Limogeški emajl so v Limogesu v jugozahodni Franciji proizvajali že več stoletij do danes. Obstajata dve obdobji, ko je bil evropskega pomena. Od 12. stoletja do 1370 je obstajala velika industrija, ki je izdelovala kovinske predmete, okrašene v emajlu s tehniko champlevé, od katerih je večina ohranjenih (ocenjeno na okoli 7500 kosov)Lasko, 307, n. 13 in verjetno večina prvotne proizvodnje, verski predmeti kot so relikviariji.
Po stoletni vrzeli je industrija v poznem 15. stoletju ponovno oživela, zdaj specializirana za tehniko poslikanega emajla in v nekaj desetletjih naredila precej bolj posvetne kot verske dele. V francoski renesansi je bilo to vodilno središče z več dinastičnimi delavnicami, ki so pogosto podpisale ali označile svoje delo.Osborne, 333–334 Luksuzni kosi, kot so plošče, plakete in vrči, so bili poslikani s prefinjeno manieristično dekoracijo slikovnih likovnih prizorov, ki so bili na posodah obdani z izdelanimi obrobami.
V obeh obdobjih so največja dela pripovedni prizori. Ti ponazarjajo sloge svojih obdobij. V srednjeveškem templju je dejanje preprosto in neposredno prikazuje nekaj figur z vzorčnimi ozadji. V slikarskih delih manieristike številne figure in podrobna ozadja po navadi preplavijo dejavnost glavnih likov.
Po upadu iz leta 1630 in poznejši konkurenci porcelana je sredi 19. stoletja oživela kakovostna proizvodnja, ki je prevzela Art nouveau in druge sodobne sloge z razmeroma majhno proizvodnjo.Grove
Srednjeveški champlevé emajl
Limoges je bil že do 12. stoletja največje in najbolj znano, vendar ne najbolj kakovostno evropsko središče proizvodnje steklastega emajla champlevé; njegova dela so bila znana kot Opus de Limogia ali Labor Limogiae.Arts and Crafts in the Middle Ages by Julia De Wolf Gi Addison p.97ff Glavni konkurenti mesta na trgu so bile severnošpanske delavnice, delo v Limogesu pa kaže znake španskega in islamskega vpliva že zelo zgodaj; ugibalo se je, da je med obema regijama prihajalo do gibanja delavcev.Lasko, 228 Kasnejši vermikulirani slog in psevdoarabske meje sta dva primera takšnega vpliva.Campbell, 32; O'Neill, 87 Nekateri zgodnji kosi emajla v Limogesu prikazujejo pas v psevdoarabski pisavi, ki je bila »ponavljajoča se okrasna lastnost v Limogesu in je bila že dolgo sprejeta v Akvitaniji«.Louvre museum notice
Champlevéjeve plošče in skrinje ali relikviariji v bakru so sčasoma skoraj množično izdelovali in so bile cenovno dostopne župnijskim cerkvam in plemstvu. Najkakovostnejše šablonsko delo pa je prihajalo iz doline Mosan, v delih, kot je na primer Triptih iz Stavelota, pozneje so Basse Taile emajlerji v Parizu, Sieni in drugod vodili na vrh trga emajlov, pogosto z osnovo iz plemenitih kovin; skoraj vse te kose so nekoč pretopili. Toda Limoges je še vedno prejemal naročila za pomembna dela za stolnice ali kraljeve pokrovitelje, zlasti v 12. in 13. stoletju, na voljo pa je bila tudi vrsta lastnih del. Industrija je bila že v zatonu do leta 1370, ko jo je brutalno opustošenje mesta po obleganju Limogesa s strani Angležev pod vodstvom Edwarda Črnega princa dejansko končalo.Osborne, 333; lasko, 228 Do takrat so se zlatarji v večjih središčih večinoma obrnili k drugim tehnikam, kot je basse-taille.Campbell, 33
Tehnike Limogeški emajl se je običajno nanašal na bakreno podlago, včasih pa tudi na srebro ali zlato. Ohranjanje je pogosto odlično zaradi žilavosti uporabljenega materiala, cenejša dela iz Limogesa na bakru pa so preživela veliko hitreje kot dvorsko delo na žlahtnih kovinah, ki so bile v določenem trenutku skoraj vse reciklirane za svoje materiale. Deli, ki niso prekriti s sklenino, so bili na splošno pozlačeni; obstajala sta dva osnovna sloga. V prvem, pogostejšem, a šele uvedenem okoli leta 1200, so bile figure pozlačene in pogosto vsaj deloma reliefne, ozadja pa so bila večinoma v barvnih emajlih. V drugi je bilo to obrnjeno in so bile figure emajlirane na pozlačenem ozadju.O'Neill, 104; Lasko, 232–234
Pozlačena območja so bila označena tudi z zarezanimi črtami, ki prikazujejo obraze in oblačila figur ali vzorcev na ozadju (ta je bil nazadnje znan kot vermikuliran slog). Kosi so bili pogosto okrašeni z dragulji, običajno v imitacijah iz emajla ali stekla v ohranjenih kosih, večbarvne okrogle trakove v mnogih ozadjih pa lahko razumemo kot imitacije draguljev. Od približno leta 1200 je bila modra z zlatom pozlačenih območij prevladujoča barva v paleti Limoges. V srednjeveški umetnosti je bila modra barva v drugih medijih, kot je slikarstvo, znano draga, vendar jo je bilo razmeroma enostavno doseči tako pri emajlu kot pri vitražu, katere ustvarjalci so to v celoti izkoristili.O'Neill, 41
Manjši reliefni elementi so bili večinoma izdelani z vtiskanjem v matrice, ki nosijo oblikovanje podrobnosti, kot so glave figur, ki so sicer ravne; kjer so cele figure v reliefu, so običajno narejene iz ločenega kosa bakra, ki so ga najprej potisnili od zadaj, da so dobili grobo obliko, nato pa zaključili z delom na sprednji strani. Te so bile pritrjene na glavni kos z bakrenimi zakovicami, katerih okrogle glave je običajno mogoče zlahka videti. V nekaterih delih, zlasti tistih, kot so križne glave s tridimenzionalno obliko, ki je na obeh straneh enaka, je bilo celo telo zabito v kovinske matrice, ki nosijo zasnovo. Obe strani sta bili takrat najverjetneje spajkani.O'Neill, 43–44
Razvoj Zdi se, da sta rast industrije v Limogesu in njen ugled v 12. stoletju veliko dolžna Grandmontines, redovništvu, katerega matična hiša Grandmont je bila zunaj mesta. Red je hitro narasel po smrti svojega ustanovitelja, svetega Štefana Muretskega leta 1124, pod pokroviteljstvom angleškega kralja Henrika II. Ne misli se več, da bi bila v samostanu Grandmont sama delavnica emajlov; namesto tega so bile v Limogesu pokroviteljske posvetne delavnice. Red je imel malo zemlje in je bil slab, pa tudi njegovo strogo pravilo, ki je odvračalo od porabe za umetnost; ni uporabljal monumentalne skulpture. Kljub temu so emajle pošiljali v nove hiše, ki so nastajale, predvsem v Franciji.
Papež Inocenc III. (1198–1216), ki je dvakrat obiskal Grandmont, je Limogesu naročil delo za Rim: relikviarij za njegovo naslovno cerkev in delo za svetišče svetega Petra v baziliki svetega Petra, ki je dejansko najprestižnejše okolje v zahodni cerkvi. Četrti lateranski koncil, ki ga je sklical Inocenc, je določil, da je Limogeški emajl primeren za eno od dveh piksid, ki jih mora imeti vsaka cerkev (čeprav to ni veljalo za primeren material za kelihe, ki jih katoliški predpisi na splošno še vedno zahtevajo, da so vsaj prevlečeni iz plemenitih kovin).
Drugi dejavniki pri širjenju ugleda dela Limogesa so bili, da je bil Limoges na glavni romarski poti v Santiago de Compostela, pokrovitelji pa so bili tudi vitezi templarji. Kosi so bili podarjeni vse do križarskega kraljestva Svete dežele in Skandinavije in so bili ohranjeni v Novgorodu v Rusiji.
Uporaba
Poleg skrinj, ki so bile v celotnem obdobju velik del proizvodnje, je bilo v Limogeškem emajlu narejenih še veliko drugih vrst predmetov. Tisti, ki so bili narejeni za cerkveno rabo, so imeli boljše možnosti za ohranitev in so v zgodnjem delu obdobja verjetno prevladovali. Nekatere vrste predmetov, na primer svečniki, ki so običajno majhni z žebljičkom, in okrasni medaljoni za skrinje, imajo običajno posvetno ali nevtralno dekoracijo in so bili verjetno enaki za oba trga. V poznejšem obdobju imajo lahko drugi predmeti izrazito posvetno dekoracijo, kot so viteški prizori ali redkejši prizori dvorne ljubezni. Ovitki za verske knjige (ali vezave zakladov) so bili v celotnem obdobju številčno izdelani, običajno v parih plošč, ki so le redko ohranjene skupaj; Bog Oče in Kristusovo križanje sta skupni temi.O'Neill, 114, figure
Drugi predmeti, ki se pojavljajo v emajlu iz Limogesa precej pogosteje kot v drugi verski umetnosti tega obdobja, so življenje svete Valerije Limogeške, lokalne junakinje, pa tudi mučeništvo svetega Tomaža Becketta, čigar kult je cerkev močno spodbujala po njegova smrt, vključno z razdeljevanjem sekundarnih relikvij (kosov oblačil, namočenih v njegovi razredčeni krvi) po Evropi. Dejstvo, da obstaja več kot dvajset Limogeških skrinj, ki prikazujejo zgodbo o Treh kraljih, je umetnostne zgodovinarje nekoliko zmedlo. Njihove relikvije so bile leta 1164 "prenesene" iz Milana v Köln, in predlagalo se je, da so bili deli zidov iz starega svetišča v Milanu na voljo kot relikvije.Gauthier M-M. and François G., Émaux méridionaux: Catalogue international de l'oeuvre de Limoges – Volume I: Epoque romane, 11, Paris, 1987 Pri podobnih temah so s številnimi ohranjenimi primeri upodobitve pogosto zelo podobne ali pa so razdeljene v skupine, kar nakazuje skupne zasnove in morda različne delavnice z istimi vzorci.
V 13. stoletju je obstajala moda, da imajo vrhovi elitnih grobnic emajlirano in kovinsko ploščo s podobo pokojnika, ki je bila pogosto reliefna. Dva otroka svetega Ludvika IX. (1214–1270), ki sta umrla mlada, sta imela takšne grobnice v samostanu Royaumont zunaj Pariza (zdaj v baziliki Saint-Denis) O'Neill, 402–405, zapisanih pa je tudi nekaj grobov škofov in velikih plemičev; le redki so preživeli francosko revolucijo. To je bil del trenda, da je delo poznega Limogesa postajalo vse bolj kiparsko, pogosto le z majhnimi dotiki emajla. Število posvetnih kosov ali tistih, ki so preživeli, se je v poznejšem obdobju povečalo, vključno s svečniki, medaljonskimi ploščami za okrasitev skrinj in drugimi stvarmi ter gemelioni, skledami za svečano umivanje rok, ki so prihajale v parih, služabniki so se prelivali roke iz ene v drugo.
Renesančni poslikan emajl
Slikana tehnika emajliranja se je pojavila sredi 15. stoletja, morda najprej v Nizozemskih deželah, kmalu zatem pa je v času vladavine Ludvika XI. (1461–1483) sledil Limoges.NGA, 82; Campbell, 43 Prvi pomemben mojster z imenom Monvaerni ali Pseudo-Monvaerni, za katerega je zdaj znano, da temelji na napačnem branju napisa, je deloval v zadnjih desetletjih stoletja. Sledili so mu neznani umetniki, imenovani mojster triptiha Ludvika XII., po delu v muzeju Viktorije in Alberta in mojster orléanskega triptiha, ki je pred približno 1515 ustvaril več verskih del v slogu še vedno temelji na slikarstvu dvajsetega stoletja.Vincent, 8–14 Ta so bila premajhna za cerkve in so se očitno uporabljala za zasebne pobožnosti, morda zlasti za pogosto za popotnike.Caroselli, 23-24
Tehnika je v 16. stoletju cvetela v različnih delavnicah v Limogesu in uživala v privilegijih kralja, ki ji je dal skoraj monopol v Franciji. Poleg tega so bili od časa Ludvika XI. zmožnosti pridobitve naziva mojstra v cehu emajlerjev omejene na nekaj družin s kraljevimi odloki. Emajli so bili izdelani v delavnicah, ki so pogosto trajale v isti družini več generacij in so pogosto podpisani ali pa jih je mogoče identificirati, vsaj do družine ali delavnice, z udarci na hrbtni strani plošč, pa tudi slogu.Tait, 42–49; Thornton (2015), 108–125; Grove
Vsaj sprva so bili to predmeti zelo visokega statusa za prefinjen okus dvora in drugih bogatih zbirateljev, bogati meščani pa so v 1530-ih letih, ko se je industrija širila, povečali bazo strank.Caroselli, 11, 23-26, 29 Za razliko od srednjeveškega Limogeškega champlevéja so bili ti emajli narejeni za trg, omejen le na Francijo, čeprav so bili nekateri kosi naročeni iz Nemčije. Medtem ko je srednjeveški champlevé tekmoval s številnimi drugimi središči po Evropi, v 16. stoletju res ni bilo drugega mesta, ki bi proizvajalo kakršno koli količino velikih slikovnih emajlov v manierističnem slogu. Nekateri kosi muranskega stekla so bili delno pobarvani v približno enakovrednem slogu.