thumb|right|350px|Zemljevid Rimske Dakije s Kostoboki na severu
Kostoboki (latinsko Costoboci, Costobocae, Castabocae, Coisstoboci, starogrško Κοστωβῶκοι, Κοστουβῶκοι ali ΚοιστοβῶκοιFrazer 1898, str. 430.) so bili staroveško ljudstvo, ki je v Rimskem cesarstvu živelo med Karpati in Dnestrom. Med markomanskimi vojnami so leta 170 ali 171 n. št. napadli Rimsko cesarstvo, opustošili rimske balkanske province do osrednje Grčije, potem pa so jih Rimljani pregnali. Kmalu zatem so ozemlje osvojili in zasedli vandalski Hasdingi in Kostoboki so izginili iz ohranjenih zgodovinskih virov. Izjema je poznorimski pisec Amijan Marcelin, ki je o njih pisal okoli leta 400 n. št.
Ime Ime ljudstva se je pisalo in izgovarjalo na več načinov: latinsko Costoboci, Costobocae, Castaboci, Castabocae, Coisstoboci in starogrško Κοστωβῶκοι, Κοστουβῶκοι in Κοιστοβῶκοι.Russu 1969, str. 116.
Ion I. Russu meni, da je njihovo ime tračanska sestavljenka in pomeni "sijoči".Russu 1969, str. 98. prvi del imena, Cos-to-, izhaja iz praindoevropskega korena kʷek̂-, kʷōk̂-, "videti, pokazati", drugi del imena pa izhaja iz praindoevropskega korena bhā-, bhō-, "sijati", razširjenega s pripono -k-. Ivan Duridanov trdi, da je njihovo ime dačansko z neznano etimologijo.Duridanov 1995, str. 836.
Nekaj jezikoslovcev trdi, da ima ime Kostoboki keltsko etimologijo.Faliyeyev (2007) Entry: "Costoboci".
N.B. Georgiev meni, da vse etimologije temeljijo na indoevropskih besednih korenih.Georgiev 1977, str. 271. Ime Kostoboki bi v vseh jezikih, ki niso traški, npr. v iranskem ali keltskem jeziku, lahko pomenilo "sijoči", lahko pa bi imelo tudi druge korene, kot jih je predpostavil je Russu.
Ozemlje thumb|left|200px|Lončena posoda lipiške kulture iz 2. stoletja n. št., ki jo nekateri zgodovinarji povezujejo s Kostoboki; Arheološki muzej Krakova
Večina sodobnih poznavalcev umešča Kostoboke v severno ali severovzhodno Rimsko Dakijo.von Premerstein 1912, str. 146. Birley 2000, str. 165,167.Talbert 2000, zemljevid 22. Nekateri med njimi menijo, da je njihovo ime prvič omenjeno v Naravoslovju (Naturalis historia) Plinija starejšega, objavljenem leta 77 n. št. Omenjeni so kot sarmatsko ljudstvo z imenom Cotobacchi, naseljeni ob spodnjem Donu.Frazer 1898, str. 429-430.von Premerstein 1912, str. 145.Ormerod 1997, str. 259.Batty 2008, str. 374. Drugi zgodovinarji se s tem ne strinjajo in menijo, da so bili Cotobacchi posebno ljudstvo.Russu 1959, str. 346.Talbert 2000, str. 336, 1209.Talbert 2000, zemljevida 22, 84.
Amijan Marcelin, ki je pisal okoli leta 400 n. št., je umestil Kostoboke na ozemlje med Dnjestrom in Donavo,Den Boeft et al. 1995, str. 105. verjetno na severovzhod nekdanje rimske province Dakije.Den Boeft et al. 1995, str. 138.
Zdi se, da grški geograf Ptolemaj v svoji Geografiji, objavljeni med letoma 135 in 143 n. št.,Maenchen-Helfen Otto J. 1973, str. 448. omenja Kostoboke, naseljene v severozahodniFrazer 1898, str. 429. ali severovzhodni Dakiji. Nekateri zgodovinarji menijo, da so ljudstvo, ki ga Ptolemaj omenja kot Transmontanoi - ljudstvo na drugi strani gora, se pravi severno od Karpatov, prav dačanski Kostoboki.Opreanu 1994, str. 197.Schütte 1917, str. 100-101.
Materialna kultura thumb|right|300px| Arheološke kulture vzhodne Evrope v poznem 1. stoletju n. št.lipiška kultura je bila v severnem delu dačanskega kulturnega območjaShchukin 1989, str. 285.
Nekaj znanstvenikov povezuje Kostoboke z lipiško kulturo.Bichir 1980, str. 445.Shchukin 1989, str. 285, 306. Roger Batty, ki sicer nerad povezuje materialno kulturo z neko skupino ljudi, trdi, da je lipiška kultura pripadala ali podskupini Kostobokov ali neki populaciji, ki so ji vladali.Batty 2008, str. 375. Kultura se je razvila na ozemlju severno od Karpatov ob gornjem Dnestru in Prutu v poznem latenskem obdobju.
Nosilci kulture so bili stalno naseljeni. Ukvarjali so se s poljedelstvom, govedorejo, obdelavo železa in lončarstvom.Bichir 1980, str. 446. Njihova naselja niso bila utrjena. Hiše so bile podkletene, imele votline, ki so služile za shrambe, ognjišča, peči in peči za žganje keramike. Med najdbami je bilo veliko raznovrstne keramike, izdelane ročno ali na lončarskem vretenu, po obliki in okrasju podobne keramiki iz predrimske Dakije. Lončenina, najdena v severnih področjih lipiške kulture v gornjem bazenu Zolote Lype v Ukrajini, je bila podobna keramiki zarubinske kulture. Pokopališča so bila v bližini naselij. Pokojnike so večinoma upepeljevali, urne s pepelom pa so pokopavali v preproste grobove. Na pokopališčih so odkrili tudi več telesnih grobov.Mikołajczyk 1984, str. 62.
Imena thumb|desno|200px|Napis, odkrit v Rimu, posvečen Zii ali Ziaisi, ženi kostoboškega kralja PieporjaMuratori 1740, str. 1039.Dessau 1892, str. 191.
Nagrobni napis v latinskem jeziku, napisan v 2. stoletju n. št. in najden v Rimu, je bil posvečen Tiatovi hčerki Zii ali Ziaisi, ženi kostoboškega kralja Pieporja. Spomenik sta postavila Ziina vnuka Natopor in Digrisa.Petersen & Wachtel 1998, str. 161. Napis je prvi objavil italijanski učenjak Mariangelus Accursius v 16. stoletju, potem pa se je napis izgubil.
Napis D(is) M(anibus) ZIAI TIATI FIL(iae) DACAE. UXORI PIEPORI. REGIS COISSTOBOCENSIS NATOPORUS ET DRIGISA AVIAE CARISS(imae) B(ene) M(erenti) FECER(unt)
Prevod "Duhovom mrtvih. (Posvečeno) ZIA(IS), Dačanki, hčerki TIATa, ženi PIEPORja, kostoboškega kralja. NATOPOR in DRIGISA sta postavila (ta spomenik) svoji najdražji, zaslužni stari materi."
Analiza imen Drigisa je tračanskoTomaschek 1980b, str. 35. Detschew 1957, str. 157-158. ali dačansko ime.Alföldi 1944, str. 35,47-48. Georgiev 1983, str. 1212. Dana 2003, str. 174. Dana 2006, str. 119. Ime je različica imena Drigis(s)a, kot sta se imenovala rimski vojni veteran Avrelij Drigisa iz Spodnje Mezije in legionar Tit Avrelij Drigissa iz Gornje Mezije. Zloga -gisa in -gissa sta pogosta zaključna elementa dačanski imen. Natopor je tračanskoTomaschek 1980b, str. 27. Detschew 1957, str. 328. ali dačansko ime.Alföldi 1944, str. 36,48. Dana 2003, str. 178. Dana 2006, str. 118-119. Vojak Natopor je znan z več črepinj, najdenih na Mons Claudianus v vzhodnem Egiptu. Leta 127 je bila v Cezarejski Mavretaniji izdana rimska vojaška diploma dačanskemu vojaku in njegovima otrokoma, sinu Natoporju in hčerki Dukcidavi. Sinovo ime se konča s pripono –por, ki je pogost element tračanskih in dačanskih imen.Alföldi 1944, str. 36,49.Georgiev 1983, str. 1200.Dana 2003, str. 179-181. Dana 2006, str. 118. Na vojaški diplomi, izdani leta 127 v Spodnji Germaniji, se oče dačanskega vojaka imenuje Natusis. Prvi del njegovega imena je enak prvemu delu imena Natopor. Piepor je tračanskoTomaschek 1980b, str. 20. Detschew 1957, str. 366. ali dačansko ime. Ime se končuje z zlogom –por, ki je pogost v tračanskih in dačanskih imenih. Tiat je tračanskoTomaschek 1980b, str. 36.Detschew 1957, str. 503. ali dačansko ime.Alföldi 1944, str. 37, 50. Georgiev 1983, str. 1212. Dana 2003, str. 180. Ime se morda začne z zlogom thia-, značilnim za Dačane.Dana 2003, str. 179-180. Dana 2006, str. 109-110, 118. Ime Tiato je dokazano na fragmentu dipinta, najdenem v Maksimianonu, trdnjavi v vzhodnem Egiptu. Zia ali Ziais je tračanskoTomaschek 1980b, str. 40. Detschew 1957, str. 186. ali dačansko ime.Alföldi 1944, str. 37,51. Žensko ime Zia je dokazano v Spodnji Meziji.
Etnična in jezikovna pripadnost Etnična in jezikovna pripadnost Kostobokov je zaradi pomanjkanja dokazov nezanesljiva.Birley 2000, str. 165. Večina poznavalcev domneva, da so bili dačansko pleme, eno izmed med tako imenovanih "svobodnih Dačanov", ki niso bili podrejeni rimski oblasti.von Premerstein 1912, str. 147. Batty 2008, str. 22. Heather 2010, str. 131. Drugi znanstveniki domnevajo, da so bili Tračani, Sarmati,Frazer 1898, str. 535. Slovani, Müllenhoff 1887, str. 84–87. Germani,Musset 1994, str. 52, 59. Kelti ali Dačani s keltskimi predniki.Nandris 1976, str. 729.
thumb|right|300px| Zemljevid Rimskega cesarstva leta 125 s Kostoboki na vzhodu
Dokazi za omenjene hipoteze so povzeti v naslednjih komentarjih:
Dačani Imena: družinsko ime kostoboškega kralja Pieporja (2. stoletje) imajo nekateri jezikoslovci za ime dačanskega izvora. Besedo Dacpetoporiani na Peutengerjevi tabuli so nekateri poznavalci tolmačili kot "Daci Petoporiani", se pravi "Dačani kralja Petoporja".Detschew 1957, str. 365. Dana 2003, str. 179. Schütte trdi, da je Petopor istoveten s kostoboškim kraljem Pieporjem.Schütte 1917, str. 82. Arheologija: Kostoboki so se na osnovi njihovega geografskega položaja povezovali z lipiško kulturo.Shchukin 1989, str. 306.Macrea 1970, str. 1039.Bichir 1976, str. 161. To kulturo, zlasti slog keramike in pogrebni običaji, imajo nekateri zgodovinarji za dačansko,Kazanski, Sharov & Shchukin 2006, str. 20. Shchukin 1989, str. 280. zato štejejo Kostoboke za dačansko ljudstvo.Bichir 1976, str. 164. Etimologija imena Kostoboki. Schütte trdi, da se dačanski element imena, -boki (-bokoi), pojavlja tudi v imenih drugih dačanskih plemen, na primer v imenu Saboki (Sabokoi). Schütte 1917, str. 99. Roger Batty v nasprotju z njim trdi, da so povezave lipiške kulture s Kostoboki šibke, tudi zato, ker je kultura izginila v 1. stoletju, se pravi dolgo pred tem, ko so bili v 2. stoletju v zgodovinskih zapisih v Dakiji omenjeni Kostoboki.Batty (2008) 375.
Tračani Imena. Nekaj znanstvenikov trdi, da so imena Pieporja in njegovih vnukov tračanska. Arheologija. Po Jazdewskemu se je v zgodnjem rimskem obdobju ob Gornjem Dnjestru razvila lipiška kultura, ki kaže, da so bili Tračani pod močnim keltskim kulturnim vplivom ali so preprosto absorbirali keltske etnične komponente.Jazdewski 1948, str. 76. Dejstvo, da je bila kraljica Zia posebej omenjena kot Dačanka, lahko kaže, da Piepor in Kostoboki sami niso bili Dačani.
Kelti Za ime Kostoboki nekateri jezikoslovci menijo, da ima keltsko etimologijo. Zlasti prvi element imena, ki naj bi bil popačenka keltskga korena koto-, ki pomeni "star" ali "upognjen" (Kotini so bili vzhodnokeltsko pleme v isti karpatski regiji kot Kostoboki; Kotij je bil kralj keltskih Tavrinov v zahodnih Alpah; v enem od Plinijevih spisov so Kostoboki omenjeni kot Kotoboki). Faliyeyev meni, da je keltska razlaga sicer verjetna, vendar manj verjetna od "avtohtone". Faliyeyev (2007), vnos Costoboci. V obdobju od leta 400 do 200 pr. n. št. je bilo v Transilvaniji in Besarabiji veliko keltskin naselij, kar dokazuje velika koncentracijal latenskih pokopališč. Philips Atlas of the Celts, str. 69. Zdi se, da je Transilvanija postala keltska enklava ali celo kraljestvo.Batty 2009, str. 279. Ptolemaj omenja, da so v Transilvaniji tri plememena (od zahoda proti vzhodu): Tavriski, Anarti in Kostoboki.Ptolemy Geographia III.8.1. Za prvi dve na splošno velja, da sta keltskega porekla. Lipiška kultura ima veliko keltskih značilnosti.
Skito-Sarmati Po mnenju nekaj znanstvenikov Kostoboki sploh niso bili stalno naseljeni, ampak so bili polnomadska stepska skito-sarmatska kultura rejcev konj. To hipotezo je v prvi predlagal ugledni nemški klasični učenjak Theodor Mommsen v 19. stoletju.Mommsen 1996, str. 315.
Pleme z imenom Cotobacchi, v nekaterih rokopisih Cotoboci, ki je v Plinijevem Prirodopisu (Naturalis Historia) na seznamu sarmatskih plemen,Pliny NH VI.6. imajo nekateri znanstveniki za Kostoboke. Russu in nekaj drugih trdijo, da so bili Cotobacchi neko drugo ljudstvo, nepovezano s Kostoboki.Talbert 2000, str. 336,1209, zemkjevida 22, 84. Amijan Marcelin je okoli leta 400 n. št. zapisal, da so v pokrajinah severno od Pontskih (Črnomorskih) step nasejeni "evropski Alani, Kostoboki in številna skitska plemena".Amm. XXII.8.42. Nekateri znanstveniki sklepajo, da je imel v mislih vse stepe med Donavo in Donom, Kostoboke pa so prepoznali kot iransko stepsko nomadsko ljudstvo. Drugi menijo, da je bilo omenjeno ozemlje mnogo manjše in segalo samo od Donave do Dnestra.