Maksimijan (latinsko ) z vzdevkom HerkulijDiMaio. Maximianus Herculius. je bil cesar Rimskega cesarstva, ki je z nekaj prekinitvami vladal od leta 286 do 305, * okoli 250, Sirmij, Rimsko cesarstvo, † okoli julija 310. Masilia, Rimsko cesarstvo.
V letih 285 in 286 je bil cezar od leta 286 do 305 pa avgust. Naslov avgusta je delil s svojim nadrejenim socesarjem Dioklecijanom, katerega politične spretnosti so dopolnjevale Maksimijanovo vojaško moč. Maksimijan je za svoj sedež izbral Trier, vendar je večino svojega časa preživel na vojnih pohodih. Konec leta 285 je zatrl upornike v Galiji, znane kot Bagaudi. V letih 285 do 288 se je boril proti germanskim plemenom ob meji na Renu. Skupaj z Dioklecijanom je leta 288 prodrl globoko v alemansko ozemlje in s strategijo požgane zemlje začasno razbremenil Porenje pred grožnjo germanske invazije.
Karavzij, ki ga je Maksimijan imenoval za policaja obal Rokavskega preliva, se je leta 286 uprl, kar je povzročilo odcepitev Britanije in severozahodne Galije od Rimskega cesarstva. Maksimijanu ni uspelo odstaviti Karavzija, njegovo invazijsko ladjevje pa je bilo leta 289 ali 290 uničeno v viharju. Maksimijanov podrejeni sovladar Konstancij Klor je vodil kampanjo proti Karavzijevemu nasledniku Alektu, medtem ko je Maksimijan držal mejo na Renu. Leta 296 je bil voditelj upornikov odstavljen in Maksimijan je odšel proti jugu, da bi se boril proti piratom ob obali Hispanije in vpadom Berberov v Mavretaniji (sedanji Magreb). Ko so se te kampanje leta 298 zaključile, je odpotoval v Italijo, kjer je živel udobno do leta 305. 1. maja 305 je na Dioklecijanov ukaz odstopil, prepustil položaj avgusta Konstanciju in se umaknil v južno Italijo.
Konec leta 306 je spet prevzel položaj avgusta in podprl upor svojega sina Maksencija v Italiji. Aprila 307 je poskušal svojega sina odstaviti, a mu ni uspelo. Pobegnil je na dvor Konstancijevega naslednika Konstantina v Trierju. Na zboru v Karnuntu novembra 308 sta Dioklecijan in njegov naslednik Galerij prisilila Maksimijana, da se odreče svoji zahtevi po cesarskem položaju. V začetku leta 310 je Maksimijan poskušal zasesti Konstantinov položaj, medtem ko je Konstantin vodil pohod na Ren. Poskus je imel zelo majhno podporo. Konstantin ga je v Masiliji ujel, Dioklecijan pa ga je leta sredi leta 310 prisilil, da je naredil samomor. Med Konstantinovo vojno z Maksencijem so bile vse Maksimijanove podobe odstranjene z javnih mest. Ko je Konstantin odstavil in ubil Maksencija, je bil Maksimijan rehabilitiran in pobožen.
Zgodnje življenje thumb|180px|left|Maksimijanov antoninijan z napisom IMPerator MAXIMIANVS AVGustus thumb|180px|left|Maksiminanov argenteus z napisom MAXIMIANVS AVGustus
Rojen je bil okoli leta 250 pri Sirmiju (sedanja Sremska Mitrovica, Srbija) v provinci Panoniji v družini malih trgovcev.Epitome de Caesaribus 40.10. Pohlsander, Hans A. (1996). The Emperor Constantine. Psychology Press. str. 7. ISBN 978-0-415-13178-0. Pridobljeno 12. oktobra 2010. Nekateri antični viri nejasno namigujejo, da je bil iz Ilirika, Victor. Liber de Caesaribus 39.26. omenjajo njegove panonske vrlinePanegrici Latini 10(2).2.2ff. in ostro vzgojo na v vojni razdejani meji na Donavi.Panegrici Latini 10(2).2.4. Vstopil je v rimsko vojsko in z Dioklecijanom služil pod cesarjema Avrelijanom (vladal 270–275) in Probom (vladal 276–282). Verjetno je sodeloval v Karovi mezopotamski kampanji leta 283 in se udeležil Dioklecijanove izvolitve za cesarja 20. novembra 284 v Nikomediji.Barnes. New Empire, str. 32–33; Rees. Layers of Loyalty, str. 30. Hitro Dioklecijanovo imenovanje Maksimijana za cezarja pisatelj Stephen Williams in zgodovinar Timothy Barnes razlagata s tem, da sta bila moža dolgotrajna zaveznika, da sta bili njuni vlogi vnaprej dogovorjeni in da je Maksimijan verjetno podpiral Dioklecijana med njegovo kampanjo proti cesarju Karinu (vladal 283–285). Za njuno razlago ni nobenega neposrednega dokaza.Barnes. Constantine and Eusebius, str. 6; Williams, str. 43–44.
S svojo veliko energijo, trdnim in agresivnim značajem in nenaklonjenostjo uporu je bil Maksimijan privlačen kandidat za cesarsko funkcijo. Avrelij Viktor, zgodovinar iz 4. stoletja, je Maksimijana opisal kot "kolegialnega in zaupanja vrednega v prijateljstvu, nekoliko drznega in moža z veliko vojaškega talenta".Victor. Liber de Caesaribus 39. Maksimijan je bil ne glede na te lastnosti neizobražen in je raje deloval kot mislil. Panegirik iz leta 289, ki njegove zmage primerja z zmagami Scipiona Afričana nad Hanibalom med drugo punsko vojno, omenja, da Maksimijan ni nikoli slišal zanje.Panegyrici Latini 10(2). Njegove ambicije so bile povsem vojaške, politiko pa je prepustil Dioklecijanu.Williams, str. 44. Krščanski teolog in učitelj retorike Laktancij (250-340) je zapisal, da je Maksimijan delil Dioklecijanovo osnovno držo, vendar je bil manj čist v svojem okusu, in izkoristil čutne priložnosti, ki jih je imel na cesarskem položaju.Barnes. Constantine and Eusebius, str. 13. Laktanij ga je obtožil, da je oskrunil hčere senatorjev in potoval z mladimi devicami, da bi zadovoljil svoje neskončno poželenje. Laktanijevo verodostojnost spodkopava njegova splošna sovražnost do poganov.Lactantius. De mortibus persecutorum, 8.
Maskimijan je imel s svojo sirsko ženo Evtropijo dva otroka: Maksencija in Fausta. O njunih rojstnih datumih ni nobenega zapisa. Maksencij naj bi bil po sodobnih ocenah rojen med letoma 276 in 283,Tyranny and Transformation. najverjetneje okoli leta 289 ali 290.Barnes. New Empire, str. 34. Teodoro, ženo Konstancija Klora, starodavni viri pogosto imenujejo Maksimijanova pastorka. To bi lahko pomenilo, da je bila rojena v prejšnjem Evtropijinem zakonu z Afranijem Hanibalijanom.Aurelius Victor. De Caesaribus 39.25; Eutropius, Breviaria 9.22; Jerome, Chronicle, 225; Epitome de Caesaribus 39.2, 40.12. Barnes to stališče izpodbija in pravi, da vsi viri svoje podatke črpajo iz delno nezanesljivega zgodovinskega dela Enmannsche Kaisergeschichte, medtem ko drugi, bolj zanesljivi viri o njej govorijo kot o Maksimijanovi hčerki.Origo Constantini 2; Philostorgius, Historia Ecclesiastica 2.16. Barnes sklepa, da je bila Teodora rojena najkasneje okoli leta 275 neimenovani prejšnji Maksimijanovi ženi, verjetno eni od Hanibalijanovih hčera.Barnes. New Empire, str. 33–34.
Imenovanje za cezarja thumb|200px|Maksimijanov zlati solidus z napisom MAXIMIANVS AVGVSTVS / CONSVL IIII Pater Patriae PROCOnSul – SMAZ (kovnica v Ogleju) thumb|right|200px|Dioklecijan, Maksimijanov starejši kolega in avgust na vzhodu
Dioklecijan je julija 285 v Mediolanu (sedanji Milano, Italija)Dogodek je datiran tudi na 21. julija (Barnes. Constantine and Eusebius, str. 6; Barnes. New Empire, str. 4; Bowman, str. 69) in 25. julij (Potter, str. 280–281). razglasil Maskimijana za svojega sovladarja oziroma cezarja.Barnes. Constantine and Eusebius, str. 6; Barnes. New Empire, str. 4; Bowman, str. 69; Corcoran. Before Constantine, str. 40; Potter, str. 280–281. Razlogi za njegovo imenovanje so večplastni. V vseh provincah cesarstva od Galije do Sirije in Egipta do spodnje Donave so se dogajali konflikti, zato je Dioklecijan potreboval pomočnika, da bi lahko obvladal kaotično stanje.Barnes. Constantine and Eusebius, str. 6; Rees. Layers of Loyalty, str. 30; Southern, str. 136. Zgodovinar Stephen Williams trdi, da se je Dioklecijan imel za povprečnega generala in je za večino svojih bitk potreboval človeka, kakršen je bil Maksimijan.Williams, str. 45.
Razen tega je bil Dioklecijan ranljiv, ker ni imel sinov. Imel je le hčerko Valerijo, ki ga ni mogla naslediti, zato je bil prisiljen poiskati sovladarja izven svoje družine. Ta sovladar je moral biti hkrati nekdo, ki mu je zaupal.Potter, str. 280; Southern, str. 136; Williams, str. 43. Zgodovinar William Seston je trdil, da je Dioklecijan, tako kot cesarji brez dedičev pred njim, Maksimijana ob njegovem imenovanju sprejel za svojega filiusa Augusti (avgustovski sin, posvojenec). Nekateri se z njim strinjajo strinjajo, zgodovinar Frank Kolb pa je njegovo mnenje izpodbijal, ker je temeljilo na napačnem branju papiroloških dokazov.Bowman, str. 69; Odahl, str. 42–43; Southern, str.136, 331; Williams, str. 45. Maksimijan je privzel Dioklecijanov nomen (družinsko ime) Valerij.Bowman, str. 69.
In ne nazadnje je Dioklecijan vedel, da je vladavina posameznika nevarna in da so v preteklosti že obstajale dvojne vladavine. Cesarja Avrelijan in Prob sta bila kljub svoji vojaški moči zlahka odstranjena z oblasti.Potter, str. 280. V nasprotju z njima so le nekaj let prej cesar Kar in njegovi sinovi vladali skupaj, čeprav ne dolgo. Celo prvi cesar Avgust (vladal 27 pr. n. št.–14 n. št.) je delil oblast s svojimi kolegi, bolj formalni položaji socesarja pa so obstajali od Marka Avrelija (vladal 161–180) dalje.Corcoran. "Before Constantine", str. 40. Sistem dveh cesarjev je očitno dobro deloval.
Okoli leta 287 je bil odnos vladarjev na novo opredeljen tudi v verskem smislu, pri čemer je Dioklecijan prevzel naslov Iovius (Jupiter) in Maksimijan naslov Herculius (Herkul).Corcoran. Before Constantine, str. 40; Liebeschuetz. Continuity and Change, str. 235–252, 240–243; Odahl, str. 43–44; Rees. Layers of Loyalty, str. 32–33. Naslova sta bila prežeta s simboliko: Dioklecijan-Jupiter je imel prevladujočo vlogo v načrtovanju in poveljevanju, Maksimijan-Herkul pa junaško vlogo izpolnjevanja dodeljenih nalog.Barnes. Constantine and Eusebius, str. 11–12; Corcoran. Before Constantine, str. 40; Odahl, str. 43; Rees. Layers of Loyalty, str. 32–33, 39, 42–52; Southern, str. 136–137; Williams, str. 58–59. Cesarja kljub simboliki nista bila "bogova", čeprav so ju v cesarskih panegirikah opevali kot takšna. Namesto tega sta bila orodje bogov, ki so vsiljevali božjo voljo na zemlji.Barnes. Constantine and Eusebius, str. 11. Ko so se obredi končali, je Maksimijan prevzel nadzor nad zahodnim delom cesarstva in bil poslan v Galijo, da bi se boril proti upornim Bagaudom, medtem ko se je Dioklecijan vrnil na vzhod.Barnes. Constantine and Eusebius, str. 6; Southern, str. 137; Williams, str. 45–46.
Prvi pohodi v Galiji in Germaniji Galski Bagaudi so skrivnostno ljudstvo, ki se v antičnih virih pojavlja bežno, prvič leta 285.Rees. Layers of Loyalty, str. 29. Evtropij, rimski zgodovinar iz 4. stoletja, jih je opisal kot podeželsko ljudstvo pod vodstvom Amanda in Elijana, medtem ko jih je Viktor imenoval razbojniki.Eutropius. Brev. 9.20; Aurelius Victor. de Caesaribus. Zgodovinar David S. Potter trdi, da so bili več kot kmetje in so iskali bodisi galsko politično avtonomijo bodisi ponovno ustoličenje nedavno odstavljenega cesarja Kara, rojenega v Narbonski Galiji (sedanja južna Francija). Če je to res, so bili uporni rimski vojaki in ne razbojniki.Potter, str. 281–282. Bili so slabo opremljeni, vodeni in usposobljeni, kar se ne ujema s podobo rimskih legionarjev, vendar dovolj moteči, da je Dioklecijan proti njim poslal svojo vojsko.Barnes. Constantine and Eusebius, str. 6; Barnes. New Empire, str. 10; Rees. Layers of Loyalty, str. 30; Southern, str. 137; Williams, str. 45–46. Maksimijan je bil med pripravami na pohod proti Bagaudom vpleten v pokol koptskih krščanskih čet iz štabne enote, ki so se v začetku leta 285 uple v Tebah pri Aucanusu v sedanji Švici.O'Reilly. Lost Legion Rediscovered: The Mystery of the Theban Legion, str. 117-122.