desno|sličica|312x312_pik| Prerez sodobnega podmorskega komunikacijskega kabla. 1.- Polietilen 2.- Mylar trak 3.- jeklene žice 4.- Aluminijasta vodna pregrada 5.- polikarbonat 6.- Bakrena ali aluminijasta cev 7.- Naftni žele 8.- Optična vlakna
sličica| Podmorski kabli se polagajo s posebnimi ladjami za polaganje kablov, kot je npr. ladja , ki jo upravlja Orange Marine . Podmorski komunikacijski kabel je kabel, položen na morsko dno, ki povezuje dve zemeljski postaji na sprotnih straneh morja oz. oceana. Preko položenega kabla poteka pretok telekomunikacijskih signalov. Prvi podmorski komunikacijski kabli so bili položeni v začetku petdesetih let 19. stoletja in so prenašali telegrafski promet. Prvi čezatlantski telegrafski kabel je začel delovati 16. avgusta 1858 vendar so se kmalu pojavile težave zaradi velike razdalje in nedodelane tehnologije. Naslednje generacije kablov so prenašale telefonski promet temu pa je sledil podatkovni promet. Sodobni kabli za prenos podatkov uporabljajo tehnologijo optičnih vlaken. Danes se preko kablov v digitalni obliki prenaša telefonski, internetni in zasebni podatkovni promet.
Sodobni globokomorski kabli imajo običajno premer 25 mm in tehtajo približno 1,4 tone na kilometer. Za plitve odseke blizu obale uporabljajo večje in težje kable. "How Submarine Cables are Made, Laid, Operated and Repaired", TechTeleData "The internet's undersea world" – annotated image, The Guardian. Podmorski kabli povezujejo vse naseljene celine (razen Antarktike). Zadnja povezava je bila vzpostavljena leta 1871 ko so povezali Javo z Darwinom na severnem teritoriju Avstralije. Leto kasnej je bila dokončana zemeljska linija ki je povezala Adelaide v Južni Avstraliji ter nato preostale predele Avstralije. Anton A. Huurdeman, The Worldwide History of Telecommunications, pp. 136–140, John Wiley & Sons, 2003 .
Zgodovina: telegrafski in koaksialni kabli
Prva uspešna testiranja Potem ko sta William Cooke in Charles Wheatstone leta 1839 predstavila svoj delujoči telegraf je ideja o podmorskem kable čez Atlantski ocean postala realna. Samuel Morse je idejo predstavil že leta 1840 leta 1842 pa je izvedel test v katerem je žice izoliran s konopljo in naravno gumo, [Heroes of the Telegraph – Chapter III. – Samuel Morse] potopil v pristanišče New Yorka, in preko nje pošiljal telegrafska sporočila. Naslednjo jesen je Wheatstone izvedel podoben poskus v zalivu Swansea. Za uspeh podvodnega kabla je bil ključen dober izolator, ki bi prekril žico in tako preprečil uhajanje električnega toka v vodo. Za ta namen se je zelo dobro izkazala naravna guma, ji jo je že v začetku 19. stoletja preizkušal pruski inženir elektrotehnike Moritz von Jacobi .
Leta 1842 se je pojavila še ena možnost izolacije podobne gumi, ki jo je bilo mogoče topiti s toploto in enostavno nanašati na žico. Gutta-percha, lepilni sok drevesa gutte Palaquium oz. naravni lateks. V Evropi ga je prvi predstavil William Montgomerie škotski kirurg v službi britanske vzhodnoindijske družbe . Dvajset let prej je Montgomerie v Singapurju videl biče izdelane iz gutta-parcha in je verjel, da bo ta snov koristno pri izdelavi kirurških aparatov. Michael Faraday in Wheatstone sta kmalu odkrila prednosti gutta-parcha kot izolatorja in leta 1845 je slednji predlagal, da bi jo uporabili za izolacijo kabla, ki naj bi ga položili med Doverom do Calaisom . Leta 1847 je William Siemens, tedanji častnik pruske vojske, položil prvi uspešen podvodni kabel z izolacijo iz gutta-parcha čez Ren med Deutzom in Kölnom. Leta 1849 je Charles Vincent Walker, električar Jugovzhodne železnice, ob obali Folkestona uspešno testiral dve milji dolg kabel izoliran s gutta-parcha.
Prvi komercialni kabli desno|sličica| Telegrafski žig British & Irish Magnetic Telegraph Co. Limited (ok. 1862). Avgusta 1850 je John Watkins Brett iz podjetja English Cahannel Submarine Telegraph Company položil prvi kabel čez Rokavski preliv z uporabo predelanega vlačilca Goliath. To je bila preprosto bakrena žica prevlečena z gutta-parcha, brez kakršne koli druge zaščite. Kabel ni deloval. The company is referred to as the English Channel Submarine Telegraph Company Septembra 1851 je novi dodatno zaščiten kabel položilo podjetje Submarine Telegraph Company, ki je deloval.
Leta 1853 so bili uspešno položeni kabli, ki so povezali Veliko Britanijo z Irsko, Belgijo in Nizozemsko ter Dansko. British & Irish Magnetic Telegraph Company je 23. maja zaključilo prvo uspešno povezavo z irsko med krajema Portpatrick in Donaghadee z uporabo tovorne ladje za prevoz premoga William Hutt . Isto ladjo je za povezavo od Doverja do Ostende v Belgiji uporabljalo podjetje Submarine Telegraph Company. Medtem je družba Electric & International Telegraph Company dokončala dva kabla čez Severno morje od Orforda Nessa do Scheveningena na Nizozemskem. Te kable je položil parnik na kolo Monarch, ki je kasneje postal prvo plovilo s stalno opremo za polaganje kablov.
Leta 1858 so za polaganje telegrafskega kabla od Jerseyja do Guernseyja ter naprej do Alderneyja in nato do Weymoutha uporabili parnik Elba. Polaganje je bilo uspešno končano septembra istega leta. Vendar so se kmalu začele pojavljati težave. Do leta 1860 je prišlo, do enajstih prelomov, ki so se pojavili zaradi neviht, plimovanja in gibanja peska ter obrabe na skalah. Poročilo inženirjev iz leta 1860 navaja težave, ki jih je potrebno upoštevati in rešiti pri nadalnih operacijah polaganja kabla.
Čezatlantski telegrafski kabel Prvi poskus polaganja čezatlantskega telegrafskega kabla je spodbudil Cyrus West Field, ki je britanske industrijalce prepričal, da so ga financirali in položili leta 1858. Takratna tehnologija, ni bila dovolj dodelana zato se je projekt polaganja ves čas soočal s tehničnimi težavami položeni kabel pa je deloval le mesec dni. Poizkusi v letih 1865 in 1866 so z uporabo največjega takratnega parnika SS Great Eastern ter novejšo tehnologijo omogočili polaganje delujočega podmorskega kabla. Great Eastern je leta 1870 položil prvi kabel, ki je Indijo povezal z Adenom v Jemnu ter naprej z Evropo.
Britanska prevlada sličica| Operaterji v telegrafski sobi pri Centralnem telegrafskem uradu v Londonu c. 1898 Od leta 1850 do leta 1911 so britanski podmorski kabelski sistemi prevladovali na najpomembnejšem trgu, Severnem Atlantskem oceanu. Britanci so imeli prednosti tako na strani ponudbe kot na strani povpraševanja. Kar zadeve dobave je imela Britanija veliko podjetij, ki so bila pripravljena vložiti ogromno kapitala, potrebnega za izgradnjo, polaganje in vzdrževanje podvodnih kablov. Kar zadeva povpraševanje je britanski kolonialni imperij privedel do tega, da so bila britanska kabelska podjetja zelo iskanja s strani tiskovnih agencij, trgovskih in ladijskih podjetij ter britanske vlade. Številne britanske kolonije so imele veliko evropskih priseljencev, ki so z domovino komunicirali preko kablov.
Britanski uradniki so verjeli, da odvisno od telegrafskih linij, ki potekajo po tujem ozemlju, predstavlja varnostno tveganje saj se te lahko med vojno prekinejo. Zato so si prizadevali za vzpostavitev svetovnega omrežja znotraj imperija, ki je postalo znano kot All Red Line (Vse rdeča črta) ter pripravili strategijo za hitro prekinitev sovražnikovih komunikacij. Britanski prvi ukrep ob izbruhu vojne med Veliko Britanijo in Nemčijo leta 1914 je bil, da je ladja Alert (ni bila CS Telconia, kot se pogosto poroča) Rhodri Jeffreys-Jones, In Spies We Trust: The Story of Western Intelligence, page 43, Oxford University Press, 2013 . prerezala pet kablov, ki so povezovali Nemčijo s Francijo, Španijo in Azori ter preko njih Severno Ameriko. Jonathan Reed Winkler, Nexus: Strategic Communications and American Security in World War I, pages 5–6, 289, Harvard University Press, 2008 . Po tem dogodku je Nemčija lahko komunicirala le brezžično kar je pomenilo, da so lahko britanski obveščevalci v sobi 40 prestrezali ves radijski promet.
Od podmorskih kablov so imela ogromno gospodarsko in finančno korist trgovska podjetja, saj so lahko lastniki ladij komunicirali s kapitani ko so ti prispeli na cilj in na podlagi objavljenih informacij o cenah in dobavi podali navodila kam dostaviti tovor. Britanska vlada je izdatno uporabila kable za komuniciranje z guvernerji po vsem svojem imperiju za potrebe diplomacije ter komunikacijo s svojimi vojaškimi enotami v vojnem in mirnem času. Geografska lega britanskega ozemlja je bila tudi prednost saj je med Irsko in Novo Fundlandijo potekala najkrajša pot čez Atlantski ocean ker je znatno skrajšalo stroške.
Leta 1896 je bilo na svetu 30 ladij za polaganje kabla. Od tega jih je bilo 24 v lasti britanskih podjetij. Leta 1892 so britanske družbe upravljale z dvema tretjinama kablov po celem svetu, leta 1923 je njihov delež še vedno znašal 42,7 procentov.
Med prvo svetovno vojno so britanske kabelske zveze ostale skoraj popolnoma nepoškodovane medtem ko so Britanci prerezali večino kablov, ki so Nemčijo povezovali z zunanjim svetom.
Povezava do Indije, Singapurja, Daljnega vzhoda in Avstralije sličica|300x300_pik| Omrežje Vzhodne telegrafske družbe leta 1901. Črtkane črte čez Tihi ocean kažejo na načrtovane kable, ki je bil položene v letih 1902–03. Skozi šestdeseta in sedemdeseta let 19. stoletja se je britanski kabel širil proti vzhod v Sredozemsko morje in Indijski ocean. Kabel položen, leta 1863 do Bombaja (danes Mumbaj) v Indiji je predstavljal ključno povezavo do Savdske Arabije. Leta 1870 so Bombaj po naročilu britanske povezali z Londonom preko podmorskega kabla. Leta 1872 so se združile štiri telegrafske družba s čimer je nastala Vzhodna telegrafska družba (Eastern Telegraph Company) katere lastnik je bil John Pender. Podružnica podjetja Eastern Telegraph Company je bila druga sestrska družba, Eastern Extension, China in Australasia Telegraph Company, splošno znana kot "Extension". Leta 1872 je bila Avstralija prek Singapura in Kitajske po kablu povezana z Bombajem, leta 1876 pa je bil britanski imperij povezala od Londona do Nove Zelandije. "Landing the New Zealand cable", pg 3, The Colonist, 19 February 1876
Podmorski kabli čez Tihi ocean Prvi transpacifiški kabli, ki so zagotavljali telegrafske storitve, so bili dokončani v letih 1902 in 1903. Povezali so celinsko ZDA s Havaji leta 1902 in Guam s Filipini leta 1903. Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in Fidži so bile leta 1902 povezane s čezpacifiškim odsekom imenovanim All Red Line . Japonska je bila v sistem priključena leta 1906. Storitev onkraj atola Midway je bila leta 1941 opuščena zaradi druge svetovne vojne preostanek pa je ostal v obratovanju do leta 1951, ko je FCC dal dovoljenje za prenehanje delovanja.
Prvi transpacifiški telefonski kabel je bil položen med Havajev in Japonsko leta 1964 s podaljškom od Guama in Filipinov. Leta 1964 je med Sydneyja in Vancouvrom začel delovati kabel Commonwealth Pacific Cable System (COMPAC) z zmogljivostjo 80 telefonskih kanalov, leta 1967 pa je bil za telefonski promet odprt sistem South East Commonwealth (SEACOM) s 160 telefonskimi kanali. Ta sistem je uporabljal mikrovalovni radio od Sydneyja do Cairnsa (Queensland), kabel od Cairnsa do Madanga (Papua Nova Gvineja), Guama, Hongkonga, Kota Kinabalu (glavno mesto Sabaha, Malezija), Singapurja, nato pa po kopnem z mikrovalovnim radiom do Kuala Lumpurja. Leta 1991 je bil severno tihomorski kabelski sistem (NPC- North Pacific Cable) prvi regenerativni sistem (z repetitorji), ki je v celoti prečkal Tihi ocean od celinske ZDA do Japonske. Ameriški del NPC-ja so izdelovali v Portlandu v državi Oregon med leti 1989 in 1991 v podjetju STC Submarine Systems in kasneje v Alcatel Submarine Networks. Sistem je zgradil Cable & Wireless Marine z ladjo CS Cable Venture .
Gradnja desno|sličica|280x280_pik| Polaganje kabla med Italijo in ZDA (dolg 4.704 morskih milj) na plaži Rockoway v New Yorku, januar 1925.