Andrej III. Benečan (madžarsko III. Velencei András, hrvaško Andrija III. Mlečanin, slovaško Ondrej III.) je bil od leta 1290 do 1301 kralj Ogrske in Hrvaške, * okoli 1265, † 14. januar 1301.
Andrejev oče Štefan Posmrtni je bil sin Andreja II. Ogrskega, rojen po očetovi smrti. Andrej III. je prišel na prestol kljub temu, da so strici njegovega očeta imeli za pankrta. Odrasel je v Benetkah in prvič prišel na Ogrsko na vabilo uporniškega barona Ivana Kőszegija leta 1278. Kőszegi je poskušal z Andrejem izigrati Ladislava IV. Ogrskega, vendar mu zarota ni uspela in Andrej se je moral vrniti v Benetke.
Andrej III. je bil zadnji moški član dinastije Árpád in bil za kralja izvoljen po smrti Ladislava IV. leta 1290. Bil je prvi ogrski monarh, ki je moral ob kronanju objaviti listino, s katero je potrdil privilegije plemstva in duhovščine. Za ogrski prestol so se potegovali trije kandidati: Albreht Avstrijski, Marija Ogrska in neznan avanturist. Andrej III. je slednjega izgnal iz države in prisilil Albrehta Avstrijskega, da najkasneje v enem letu sklene mir. Marija Ogrska in njeni potomci se zahtevi po ogrskem prestolu niso odrekli. Andrejevi glavni podporniki so bili ogrski škofi in Andrejeva družina po materini strani, ki je živela v Benetkah. Vodilni slavonski in hrvaški mogotci so njegovi oblasti nasprotovali.
Ogrska je bila med njegovim vladanjem država anarhije. Vplivni družini Kőszegi in Csák in več drugih so na svojih domenah vladali povsem avtonomno in se vsako leto uprli njegovi oblasti. Po Andrejevi smrti je rodbina Árpád izumrla. Izbruhnila je državljanska vojna, ki je trajala več kot dve desetletji in se končala z zmago Karla Roberta, vnuka Marije Ogrske.
Otroštvo (okoli 1265-1278)
Andrej je bil sin Štefana Posmrtnega, samozvanega vojvode Slavonije, in njegove druge žene Tomasine Morosini.Kristó & Makk 1996, str. 282, Appendix 4.Zsoldos 2003, str. 282. Andrejevega očeta je po smrti njegovega očeta Andreja II. Ogrskega rodila njegova tretja žena Beatrice D'Este.Kristó & Makk 1996, str. 282. Starejša sinova Andreja II., Béla IV. in Halim Koloman, sta Beatrice D'Este obtožila prešuštva in Štefana Posmrtnega zavrnila kot zakonitega brata.Zsoldos 2003, str. 123. Andrejeva mati Tomasina Morosini je bila hči bogatega beneškega patricija Micheleja Morosinija.Zsoldos 2003, str. 124–125. Natančen datum Andrejevega rojstva ni znan.Zsoldos 2003, str. 124. Po mnenju zgodovinarjev Tiborja Almásija, Gyule Kristója in Atile Zsoldosa se je rodil okoli leta 1265.Almási 2012, str. 100.Kristó & Makk 1996, str. 283. Štefan Posmrtni je pred svojo smrtjo leta 1272 za Andrejevega varuha imenoval dva ženinega sorodnika. Eden od njiju je bil njen brat Albertino Morosini.Zsoldos 2003, str. 125.
Kandidat za ogrski prestol (1278-1290)
thumb|levo|200px|alt=A young blonde man on a horse, accompanied by two older men|Andrej je bil povabljen iz Benetk na Ogrsko, da bi se spopadel z Ladislavom IV. za ogrski prestol; ilustracija v Ilustrirani kroniki
Andrej je prišel prvič na Ogrsko leta 1278 na vabilo mogotca Ivana Gisingovca.Érszegi & Solymosi 1981, str. 173. Gising je nameraval z Andrejem izigrati Ladislava IV. Ogrskega. Andrej, ki je bil razen kralja edini še živi moški član kraljeve rodbine, je privzel naslov "vojvoda Slavonije, Dalmacije in Hrvaške" in prišel do Blatnega jezera. Ker na pohodu ni dosegel ničesar, se je jeseni vrnil v Benetke.
Na Ogrsko se je vrnil na začetku leta 1290. Tokrat je prišel na zahtevo esztergomskega nadškofa Lodomerja, ki je nameraval s pomočjo Ivana Gisingovca odstaviti Ladislava IV. in ga izobčiti. Nasprotnik Gisingovca Arnold Hahót je pred tem povabil Andreja v trdnjavo Štrigova in ga aretiral.Zsoldos 2003, str. 135. Od tam ga je poslal na Dunaj, kjer ga je avstrijski vojvoda Albreht I. obdržal v ujetništvu.
10. julija 1290 so Ladislava IV. umorili trije kumanski morilci.Berend, Urbańczyk & Wiszewski 2013, str. 473.Érszegi & Solymosi 1981, str. 181. Nadškof Lodomer je po njegovi smrti poslal na Dunaj dva meniha, ki sta Andreja obvestila o kraljevi smrti.Zsoldos 2003, str. 136. Andreja so s pomočjo menihov osvobodili in z Dunaja je takoj odhitel na Ogrsko.
Vladanje
Kronanje in drugi kandidati za prestol (1290-1293)
Po Andrejevem prihodu so njegovi nasprotniki poskušali podkupiti Teodorja Tengerdija, predstojnika székesfehérvárskega zbora kanonikov, da ne bi izročil svete ogrske krone, ker bo kmalu postal kralj. Tengerdi je njihovo ponudbo zavrnil. Nadškof Lodomer je 23. julija v Székesfehérvárju kronal Andreja za kralja.Engel 2001, str. 110.Bartl in drugi, str. 34. Gospoda in prelati so mu prisegli zvestobo šele potem, ko je izdal listino, ki je obljubljala obnovo notranjega miru in spoštovanje privilegijev plemstva in duhovščine.Bartl in drugi, str. 23.Kontler 1999, str. 84. Andrej je nato na najvišje državne položaje imenoval najmočnejše plemiče, ki so leta upravljali svoje domene neodvisno od vladarja.Zsoldos 2003, str. 147–148. Amadeus Aba, ki je imel posesti v severovzhodnih delih kraljestva, je postal palatin, Ivan Kőszegi, gospodar zahodnih delov Zadonavja, je postal zakladnik, Roland Borsa pa je ostal vojvoda Transilvanije.Zsoldos 2003, str. 143–144, 147–148. Andrej je pred 1. septembrom sklical državni zbor. Da bi končal anarhijo, je prelatom baronom in plemičem ukazal uničiti gradove, ki so bili postavljeni brez kraljevega dovoljenja, in vrniti posestva, ki so bila protipravno zasežena njihovim zakonitim lastnikom. Na zboru je obljubil, da bo med svojim vladanjem zbor sklical vsako leto.
thumb|left|200px|alt=A crowned young man sitting on a throne|Andrejev kraljevi pečat
Na Ogrskem je bilo tudi več drugih kanidatov za prestol. Rudolf I. Habsburški je trdil, da Ogrska po smrti Ladislava IV., ki je umrl brez otrok, ni upoštevala njegovih dednih pravic. Ladislavov stari oče Béla IV. je namreč med invazijo Mongolov na Ogrsko prisegel zvestobo svetemu rimskemu cesarju Frideriku II. Papež Inocenc IV. je Bélo IV. odvezal od prisege, Rudolf I. pa je kljub temu poskušal 31. avgusta 1290 na ogrski prestol postaviti svojega sina Albrehta Avstrijskega.Zsoldos 2003, str. 134.
Drugi zahtevnik je bil samooklicani "Andrej, vojvoda Slavonije" - pustolovec, ki je trdil, da je mlajši brat umrlega Ladislava IV. Izpodbijal je Andrejevo pravico do prestola in iz Poljske napadel Ogrsko.Zsoldos 2003, str. 163. Kmalu zatem je bil prisiljen vrniti se na Poljsko, kjer je bil umorjen.
Andrej se je pred koncem leta 1290 poročil s Fenenno, hčerko Ziemomysla iz Kuyavije.Érszegi & Solymosi 1981, str. 182.Kristó & Makk 1996, str. 286, Appendix 4. Na začetku leta 1291 je v Nagyváradu (Oradea) sklical zbor baronov in plemstva petih grofij z ozemlja vzhodno od Tise (Bihar, Kraszna, Szabolcs, Szatmár in Szolnok). Na zboru so zaradi velikih prestopkov izobčili Štefana Balogsemjéna, odločnega zagovornika pokojnega Ladislava IV.Zsoldos 2003, str. 164–165. Andrej je z zbora odšel v Gyulafehérvár (Alba Iulia), kjer je februarja ali marca lokalnemu plemstvu, Sasom, Székelyjem in Romunom objavil svoje odloke z zbora leta 1290.Sălăgean 2005, str. 241. Približno takrat je odpustil Amadeusa Abo in za palatina imenoval Ivana Kőszegija.Zsoldos 2003, str. 169.
Marija Ogrska, sestra kralja Ladislava IV. in žena Karla II. Neapeljskega, je aprila 1291 objavila svojo zahtevo po ogrskem prestolu.Magaš 2007, str. 59. Babonići, Frankopani, Šubići in drugi vodilni hrvaški in slavonski plemiči so jo podprli in priznali za zakonito ogrsko vladarico.Fine 1994, str. 207. Andrejeva glavna skrb je kljub temu ostala zahteva Albrehta Avstrijskega,Zsoldos 2003, str. 170–171. zato je napadel Avstrijo in Albrehta prisilil, da je umaknil svoje garnizije iz več trdnjav, vključno s Pressburgom (Bratislava) in Sopronom, ki jih je zasedel leto prej. Večino trdnjav so pred Albrehtovo zasedbo posedovali Kőszegiji. Vojna se je končala s sklenitvijo Hainburškega mirovnega sporazuma 26. avgusta 1291. Sporazum sta tri dni kasneje na srečanju v Köpcsényju (Kopčany) potrdila oba vladarja. Sporazum je določal uničenje vseh trdnjav, ki jih je Albreht zasegel Kőszegijem.Zsoldos 2003, str. 173. Kőszegiji so se temu spomladi 1292 odkrito uprli in za ogrskega kralja priznali Marijinega sina Karla Martela.Zsoldos 2003, str. 177. Kraljeve sile so julija 1292 upor zatrle. Naslednji mesec so Andreja na potovanju v Slavonijo Kőszegiji ujeli in aretirali.Érszegi & Solymosi 1981, str. 183.Zsoldos 2003, str. 183. Andrejevi podporniki so Kőszegijem za talce poslali Andrejeve sorodnike in kralja so čez štiri mesece osvobodili.
Upori in poskusi utrditve države (1293–1298)
Andrejeva mati Tomasina se je na njegovo prošnjo leta 1293 preselila na Madžarsko. Imenoval ko je za skrbnico Hrvaške, Dalmacije in Slavonije. Babonići, Šubići in dalmatinska mesta so zaradi njene dejavnosti priznali Andrejevo vladavino.Fine 1994, str. 207–208. Andrej je obiskal severne predele Madžarske in februarja naročil revizijo preteklih nepovratnih delitev zemljišč.Zsoldos 2003, str. 187. Po vrnitvi v Budim je Amadeusa Abo ponovno imenoval za palatina. Avgusta se je dogovoril za poroko med sestrično Konstanco Morosini in Vladislavom, sinom srbskega kralja Štefana Dragutina, ki je pred tem priznaval zahtevo Karla Martela po madžarski kroni.
thumb|left|190px|alt=A crowned young man sitting on a throne|Andrejev denarij
Vojvoda Transilvanije Roland Borsa je 23. maja 1294 oblegal trdnjavo varadskega škofa Benedikta v Fenesu (Finiș) in ga aretiral.Érszegi & Solymosi 1981, str. 184. Andrej je sklical generalno skupščino in Rolanda Borso izobčil. Zsoldos 2003, str. 188. Po mnenju zgodovinarja Atile Zsoldosa je ob tej priložnosti Nikolaja Kőszegija imenoval za palatina. Andrej je nato oblegal trdnjavo Borsa pri Adorjánu (Adrian). Obleganje je trajalo tri mesece, preden je trdnjava oktobra padla. Andrej je Rolanda Borso na položaju vojvode Transilvanije zamenjal z Ladislavom III. Kanom, Borsa pa je kljub temu obdržal vse svoje posesti vzhodno od Tise.
Hrvaški ban Pavel Šubić se je ponovno obrnil proti Andreju in se na začetku leta 1295 priključil taboru Karla Martela, ki je avgusta tistega leta umrl.Fine 1994, str. 208.Zsoldos 2003, str. 198. Nekaj mesecev kasneje so se Andreju uprli tudi Babonići. Zsoldos 2003, str. 198.
Na začetku naslednjega leta je nedavno ovdoveli kralj Andrej obiskal Dunaj in se dogovoril za poroko z Albrehtovo hčerko Agnezo. Kmalu zatem so se mu uprli Kőszegi. Upornikom je napovedal vojno, nadškof Lodomer pa jih je izobčil. Andrej je z Albrehtovo pomočjo oktobra osvojil glavno trdnjavo upornikov Kőszeg, njih samih pa ni mogel ukrotiti. Zdi se, da je Andrejeva mati konec leta umrla, ker so omembe njenih dejavnosti izginile iz sodobnih dokumentov.
Matej III. Csák, ki ga je Andrej leta 1296 imenoval za palatina, se je konec leta 1297 obrnil proti Andreju.Zsoldos 2003, str. 203. Andrejev odločni zagovornik, nadškof Lodomer, je približno v istem času umrl.Zsoldos 2003, str. 204. V začetku februarja 1298 je Andrej na Dunaju obiskal avstrijskega vojvodo Albrehta in mu obljubil, da ga bo podprl proti nemškemu kralju Adolfu Nassauskemu. Poslal mu je pomožno četo vojakov, Albreht pa je 2. julija v bitki pri Göllheimu razbil vojsko kralja Adolfa.
Zadnja leta (1298-1301)
thumb |right |300px|alt=A dozen provinces depicted in a map |Pokrajine, v katerih so na začetku 14. stoletja vladali ogrski oligarhi