Velika severna vojnaTudi znana kot tretja nordijska vojna – tudi velika nordijska vojna – je bila vojna za prevlado na območju Baltskega morja v severni, srednji in vzhodni Evropi med leti 1700 in 1721.
Tri zaveznice, Rusko cesarstvo in dve osebni uniji Saška-Poljska in Danska-Norveška, so marca 1700 napadle Švedsko kraljestvo, ki mu je kraljeval osemnajstletni kralj Karl XII. Kljub neugodnemu izhodiščnemu položaju je švedski kralj sprva zmagoval, tako da mu je uspelo iz vojne izločiti Dansko-Norveško (1700) in Saško-Poljsko (1706). Ko pa se je leta 1708 odločil, da v še enem poslednjem pohodu premaga Rusijo, je v bitki pri Poltavi julija 1709 doživel uničujoč poraz, in z njim tudi preobrat vojne sreče.
Danska in Saška, spodbujeni ob porazu njunega nekdanjega nasprotnika, sta ponovno vstopili v vojno proti Švedski. Odtlej pa do konca vojne so zavezniki ohranili pobudo in Švede prisilili v obrambo. Šele ko je švedski kralj, nerazumno obseden z vojno, jeseni 1718 padel med obleganjem Frederikshalda na Norveškem, se je vojna, v kateri Švedska ni imela več kakršnegakoli upanja na zmago, lahko končala. Pogoji mirovnih pogodb iz Stockholma, Frederiksborga in Nystada so pomenili konec Švedske kot evropske velesile in sočasni vzpon Petra I. ter leta 1721 ustanovljenega ruskega cesarstva.
Predzgodovina
Vzpon švedske velesile Pehanje za Dominium maris Baltici, torej vladavino nad območjem Baltskega morja, je bilo povod za številne oborožene spopade med že pred veliko nordijsko vojno. Vzroki zanjo so bili raznoliki. V številnih vojnah proti danskemu kraljestvu (sedem vojn) in Poljsko-Litvi (pet vojn) ter ruskemu carstvu (štiri vojne) in v vojnah proti Brandenburgu in Prusiji je Švedska bila večinoma zmagovita, uspela je si priboriti premoč na območju Baltskega morja in jo od leta 1660 dalje braniti.
Švedska je kot garant Vestfalskega miru uradno postala evropska velesila leta 1648, potem ko je ruskemu cesarstvu že leta 1617 s premirjem v Stolbovu zaprla dostop do Baltskega morja. Vendar je novi, v tridesetletni vojni pridobljeni položaj Švedske evropske velesile stal na šibkih nogah. Švedsko matično področje (v bistvu današnja Švedska in Finska) je imelo razmeroma malo prebivalstva s komaj dva milijona prebivalcev in s tem le kako petino, če ne samo desetino prebivalcev drugih držav Baltskega morja (med drugimi Sveto rimsko cesarstvo, Poljska-Litva ali Rusija). Ožja Švedska je imelo ozko gospodarsko osnovo. Velika moč Švedske je v veliki meri temeljila na izjemni moči njene vojske. Za njihovo financiranje se je Švedska močno zanašala na vire dohodka, kot so bile na primer pristaniške carine velikih baltskih pristanišč, kot so Riga (največje mesto v švedskem Baltiku), Wismar ali Stettin (v švedski Pomeraniji), pa tudi rečne carine na rekah Elbi in Weser. Wolfgang Froese: Geschichte der Ostsee, Casimir Katz Verlag, 2. Auflage 2008, S. 289.
Druga nordijska vojna se je začela leta 1655 in končala s premirjem v Olivi leta 1660. V tej vojni je Karl X Gustav prisilil poljskega kralja Ivana II. Kazimirja, pravnuka švedskega kralja Gustava I. in zadnjega živega člana dinastije Vasa, da se odpove švedskemu prestolu, Dansko pa, da se odreče neomejeni oblasti nad ožino Sund. Tako kot v tridesetletni vojni je tudi v naslednjih letih Francija Švedsko zunanjepolitično podpirala in ji s podporami pomagala ohranila svojo posest. Švedska in Francija sta bili privilegirani zaveznici že od tridesetletne vojne dalje, čeprav sta državi dejansko pripadali različnim konfesijam. Razlog za dobre odnose med državama je bil, da njune vplivne cone nikjer niso trčile druga na drugo. in: recensio.net
Še posebej Švedska se je morala bati povojnih razmer, ker že med mirovnimi pogajanji skorajda ni bilo mogoče prezreti revizionističnih teženj sosed Danske, Brandenburga, Poljske in Rusije, ki jih je prizadelo širjenje Švedske. Zapuščina vojaškega obdobja in vzpon v velesilo sta v obdobju miru po letu 1660 pomenila breme: za naloge zunanjepolitične zaščite, ki je zahtevala obsežno vojaščino v lastni državi, je Švedska s svojimi tedanjimi strukturami še vedno bila v zelo neugodnem položaju. Po porazu proti Brandenburgu in Prusiji leta 1675 v bitki pri Fehrbellinu je vprašljivi položaj Švedske postala jasen tudi tujiini. Iz tega razloga je Karel XI. leta 1680 sklical parlament Začele so se pomembne reforme v državi in vojski: s pomočjo kmetov, državljanov, častnikov in nižjega plemstva je plemstvo bilo prisiljeno vrniti nekdanja posestva krone, parlament je bil degradiran v posvetovalno telo kralja, kralj je prevzel zakonodajo in zunanjo politiko, ki je bila dotlej bila v rokah parlamenta. Kralj je postal absolutni samodržec. Po političnih reformah se je Karel XI. lotil obsežne in nujno potrebne reorganizacije vojske. Svojemu sinu in nasledniku Karlu XII. je Karl XI. 1697 zapustil reformirano absolutistično državo, velesilo z reorganizirano in učinkovito vojsko.
Nastanek trojnega zavezništva Ena od nalog švedske diplomacije je bila obdržati nadzor nad Dansko in Poljsko s pogodbenimi pozavarovanji z Rusijo, tako da Švedska izogne obkrožanju. V naslednjem obdobju diplomacija Bengta Oxenstierne te nevarnosti ni mogla več preprečiti. Günter Barudio: Weltgeschichte – Das Zeitalter des Absolutismus und der Aufklärung 1648–1779, Weltbildverlag, 1998, S. 64. levo|sličica| Širjenje švedske kraljevine v Evropi zgodnjega novega veka (1560-1815) Konec 17. stoletja so se v severovzhodni Evropi pojavile naslednje prelomnice: Danska se je s položaja prevladujoče države v Skandinaviji skrčila v srednje močno silo z omejenim vplivom; zavedala se je, da je njen nadzor nad preostalimi dostopi v Baltik ogrožen. Čeprav so bile carine na tuje ladje glavni vir dohodka za kraljestvo, je bila nevarnost vmešavanja od zunaj ves čas prisotna. Sporno vprašanje med Dansko in Švedsko je bilo vprašanje Gottorfovih deležev v vojvodini Holstein in predvsem v vojvodini Schleswig. Leta 1544 so vojvodini razdelili na delež kralja, delež hiše Gottorf in delež pod skupno upravo.. Holstein je ostal cesarski, Schleswig pa je postal danski fevd. Ob premirju v Roskilde 1658 so deleže Gottorfov, zaveznikov Švedske, v vojvodini Schleswig odvezali od danske fevdalne odvisnosti. Danska zunanja politika, ki jo je z dveh strani ogrožala zveza Gottorfov s Švedi, je odstopljena ozemlja skušala ponovno priključiti. Neodvisnost podvojvodine Schleswig-Holstein-Gottorf je zagotavljala edinole švedska vlada, ki je računala na to, da bo v primeru vojne proti Danski imela strateški razlog za pohode in napade svojih čet na dansko celino.Darstellung nach: Eckardt Opitz: Vielerlei Ursachen, eindeutige Ergebnisse – Das Ringen um die Vormacht im Ostseeraum im Großen Nordischen Krieg 1700–1721. In: Bernd Wegner in Verbindung mit Ernst Willi Hansen, Kerstin Rehwinkel und Matthias Reiss (Hrsg.): Wie Kriege entstehen. Zum historischen Hintergrund von Staatenkonflikten. Paderborn 2000, S. 89–107, hier: S. 90–94. Druga sporna točka med Dansko in Švedsko so bile pokrajine Schonen (Skåne), Blekinge in Halland, ki so bile v preteklosti osrednji deli danske države, Švedski pa so pripadle z Roskildskim mirom leta 1658. V teh novo osvojenih provincah je Švedska strogo zatrla vsa prizadevanja v dobro Danske. Spor o pripadnosti Skåne je že leta 1675 pripeljal Dansko do konec koncev neuspešnega vstopa v nordijsko vojno med 1674 in 1679.
V Rusiji se je car Peter I. (1672–1725) začel svojo državo odpirati proti zahodni Evropi. Pogoj za uspeh je po njegovem prepričanju bil neoviran dostop na morja sveta. V Baltiku je Švedska obvladovala pristope v Vzhodno morje in k ustjem rek Neve in Narve. Črno morje je obdano s celino ponujalo le omejen dostop na morja, saj so Osmanski Turki nadzorovali Bospor. Rusija je lahko trgovala z ostalo Evropo po morju samo prek pristanišča Arhangelsk v Severnem oceanu. Čeprav je lahko nudila rudo, krzno in surovine, Rusija brez ustreznega dostopa do morij ni mogla uspešno trgovati z Zahodom.Darstellung nach: Eckardt Opitz: Vielerlei Ursachen, eindeutige Ergebnisse – Das Ringen um die Vormacht im Ostseeraum im Großen Nordischen Krieg 1700–1721. In: Bernd Wegner in Verbindung mit Ernst Willi Hansen, Kerstin Rehwinkel und Matthias Reiss (Hrsg.): Wie Kriege entstehen. Zum historischen Hintergrund von Staatenkonflikten. Paderborn 2000, S. 89–107, hier: S. 90–94.
Volilni knez Friedrich August Saški (1670–1733) je bil leta 1697 kot Avgust II izvoljen za poljskega kralja (in s tem tudi za vladarja Litve, glej Saška-Poljska). Ker je plemstvo imelo močan vpliv, si je Avgust II prizadeval pridobiti njih spoštovanje, premakniti razmerje moči v svojo korist in kraljestvo spremeniti v dedno monarhijo. Svetoval mu je Johann Reinhold von Patkul (1660–1707), ki je pobegnil iz švedske Livonije. Bil je mnenja, da mu bo ponovna osvojitev nekoč poljskemu Avgustu pomagala do prestiža. Livonsko plemstvo bi to potezo pozdravilo in se uprlo švedski oblasti.Darstellung nach: Eckardt Opitz: Vielerlei Ursachen, eindeutige Ergebnisse – Das Ringen um die Vormacht im Ostseeraum im Großen Nordischen Krieg 1700–1721. In: Bernd Wegner in Verbindung mit Ernst Willi Hansen, Kerstin Rehwinkel und Matthias Reiss (Hrsg.): Wie Kriege entstehen. Zum historischen Hintergrund von Staatenkonflikten. Paderborn 2000, S. 89–107, hier: S. 90–94. Pod kraljem Karlom XI. (1655–1697) je prišlo do tako imenovanih redukcij, s katerimi so dele zemljišč v lasti plemstva prepisali na krono. Ta praksa je zlasti v Livoniji naletela na odpor baltskega nemškega plemstva, tako da so njeni voditelji zaradi tega iskali tujo pomoč. Med tremi možnimi nasprotniki Švedske je kmalu po ustoličenju komaj 15-letnega Karla XII. (1682–1718) prišlo do zavezništvo. Mladi kralj je že v prvem letu vladavine svojega tasta Friedricha IV. (1671–1702), vojvodo Schleswig-Holstein-Gottorf, postavil za vrhovnega poveljnika vseh švedskih čet v Nemčiji in mu dal nalogo, da izboljša obrambo podvojvodine Gottorf. Te očitno vojaške priprave so dale povod za prva zavezniške pogovore med Saško-Poljsko in Rusijo junija 1698.Eckardt Opitz: Vielerlei Ursachen, eindeutige Ergebnisse – Das Ringen um die Vormacht im Ostseeraum im Großen Nordischen Krieg 1700–1721. In: Bernd Wegner in Verbindung mit Ernst Willi Hansen, Kerstin Rehwinkel und Matthias Reiss (Hrsg.): Wie Kriege entstehen. Zum historischen Hintergrund von Staatenkonflikten. Paderborn 2000, S. 89–107, hier: S. 94 f. Avgusta 1698 sta se v Rawi sestala car Peter I. in kralj Avgust II in sklenila skupaj napasti Švedsko.Georg Piltz: August der Starke – Träume und Taten eines deutschen Fürsten. Verlag Neues Leben, Berlin (Ost) 1986, S. 80. Na pobudo Patkula je končno prišlo 11. novembra jul. / 21. novembra greg. 1699 na srečanju v Preobraženskem do formalnega dogovora o zavezništvu med Saško-Poljsko in Rusijo. 12. novembra jul. / 3. decembra greg. je bil sklenjen še en sporazum, tokrat med carjem Petrom I. in kraljem Friedrichom IV Danske (1671-1730) Danska je sklenila obrambno zavezništvo s Saško marca 1698. Nobena od teh pogodb ni izrecno omenjala Švedske kot cilja teh sporazumov. Pogodbene stranke so zgolj obvezale, da bodo zagotovile pomoč v primeru napada ali v primeru, da trgovino ene od podpisnic ovira tretja država. Poleg tega je dal car Peter vstaviti klavzule, po katerih je bil na določbe pogodb vezan šele po mirovnem sporazumu med Rusijo in Osmanskim cesarstvom (→ rusko-turška vojna (1686–1700).Werner Scheck: Geschichte Russlands. München 1977, S. 188.
Obramba Švedske pred napadi zaveznikov (1700)
Saški in danski napadi sličica| Saške čete bombardirajo grad litvanski Kokenhusen (jesen 1700); sodobni tisk