Diodor Kron (Diodorus Cronus, starogrško Διόδωρος Κρόνος, † 284 pr. n. št) je bil starogrški filozof in dialektik Megarske šole. Najbolj je poznan po svojih logičnih ugotovitvah in novostih, med katere spada njegov "gospodujoči" ali "zmagoviti" ali "neustavljivi" ali "neovrgljivi" dokaz, ki ga je zasnoval kot odgovor na Aristotelovo razpravo o kontigentih. Prav tako je bil prvi logistik in posledično najznamenitejši član dialektične šole 4. in 3. stoletja pr. n. št. Njegovi dokazi pričajo predvsem o zavestni in teoretični usmeritvi v cilj, ki ga je želel doseči. Njegovi prispevki k logistiki so predvsem definicije modalnih terminov in kriterij pogojnih trditev, kot tudi paradoksi ter konstruktivni prispevki k teoriji logike.
Življenje Diodor Kron, sin Ameiniasa lasusa iz Karije (zgodovinske regije v zahodni Anatoliji), se je rodil v Aleksandriji, v regiji Ptolemaja Soterja. Datum njegovega rojstva ni znan, vendar pa je bil predstavnik in je imel vpliv na prvo generacijo stoične šole, ki je bila ustanovljena okoli leta 300 pr. n. št. Dialektična šola je označevala skupino zgodnjih helenističnih filozofov, ki so bili medsebojno povezani s filozofiranjem v t.i. sokratski tradiciji (tradiciji filozofa Eubulida iz Mileta). Povezovalo jih je zanimanje za logične paradokse, logiko predloga in dialektično strokovnost. Diodor Kron je v dialektični šoli kot učitelj najbolj prelomno prispeval k razvoju teorij pogojnosti in modalne logike. Njegova najbolj znana učenca sta bila dialektor Philo in ustanovitelj stoične šole Zeno iz Citiuma.
O samem življenju Krona se na žalost ni ohranilo veliko zapisov ali dokazov. Kljub vplivu Megarske šole na filozofa ni znano, ali so bili njegovi učenci dialektiki povezani prav z njo. Popolnoma jasno ni tudi, ali je Kron zares iz Megare, saj je le v enem izmed dokazov omenjen neki »Diodor iz Megare«, kar bi lahko bil Diodor Kron. Vsi ostali dokazi pa ne pričajo o kakršni koli povezavi z mestom, po katerem je bila poimenovana Megarska šola. Sicer pa naj bi bilo njegovo delo v logistiki v njegovih časih zelo znano. Po besedah aleksandrijskega pesnika Callimahusa, so še vrane na vrh strehe prepoznale njegovo modrost in krakale o vprašanjih na temo pogojnih predlogov oziroma trditev. Njegov mojstrski argument, s katerim je želel vzpostaviti modalne definicije, naj bi bil glavna tema debat na mnogih večerjah in zabavah.
Datum njegove smrti prav tako kot datum rojstva ni točno zabeležen. Znano pa je, da je Kron vplival na znanega filozofa Aristotela, na podlagi česar predvidevamo, da je umrl okoli leta 284 pr. n. št. v Aleksandriji. Poleg tega so se ohranili tudi nekateri dokazi, ki pričajo o Kronovem delovanju v Atenah, v zadnjem desetletju 4. stoletja pr. n. št.
Vzdevek Vzdevek »Kron« naj bi si filozof nadel kar sam, po vzoru njegovega učitelja Apolonija Krona, čigar ime je pomenilo »stari zadrtež«. V nasprotju z Apolonijem je bil Diodor bolj vpadljiv in ne tradicionalen, zato je navkljub temu, da so se v tistem času s filozofijo večinoma ukvarjali moški, svoje hčerke uvajal v dialektiko. Zaradi njegovih dialektičnih sposobnosti so ga klicali »dialektik«. Ta vzdevek se je prenesel tudi na njegovih pet hčera, Menexenge, Argia, Theognis, Artemesia in Pantaclea, ki so bile poznane kot dialektičarke.
Po drugi, bolj verjetni razlagi, pa naj bi mu vzdevek »Kron« dodelil kar sam vladar Ptolemaj Soter. Vzdevek je dobil na kraljevi večerji, ko mu je filozof Stilpon zastavil vprašanja glede nekih dialektičnih vprašanj, ki jih ni mogel takoj razrešiti. Kralj Ptolemaj ga je pokritiziral in mu dal posmehljivi vzdevek Kronus. Diodorja naj bi to tako prizadelo, da je po končanem obedu napisal razpravo o zastavljenih problemih in nato v malodušnosti in obupu umrl.
Diogen Laertski mu je v svoji drugi knjigi posvetil epigram:
Kateri demon z zlo te, Kronos Diodor je malodušnostjo pogubil, da sebe samega si v Tartar dol pognal, ker Stilponove zagonetke razrešil nisi? Res, izkažeš se kot Kronos brez črke kappa in brez rho.
(Diogenes Laertius, Lives of the Philosophers, 2 vols. M. Marcovich(ed.), Stuttgart & Leipzig: B.G. Teubner, 1999)
Delo Diodor Kron je najbolj znan po svojih izumih v logiki. O njegovih naukih imamo le malo informacij, saj se večina njegovih del ni ohranila. Zelo je bil zaposlen s teorijo dokazovanja in hipotetičnimi trditvami. Na enak način, kot je v logiki zavrnil deljivost temeljnega pojma, je tudi v svojih fizičnih doktrinah trdil, da je prostor nedeljiv in da je posledično to gibanje nemogoče. Nadalje je zanikal nastanek in vso množico tako v času kot v prostoru; vendar je stvari, ki zapolnjujejo prostor, obravnaval kot celoto, sestavljeno iz neskončnega števila nedeljivih delcev. Diodor je izkoristil Soritski paradoks in naj bi izumil še dva enaka. Zavrnil naj bi tudi stališče, da so besede dvoumne, saj je menil, da naj bi kakršna koli negotovost v razumevanju bila vedno posledica govornikov, ki so se izrazili nejasno.
Diodorjevi štirje paradoksi gibanja: 1.Paradoks: Minimalno in brezdelno telo se nikoli ne bi moglo premikati, ker vedno natančno zapolni minimalni prostor, ki ga zaseda. Lahko se pojavi v natančno sosednjem prostoru, vendar v vmesnem času nikoli ne bi mogel biti v prehodu iz enega prostora v drugega: to bi zahtevalo, da je delno v in delno ne v prvotnem prostoru, medtem ko tisto, kar nima delov ne more biti "delno" v ničemer.
2. Paradoks: Če se nekaj premika, se premika na mestu, kjer je ali pa na mestu, kjer ni. Ampak ne premika se niti na mestu, kjer je (ker v njem miruje, v nadaljevanju razloženo kot: "ker ga popolnoma napolni") niti na mestu, kjer ni (ker ga ni). Zato ne drži, da se nekaj premika “.
3. Paradoks: „Kar se premika, je takoj na nekem mestu. Toda tisto, kar je na mestu, se ne premika. Torej, kar se premika, se ne premika “.
4. Paradoks: Predstavljamo si telo, sestavljeno iz treh minimumov, dveh gibljivih in enega mirujočega. Ker je gibljivih minimumov več kot ne gibljivih se telo giblje. Če bi temu telesu dodali mirujoči minimum, to ne bi bilo dovolj, da bi ustavilo gibanje telesa, saj je ta nov minimum v manjšini, ker je eden v razmerju s tremi začetnimi minimumi. Mirujoči minimumi se lahko še naprej dodajajo telesu, vsak posebej, dokler ne bo telo sestavljeno iz 10.000 minimumov. Od teh se bosta le dva gibala posamično, vendar se bo kljub temu celotno telo, še vedno premikalo in gibalo zaradi naraščajoče premoči oziroma prevlade njegovih gibljivih delov. Paradoks torej predpostavlja, da bi bilo gibljivo telo, če bi obstajalo, sestavljeno iz niza minimumov in da bi se celotno telo gibalo le, če bi se premikala prevladujoča skupina njegovih sestavnih minimumov.
Diodorjev "zastrti" paradoks Veste, kdo je vaš oče; ne veste, kdo je zastrti moški tam; toda ta zastrti moški je tvoj oče; torej veste in ne veste, kdo je vaš oče. Lahko bi domnevali, da je Diodorjeva lastna rešitev spet pomenska. Ob vsakem pojavu ima "vedeti" v mislih anketiranca poseben pomen primeren za primer (seznanitev, prepoznavanje), zato ne gre za nobeno protislovje.
Diodorjev gospodujoči dokaz Diodorjevo definicijo tistega, kar je mogoče, lahko razdelimo na dve ločeni trditvi: prvič, da je vse, kar je ali bo res, mogoče in drugič, da vse, kar je mogoče, je ali bo res. V prvo izjavo helenistični filozofi niso podvomili, drugo izjavo pa so šteli za neintuitivno in da je potrebna utemeljitve. Diodor je zato poskušal trditev podkrepiti z dokazom, ki je postal znan kot gospodujoči dokaz (zmagoviti, neustavljivi, neovrgljivi, ho kurieuôn logos), v katerem je želel dokazati, da je mogoče le mogoče. Kljub temu, da je bil v antiki dokaz splošno znan, se je skozi zgodovino slabo ohranil. Žal so znane le predpostavke in zaključek dokaza. O načinu, kako je Diodor prišel do zaključka, ne vemo skoraj ničesar, saj se je celotna nit dokaza skozi zgodovino izgubila. V dokazu je zagovarjal, da je mogoče samo, kar je resnično zdaj in bo resnično v prihodnosti. Vse, kar se bo zgodilo v prihodnosti, razglaša za nujno, in vse kar se ne bo zgodilo v prihodnosti, razglaša za nemogoče. To načelo je povezano z naslednjo trditvijo: nič se ne zgodi, kar ni bilo nujno, in kar je mogoče je že ali bo. Diodor je zagovarjal, da prihodnost ne more bolj kot preteklost iz resnične postati lažna, poleg tega pa je nespremenljivost preteklosti očitna, medtem ko je nespremenljivost prihodnosti mogoča. Torej, če je preteklost potrebna, je morala biti potrebna tudi preden je postala preteklost. Podobno pa drži, če razmišljamo o prihodnosti: mogoče je to, kar bo nujno (sicer bi bilo ne-možno ali nemogoče). Treba je poudariti, da zavajanje možnosti in udejanjenosti, ne vključuje le zanikanja nastajanja, ampak tudi zanikanje same časovnosti, saj se prihodnost, z ontološkega vidika izkaže za že določeno, tako kot preteklost in sedanjost.
Zdi se, da je gospodujoči dokaz razvit iz treh izjav:
(I) vsak pretekli resnični predlog je potreben (II) nemogoče ne izhaja iz mogočega (III) mogoče je nekaj, kar niti ni res niti ne bo res
Ker se je Diodor zavedal konflikta prvih dveh izjav s tretjo, je uporabil verodostojnost le prvih dveh izjav in prišel do zaključka:
(IV) ni mogoče nič, kar niti ni niti ne bo res.
Filozofi sklepajo, da je dokaz temeljil na (I) in (II) trditvah in je imel za zaključek trditev (IV), kar je v nasprotju s trditvijo (III). Številni filozofi so poskušali ovreči (I) ali (II) trditev, vendar nobeden od njih ni podvomil o resničnosti katere koli druge trditve ali na splošno o veljavnost dokaza. Po Diodorjevi smrti je Arthur Prior napisal neformalno rekonstrukcijo gospodujočega dokaza, ki ima prednost zgodovinske verodostojnosti in skladnosti z zgornjimi omejitvami. Njegov odlomek Epictetus nakazuje, da je bil dokaz predstavljen v smislu predlogov in njihovih načinov, prav tako pa tudi obnova. Drugi viri Diodorjeve modalitete predstavljajo kot načine stanja in temu primerno je mogoče navesti alternativne različice gospodujočega dokaza. V skladu z Diodorjevo modalno definicijo se lahko splošni zaključek argumenta (IV) preoblikuje kot (IV ′), torej v »Če trditev niti ni niti ne bo resnična, je nemogoča«.
Prva trditev: (I) Vsak resnični pretekli predlog je potreben.
Grški izraz, ki se uporablja za "preteklost" (parelêluthos), je standardni stoični izraz za pretekle trditve, kar pomeni, da predlog ni obstajal v preteklosti, ampak da gre v nekem smislu za preteklost. Načelo se pojavlja tudi pri Ciceronu, skupaj z nekaj razlage: Vsi resnični predlogi preteklosti so potrebni in so nespremenljivi, kajti preteklih predlogov ne moremo spremeniti iz resničnih v neresnične. (Ciceron, O usodi 14). Iz tega odlomka lahko sklepamo, da je bila posebnost vseh preteklih resničnih trditev, da ne morejo spremeniti svoje resnične vrednosti v lažnost in da so zaradi tega nujni. To nakazuje, da sporni pretekli resnični predlogi ne vključujejo vseh trditev v preteklem času. Na primer, resnični pretekli predlog „Šel sem v Atene“ ustreza dogodku, ko je nekdo šel v Atene. Ta trditev nikoli ne more postati lažna, ko je resnična. Predpostavimo, da je nekdo šel prejšnji mesec v Atene. Potem predlog „Odšel sem v Atene“ ne velja le zdaj, vendar bo veljal tudi jutri, pojutrišnjem in dejansko vedno odslej. Resnica predloga temelji na dejstvu, da primer odhoda v Atene in - kar koli se bo zgodilo odslej – tega ne more izničiti. (To lastnost lahko jasneje razložimo s preoblikovanjem predloga „Bilo je tako, da sem šel v Atene“). Po drugi strani predlog „Nisi bil v Atenah“ ne ustreza preteklemu stanju ali dogodku. Recimo, da do zdaj še nikoli nekdo ni odšel v Atene. Potem je predlog zdaj resničen. Zdaj pa predpostavimo, da bo ta oseba naslednji teden odšla v Atene. Po tistem, ko je šla tja, predlog „V Atenah še niste bili“ ne drži več (Tega predloga ni mogoče pravilno parafrazirati kot „Bilo je, da niste bili v Atenah“). Zato lahko izjavo (I) preoblikujemo kot: (I ′) Potreben je vsak resničen predlog, ki ustreza preteklemu stanju ali dogodku.