Vjekoslav Luburić, hrvaški ustaški uradnik in general * 6. marec 1914 Humac, Hvar ali Ljubuški, Avstro-Ogrska † 20. april 1969 Carcaixment, Španija.
Med večino druge svetovne vojne je vodil sistem koncentracijskih taborišč v Neodvisni državi Hrvaški (NDH). Luburić je tudi osebno nadzoroval in vodil tedanje genocide Srbov, Judov in Romov v NDH.
Luburić se je leta 1931 pridružil ustaškemu gibanju Anteja Pavelića , naslednje leto zapustil Jugoslavijo in se preselil na Madžarsko. Po invaziji osi na Jugoslavijo in ustanovitvi NDH s Pavelićem na čelu se je Luburić vrnil na Balkan. Konec junija 1941 so Luburića poslali v Liko, kjer je nadziral vrsto pobojev Srbov, ki so bili casus belli za srbsko vstajo. Približno v tem času je bil imenovan za vodjo urada III, oddelka ustaške nadzorne službe, kjer je bil zadolžen za nadzor razvejane mreže koncentracijskih taborišč NDH, predvsem Jasenovca, kjer je bilo med vojno pobitih približno 100.000 ljudi. Konec leta 1942 je bil Luburić imenovan za poveljnika 9. pehotnega polka hrvaškega domobranstva, a so mu, ko je enega od podrejenih ustrelil, odvzeli poveljstvo. Pod nemškim pritiskom so ga dali v hišni pripor, obdržal pa je dejanski nadzor nad ustaškimi koncentracijskimi taborišči. Avgusta 1944 je odigral vodilno vlogo pri zaroti Lorković – Vokić, ki je skušala strmoglaviti Pavelića in ga nadomestiti z zaveznikom naklonjeno vlado. Februarja 1945 je Pavelić Luburića poslal v Sarajevo, kjer je v naslednja dva meseca bil odgovoren za mučenja in poboje na stotine znanih in osumljenih komunistov. Luburić je v začetku aprila odletel nazaj v Zagreb in bil povišan v čin generala .
Maja 1945 je NDH propadla in njeno ozemlje je bilo ponovno vključeno v Jugoslavijo. Luburić se je umaknil v ozadje in vodil gverilsko vojno proti komunistom, med katero je bil hudo ranjen. Leta 1949 je emigriral v Španijo in se aktiviral v ustaških emigrantskih krogih. Leta 1955 je Luburić prekinil s Pavelićem zaradi njegove izjave, da podpira prihodnjo delitev Bosne in Hercegovine med Veliko Hrvaško in Veliko Srbijo, in ustanovil konkurenčno hrvaško nacionalistično organizacijo, znano kot hrvaški nacionalni odpor. Spor je imel za posledico veliko ogorčenost med obema; ko je Pavelić umrl leta 1959, so Luburiću prepovedali priti na pogreb. Aprila 1969 so Luburića našli umorjenega v njegovem domu, žrtev bodisi jugoslovanske tajne policije , bodisi tekmecev znotraj hrvaške emigrantske skupnosti.
Zgodnja leta Vjekoslav Luburić se je rodil v družini hercegovaškega Hrvata v vasi Humac pri Ljubuškem 6. marca 1914. Bil je tretji otrok bančnega uslužbenca Ljubomirja Luburića in gospodinje Marije Soldo. Par je imel še enega sina Dragutina in dve hčerki Miro in Olgo. Luburić je bil pobožen in sodelujoč rimokatolik. Decembra 1918 je policist med tihotapljenjem tobaka ustrelil njegovega očeta, ki je izkrvavel. Po očetovi smrti se je Luburić "začel sovražiti in zaničevati Srbe in srbsko kraljevino", piše zgodovinarka Cathie Carmichael. Kmalu zatem, ko ji je mati prepovedala poroko z muslimanom, se je Luburićeva sestra Olga vrgla v reko Trebižat, Po smrti njegovega očeta in sestre je njegova mati našla delo v tobačni tovarni, da bi skrbela za svoje preostale otroke. Kmalu se je poročila z moškim po imenu Jozo Tambić, s katerim sta imela še tri otroke. Luburićevi polbrati in sestre, rojeni iz drugega zakona njegove matere, so se imenovali Zora, Nada in Tomislav.
Luburić je osnovno šolo končal v Ljubuškem, potem pa se je preselil v Mostar, da bi obiskoval srednjo šolo. Tam se je začel družiti s hrvaško nacionalistično mladino. Postajal je vse bolj napadalen do svojih učiteljev in vrstnikov ter pogosto izostajal iz šole. Luburićevo prvo srečanje z organi pregona se je zgodilo 7. septembra 1929, ko so ga aretirali zaradi potepuštva in ga je sodišče v Mostarju obsodilo na dva dni zapora. Zadnje leto je Luburić opustil srednjo šolo, da bi delal na mostarski javni borzi. Leta 1931 se je pridružil ustašem, hrvaškemu fašističnemu in ultranacionalističnemu gibanju, zavezanemu uničenju Jugoslavije in vzpostavitvi Velike Hrvaške. Istega leta so ga aretirali zaradi poneverbe sredstev, ki so pripadala borzi. 5. decembra je bil Luburić obsojen na pet mesecev zapora zaradi poneverb. Kmalu zatem je pobegnil iz ječe in prišel vse do albansko -jugoslovanske meje, kjer so ga ponovno prijeli. Ko je prišel iz zapora, se je Luburić preselil v severno Hrvaško, nato pa v Subotico, kjer je prikrito prestopil madžarsko-jugoslovansko mejo. Luburić je najprej stopil v stik s hrvaško emigrantsko skupnostjo v Budimpešti, potem pa odšel v ustaško taborišče Janka-Puszta blizu jugoslovanske meje. Taborišče v Janka-Puszti je bilo eno od ustaških taborišč za usposabljanje, ustanovljenih na Madžarskem in v Italiji, katerih vladi sta v svojih teritorialnih težnjah do Jugoslavije bili naklonjeni ustaškim zadevam. V njem je bilo več sto Hrvatov emigrantov, večinoma ročnih delavcev, ki so se vračali iz zahodne Evrope in Severne Amerike. Naborniki so prisegli zvestobo vodji ustašev Anti Paveliću, sodelovali na psevdovojaških vajah in izdelovali protisrbski propagandni material. Luburić si je prav v Janki-Puszti nadel ime Maks, ki ga je uporabljal do konca svojega življenja.
Oktobra 1934 so na diplomatskem obisku v Marseillu ubili jugoslovanskega kralja Aleksandra v skupni zaroti Notranje makedonske revolucionarne organizacije in ustašev. Po atentatu je madžarska vlada večino ustašev, ki prebivajo na Madžarskem, z izjemo Luburića in par drugih, izselila. Za kratek čas je Luburić bival v Nagykanizsi, kjer mu je po kratki ljubezenski zvezi domačinka rodila sina.
Druga svetovna vojna
Nastanek NDH desno|sličica| Zemljevid razdeljene Jugoslavije, 1941–1943 Po Anschlussu leta 1938 med Nemčijo in Avstrijo je Jugoslavija delila svojo severozahodno mejo s tretjim rajhom; bila je pod vse večjim pritiskom, ko so se njeni sosedje nagibali k silam osi. Aprila 1939 je Italija z napadom in zasedbo sosednje Albanije odprla dodatno mejo z Jugoslavijo. Ob izbruhu II. svetovne vojneje jugoslovanska vlada je razglasila nevtralnost. Septembra in novembra 1940 sta se Madžarska in Romunija prilagodili osi s pristopom k tristranskemu paktu, Italija pa je napadla Grčijo. Jugoslavijo so tedaj skoraj v celoti obkrožile sile osi in njihovi sateliti, njeno nevtralno stališče do vojne pa je postajalo vse težje. Konec februarja 1941 se je Bolgarija pridružila paktu. Naslednji dan so nemške čete iz Romunije vstopile v Bolgarijo in zaprle obroč okoli Jugoslavije. Da zaščiti svoj južni bok pred bližajočim se napadom na Sovjetsko zvezo je Adolf Hitler začel pritiskati na Jugoslavijo, da se pridruži osi. Dne 25 Marca 1941 je jugoslovanska vlada po nekaj zamudah pogojno podpisala pakt. Dva dni kasneje je skupina zahodu naklonjenih, srbskih nacionalističnih častnikov Kraljevskega jugoslovanskega letalstva v brezkrvnem državnem udaru odstavila regenta princa Pavla. Na prestol so postavili njegovega mladoletnega nečaka Petra in na oblast pripeljali "vlado narodne enotnosti", ki jo vodi vodja kraljevskih jugoslovanskih letalskih sil general Dušan Simović. Državni udar je razjezil Hitlerja, tako da je takoj odredil invazijo, ki se je začela 6. aprila 1941.
10. aprila je Slavko Kvaternik, nekdanji častnik avstro-ogrske vojske, ki je bil v stiku s hrvaškimi nacionalisti v tujini, po radiu objavil nastanek Neodvisne države Hrvaške ( ; NDH) Pavelić je 15. aprila prišel v Zagreb in se razglasil za vodjo ( ) NDH, in Nemcem zagotovil, da bo NDH zvesta ciljem osi. Večina Hrvatov, razočaranih nad več kot dvajsetletno srbsko hegemonijo, je navdušeno pozdravila nastanek NDH. OB vdoru osi v Jugoslavijo so se ustaše skoraj prek noči iz majhne in precej zakotne hrvaške nacionalistične organizacije spremenili v ljudsko gibanje. Nemci so sprva želeli za vodjo hrvaške lutkovne države postaviti voditelja hrvaške kmečke stranke Vladka Mačka, vendar je Maček to zavrnil, pri čemer je navedel svoja demokratična prepričanja in trdno prepričanje, da sile osi ne bodo zmagale. NDH je bila razdeljena na nemška in italijanska vplivna območja. Italijansko vplivno območje je bilo razdeljeno na tri operativna območja. Območje I, ki je obsegalo obalno in otoško območje, ki obdaja mesta Zadar, Šibenik, Trogir in Split, si je Italija neposredno priključila. Cona II, priključena NDH, je zajemala velik del Dalmacije in dalmatinsko zaledje. Cona III, prav tako dodeljena NDH, je obsegala zahodno in osrednjo Bosne, košček vzhodne Bosne in vso Hercegovino.
17. aprila so ustaše uvedle zakonsko določilo za obrambo ljudstva in države, ki je uzakonilo ustanovitev koncentracijskih taborišč in množično streljanje talcev po NDH. Judovsko vprašanje je za ustaše ni bilo prvenstvenega pomena. Njihov glavni cilj je bil znebiti se 1,9 milijona Srbov, ki so predstavljali približno 30% celotnega prebivalstva lutkovne države. Višji ustaški uradniki so odkrito izjavili, da nameravajo tretjino Srbov, ki živijo v NDH, pobiti, tretjino izgnati tretjino pa spreobrniti v rimskokatolike. Zamere ustaškega gibanja so se osredotočale na zaznane krivice, ki so jih v medvojnem obdobju doživeli Hrvati v Jugoslaviji pod prevlado Srbov. Visoki ustaški uradniki so se sklicevali na strele na pet hrvaških poslancev junija 1928, na umor hrvaškega nacionalističnega antropologa in zgodovinarja Milana Šufflaya leta 1931, zatrto velebitsko vstajo leta 1932, umor podpredsednika Hrvaške kmečke stranke Josipa Predavca leta 1933 ter aretacijo in zapor več deset drugih hrvaških političnih osebnosti.
Prve operacije čiščenja sličica| Srbska družina, ki so jo ustaše ubili v njenem domu leta 1941 V začetku aprila 1941 je Luburić nezakonito prestopil jugoslovansko mejo v bližini mesta Gola. Sredi aprila je prišel v Zagreb in bil nameščen v gospodarski urad glavnega ustaškega štaba ( ; GUS), ustaško vodilno telo, kjer je služil kot pobočnik Vjekoslava Servatzyja. 6. maja so Luburića poslali v vas Veljun pri Slunju, da bi vodil zajetje 400 srbskih moških iz vasi kot maščevanje za poboj hrvaške družine v sosednjem Blagaju prejšnjo noč. Čeprav so storilcei ostali nepoznani, so ustaše naznanili, da nosijo odgovornost Srbi iz Veljuna, in se zato odločili, da bodo moške v vasi kolektivno kaznovali. Luburić je imel na voljo skupaj petdeset mož, med njimi so bili mnogi dolgoletni ustaši, ki so v tridesetih letih živeli v izgnanstvu v Italiji. 9. maja zvečer so Srbe iz Veljuna odpeljali v Blagaj in jih na dvorišču lokalne osnovne šole pobili z noži in topimi predmeti. Morija je trajala vso noč. Naslednje jutro so videli Luburića, kako je krvav prišel iz šole in si pral roke in rokave pri vodnjaku.
Konec junija so ustaški uradniki, ki so se peljali skozi vasi Gornja Suvaja in Donja Suvaja na območju Like, poročali, da so streljali nanje zaradi česar so regionalne oblasti za vasi ukazale "čiščenje". Zjutraj 1. julija je Luburić v obe vasi pripeljal skupino ustašev. Zgodovinar Max Bergholz piše, da je v operaciji sodelovalo do 300 ustašev. Po poročanju novinarja in preživelega holokavsta Slavka Goldsteina je imel Luburić poleg 250 pripadnikov hrvaškega domobranstva na voljo še približno 150 pripadnikov ustaških pomožnih sil. Mnogi moški prebivalci Gornje Suvaje in Donje Suvaje so pred prihodom ustašev zbežali v divjino. Njihove sorodnice,ostale zadaj, so posilili in spolno pohabili. Pokol je trajal približno dve uri; za poboj svojih žrtev so ustaše rabili predvsem nože in kije. Ubitih je bilo najmanj 173 vaščanov, večinoma žensk, otrok in starejših.