Bernardo di Matteo del Borra Gamberelli (1409 Settignano - 1464 Firence), bolj znan kot Bernardo Rossellino, je bil italijanski kipar in arhitekt, starejši brat kiparja Antonia Rossellina. Kot pripadnik druge generacije renesančnih umetnikov je pomagal pri nadaljnji opredelitvi in popularizaciji revolucije v umetniškem pristopu, ki je zaznamoval novo dobo.
Življenjepis Bernardo Rossellino se je rodil v družini kmetov in lastnikov kamnolomov v gorski vasici Settignano s pogledom na dolino reke Arno in mesto Firence.The following review of Bernardo Rossellino's life and career is largely based upon the Rossellino entries of Charles R. Mack in the St. James Press International Dictionary of Art and Artists, 1990, vol. I, 105, vol. II, 724-25; in the St. James Press International Dictionary of Architects and Architecture, 1993, vol. I, 749-52, vol. II, 549-551; in An Encyclopedia of the History of Classical Archaeology, 1996, 964 Njegov stric Jacopo di Domenico di Luca del Borra Gamberelli mu je morda dal prve lekcije iz kamnoseštva. Do leta 1420 je bil Bernardo zagotovo v Firencah in vajenec pri enem izmed bolj znanih kiparjev tega mesta, morda Nanni di Bartolo, imenovanem il Rosso (rdečelasec). Takšna zveza bi lahko pojasnila vzdevek Rossellino (majhen rdečelasec), ki ga je Bernardo dobil in je veljal za njegove brate Antonia, Domenica in Giovannija. Zanimivo je, da ni nobenega zapisa o Bernardovem vstopu v Firenški ceh kamnosekov in lesarjev, čeprav je postal mojster, obstajajo podatki le za njegove brate.
Bernardo se je bolj kot od enega samega mojstra učil iz eksperimentalnega ozračja, ki je v 1420-ih preplavilo Firence. Zdi se, da so ga očarali pristopi 'novega vala', ki so jih v praksi uresničili Brunelleschi, Donatello, Ghiberti in Masaccio. Bernardo Rossellino je morda bolj zvesto kot njihovi drugi privrženci sprejel klasično oživitev v kiparstvu in arhitekturi ter se zanj držal. Proslavljen zaradi svoje skulpture (grobnica Leonardo Bruni, skupina Empoli Marijinega oznanjenja), se je še posebej odlikoval s svojo naraščajočo vlogo arhitekta, dosegel trajno slavo zaradi opravljenega ali načrtovanega dela v Rimu za papeža Nikolaja V. in zlasti za obnovo cerkve v Pienzi za papeža Pija II. Del njegovega umetniškega pomena so bile tudi njegove podjetniške sposobnosti, ki so mu omogočile, da je sestavil veliko in zelo uspešno delavnico, ki je prevladovala na kamnoseškem področju v Firencah v 1450-ih in 1460-ih..
Leta 1433 je Bernardo zapisan kot prebivalec v Arezzu, zaposlen pri Fraternita di Santa Maria della Misericordia za dokončanje fasade sedeža Misericordie. Njegova prva zaposlitev je predstavljala precejšen izziv. Spodnja etaža te palače je bila dokončana pol stoletja prej v takrat priljubljenem gotskem slogu. Tako je bil problem, s katerim se je soočil Bernardo, podoben tistemu, s katerim se je Alberti srečal četrt stoletja pozneje, ko so ga prosili za dokončanje fasade Santa Maria Novella. Bernardova rešitev za nedokončano drugega nadstropja je bila zasnova treh travej, ki so v osrednji uporabili tipično gotski okvir z mešanimi elementi, obdan s klasičnimi parnimi pilastri in edikulami, katerih značilnosti so bile povzete iz najbolj naprednih razpoložljivih virov. V gotskem okviru tega drugega nadstropja je relief Marija usmiljenja, zaščitnica Arezza, ki je svoj plašč razprostirala po državljanstvu skupnosti. Ob njej sta klečeča svetnika Lavrencij in Persentin. Bernardo je končno plačilo za projekt prejel junija 1435, posebej za dve samostoječi figuri svetih Gregorja in Donata, ki zasedata edikuli na obeh straneh reliefa Misericordia. Rossellinova rešitev za fasado palače Arezzo je v spretni, čeprav nekoliko nerodni kombinaciji združila gotske in renesančne elemente, katerih cilj je bil doseči renesančni cilj enotne harmonije. V tem začetnem prizadevanju za kiparstvo in arhitekturo je tudi jasno pokazal genija za ustvarjalno eklektiko, ki je postala glavna značilnost 'manire Rossellino'.
Bernardo Rossellino se je leta 1436 vrnil v Firence, da bi ustanovil lastno delavnico in se pridružil posadki kamnosekov, ki so že delali pri gradnji križnega hodnika Aranci v Badia Fiorentina. Plačilne evidence, podprte s slogovnimi dokazi, kažejo, da so njegovi glavni prispevki (1436–38) za ta projekt vključevali lep kamniti okvir vrat in nenavadno križno okno, ki sta danes prepoznavna. Možno je tudi, da je predlagal dodajanje pilastrskih trakov, ki delijo površine lož dvonadstropnega dvorišča v sistematično mrežo. Dokumenti kažejo, da je Bernardo prevzel odločilno vlogo v primestnem samostanu Santa Maria alle Campora, katerega križni hodnik (1436) izziva Michelozza v San Marcu kot prvo takšno zgradbo, postavljeno v skladu z renesančno estetiko. Leta 1444 je prejel naročilo za oblikovanje dveh oltarnih figur za oratorij Oznanjenja v cerkvi sv. Štefana v Empoliju. V teh dveh upodobitvah Device Marije in nadangela Gabriela najdemo nadaljnji razvoj umetnikovega dekorativno gracioznega in klasičnega sloga ter prepoznavnost kiparskih slogov Donatella, Ghibertija in Michelozza.
Čeprav bi zaloge trgovine Rossellinu predstavljale oskrbo z gradbenim materialom in preproste naloge kamnoseštva, je bilo v 1440-ih še posebej pomembnih več projektov, ki so združevali kiparske in arhitekturne značilnosti. Eden, ki so ga izvedli v Palazzo Pubblico v Sieni, ga je pozval, naj oblikuje velik vhod v Sala del Concistoro. Ta bogato okrašen in graciozno klasičen okvir vrat je nedvomno najboljši primer te vrste, narejen v prvi polovici 15. stoletja in je zagotovo eden najlepše elegantnih v celotni renesansi. Drug projekt je bila obzidna grobnica slavoloka, postavljena v firenški cerkvi Santa Croce za zgodovinarja in humanista Leonarda Brunija (umrl leta 1944), ki je služboval kot državni kancler v Firencah. Za grobnico ni ohranjena nobena dokumentacija, toda dva vira iz začetka 16. stoletja Bernardu Rossellinu pripisujeta projekt in njegovo avtorstvo je na splošno sprejeto. Tam pa se je razpravljalo o datiranju grobnice, nekateri podpirajo datum v poznih 1440-ih, drugi pa verjamejo, da Bernardo ni mogel zamisliti njegovega klasičnega značaja pred bivanjem v Rimu, raje datum po letu 1455. Tam vendar v svoji zasnovi ni ničesar, kar bi preprečevalo zgodnejše datiranje. Dejansko se zdi, da je Brunijeva grobnica logično nadaljevanje klasičnega načina, ki ga je Bernardo pred tem prikazal v svoji zasnovi vratnega okvira Concistoro v Sieni. Skladno s tem je grobnico najbolje datirati v leta 1446–48. Brunijeva grobnica Bernarda Rossellina je bila sestavljena iz plitke stenske niše, uokvirjene s pilastri in polkrožnim lokom na vrhu. Učinek kaže na slavolok, ki vodi tako do nesmrtne slave, ki jo je želel humanistični učenjak, kot do duhovne rešitve, ki jo išče pobožni kristjan. Brunijev sarkofag je postavljen v nišo, ta pa podpira brokatno ogrnjeno steno, na kater počiva Bernardov portretni lik državnika. Tondo, ki vsebuje Marijo in otroka ob boku angel, se pojavi v loku nad odprtino, medtem ko se dva velika angelska putta z Brunijevim grbom povzpneta na arhivolt. Bernardo se je pri zasnovi grobnice oprl na različne vire, vključno z obzidnimi grobnicami iz 14. stoletja v Rimu, ki so jih opravili člani tako imenovane šole Cosmati, in nedavno izvedeno grobnico Baldassare Coscia (protipapež Janez XXIII.) Donatella in grobnica Brancacci, Michelozza. Kar ločuje Brunijevo grobnico in jo postavlja kot 'standard', na katerem je temeljilo toliko kasnejših renesančnih grobnic (vključno s Carlom Marsupinijem, ki ga je nekaj let kasneje za Santa Croce izdelal Bernardov verjeten učenec Desiderio da Settignano), je bil njen smisel enotnosti.
Po vsaki oceni ti dve deli (portal v Sieni in Brunijeva grobnica) izstopata kot vrhunca v razvoju renesančnega sloga. Že pred potovanjem v Rim v 1450-ih in stikom z Albertijem je Bernardo temeljito spoštoval naravo antične oživitve, ki je bila tako temeljna za renesančno gibanje. Njegovo razumevanje bistvenih elementov antike je razvidno tudi iz najboljšega arhitekturnega dosežka Bernardovih zgodnjih let, križnega hodnika Spinelli v Santa Croce v Firencah (1448–51). Ni nobenega dokumenta, ki bi Bernarda povezal s tem projektom, vendar je vstopni portal očitno poenostavljena različica njegovega vratnega okvirja iz Siene in njegovo avtorstvo križnega hodnika Spinelli je mogoče sprejeti. Ritmična lepota, morda najlepšega v zgodnji renesansi, je posledica skrbno oblikovane vrste matematičnih razmerij in evklidskih razmerij, ki odsevajo tiste, ki jih je Brunelleschi uporabil v Ospedale degli Innocenti. Jasno izvedene arhitekturne skulpture samostana Spinelli (okvirji vrat, kapiteli in konzole, vhodni portal) so slogovni podpisi 'manire Rossellino' in so edinstvene za njegovo delavnico. Bernardov slog najdemo tudi v tabernaklju, ki ga je izvedel (1449–51) za florentinsko cerkev Santa Maria Nuova (od preselitve v Sant'Egidio). Leta 1451 je njegova delavnica dobila pomembno kiparsko naročilo za grobnico Beata Villana v Santa Maria Novella (danes razdrobljena in v razdrobljenem stanju). Njegova izvedba je bila zaradi Bernardovega odhoda v Rim prepuščena Bernardovemu bratu Antoniju in drugim članom delavnice (vključno z Desiderio da Settignano).
V teh istih letih je Rossellino zaposlil premožni bankir Giovanni Rucellai, da je več starih stanovanj preuredil v novo družinsko palačo. To prvotno delo za Rucellaija je vključevalo notranjo sistematizacijo, gradnjo križno obokanega prehoda, ki je vodil od ulice (Via della Vigna nuova) do novega dvorišča in lože, za katero je bil tudi odgovoren. Dokaze o prisotnosti Bernarda lahko najdemo v enem od korpusov v tem hodniku, ki je enak tistim, ki so bili uporabljeni v samostanu Spinelli in je bil verjetno 'ostanek' od tega projekta.
Rossellinova kariera se je pomembno spremenila, ko je leta 1451 odpotoval v Rim, da bi se pridružil obsežni arhitekturni skupini, ki jo je takrat papež Nikolaj V. zaposlil za oživitev antičnega mesta in okolice. Umetnikova biografija Giorgia Vasarija sredi 16. stoletja je močno pretiravala Rossellinovo dejansko vlogo v večini projektov. Čeprav je njegov predujem presegel tistega pri vseh drugih kamnosekih, ki so jih papeži zaposlili, je dokumentiran le pri dveh projektih: kot opremljanje dvigal za velik okrogel stolp v Vatikanski palači in pri restavratorskih delih v zgodnjekrščanski cerkvi San Stefano Rotondo in okvirji vrat, obokih, kamniti tlakih).Charles R. Mack,"Bernardo Rossellino, L.B. Alberti and the Rome of Pope Nicholas V," Southeastern College Art Conference Review, X, 2, 1982, 60-69 Njegova glavna naloga v Rimu je bila očitno priprava načrtov, verjetno pod nadzorom Albertija, za obnovo Vatikana in bazilike svetega Petra, ki zaradi papeževe smrti leta 1455 niso bili nikoli izvedeni. Kljub temu je imel Rossellinovo dolgo bivanje v Rimu zanj pomemben pomen, ki je v njegovih delih utrdil njegovo zavzetost za oživitev antičnega duha in ga izpostavil konceptom Albertija.