emancipatornih bojev, kar je nasprotno od Marxa. Ti spopadi so bili pred kapitalizmom, bili so podrejeni kapitalizmu in sodobni dobi razumske oblasti in so še vedno prisotni, a tudi v veliki meri podrejeni istočasni dobi totalnega birokratskega kapitalizma in delnega birokratskega kapitalizma. Castoriadisov odmik od Marxa je torej odmik od želje po pridobitvi oblasti nad domnevnimi vsemogočnimi silami, ki naj bi nadzirale človeštvo in zgodovino.
Teorija kreativne domišljije Prva različica L’institution imaginaire de la société je ponudila spremenjeno različico Castoriadisove kritike na Marxa, medtem ko je druga različica njegova celotna teorija kreativne domišljije. V tej različici je trdil, da domišljija ni primarno sposobnost ustvarjanja vizualnih slik. Namesto tega je to individualna ali kolektivna sposobnost ustvarjanja obrazcev, to je zmožnost ustvarjanja predstave ali predstave samega sebe. Teorija ustvarjalne domišljije se je skozi več let razvijala skozi eseje seznanjene z zahodno intelektualno tradicijo. Njegova stališča so predstavljena kot dialog z osebnostmi. I. Filozofsko ozadje Aristotla II. Filozofsko ozadje Kanta III. Filozofsko ozadje: Obdobje po Kantu
Avtonomija