Metropolitanska stolnica vnebovzetja v nebesa Najsvetejše Device Marije (špansko: Catedral Metropolitana de la Asunción de la Santísima Virgen María a los cielos) je stolna cerkev Katoliške nadškofije Mehike. Stoji na vrhu nekdanjega asteškega svetega okrožja v bližini Templo Mayor na severni strani trga Plaza de la Constitución (Zócalo) v središču Ciudad de Méxica. Stolnica je bila zgrajena v odsekih od 1573 do 1813 okoli prvotne cerkve, ki je bila zgrajena kmalu po španski osvojitvi Tenochtitlana in jo sčasoma v celoti nadomestila. Španski arhitekt Claudio de Arciniega je načrtoval gradnjo, navdih pa je dobil iz gotskih stolnic v Španiji.

Zaradi dolgega obdobja gradnje, slabih 250 let, so na stavbi v nekem trenutku delali tako glavni arhitekti, slikarji, kiparji, mojstri pozlate in drugi umetniki plastike podkraljestva. Dolgo obdobje gradnje je pripeljalo tudi do vključevanja številnih arhitekturnih slogov v zasnovo, vključno gotski, baročni, churrigueresque, neoklasicistični slog, kot so skozi stoletja prišli v modo. Poleg tega je stolnici omogočilo, da v svojo notranjost vključi različne dekoracije, slike, skulpture in opremo. Projekt je bil točka socialne kohezije, saj je vključeval veliko generacij in družbenih razredov, vključno s cerkvenimi oblastmi, vladnimi oblastmi in različnimi verskimi redovi.

Vpliv katoliške cerkve na javno življenje je pomenil, da je bila stavba pogosto prizorišče zgodovinsko pomembnih dogodkov v Novi Španiji in neodvisni Mehiki. Ti vključujejo kronanje Agustína de Iturbida in Ane Maríe Huarte za mehiška cesarja s strani predsednika kongresa; pogreb omenjenega cesarja; pokop do leta 1925 več junakov osamosvojitve, kot sta Miguel Hidalgo y Costilla in José María Morelos; spori med liberalci in konservativci, ki so nastali zaradi ločitve cerkve in države v reformi; zaprtje stavbe v času verske vojne La Cristiada; praznovanja dvestoletnice neodvisnosti, med drugim.

Stolnica je obrnjena proti jugu. Približne mere te cerkve so širina 59 metrov, dolžina 128 metrov in višina 67 metrov do vrha stolpov. Sestavljena je iz dveh zvonikov, osrednje kupole, treh glavnih portalov. Ima štiri fasade, ki vsebujejo portale s stebri in kipi. Ima pet ladij, sestavljenih iz 51 obokov, 74 lokov in 40 stebrov. Oba zvonika vsebujeta skupaj 25 zvonov. Tabernakelj (Sagrario Metropolitano), ki meji na stolnico, vsebuje krstilnico in služi za registracijo župljanov. Obstaja pet velikih, okrašenih oltarjev, zakristija, kor, korno območje, hodnik in kapiteljsko dvorano. Štirinajst od šestnajstih kapel stolnice je odprtih za javnost. Vsaka kapela je posvečena drugemu svetniku ali svetnikom, vsako pa je sponzoriral verski ceh. Kapele vsebujejo okrašene oltarje, oltarne slike, retabel, slike, pohištvo in skulpture. Stolnica je dom dveh največjih orgel iz 18. stoletja v Ameriki. Pod stolnico je kripta, v kateri so ostanki številnih nekdanjih nadškofov. Stolnica ima približno 150 oken.

V stoletjih je stolnica utrpela škodo. Požar leta 1967 je uničil pomemben del notranjosti. Obnovitvena dela, ki so sledila, so odkrila številne pomembne dokumente in umetnine, ki so bile prej skrite. Čeprav je bila stolnica zgrajena na trdnih temeljih, so mehka glinena tla, na katerih je zgrajena, ogrožala njeno strukturno celovitost. Znižanje podtalnice in pospešeno pogrezanje sta povzročila, da je bila struktura dodana na seznam 100 najbolj ogroženih območij Svetovnega sklada za spomenike (World Monuments Fund). Obnovitvena dela, ki so se začela v 1990-ih, so stolnico stabilizirala, leta 2000 pa so jo odstranili s seznama ogroženih.

Zgodovina Ozadje: velika cerkev Po španskem osvajanju Azteškega imperija in po tem, ko se je Hernán Cortés vrnil z raziskovanja današnjega Hondurasa, so se konkvistadorji odločili zgraditi cerkev na mestu Templo Mayor v asteškem mestu Tenochtitlan, da bi utrdili špansko oblast nad novo osvojenem ozemlju. Obstajajo dokazi o obstoju velikega templja, posvečenega bogu Quetzalcoatlu, templja, posvečenega bogu Huītzilōpōchtliju in drugih manjših stavb. Arhitekt Martín de Sepúlveda je bil prvi direktor projekta med letoma 1524 in 1532, Juan de Zumárraga pa prvi škof škofovskega sedeža v Novem svetu. Stolnica Zumárraga je bila v severovzhodnem delu današnje stolnice. Imela je tri ladje, ločene s toskanskimi stebri, na osrednjem stropu so bile zapletene gravure, ki jih je izdelal Juan Salcedo Espinosa, pozlatila pa sta jih Francisco de Zumaya in Andrés de la Concha. Glavna vrata so bila verjetno v renesančnem slogu. Kor je imel 48 svečanih stolov, ki sta jih ročno izdelala Adrián Suster in Juan Montaño iz lesa pinus ayacahuite (mehiški beli bor). Za gradnjo so uporabili kamne uničenega templja boga Huītzilōpōchtlija, boga vojne in glavnega božanstva Aztekov. Kljub vsemu je bila ta cerkev kmalu nezadostna zaradi vse večjega pomena prestolnice podkraljestva Nove Španije. To prvo cerkev je po buli z dne 9. septembra 1534 povzdignil v stolnico kralj Karel V., cesar Svetega rimskega cesarstva in papež Klemen VII., Kasneje pa jo je papež Pavel III. leta 1547 imenoval metropolitska.

Ta majhna, revna cerkev, ki so jo omalovaževali vsi kronisti, in so ocenili, da ni vredna tako slavnega novega mesta, je dolga leta slabo opravljala svoje storitve. Kmalu je bilo ukazano, da se postavi nova cerkev, sorazmerno razkošna glede na veličino kolonije, vendar je to novo podjetje je na začetku naletelo na mnogo ovir in težav pri nadaljevanju, da je stara stolnica še dolgo služila svojemu.

Ker je bilo do zaključka nove cerkve še daleč, njena gradnja se je pa že začela, so se leta 1584 odločili, da bodo staro stolnico, ki je bila v zelo slabem stanju, popolnoma popravili, da bi v njej praznovali tretji mehiški deželni svet.

Cerkev je bila nekoliko daljša kot pročelje nove stolnice; njene tri ladje so bile široke 30 metrov in so bile pokrite, osrednja s paličjem, tiste ob straneh z vodoravnimi tramovi. Poleg vrat puerta del Perdón je imela še vrata puerta de los Canónigos, morda tretja Placeta del Marqués. Leta kasneje je bila stolnica zaradi svoje funkcije premajhna. Leta 1544 so cerkvene oblasti že odredile gradnjo nove in bolj razkošne stolnice.

Začetek del

Leta 1552 je bil dosežen dogovor, po katerem bi stroške nove stolnice delili španska krona, Comendadores in domorodni prebivalci pod neposredno oblastjo nadškofa Nove Španije. Prvi načrti so se začeli leta 1562. V okviru projekta za gradnjo jei takratni nadškof Alonso de Montúfar predlagal monumentalno stavbo, sestavljeno iz sedmih ladij, ki bi temeljila na zasnovi stolnice v Sevilji; projekt, ki bi po besedah samega Montúfarja trajal 10 ali 12 let. Teža dela takšnih dimenzij v tleh močvirnatega izvora bi zahtevala posebno podlago. Sprva so bili postavljeni prečni nosilci za izgradnjo ploščadi, kar je zahtevalo visoke stroške in stalno odvodnjavanje, na koncu se je ta projekt opustil ne le zaradi zgoraj omenjenih stroškov, ampak tudi zaradi poplav, ki jih je utrpelo središče mesta. Takrat so ob podpori avtohtonih tehnik na veliko globino zabili trdne lesene hlode, približno dvajset tisoč teh hlodov na površini šest tisoč kvadratnih metrov. Projekt se je iz prvotnih sedmih ladij zmanjšal na le pet: eno glavno, dve procesijski in dve stranski s 16 kapelami. Gradnja se je začela z modeli, ki sta jih ustvarila Claudio de Arciniega in Juan Miguel de Agüero, po navdihu španskih stolnic Jaén in Valladolid.

Leta 1571 sta z nekaj zamude namestnik Martín Enríquez de Almanza in nadškof Pedro Moya de Contreras postavila prvi kamen sedanje cerkve. Stolnica se je začela graditi leta 1573 okoli obstoječe cerkve, ki je bila porušena, ko so dela dovolj napredovala, da so v njej delovale osnovne funkcije cerkve.

Dela so se začela z orientacijo sever -jug, v nasprotju z večino stolnic, zaradi podtalnice, ki bi vplivala na stavbo s tradicionalno orientacijo vzhod-zahod, odločitev je bila sprejeta leta 1570. Najprej sta bila zgrajena kapitelj in zakristija; gradnja obokov in ladij je trajala sto let.

Razvoj konstrukcije

Začetek del je bil v blatnem in nestabilnem terenu, ki je delo otežil, zato sta bila Tezontle (porozna, močno oksidirana vulkanska kamnina) in kamen Chiluca priljubljena kot gradbena materiala na več področjih, saj sta ta lažja. Leta 1581 so začeli postavljati zidove, leta 1585 pa so se začela dela v prvi kapeli, takrat so bila imena kamnosekov, ki so delali na delu: v kapelah je klesal Juan Arteaga, v nišah pa Hernán García de Villaverde, ki je delal tudi na stebrih Toral, katerih medije je oblikoval Martín Casillas. Leta 1615 so stene dosegle polovico skupne višine. Notranjost se je leta 1623 začela z zakristijo, prejšnja cerkev pa je bila ob zaključku porušena. 21. septembra 1629 je delo prekinila poplava, ki jo je utrpelo mesto, v kateri je voda dosegla dva metra višine in povzročila škodo na glavnem trgu, danes imenovanem Plaza del Zócalo, in drugih delih mesta. Zaradi škode so začeli razmišljati o gradnji nove stolnice v hribih Tacubaya, zahodno od mesta, vendar je bila ideja zavržena in projekt se je nadaljeval na istem mestu, pod vodstvom Juana Gómeza de Trasmonteja, notranjost je bila dokončana in posvečena leta 1667.

Nadškof Marcos Ramírez de Prado y Ovando je drugo posvetilo opravil 22. decembra 1667, v letu, ko je bil zadnji obok zaprt. Datum posvetitve (v tistem času brez zvonikov, glavne fasade in drugih elementov, zgrajenih v 18. stoletju) so bili stroški gradnje enaki 1.759.000 pesosov. Te stroške so v veliki meri pokrili španski kralji Filip II., Filip III., Filip IV. in Karel II. Priloge k osrednjemu jedru stavbe bi se skozi leta dodajale so bile Semeniški kolegij, kapela Animas ter zgradbe Tabernakelj in Kurija.

Leta 1675 je bil dokončan osrednji del glavne fasade, delo arhitekta Cristóbala de Medine Vargas, ki je vključeval lik Marijinega vnebovzetja, naslov, ki mu je posvečena stolnica, in skulpture sv. Jakoba in apostola Andreja, ki ga varuje. V preostalem delu 17. stoletja sta arhitekta Juan Lozano in Juan Serrano zgradila prvo telo vzhodnega stolpa. Glavni portal stavbe in portali na vzhodni strani so bili zgrajeni leta 1688, zahodni pa leta 1689. Dokončali so tudi šest opornikov, ki podpirajo strukturo na strani glavne fasade, in dna, ki podpirajo oboke glavne ladje.

V 18. stoletju je bilo malo storjenega za dokončanje gradnje stolnice; predvsem zato, ker je bila v svoji notranjosti dokončana in je omogočala vse slovesnosti, in torej ni bilo nujno nadaljevati z delom na tem, kar manjka.

Čeprav je bilo delo dejansko prekinjeno, so se nekatera dela v notranjosti nadaljevala; do leta 1737 je bil mojster graditelj Domingo de Arrieta. V družbi mojstra arhitekture Joséja Eduarda de Herrere je izdelal stojala, ki obkrožajo kor. Leta 1742 je mojster arhitekture Manuel de Álvarez skupaj s Herrero odločal o projektu prezbiterija, ki ga je predstavil Jerónimo de Balbás.

Leta 1787 je bil arhitekt José Damián Ortiz de Castro izbran na natečaju, na katerem je naložil projekte Joséja Joaquína Garcíe de Torresa in Isidra Vicente de Balbása za vodenje gradbenih del zvonikov, glavne fasade in kupole. Za gradnjo stolpov je mehiški arhitekt Ortiz de Castro zasnoval projekt, s katerim bi bila učinkovita proti potresom; drugo telo, ki je videti prodorno in ima zvonasto končno obdelavo. Njegovo vodenje pri projektu se je nadaljevalo vse do njegove smrti leta 1793. Ko ga je zamenjal Manuel Tolsá, arhitekt in kipar neoklasicističnega sloga, ki je v državo prispel leta 1791. Tolsá je bil zadolžen za dokončanje dela stolnice. Rekonstruira nizke in nesorazmern kupole, oblikuje projekt, ki je sestavljen iz odpiranja večjega obroča, na katerem je zgrajena krožna ploščad, da se od tam dvigne veliko višja lanterna. Vključuje kipe in balustrade. Pročelje je kronal s figurami, ki simbolizirajo tri teološke vrline (vero, upanje in ljubezen).<

Zunanjost Fasada in portali