Atešgah (iz perzijskega آتشگاه, Ātashgāh, azerbajdžansko Atəşgah), pogosto imenovan "Ognjeni tempelj v Bakuju", je gradu podoben tempelj v Surakaniju,"Ateshgahs and Zoroastrians in Azerbaijan: Good thoughts, good words, good deeds". Arhivirano iz izvirnika 29. oktobra 2013. Pridobljeno 20. julija 2012. predmestju Bakuja v Azerbajdžanu.
Iz perzijskih in indijskih napisov je razvidno, da je bil tempelj tako hindujski kot zoroastrski prostor za čaščenje. Ime Atešhag izhaja iz perzijske besede "Ātash" (آتش), ki pomeni "ogenj".M. Boyce. ĀTAŠ. Encyclopædia Iranica.
Peterokotni kompleks z dvoriščem, obdanim s celicami za menihe, in tetrapilnim oltarjem na sredini, je bil zgrajen v 17. in 18. stoletju. Zapuščen je bil v poznem 19. stoletju, verjetno zaradi upadanja števila indijskega prebivalstva na tem območju. Naravni večni ogenj je ugasnil leta 1969. Ogenj zdaj vzdržuje plin, ki se dovaja iz bližnjega mesta."Fire Temple of Baku (Atlas Obscura)".
Bakujski Atešgah je bil romarsko in filozofsko središče zoroastrijcev s severozahodnega dela Indijske podceline, ki so po znameniti "Veliki cesti", ki je več kot 2500 letUNESCO, Caravanserais along the Grand Trunk Road in Pakistan. povezovala Osrednjo Azijo in Indijsko podcelino, trgovali s kaspijskim območjem. Štirje sveti elementi njihovega verovanja so bili: ateši (ogenj), badi (zrak), abi (voda) in heki (zemlja). Tempelj je prenehal biti mesto čaščenja po letu 1883 z začetkom naftne industrije v Surakaniju. Kompleks je bil leta 1975 preurejen v muzej, ki ga vsako leto obišče okoli 15.000 obiskovalcev.
Ognjeni tempelj Atešgah je Gulnara Mehmandarova leta 1998 nominirala za uvrstitev na Unescov seznam svetovne dediščine.Surakhany, Atashgyakh (Fire - worshippers, temple - museum at Surakhany). Tempelj je bil 19. decembra 2007 z ukazom azerbajdžanskega predsednika razglašen za državni zgodovinsko-arhitekturni rezervat.Распоряжение Президента Азербайджанской Республики «Об объявлении территории Храма Атешгях в Сураханском районе города Баку Азербайджанской Республики Государственным историко-архитектурным заповедником „Храм Атешгях“» (rusko).
Etimologija Perzijsko krajevno ime Atešgah (azerbajdžanska izgovarjava Atešgah, ruska izgovarjava Atašgjah) dobesedno pomeni "dom ognja". Izhaja iz perzijskega izraza ateš (آتش), ki pomeni "ogenj". V azrebajdžanskem jeziku je sposojenka. Etimološko je povezana z vedskim अथर्वन् atharvan. Gah (گاہ) izhaja iz srednjeperzijskega jezika in pomeni "prestol" ali "postelja" in je identičen s sanskrtskim gṛha गृह, ki pomeni "hiša". Izraz se je vsakdanji rabi pretvoril v gah.
Ime Atešgah se nanaša na dejstvo, da je tempelj stal na vrhu izčrpanega polja zemeljskega plina, ki je nekoč izhajal iz sedmih naravnih odprtin v tleh in se občasno spontano vžgal. Kompleks zdaj napaja plin iz Bakuja. Ogenj se prižge samo občasno za zadovoljsto obiskovalcev.
Surakani, ime mesta, kjer se nahaja Atešgah, verjetno pomeni "območje lukenj" (سراخ, perzijsko "luknja"), lahko pa bi bil povezan tudi z ognjenim sijem, ker perzijska beseda سرخ/sorkh/surkh pomeni "rdeče". Zgodovinsko alternativno ime za Azerbajdžan kot celoto je bilo Odlar Yurdu, kar pomeni "dežela požarov".Jonathan Lorie, Amy Sohanpaul, James Innes Williams (2006). The Traveler's Handbook: The Insider's Guide to World Travel. Globe Pequot. ISBN 0-7627-4090-6. Sanskrtska etimologija imena Surakani je "rudnik bogov". Beseda je sestavljena iz izraza sura, ki pomeni "bogovi", in je nasrotna besedo asura, ki pomeni "demoni".
Surakani v tatščini, surakanskem jeziku, tesno povezanim s perzijkim, pomeni "luknja z izvirom".
Zgodovina
Surakani se nahaja na polotoku Apšeron, ki slovi po tem, da se tam iz zemlje cedi nafta. Na naftnih poljih nenehno gorijo ognji, tako kot na gori Janardag. Napajajo jih hlapi naravnih ogljikovodikov, ki izparevajo iz kamnine.
Sarah Ašurbejli meni, da je beseda Atš popačenka besede Ateš ("ogenj"), Atši-Baguan pa pomeni "baguanski ognji", se pravi "bakujski ognji". Beseda Baguan izhaja iz besede Baga, ki v stari perzijščini pomeni "bog".С. Ашурбейли. «История города Баку: период средневековья». Изд. Абилов, Зейналов и братья, 2006. Enak pomen ima sanskrtska beseda Bhaga, भग.
Nemški popotnik Engelbert Kaempfer, ki je Surakani obiskal leta 1683, omenja "sedem lukenj z večnim ognjem".Amoenitatum exoticarum politico-physico-medicarum fasciculi v, quibus continentur variae relationes, observationes & descriptiones rerum Persicarum & ulterioris Asiae, multâ attentione, in peregrinationibus per universum Orientum, collecta, ab auctore Engelberto Kaempfero. Lemgoviae, Typis & impensis H.W. Meyeri, 1712.
Estakhri (10. stoletje) je omenil, da nedaleš od Bakuja, se pravi na polotoku Apšeron, živijo častilci ognja.Abu Ishaq Ibrahim ibn Muhammad al-Farisi al Istakhri. Ketāb al-masālek wa’l-mamālek. Njegov zapis je potrdil Movses Dashuranci v njegovi omembi province Bhagavan ("božja polja" oziroma "bogovi ognja"). Movses Dasxuranci. History of the Caucasian Albanians. Angleški prevod C.J.F. Dowsett. London, 1961. V 18. stoletju se Atešgah obiskali zoroastrijanci. Perzijski napis nad vhodno odprtino v eno od meniških celic govori o obisku zoroastrijancev iz Isfahana:
Napis v perzijskem jeziku:
آتشی صف کشیده همچون دک
جیی بِوانی رسیده تا بادک
سال نو نُزل مبارک باد گفت
خانۀ شد رو سنامد (؟) سنة ۱۱۵٨
Transliteracija perzijskega napisa:
ātaši saf kešide hamčon dak jey bovāni reside tā bādak sāl-e nav-e nozl mobārak bād goft xāne šod ru *sombole sane-ye hazār-o-sad-o-panjāh-o-haštom
Prevod:Нейматова М. С.Корпус эпиграфических памятников Азербайджана, т. I, Баку, Елм, 1991
Ognji stojijo v vrsti. Isfahani Bovani je prišel v Badak [Baku]. V blagoslovu za obilno novo leto je rekel: Hiša je bila zgrajena v mesecu ušesa leta 1158.
Leto 1158 ustreza letu 1745 n. št. Bovan (sodobni Bovanat) je vas pri Isfahanu. Beseda Badak je pomanjševalnica besede Bad-Kubeh, kot se je imenoval Baku v virih iz 17. in 18. stoletja (Bad-e Kube). Po zoroastrskem koledarju je bilo novo leto leta 1745 n. št. v mesecu avgustu.
Zanimive informacije o zoroastrstvu v Bakuju nacaja D. Shapira v delu Karait iz Wolhynije se sreča z zoroastrijancem iz Bakuja.Dan Shapira. "A Karaite from Wolhynia Meets a Zoroastrian from Baku". V Iran and the Caucasus, 5 (1, 2001): 105-106.
Avraham Firkowicz, karaitski zbiralec starodavnih rokopisov, je pisal o svojem srečanju v Darbandu leta 1840 s častilcem ognja iz Bakuja. Firkowicz ga je vprašal: "Zakaj častiš ogenj?" Častilec ognja mu je odgovoril, da ne časti ognja, temveč "Stvarnika, ki ga simbolizira ogenj".
Zgradba thumb|250px|Obred guebre v atešgaškem templju
Nekateri strokovnjaki domnevajo, da je bil Atešgah starodavno zoroastrsko svetišče, ki so ga porušili med napadi islamskih vojsk med muslimanskim osvajanjem Perzije in sosednjih regij.Ervad Shams-Ul-Ulama Jivanji Jamshedji Modi. Prevod v angleščino Soli Dastur (1926). My Travels Outside Bombay: Iran, Azerbaijan, Baku. Trdijo tudi, da so po zgodovinskih virih pred gradnjo hindujskega ognjenega templja (Atešgah) v Surakaniju konec 17. stoletja na tem mestu častili ogenj tudi tamkajšnji prebivalci zaradi "sedmih lukenj z gorečimi plameni".Alakbarov, Farid (2003), "Observations from the Ancients". Azerbaijan International, 11 (2).
Ogenj se v hinduizmu in zoroastrstvu kot agni oziroma atarMinocher K. Spencer (2002). Religion in life. Indian Publishers Distributors. ISBN 9788173412400.Maneck Fardunji Kanga, Nārāyanaśarmā Sonaṭakke (1978). Avestā: Vendidād and fragments. Vaidika Samśodhana Maṇḍala. šteje za svetega, zato se je razpravljalo o tem, ali je bil Atešgah prvotno hindujsko ali zoroastrsko svetišče. Trizob na vrhu zgradbe je običajno izrazito hindujski sveti simbol in je kot trišula običajno nameščen na hindujskih templjih.Leza Lowitz, Reema Datta (2004). Sacred Sanskrit Words: For Yoga, Chant, And Meditation. Stone Bridge Press. ISBN 1-880656-87-6. Zoroastrski učenjaki so imeli trizob za dovolj tehten razlog, da so Atašgah šteli za hindujsko svetišče.Hormusji Dhunjishaw Darukhanawala (1939). Parsi Lustre on Indian Soil. G. Claridge. V azerbajdžanski razlagi zgodovine Bakuja, ki svetišče imenuje "hindujski tempelj", se trizob šteje za simbol "dobrih misli, dobrih besed in dobrih dejanj",Baku - Chapters of History - Azerbaijan - Part I. 2008. čeprav kot tak ni povezan z zoroastrstvom.
Eden od zgodnjih evropskih komentatorjev Jonas Hanway je zoroastrijce, sike in hindujce po njihovih verskih prepričanjih združil v eno skupino: "Ta verovanja z nekaj spremembami še vedno ohranjajo nekateri potomci starih Indijcev in Perzijcev, ki jih imenujejo geberji ali gauri in so zelo vneti pri ohranjanju religije svojih prednikov, zlasti v zvezi s čaščenjem ognja".Jonas Hanway (1753). An Historical Account of the British Trade Over the Caspian Sea. Sold by Mr. Dodsley. Geber je perzijski naziv za zoroastrijca, medtem ko so gauri hindujska duhovniška kasta. Kasnejši učenjak A.V. Williams Jackson je skupino ločil in izjavil, da so "značilnosti, ki jih omenja Hanway, izrazito indijske in ne zoroastrske". Njegovo mnenje temelji na oblačilih častilcev, tilakah, njihovi strogo vegetarijanski prehrani in čaščenju krav, čeprav hkrati dopušča možnost, da je bilo v svetišču poleg velikih skupin hindujcev in sikov "morda prisotnih tudi nekaj gabrov", se pravi zoroastrijcev ali Perzijcev.Abraham Valentine Williams Jackson (1911). From Constantinople to the home of Omar Khayyam: travels in Transcaucasia and northern Persia for historic and literary research. The Macmillan company.
Lokalno indijsko prebivalstvo in romarji thumb|250px|Gravura templja
V poznem srednjem veku so bile po celi Srednji Aziji številne indijske skupnosti.Stephen Frederic Dale (2002). Indian Merchants and Eurasian Trade, 1600-1750. Cambridge University Press. ISBN 0-521-52597-7.Scott Cameron Levi (2002). The Indian diaspora in Central Asia and its trade, 1550-1900. BRILL. ISBN 90-04-12320-2. V Bakuju so indijski trgovci iz Mutana v Pandžabu obvladovali večino trgovanja, indijski obrtniki pa so opravljali večino tesarskih del v ladjedelnicah ob Kaspijskem jezeru. Nekaj komentatorjev je teoretiziralo, da je prav lokalna indijska skupnost zgradila ali obnovila tempelj Atešgah.George Forster (1798). A journey from Bengal to England: through the northern part of India, Kashmire, Afghanistan, and Persia, and into Russia, by the Caspian-Sea. R. Faulder.
Ko so evropski akademiki in raziskovalci začeli prihajati v Srednjo Azijo in na Indijsko podcelino, so dokumentirali srečanja z več deset Hindujci v samem svetišču in sikovskimi romarji na poti med severno Indijo in Bakujem.James Justinian Morier (1818). A Second Journey through Persia, Armenia, and Asia Minor, to Constantinople, between the Years 1810 and 1816, A. Strahan.United States Bureau of Foreign Commerce (1887). Reports from the consuls of the United States. 1887. United States Government.
Karl Eduard von Eichwald v svojem Potovanju po Kavlazu (Reise in den Caucasus, Stuttgart, 1834) citira potopis Samuela Gottlieba Gmelina Potovanje po Rusiji (1771), v katerem Gmelin pravi, da je opazoval asketske jogije med njihovo molitvijo. Geolog Eichwald sam omenja, da je opazil čaščenje Rame, Krišne, Hanumana in Agnija.Karl Eduard von Eichwald (1834). Reise in den Caucasus. Stuttgart.
Leta 1784 je George Forster iz Bengalske civilne službe opisal kvadratno zgradbo, dolgo okoli 30 metrov, obdano z nizkim obzidjem in veliko sobami ob njem. V vsaki sobi je iz lijaka, "zgrajenega v obliki hindujskega oltarja", gorel majhen plamen. Ogenj je služil za bogoslužje, kuhanje in ogrevanje in so ga redno ugašali:"Various Zoroastrian Fire-temples". Arhivirano iz izvirnika 30. aprila 2006. Pridobljeno 29. junija 2013.