Ziad Samir Jarrah (arabsko: زياد سمير جراح, Ziyād Samīr Jarrāḥ), libanonski pilot in terorist ter eden od povzročiteljev napadov 11. septembra, * 11. maj 1975 Libanon † 11. september 2001 Shanksville.
Jarrah je bil ugrabitelj-pilot letala United Airlines leta 93 in po uporu potnikov letalo v okviru usklajenih napadov strmoglavil na polje na podeželju blizu mesta Shanksville v Pensilvaniji.
Po bogati in sekularni vzgoji se je Jarrah leta 1996 preselil v Nemčijo. V načrtovanje napadov 11. septembra se je vključil, ko je konec devetdesetih let obiskoval hamburško univerzo uporabnih znanosti (HAW) in se tam spoznal z Mohamedom Atto, Marvanom al Šehijem in Ramzijem bin al-Shibh, ki so tvorili tako imenovano hamburško celico. Jarraha je za napade leta 1999 izbr Osama bin Laden. Edini med ugrabitelji je bil blizu svoji družini in dekletu. Po poročanju je bil edini ugrabitelj, ki je izražal zaskrbljenost glede izvedbe napadov. Jarrah je v ZDA prispel junija 2000. Od junija 2000 do januarja 2001 je po preselitvi na Florido iz New Jerseyja treniral v družbi Huffman Aviation skupaj z Atto in al Šehijem z njunim inštruktorjem letenja Rudijem DekkersomCronología: 11S y el cine. Peliculas sobre los atentados de las Torres Gemelas.
7. septembra 2001 je Jarrah odletel iz Fort Lauderdale v Newark. Štiri dni kasneje se je vkrcal na let 93 letalske družbe United Airlines in prevzel vlogo pilota letala skupaj s svojo ekipo ugrabiteljev, med katerimi so bili Said al Gamdi, Ahmed al Nami in Ahmed al Haznavi, ki so skupaj poskušal letalo strmoglaviti v hišo ameriškega kongresa ali Belo hišo, kar je bilo onemogočeno, ko so potniki sprožili upor proti ugrabiteljem. Namesto tega so letalo strmoglavili na polje v Shanksville, pri čemer je umrlo vseh 33 ljudi na krovu.
Zgodnje življenje Ziad Samir Jarrah se je rodil 11. maja 1975 v soseski Mazraa v Bejrutu v Libanonu. Vzgajala ga je bogata in spoštovana arabska družina v stanovanju v delavski soseski Tanak v Bejrutu in hiši s 25 hektarji veliko kmetijo v podeželskem mestu Marj. Šolal se je v mestu. Jarrahov oče Samir je delal za libanonsko vlado kot inšpektor za socialne storitve, njegova mati Nafissa pa je bila ravnateljica osnovne šole. Njegov stric Jamal je kasneje postal bankir, aktivist za libanonskega premierja Rafika Haririja in član libanonskega parlamenta. V mladosti je Jarrah igral nogomet in treniral borilne veščine. Izrazil je tudi močno zanimanje za letalstvo, slednjemu pa je njegova družina nasprotovala. Njegov oče se je kasneje spominjal: »Preprečil sem mu, da bi postal pilot. Imam samo enega sina in bal sem se, da bo strmoglavil.«
Jarrah je odraščal sredi bojev v Bejrutu med libanonsko državljansko vojno (1975–1990), v kateri je prišlo do versko motiviranega konflikta med muslimanskim, krščanskim in druzskim prebivalstvom. Sirija, Izrael, Združene države Amerike, Francija in Italija so v državo poslale tudi svoje vojake. Sydney Freedberg iz St. Petersburg Timesa je zapisal, da je Libanon iz mirne države prešel v »krvavo orgijo atentatov, avtomobilskih bomb, ugrabitev in pobojev«. Tanak je bil blizu prvih bojnih črt muslimanskih in krščanskih frakcij, njegovi prebivalci pa so se naučili izogibati ostrostrelskemu ognju. Ko je bilo varno, ga je družina peljala v Marj, da bi »sprostil nakopičene napetosti«, ki jih je povzročila vojna. Med vojno si je dolina Beqaa, ki je obdajala Marj, med analitiki pridobila sloves »zatočišča za [muslimanske] teroriste«, medtem ko Jarrah takrat ni bil niti navdušen nad islamom niti politično ekstremističen. Čeprav sta se njegova starša opisala kot sunita, nista bistveno spoštovala islamskih običajev, njegova mati pa je delala v krščanski šoli.
V letih 1995 in 1996, ko je uradno znano, da je Jarrah živel v Libanonu, je oseba z njegovim imenom najela stanovanje v Brooklynu v New Yorku. Po smrti Jarraha iz Libanona leta 2001 so najemodajalci stanovanja najemnika Jarraha identificirali na ujemajočih se fotografijah prvega, ki jih je objavil FBI.
Izobraževanje sličica|Posledice spopadov v begunskem taborišču Šatila v vzhodnem Bejrutu leta 1986, ko je Jarrah obiskoval šolo v bližini. Viri se ne strinjajo glede Jarrahove ravni inteligence in uspeha v šolanju skozi vse življenje. Po besedah enega od njegovih učiteljev v Bejrutu je imel podpovprečne ocene. Vendar pa je njegov bratranec Assem o njegovem študiju na fakulteti v Greifswaldu v Nemčiji povedal: »Ne, normalno ni prava beseda. Ziad je bil briljanten. Jezikovni tečaj je končal v dveh semestrih, medtem ko običajno traja štiri. Ziad je bil ambiciozen in se je želel uveljaviti.« Poročilo komisije za 11. september (2004) in Jarrahova zaročenka Aysel Şengün sta trdila, da se je do konca življenja naučil govoriti vsaj štiri jezike na visoki ravni: arabščino, francoščino, nemščino in angleščino. Vendar pa je ljudem morda lagal o obsegu svojega znanja angleščine.
Večina otrok v Tanaku je obiskovala cenovno dostopno islamsko šolo v soseski al-Farouk. Vendar pa je Jarrah od leta 1981 dalje obiskoval drago krščansko šolo al-Hikmeh v soseski višjega srednjega razreda v vzhodnem Bejrutu, imenovani Achrafieh. Leta 1986 in 1987 je bil na poti v al-Hikmeh priča ostrostrelskim aktivnostim, saj je bila v bližini soseske Sabra in begunskega taborišča Shatila, ki sta postala tarči vojne zaradi palestinskih beguncev. Njegov prijatelj iz otroštva, Ziad Touba, se je kasneje spominjal:»[Ko] sva bila z Ziadom pozno zunaj, sem moral spati pri njem doma, da bi se izognil ostrostrelcem [v Tanaku]. Ob teh priložnostih sva se pogovarjala o njegovih aferah z dekleti z druge strani [Bejruta na vzhodu], kraja, ki mi ni bil znan. [...] Pokazal mi je tudi svoje borilne veščine. Večkrat sem ga šel gledat, kako se uči uličnega bojevanja v njegovi šoli. Bil je agresiven in nežen.«Jarrah se je kasneje vpisal v Mar Elias Batina, še eno drago šolo, v zahodni soseski Wata al-Msaytbeh. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so ga starši prisilili, da je zapustil dom, hkrati pa so mu dali na izbiro študij v Nemčiji ali Kanadi. Menil je, da je Kanada predaleč, in napovedal je, da ga bodo starši zaprosili za poroko s sestrično, ki je tam živela. Aprila 1996 se je Jarrah po pridobitvi študentske vize preselil v stanovanje v Nemčiji, da bi se lahko vpisal v program pridobitve certifikata iz nemščine na bližnji univerzi v Greifswaldu. Tečaj jezika je bil predpogoj za tiste, ki jim jezik ni materni jezik in so želeli študirati v državi.
Živel je v Greifswaldu s bratrancema Assemom in Salimom Ghazijem Jarrahom. Assem, ki je ostal v Nemčiji, medtem ko je njegova žena delala na diplomi iz ginekologije, je bil zadolžen za druga dva. O Ziadu je povedal, da je bil poleg tega, da je bil v šoli dober učenec, »tudi playboy, ki je ljubil ženske, diskoteke in bare. Pogosto je pripomnil, kako je obtičal Greifswald v petdesetih letih prejšnjega stoletja.« Jarrah je nato sklenil tesno prijateljstvo z Aysel Şengün, nemško državljanko turškega rodu, ki je študirala zobozdravstvo. Imela sta romantično razmerje do konca njegovega življenja in na kratko sta živela skupaj. Jarrah je nato načrtoval tudi študij zobozdravstva.
Radikalizacija Şengün se je kasneje spominjala, da se je Jarrah po vrnitvi v Greifswald s potovanja v Bejrut pozimi 1996 "zdel spremenjen". Bil je bolj mračen in je začel brati al-Jihad, radikalno islamistično publikacijo. Začel je obiskovati tudi greifswaldsko mošejo in se spoprijateljil z lastnikom Abdulom Rahmanom al-Makhadijem. Bil je Jemnec, ki je med obiskovalci uveljavljal vedenje, skladno z islamsko moralo, in postal lokalni "tiskovni predstavnik radikalnega islama". Nemška obveščevalna služba ga je tudi nadzorovala, ker je dajal denar Hamasu. Z Jarrahom sta potovala po Nemčiji in Jarraha je predstavil svojim muslimanskim prijateljem. Eden od njih, moški, znan kot Marcel "Hussein" K., je bil podpredsednik Islamskega centra Münster v Severnem Porenju-Vestfaliji in postal Jarrahov zaupnik do konca Jarrahovega življenja. V letih 2000 in 2001 je Marcela pogosto klical po nasvet tik preden je sprejel pomembne odločitve.
Septembra 1997 se je Jarrah preselil v Hamburg, da bi na Univerzi uporabnih znanosti v Hamburgu študiral letalsko inženirstvo. To je bila nenadna sprememba od njegovega načrta za vpis na zobozdravstvo; Şengün je pojasnila, da ga je letalstvo zanimalo že od otroštva, Assemu pa, da ga nobena medicinska fakulteta ne bo sprejela. Hkrati je delal v Volkswagnovi lakirnici v bližnjem Wolfsburgu. Jarrah je začel obiskovati mošejo al-Quds, ki je pridigala salafijski islam. Tam je spoznal skupino prijateljev, ki so med obiskovalci prav tako uveljavljali islamsko moralo. Jarrah jo je sam začel uveljavljati pri Şengün, kritiziral je njene prijatelje in oblačila. Prisilil jo je, da nosi tančico, zahteval, da si pokrije roke, in ji ni dovolil srečati nobenega od njegovih prijateljev. Zaradi njunih prepirov sta se ločila, a sta se kasneje spet združila. V začetku leta 1999 ji je Jarrah povedal, da v življenju ni večje časti kot umreti za Alaha in da bo vodil džihad, kar jo je močno prestrašilo. Medtem je nehal pisati domov. Jarrahovo ekstremistično vedenje je zaskrbelo njegovo družino, ki je v njegov kraj poslala "odposlance", da bi ga prosili, naj se vrne v Bejrut. Oče mu je tudi zagrozil, da mu bo odvzel mesečno žepnino v višini 2000 dolarjev.
Hamburška celica Z srečanji z ljudmi v mošeji se je Jarrah pridružil hamburški celici, tajnemu celičnemu sistemu islamističnih teroristov, katerih člani so sčasoma zagrešili in načrtovali teroristične napade Al Kaide na Združene države Amerike 11. septembra 2001. Načrt za napad sta oblikovala Osama bin Laden in Khalid Sheikh Mohammed.
Vodja celice je bil Mohamed Atta, ki se je zaradi izobraževanja preselil v Hamburg, tako kot Jarrah ter člana Marvan al Šehi in Zakariya Essabar. Drugi člani so bili Ramzi bin al-Shibh, Abdelghani Mzoudi, Ahmed Taleb, Mamoun Darkazanli, Mohammed Haydar Zammar, Mounir el-Motassadeq, Naamen Meziche in Said Bahaji. Jarrahov najbližji prijatelj v skupini je bil bin al-Shibh. Bahaji in Zammar sta bila oba opisana kot tista, ki sta jih vse združila.
Konec leta 1999 se je celica odločila odpotovati v Čečenijo, da bi pomagala džihadističnim upornikom v boju proti ruskim silam v drugi čečenski vojni. Tik preden so odšli, pa sta jih Khalid al-Masri in Mohamedou Ould Slahi prepričala, naj raje odpotujejo v Afganistan. Jarrah je pred odhodom poklical Marcela K. Jarrah, Atta, al Šehi in bin al-Shibh so nato ločeno vstopili v Afganistan, da bi se srečali z voditelji Al Kaide, vključno z bin Ladnom. Naučili so jih, kako biti džihadistični teroristi, in so jim predstavili načrt za ugrabitev ameriških letal. Nekateri člani so se sčasoma tam srečali. Videoposnetek z časovnim žigom 8. januarja 2000 prikazuje Jarraha, Atto, al Šehija, bin al-Shibha in druge, kako opazujejo bin Ladna, kako govori v Al Kaidini bazi Tarnak Farms. Drug videoposnetek z časovnim žigom 18. januarja prikazuje Jarraha in Atto, kako podajata svoje zadnje oporoke in testamente ter razpravljata o nedoločenih listih papirja na tleh poleg sebe; pogovor ni slišen. Şengün ni povsem vedela za Jarrahovo potovanje, vendar je njegovi družini povedala, da se boji, da je odšel v Afganistan.
Načrtovanje napadov 11. septembra 2001
Vrnitev v Hamburg sličica|Hamburška celica je načrtovala napade 11. septembra v Attovem stanovanju na Marienstraße (Marien Street) v Hamburgu. Člani hamburške celice, ki so obiskali Afganistan, so se sčasoma vrnili v Hamburg, da bi začeli delati načrte za napade. Po vrnitvi je Jarrah Şengünu in njegovi družini pojasnil, da je preprosto selil svoje stvari iz Greifswalda v Hamburg. Celica je podrobnosti načrta izdelala v Attovem stanovanju, medtem ko so Bahaji, bin al-Shibh in Essabar živeli tam na različnih lokacijah. Vprašljivo je, ali je tam živel tudi Jarrah.