Kušansko cesartvo (starogrško , Vasileia Kossanon, baktrijsko Κυϸανο, Kušano, pozni brahmanski sanskrt 16px 12px 14px Ku-ṣā-ṇa, Kuṣāṇa, devangarski sanskrt कुषाण राजवंश, Kuṣāṇa Rājavaṃśa, BHS Guṣāṇa-vaṃśa, partsko 𐭊𐭅𐭔𐭍 𐭇𐭔𐭕𐭓, Kušan-xšaθr, kitajsko 貴霜Rosenfield 1967, str. 7.) je bilo asinkretično cesarstvo, ki so ga v 1. stoletju na baktrijskem ozemlju ustanovili Jueži. Cesarstvo je obsegalo večino sedanjega Afganistana, Pakistana in severne Indije najmanj do Sakete in Sarnata pri Varanasiju (Benares), kjer je bil odkrit napis iz obdobja kušanskega cesarja Kaniške Velikega, ki se je začelo okoli leta 127.Falk 2001, str. 121–136.Falk 2004, str. 167–176.Hill 2009, str. 29, 33, 368–371.
Kušani so bili najverjetneje ena od petih vej konfederacije Juežov,Runion, Meredith L. (2007). The history of Afghanistan. Westport: Greenwood Press. str. 46. ISBN 978-0-313-33798-7.Liu, Xinru (2001). The Silk Road: Overland Trade and Cultural Interactions in Eurasia. V Adas, Michael (ur.). Agricultural and pastoral societies in ancient and classical history. Philadelphia: Temple University Press. str. 156. ISBN 978-1-56639-832-9. indoevropskega nomadskega ljudstva morda toharskega izvora.Narain 1990, str. 152–155.Beckwith 2009, str. 380.Pulleyblank 1966, str. 9–39Mallory 1997, str. 591–593.Loewe & Shaughnessy 1999, str. 87–88. Ljudstvo se v starodavno Baktrijo preselilo iz severovzhodne Kitajske (Xinjiang in Gansu).
Ustanovitelj dinastije Kudžula Kadfiz je po grško-baktrijski tradiciji sledil grškim verskim idejam in ikonografiji in hkrati tradicijam hinduizma in bil častilec hindujskega boga Šive.Panel with the god Shiva/Oesho and worshiper. Metropolitan Museum of Art.Dani, Ahmad Hasan; Masson, V. M.; Harmatta, J.; Puri, Baij Nath; Etemadi, G. F.; Litvinskiĭ, B. A. (1992–2005). History of civilizations of Central Asia. Pariz: UNESCO. str. 317–318. ISBN 92-3-102719-0. OCLC 28186754. Kušani so bili na splošno tudi veliki pokrovitelji budizma. Začenši s cesarjem Kaniško so v svoj panteon uvedli tudi elemente zoroastrstva.Grenet, Frantz (2015). "Zoroastrianism among the Kushans". In Falk, Harry (ed.). Kushan histories. Literary sources and selected papers from a symposium at Berlin, 5.-7. december 2013. Bremen: Hempen Verlag. Odigrali so pomembno vlogo v širjenju budizma v Srednjo Azijo in na Kitajsko.
Kušani so v državni upravi sprva verjetno uporabljali grščino, vendar so jo kmalu začeli zamenjavati z baktrijskim jezikom. Kaniška je poslal svojo vojsko severno od gora Karakoruma. Glavna cesta iz Gandare na Kitajsko je več kot stoletje ostala pod nadzorom Kušana in omogočala lažje potovanje in olajšala širjenje mahajana budizma na Kitajsko. Kušanska dinastija je imela diplomatske stike z Rimskim cesarstvom, Sasanidsko Perzijo, Aksumitskim kraljestvom in kitajsko dinastijo Han. Cesarstvo Kušan je bilo v središču trgovskih zvez med Rimskim cesarstvom in Kitajsko. Po mnenju Alaina Daniéloua je bilo "Kušansko cesarstvo nekaj časa središče velikih civilizacij".Daniélou, Alain (2003). A Brief History of India. Simon and Schuster. str. 111. ISBN 9781594777943. V cesarstvu so ustvarili veliko filozofskih, umetniških in znanstvenih del, edina besedila o zgodovini cesarstvu pa so kljub temu samo napisi in zapisi v drugih jezikih, zlasti v kitajščini.Hill 2009, str. 36 in opombe.
V 3. stoletju se je Kušansko cesarstvo razdrobilo v na pol neodvisna kraljestva, ki so padla pod vpliv Sasanidov, ki so vdrli z zahoda in na ozemlju Sogdije, Baktrije in Gandare ustanovilo Kušano-Sasanidsko kraljestvo. V 4. stoletju je z vzhoda pritisnili tudi indijski Gupti. Kušan in Kušano-Sasanidsko kraljestvo so sčasoma preplavili napadalci s severa, znani kot Kidariti, in za njimi Heftaliti.Afghanistan: Central Asian and Sassanian Rule, ca. 150 B.C.-700 A.D. Library of Congress Country Studies. 1997. Arhivirano iz izvirnika 15. februarja 2013. Pridobljeno 16 avgusta 2012.
Izvor thumb|left|upright|Jueški plemič ob žgalnem oltarjuYatsenko, Sergey A. (2012). "Yuezhi on Bactrian Embroidery from Textiles Found at Noyon uul, Mongolia" (PDF).The Silk Road. 10.
Kitajski viri opisujejo Guišuang (貴霜), se pravi Kušane, kot eno od petih aristokratskih plemen Juežev.Kushan Empire (ca. 2nd century B.C.–3rd century A.D.). Thematic Essay. Heilbrunn Timeline of Art History. Metropolitan Museum of Art. Pridobljeno 23. oktobra 2015. Znanstveniki soglašajo, da so bili Jueži indoevropskega porekla.Roux 1997, str. 90. Pogosto se domneva, da so bili Jueži toharskega porekla.Mallory & Mair 2008, str. 270–297. Nekaj podpore med znanstveniki ima tudi Iran, zlasti Saki.Enoki, Koshelenko & Haidary 1994, str. 171–183; Puri 1994, str. 184–191.Girshman, Roman. Ancient Iran: The movement of Iranian peoples. Encyclopædia Britannica Online.Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 29. maja 2015. Drugi domnevajo, da bi lahko bili nomadsko iransko ljudstvo, ki se je delno asimiliralo s toharskimi priseljenci, tako da so vsebovali iranske in toharske elemente.Mallory & Mair 2008, str. 318.
Jueži so v Zapisih velikega zgodovinarja in Knjigi Hanov omenjeni kot ljudstvo, ki živi v travnatih stepah vzhodnega Šindžjanga in severozahodnih delih Gansuja na severozahodu sedanje Kitajske, dokler ni njihovega kralja obglavil Šongnu (匈奴), ki se je vojskoval tudi proti Kitajski. Šongnu jih je prisilil, da so se v letih 176–160 pr. n. št. odselili na zahod.Loewe, Michael A.N. (1979). Introduction. V Hulsewé, Anthony François Paulus (ur.). China in Central Asia: The Early Stage: 125 BC – AD 23; an Annotated Translation of Chapters 61 and 96 of the History of the Former Han Dynasty. Brill. str. 1–70. ISBN 978-90-04-05884-2. str. 23–24. Kitajski viri omenjajo naslednjih pet jueških plemen: Šiūmì (休密), Guìšuāng (貴霜), Šuāngmǐ (雙靡), Šìdùn (肸頓) in Dūmì (都密).
thumb|right|Etnonim "KOϷϷANOV" (Koššanoi, Kušani), zapisan z grškim alfabetom in dodano črko Ϸ, "š") na kovancu prvega znanega kušanskega vladarja Hereja (Heraios), 1. stoletje n. št.
Jueži so med selitvijo okoli leta 135 pr. n. št. naleteli na helensko kraljestvo Greko-Baktrija v severnem Afganistanu in Uzbekistanu. Od tam so selili na jugovzhod na območje Hindukuša in porečja Inda v današnjem Afganistanu in Pakistanu ter zasedli zahodni del Indo-grškega kraljestva.
V Indiji so kušanski cesarji na svojih novcih redno uporabljali dinastično ime Košano. Številni napisi v sanskrtu v brahmanski pisavi, na primer na kipu Vima Kadfiza v Mathuri, omenjajo cesarja Kušana kot 16px 12px 14px, Ku-ṣā-ṇa ("Kušan").Banerjee, Gauranga Nath (1920). Hellenism in ancient India. Calcutta: Published by the Author; New York: Oxford University Press. str. 92. Nekateri kasnejši indijski pisni viri Kušane imenujejo Turuška. Ime so v kasnejših sanskrtskih virih zamenjali s Turk, verjetno zato, ker je Tuharistan v 7. stoletju prešel pod oblast zahodnih Turkov.Wink 2002, str. 57. Zdaj jih noben zgodovinar ne obravnava kot turško-mongolsko ali hunsko ljudstvo, čeprav ni nobenega dvoma o njihovem srednjeazijskem poreklu.
Zgodnji Kušani
Nekaj sledi prisotnosti Kušanov v 2. in 1. stoletju pr. n. št. je ostalo na ozemlju Baktrije in Sogdije, kjer so izpodrinili Sake in jih prisilili na selitev proti jugu.Grousset 1970, str. 31-32. Med njihovo zapuščino spadajo arheološko najdišče Taht-i Sangin, monumentalni tempelj Surh Kotal in palača Kalčajan. Na ruševinah starih helenističnih mest, kot je Aj-Hanum, so Kušani zgradili trdnjave. Iz tega obdobja so znane različne skulpture in frizi, na katerih so upodobljeni lokostrelci na konjihLebedynsky 2006, str. 62. in moški z umetno deformiranimi lobanjami, kot je princ Kušan v palači Halčajan. Deformiranje lobanj je bilo značilno za nomadska ljudstva v Srednji Aziji.Lebedynsky 2006, str. 15.Fedorov, Michael (2004). "On the origin of the Kushans with reference to numismatic and anthropological data"(PDF). Oriental Numismatic Society. 181 (jesen): 32. Nekateri prizori v palači Halčajan naj bi predstavljali Kušane, ki se borijo s Saki.Abdullaev, Kazim (2007). "Nomad Migration in Central Asia (in After Alexander: Central Asia before Islam)". Proceedings of the British Academy. 133: 89. Na teh podobah se Jueži vedejo veličastno, medtem ko so Saki običajno brkati možje z bolj ali manj grotesknimi izrazi na obrazih. Ban Gujeva Knjiga Hanov pravi, da so Kušani (Kuei-šuang) leta 128 pr. n. št. razdelili Baktrijo. Fan Yejeva Knjiga Poznih Hanov opisuje, kako je poglavar Kušanov Čju-šju-čueh (na kovancih Kudžula Kadfiz) ustanovil Kušansko cesarstvo s podreditvijo drugih jueških klanov.
Najstarejši dokumentirani kušanski vladar in prvi, ki se je razglasil za kušanskega kralja, je bil Herej. Na svojih kovancih se v grščini naslavlja s "tiran" in ima deformirano lobanjo. Herej je bil morda zaveznik Grkov in koval denar, podoben grškemu. Herej je bil morda oče prvega kušanskega cesarja Kudžule Kadfiza.
Kitajska Knjiga poznih Hanov je kronika, ki opisuje ustanovitev Kušanskega cesarstva na osnovi poročila kitajskega generala Ban Jonga kitajskemu cesarju leta 125 n. št.:
Več kot sto let kasneje [kot so Jueži osvojili Baktrijo] se je princ [xihou] Gujšuanga [Badahšan] razglasil za kralja. Njegova dinastija se je imenovala Gujšuanski (kušanski) kralji. Kralj je napadel Anši (Indo-Partija) in osvojil Gaofu (Kabul). Porazil je kraljestvi Puda (Partija) in Džibin (Kapiša in Gandara). Kujdžjukue (Kudžula Kadfiz) je bil ob smrti star več kot osemdset let. Za njim je postal kralj njegov sin Jangaožen [morda Vema Tahk ali njegov brat Sadaškana]. Premagal je Tjanžu (severozahodna Indija) in postavil generale, da so jo nadzirali in upravljali. Jueži so nato neizmerno obogateli. Vsi podrejeni kralji so kušanskega cesarja imenovali kraj Gujšuanga (Kušana), Hani pa so ga imenovali po njegovem izvirnem imenu Da Jueži.
— Knjiga poznih HanovChavannes 1907, str. 190–192.
Različni kulturni vplivi V 1. stoletju pr. n. št. so Guišuango (kitajsko 貴霜), se pravi Kušani, pridobili ugled med drugimi plemeni Juežev in jih združili v trdno konfederacijo pod jabgujem (poveljnikom) Kudžulo Kadfizom.Benjamin, Craig (16.april 2015). The Cambridge World History: Volume 4, A World with States, Empires and Networks 1200 BCE–900 CE. Cambridge University Press. str. 477 ff. ISBN 978-1-316-29830-5. Ime Guišuang je bilo na zahodu sprejeto in za konfederacijo spremenjeno v Kušan. Kitajci so Kušane še naprej imenovali Jueži.
Kušani so postopoma dobili oblast nad ozemljem skitskih plemen in se razširili proti jugu v regijo, ki je bila tradicionalno znana kot Gandara. Gandara je obsegala predvsem sedanji pakistanski pokrajini Pothovwar in Khyber Pakhtunkhwa. Ustanovili so prestolnici dvojčici BegramStarr, S. Frederick (2013). Lost Enlightenment: Central Asia's Golden Age from the Arab Conquest to Tamerlane. Princeton, NJ: Princeton University Press. str. 53. in Čarsada, takrat znani kot Kapisa in Pušklavati.
thumb|upright=1.35|Grški alfabet (ozke kolone) in ustrezne kušanske črke (široke kolone)
Kušani so privzeli elemente helenistične kulture Baktrije. Sprejeli so grški alfabet, ki je ustrezal njihovemu jeziku. Dodali so mu svojo črko Þ (š) in kmalu začeli kovati svoj denar po grškem vzoru. Napisi na kovancih so bili do prvih nekaj let vladavine cesarja Kaniške v grški pisavi in dopolnjeni z napisi v pisavi kharošti. Od sredine Kaniškine vladavine so bili napisi v kušanščini, zapisani v prilagojeni grški pisavi. Napisi so bili tudi v grškem jeziku in grški pisavi in prakritu v pisavi kharošti.
thumb|upright=1.15|Zgodnji zlatnik kralja Kaniške I. s helenističnim božanstvom Helijem in napisom v grškem jeziku, kovan okoli leta 120. Obverz: Kaniška v težkem kušanskem plašču in visokih škornjih; iz ramen mu izžarevajo plameni; v levi roki drži prapor in žrtvuje na oltarju; napis v grškem jeziku se glasi:ΒΑΣΙΛΕΥΣ ΒΑΣΙΛΕΩΝ ΚΑΝΗϷΚΟΥBasileus Basileon Kaniškoi"[Kovanec] Kaniške, kralja kraljev".Reverz: stoječi Helij v helenističnem slogu; napis v grškem jeziku se glasi:ΗΛΙΟΣ HeliosNa levi je Kaniškin monogram (tamgha)