sličica|Pladenj Po lovu iz četrtega stoletja (Seusov zaklad, najdišče Lacus Pelso, danes Balatonsko jezero), z napisom v latinščini Rimsko cesarstvo je bilo izredno multikulturno in je imelo "precej osupljivo zmožnost povezovanja", da je ustvarilo občutek skupne identitete, čeprav je v svojem političnem sistemu več stoletij zajemalo zelo različna ljudstva.Peachin, str. 12. Rimska pozornost ustvarjanju javnih spomenikov in skupnih prostorov, odprtih za vse - kot so forumi, amfiteatri, dirkališča in kopališča - je pomagala spodbujati občutek "rimskosti".Peachin, str. 16.

Rimska družba je imela več prekrivajočih se družbenih lestvic, ki jih sodobni koncepti "razreda" v slovenščini morda ne predstavljajo natančno.Peachin, str. 9. Dve desetletji državljanske vojne, po kateri je Avgust prevzel izključno oblast, sta tradicionalno rimsko družbo pustili v zmedi in potekajočih spremembah,Garnsey, Peter, Saller, Richard (1987). The Roman Empire: Economy, Society and Culture. University of California Press. str. 107–111. vendar to obdobje ni povzročilo takojšnje prerazporeditve bogastva in družbene moči. Z vidika nižjih slojev je bil družbeni piramidi zgolj dodan vrh.Noreña, Carlos F. (2011). Imperial Ideals in the Roman West: Representation, Circulation, Power. Cambridge University Press. str. 7. Osebni odnosi - pokroviteljstvo, prijateljstvo (amicitia), družina, zakon - so še naprej vplivali na delovanje politike in vlade, tako kot v republiki.Peachin, str. 4–5. V Neronovem času (vladal 37-68 n. št.) pa že ni bilo nenavadno najti nekdanjega sužnja, ki je bil bogatejši od svobodno rojenega državljana, ali viteza z večjim vplivom, kot je bil senatorjev.Winterling, str. 11, 21.

Zameglitev ali razpršenost bolj togih hierarhij republike je v času cesarstva privedla do povečane družbene mobilnostiSaller, Richard P. (1982, 2002). Personal Patronage under the Early Empire. Cambridge University Press. str. 123, 176, 183.Duncan, Anne (2006). Performance and Identity in the Classical World. Cambridge University Press. str. 164., tako navzgor kot navzdol, in to v obsegu, ki je presegel katerokoli drugo dobro dokumentirano antično družbo.Reinhold, Meyer (2002). Studies in Classical History and Society. Oxford University Press. str. 25ff, 42. Ženske, osvobojenci in sužnji so dobili priložnost za izboljšanje svojega položaja in možnost vplivanja na svoje življenjsko pot na načine, ki so jim bili prej manj dostopni.Boardman, str. 18. Družbeno življenje v cesarstvu, zlasti za tiste z omejenim osebnim premoženjem, je nadalje spodbujalo širjenje prostovoljnih združenj in bratovščin (kolegiji in sodalitati), ustanovljenih za različne namene. Mednje so spadali obrtniški in trgovski cehi, veteranske skupine, verske skupnosti, pivski in gurmanski klubi,Peachin, str. 17, 20. zasedbe uprizoritvenih umetnostiMillar, str. 81–82. in pokopališke skupnosti.Carroll, Maureen (2006). Spirits of the Dead: Roman Funerary Commemoration in Western Europe. Oxford University Press. str. 45–46.

Pravni status

levo|sličica| Državljan rimskega Egipta (portret mumije iz Fayuma)

Po mnenju rimskega pravnika Gaja (ustvarjal 130-180 n. št.) je bila v rimski zakonodaji o pravnih osebah jasna primarna delitev na svobodno rojene osebe (liberi) in sužnje (servi).Frier, str. 14.Gaius, Institutiones 1.9 = Digest 1.5.3. Pravni status svobodnih oseb je natančneje opredeljevalo njihovo državljanstvo.

Rimsko državljanstvo je bil privilegiran politični in pravni položaj, omejen na določene sloje rimskega prebivalstva in je prinašal določene pravice in obveznosti. Kategorije prebivalcev, ki so jim pripadale državljanske pravice, so se skozi zgodovino spreminjale, vendar so bile vseskozi omejene izključno na moške, katerih oče je bil rimski državljan.Potter (2009), str. 177.

Prebivalce, ki niso spadali v kategorijo rimskih državljanov, so delili na prebivalce področij, ki so bila pod rimsko oblastjo, podložnike vazalnih držav in rimskih zaveznic, ženske, ki niso imele političnih in drugih pravic, in sužnje, ki niso imeli nobenih pravic.Frier, str. 31–32.

Ženske v rimskem pravu Svobodno rojene rimske ženske so veljale za polnopravne državljanke po vsej republiki in cesarstvu, vendar niso imele volilne pravice, niso zasedale političnih funkcij ali služile vojske. Status matere je hkrati določal določal status njenih otrok, na kar kaže stavek ex duobus civibus Romanis natos ('otroci, rojeni od dveh rimskih državljanov').Civis (državljan) je bil eksplicitno nasprotje peregrina – tujca ali nerimske ženske (A.N. Sherwin-White (1979). Roman Citizenship. Oxford University Press. str. 211 in 268; Frier, str. 31–32, 457.). V primeru zakonske zveze, imenovane conubium, se je na otroka prenesel očetov pravni status, vendar sta morala biti za konubium oba zakonca svobodna državljana. Vojak, na primer, se med služenjem vojske ni smel poročiti, z domačinko v provinci, kjer je služil, pa je lahko imel dolgotrajno zvezo. Po odpustitvi iz vojske se je z njo lahko poročil. Otroci, rojeni v tej zvezi, so se šteli za rimske državljane, ker je ženska po poroki retrogradno dobila rimsko državljanstvo. Prepoved sklepanje zakonskih je za vojake veljala od Oktavijana do Septimija Severa leta 197 n. št. (Sara Elise Phang. The Marriage of Roman Soldiers (13 B.C.–A.D. 235): Law and Family in the Imperial Army. Brill, 2001. str. 2; Pat Southern. The Roman Army: A Social and Institutional History. Oxford University Press, 2006. str. 144.) Rimljanka je vse življenje obdržala svoje družinsko ime (nomen). Otroci so najpogosteje prevzeli očetovo ime, vendar so lahko privzeli tudi materino ime ali obe imeni.Rawson (1987), str. 18.

Poroka, imenovana manus, je imela dve obliki: cum manu (z roko)in sine manu (brez roke). S poroko cum manu je žena prišla pod zakonski nadzor svojega moža, s poroko sine manu pa je ostala pod zakonskim nadzorom svojega očeta.Marcia L. Colish. The Stoic Tradition from Antiquity to the Early Middle Ages. Brill Academic Publishers, 1990, 2. izdaja. str. 383. To obliko poroke so v cesarstvu v veliki meri opustili. Ženska je po poroki sine manu lahko obdržala lastništvo nad premoženjem, ki ga je prinesla v zakonsko zvezo. Tehnično je ostala pod očetovo oblastjo, čeprav se je preselila v dom svojega moža, ko je njen oče umrl, pa je postala pravno samostojna.Frier, str. 19–20. Takšna ureditev je pomenila relativno visoko stopnjo neodvisnosti, ki so jo uživale rimske ženske v primerjavi z mnogimi drugimi starodavnimi kulturami in celo v primerjavi z družbami do moderne dobe.Eva Cantarella. Pandora's Daughters: The Role and Status of Women in Greek and Roman Antiquity. Johns Hopkins University Press, 1987. str. 140–141. Ženska je bila v pravnih poslih odvisna od očeta, v zasebnem življenju pa je bila povsem samostojna.Rawson (1987), str. 15. Mož nad njo ni imel nobene pravne moči.Frier, str. 19–20, 22.

Ženski je bilo v ponos, če je bila "ženska z enim moškim" (univira), se pravi da se je poročila samo enkrat, vendar je niso pretirano obsojali, če se je ločila in se po ločitvi ali smrti moža kmalu znova poročila.Treggiari, Susan (1991). Roman Marriage: Iusti Coniuges from the Time of Cicero to the Time of Ulpian. Oxford University Press. str. 258–259, 500–502. ISBN 0-19-814939-5.

Če je družinski oče umrl brez oporoke, so imele hčerke enake dedne pravice kot sinovi.Johnston, David (1999). Roman Law in Context. Cambridge University Press. Ch. 3.3Frier, Ch. IVThomas, Yan (1991). "The Division of the Sexes in Roman Law". V A History of Women from Ancient Goddesses to Christian Saints. Harvard University Press. str. 134. Pravica rimske matere do lastnega premoženja in razpolaganja z njim po lastni presoji, vključno s pravico do lastne oporoke, je imela velik vpliv na njene tudi že odrasle otroke.Severy, Beth (2002). Augustus and the Family at the Birth of the Empire. Routledge. str. 12. .

Avgustov program za obnovo tradicionalne morale in družbenega reda je poskušal urediti tudi vedenje moških in žensk kot sredstvo za spodbujanje družinskih vrednot. Prešuštvo, ki je bilo v Republiki zasebna družinska zadeva, je postalo kaznivo dejanje.Severy, Beth (2002). Augustus and the Family at the Birth of the Empire. Routledge. str. 4. Kot nedovoljeno spolno dejanje (stuprum) je bilo opredeljeno, če se je zgodilo med rimskim državljanom in poročeno žensko ali med poročeno žensko in katerim koli drugim moškim, ki ni bil njen mož. Država je tudi spodbujala rodnost: ženska, ki je rodila vsaj tri otroke, je prejela simbolične časti in višjo stopnjo pravne svobode (ius trium liberorum).

Ženske so zaradi svojega pravnega položaja in stopnje, do katere so postale emancipirane, lahko imele zasebno lastnino in sklepale pogodbe in posle,Frier, str. 461.Boardman, str. 733. vključno s prevozom, proizvodnjo in posojanjem denarja. Napisi po vsem cesarstvu častijo ženske kot dobrotnice pri financiranju javnih del, kar pomeni, da so lahko pridobile in razpolagale s precejšnjim premoženjem. Slavolok Sergijcem, na primer, je financirala Salvia Postuma, ženska iz slavne družine. Največje stavbe na forumu v Pompejih je financirala Eumahija, svečenica boginje Venere.Woodhull, Margaret L. (2004). "Matronly Patrons in the Early Roman Empire: The Case of Salvia Postuma". V Women's Influence on Classical Civilization. Routledge. str. 77.

Sužnji in z njimi povezana zakonodaja V Avgustovem času je bilo v Rimskem cesarstvu kar 35% ljudi sužnjev,Bradley, str. 12. zaradi česar je bi Rim ena od petih zgodovinskih "suženjskih družb", v katerih so sužnji predstavljali vsaj petino prebivalstva in so imeli pomembno vlogo v gospodarstvu.Druge države so bile antične Atene, v sodobnem času pa Brazilija, Karibi in Združene države Amerike (Bradley, str. 12.) Suženjstvo je bilo kompleksna institucija, ki je podpirala tradicionalne rimske družbene strukture in prispevala k ekonomski učinkovitosti.Bradley, str. 15. V urbanih okoljih so sužnji razen nekvalificiranih hišnih in drugačnih opravil opravljali tudi strokovna dela, na primer kot učitelji, zdravniki računovodje. Kmetijstvo in industrija, kot sta mlinarstvo in rudarstvo, sta temeljila na izkoriščanju sužnjev. Izven Italije so sužnji v povprečju predstavljali od 10% do 20% prebivalstva, v rimskem Egiptu še manj, na nekaterih grških območjih pa samo na določenih mestih. Širitev rimskega lastništva nad obdelovalno zemljo in industrijo je vplivala na že obstoječe prakse suženjstva v provincah. Institucija suženjstva je v 3. in 4. stoletju postopoma izgubljala svoj pomen, vendar je do 5. stoletja ostala sestavni del rimske družbe. Suženjstvo je postopoma prenehalo v 6. in 7. stoletju skupaj z upadanjem moči urbanih središč na Zahodu in razpadom zapletenega cesarskega gospodarstva, ki je ustvarjalo potrebe po njem.Harper, Kyle (2011). Slavery in the Late Roman World, AD 275–425. Cambridge University Press. str. 10–16.

sličica|250px|Suženj ima pisalne table za svojega gospodarja (relief iz sarkofaga iz 4. stoletja)

Zakoni, ki so se nanašali na suženjstvo, so bili izjemno zapleteni.Frier, str. 7. Po rimskem pravu so bili sužnji lastnina in ne pravne osebe. Lahko so bili izpostavljeni vsem oblikam telesnih kazni, ki se nad državljani običajno niso izvajaje, spolnemu izkoriščanju, mučenju in usmrtitvam. Sužnja po zakonu ni bilo mogoče posiliti, saj je bilo posilstvo mogoče storiti samo nad svobodnimi