Skrajna desnica v Sloveniji zajema več trenutnih in nekdanjih skupin in organizacij, aktivnih na področju skrajno desne politične aktivnosti oz. skrajno desnega ekstremizma.
Pregled Skrajne desničarske skupine in subkulture v Sloveniji so bile tradicionalno v glavnem nedostopne za opazovalce, saj so tvorile zaprte skupnosti, v katere so nove člane včlanili obstoječi člani. Notranje razprave, kjer so člani razkrili svoje »prave obraze« in načrtovali skupinske dogodke, naj bi se večinoma odvijale prek spleta. Manj sporne razprave naj bi se odvijale tudi na Facebooku (Facebook je več slovenskih neonacističnih skupin uvrstil na interni seznam nevarnih organizacij). Za časa prve polovice 2020-ih let je do povezovanja skrajno desnih in neonacističnih skupin prihajalo na omrežju Telegram, kjer so takšne skupine med seboj izmenjevale objave in vsebine (vključno z vsebinami stranke SDS, s katero so povezani nekateri od vidnejših posameznikov slovenske skrajno desne scene).
Zgodovinski pregled V 2000-ih so policijske statistike razkrile porast števila kaznivih dejanj, ki so vključevala javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, s petimi incidenti v letu 2000, do 13 leta 2005 in 19 leta 2008.
6. septembra 2011 je vodja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) premierja Boruta Pahorja seznanil z dejavnostmi ekstremističnih skupin (zlasti Blood & Honour), ki so po oceni agencije predstavljale jasno neposredno nevarnost za nacionalno varnost.
Leta 2012 je SOVA pripravila poročilo o aktivnostih skrajnih skupin v Sloveniji. Po poročanju medijev je bila vlada do poročila odklonilna, saj je se je poročilo po mnenju vlade preveč osredotočalo na desni ekstremizem, po mnenju vlade pa bi se morala SOVA osredotočiti na levi ekstremizem.
Nasilni ekstremizem v Sloveniji po navedbah iz leta 2013 vseeno ostaja razmeroma majhna grožnja.
Neonacizem in neonacistične skupine Neonacizem se je v Sloveniji pojavil v 1980-ih letih v obdobju razraščanja subkultur. Do vidne navzočnosti in organiziranja je med slovenskimi neonacisti prišlo kmalu po slovenski osamosvojitvi.
Za časa leta 2010 so med najaktivnejše neonacistične skupine v Sloveniji spadale: Blood & Honour, Headhunters Domžale (tj. slovenska različica neonacistične skupine Combat 18) in Slovenski radikali. Neonacistična družbena dejavnost se je večinoma odvijala v Domžalah in Žirih, kjer so imeli člani v lasti oz. dostop do prizorišč za organiziranje raznih skupinskih dejavnosti (vključno z letnimi praznovanji Hitlerjevega rojstnega dne). V Domžalah ob prostoru neonacistov za skupinske aktivnosti obratuje tudi trgovina z oblačili, ki so priljubljena med neonacisti, v trgovini pa prodajajo tudi razno hladno orožje. Neonacisti razpolagajo tudi s prostori za urjenje borilnih veščin.
Neonacisti so vzpostavili tudi prijateljske odnose s svojimi kolegi v tujini, predvsem tistimi iz sosednjih držav. Čeprav neonacistične skupine v splošnem niso bolj pogoste kot v drugih državah in predstavljajo relativno nizko varnostno tveganje, je strpni odnos slovenskih oblasti do dogodkov, ki jih organizirajo neonacisti, povzročil razcvet zasebnih neonacističnih družabnih srečanj, zabav in koncertov; ker takšne dejavnosti v državi same po sebi niso prepovedane, je Slovenija po besedah parlamentarnega preiskovalnega odbora, ki je preučevala to vprašanje, postala »prava Meka za mednarodno dejavnost in sodelovanje skrajnežev«.
Facebook je slovenski B & H, Headhunters Domžale in Slovenske radikale uvrstil na interni seznam nevarnih organizacij.
Blood & Honour Vstopu slovenskih neonacistov v mrežo Blood & Honour so botrovali njihovi bolj uveljavljeni kolegi iz Srbije. Za časa leta 2005 je slovenska B & H upravljala spletno stran (registrirano v tujini, da bi se izognili zasegu domene) prek katere je zagovarjala neonacistično ideologijo. Za tem ko so hekerji vdrli v mednarodno računalniško mrežo B & H in podatke javno objavili, je bilo razkrito, da je bila slovenska frakcija B & H ena najštevilčnejših in najbolj aktivnih, članstvo pa po številčnosti primerljivo s španskim (prebivalstvo Španije je 20-krat večje od prebivalstva Slovenije). B & H je bila dejavna predvsem v osrednji regiji Slovenije, prihodke pa je ustvarjala s prirejanjem koncertov za svoje nemške kolege, ki zaradi ostrejšega preganjanja neonacizma v domovini takšnih dodogkov ne morejo prirejati oz. na njih ne morejo izražati podpore neonacizmu. Organizatorji koncerta zaupnikom lokacijo sporočijo tik pred začetkom dogodka, s čimer se poskušajo izogniti pozornosti policije.
Oktobra 2011 in novembra 2012 je slovenska podružnica praznovala 10. oz. 11. obletnico z dogodki v Domžalah in v Ljubljani (v slednjem primeru samo leta 2011). Oba dogodka sta pritegnila tudi udeležence iz tujine.
Leta 2022 so se nekateri pristaši B & H udeležili shoda Gibanja za otroke in družine pred ustavnim sodiščem.
Incidenti in ekstremizem Zaradi udeležbe v izgredih na demonstracijah proti vladnemu zakonu o malem delu iz leta 2010 je bil ovaden vsaj en član B & H.
Junija 2011 je skupina Tukaj je Slovenija priredila shod ob dnevu državnosti in nato s hrupom (med drugim z vzklikanjem gesla »Za Slovenijo! Dol z vlado!«) zmotila državno proslavo na Kongresnem trgu. Med udeleženci shoda je SOVA prepoznala 20 pripadnikov B & H.
Septembra 2011 je premierja Boruta Pahorja direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) seznanil z ocenami agencije, da ekstremistične skupine - zlasti Blood & Honour - predstavljajo jasno in neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Člani B & H (vključno z vodilnimi člani) naj bi se udeležili usposabljanj s strani pripadnikov Slovenske vojske na vojaškem poligonu in z naprednim orožjem, si sposojali vojaško orožje (raketomet), poskušali izvesti nakup pištol, pritiskali na detektive in posamezne politike, so bili vpleteni v neposredno korespondenco z norveškim teroristom in množičnim morilcem Andersom Breivikom tako prek pošte kot prek elektronske pošte (pri čemer je več članov B & H prejelo njegov manifest še pred Breivikovim pomorom).
Pripadniki B & H naj bi bili vpleteni v organiziranje nasilnih nemirov, ki so se zgodili med slovenskimi protesti leta 2012 in 2013 (organizirana skupina nasilnih agitatorjev, ki je zmotila večji protest v Ljubljani, pa je bila po navedbah policije usposobljena, najeta in odškodnina, potencialno s strani strani politične stranke).
Leta 2014 je Svet24 objavil fotografije (posnete decembra 2012) sestanka med vodilnimi člani slovenske B & H (vključno z domnevnim voditeljem slovenske B & H in Head Hunters Domžale) in pripadniki romske kriminalne združbe, ki se ukvarja s preprodajo kokaina in heroina. Predstavniki omenjenih skupin naj bi na sestanku sklenili poslovno kupčijo. Po navedbah virov Sveta24, ki so bili v preteklosti člani slovenske B & H, naj bi vodilni člani B & H neonacistično skupino iz ideološkega gibanja preobrazili v kriminalno združbo, ki se ukravja z drogami in orožjem. Razkritje prijateljevanja vodstva B & H z romskimi kriminalnimi združbami naj bi med članstvom slovenske B & H privedlo do razkola; člani naj bi zaradi nezadovoljstva bojkotirali enega od dogodkov B & H (katerega slike je Svet24 prav tako objavil), ki je bil posledično slabo obiskan.
Povezave s politiko Glede na ugotovitve SOVE iz leta 2021 je B & H soustanovila provladno skupino Rumeni jopiči kot protiutež protivladnim protestom.
Februarja 2023 so po navedbah Mladine privrženci neonacizma poskusili in skoraj uspeli prevzeti nadzor nad vodstvom Mladinskega sveta Ljubljana (MSL), ko je tedanji predsednik MSL predlagal volitve o novem vodstvu MSL: vsaj štirje od desetmestne vodstvene kandidatne liste v organizaciji so predstavljali skrajni desničarji: eden (sicer neonacist) kot predsednik, eden kot podpredsednik in pa dva kot člana tričlanskega nadzornega sveta. Seja z namenom izvolitve novega vodstva je bila sklicana neušpevajoč statut organizacije, ki določa objavo kandidatne liste 45 dni pred takšno sejo. MSL financira mestna občina Ljubljana, MSL pa nato odloča o razporejanju sredstev med konstituentne organizacije, med katere spadajo tudi Informacijski center Legebitra in Društvo Parada ponosa.
Skrajno desne skupine in organizacije
Skinheadi Tako kot drugod po svetu so bili slovenski skinheadi sprva (konec 80-ih let) večinoma »pivci, zabavljači, pretepači, športni navdušenci, domoljubi in protikomunisti«, nakar so tekom 90-ih let postali skoraj izključno »nacistična in rasistična« subkultura. Tekom 2000-ih let so skinheadi postali manj javno vidni in manj nasilni ter so se večinoma ukvarjali z organizacijo nazi rock in Oi! koncertov ter skupinskih dogodkov, kjer so se člani udeleževali različnih družabnih in športnih dejavnosti (npr. turnirji z zračno puško). Njihova subkultura je temeljila na medosebnih oz. družbenih povezavah z izrazito dihotomijo med mlajšimi in starejšimi člani (slednji so bili manj politični). Medtem ko je nacizem ostal njihova temeljna ideologija, so skinheadi začeli vzpostavljati mednarodne stike in povezave, njihov ideološki poudarek pa se je preusmeril z ultranacionalizma na beli nacionalizem, kar je privedlo do vzpona slovenske podružnice neonacistične skupine Blood & Honour (ki izvira iz Velike Britanije) med slovenskimi skinheadi. Neonacistične skupine so hkrati postopoma diverzificirale svoje članstvo in svojo javno podobo odmaknile od »nacističnih skinov«, da bi razširile svoj apel.
Nogometni huligani Med slovenskimi športnimi navijaškimi skupinami oz. ultrasi in skrajno desnimi političnimi skupinami obstaja precejšnje prekrivanje; nogometni huligani (zlasti člani Green Dragonsov (navijači FC Ljubljana) in Viol (navijači FC Maribor)) so pogosto vpleteni v skrajno desničarsko politično sceno ter v incidente skrajno desnega političnega nasilja. STRUNA, Irena, 2005, Navijaška subkultura v Sloveniji : empirično raziskovanje socioloških vidikov športa. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede . [Dostopano 26 september 2021]. Pridobljeno http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Struna-Irena.PDF Neonacizem se je v teh navijaških skupinah začel ukoreninjati po letu 2005. Leta 2016 so bili tako GD kot Viole sankcionirani zaradi izkazovanja sovražnih simbolov med igro (prvi »slovansko svastiko«, drugi pa keltski križ).
Tukaj je Slovenija Tukaj je Slovenija je bila skrajno desna organizacija, ki je od oktobra 2005 obratovala priljubljenoBajt, Veronika (2015). Nacionalizem in rasizem v patriotizmu "Tukaj je Slovenija". Časopis za kritiko znanosti, letnik 43, številka 260, str. 153-166. skrajno desno spletno stran in spletni forum. Skupina je bila še posebej uspešna pri novačenju mladih in predvsem dejavna na področju razširjanja svojih značilnih nalepk. Po navedbah iz leta 2007 naj bi skupina (v »zadnjem obdobju«) polepila 10.000 takšnih nalepk po celotni Sloveniji. Nalepke skupine so se pojavile celo na Hrvaškem.
Junija 2011 je skupina Tukaj je Slovenija v ljubljani priredila shod ob dnevu državnosti in nato s hrupom (med drugim z vzklikanjem gesla »Za Slovenijo! Dol z vlado!«) zmotila državno proslavo na Kongresnem trgu. Med udeleženci shoda je SOVA identificirala 20 pripadnikov neonacistične skupine B & H.
Tukaj je Slovenija je tekom delovanja mlade nacionaliste rekrutirala med neonaciste. Vodja skupine je po navedbah več virov simpatizer neonacizma. Omenjeni vodja skupine se je kasneje izpostavljal kot javni govorec skupine Rumeni jopiči, sodeloval pa je tudi pri shodu pred ljubljanskim sodiščem v podporo napadalcem na gejevskega aktivista, na protivladnem protestu novembra 2012 v Ljubljani pa je sodeloval pri pretepu mirnega protestnika.
Avtonomni nacionalisti Slovenije