alt=|sličica| Uporaba teleprinterja v Veliki Britaniji med drugo svetovno vojno alt=|sličica| Umetniška slika teleprinterja: portret Daga Hammarskjölda, 1962 Teleprinter je elektromehanska naprava, ki se lahko uporablja za pošiljanje in sprejemanje tipkanih sporočil prek različnih komunikacijskih kanalov od točke do točke ter od točke do več točk. Uporabljati so se začeli po letu 1887 na področju telegrafije, ki se je razvila v tridesetih in štiridesetih letih devetnajstega stoletja. Pri prvih računalnikih so predstavljali uporabniški vmesnik za pošiljanje vnesenih podatkov v računalnik in tiskanje odgovora. Nekateri modeli so omogočali izdelavo in branje luknjanega traku na katerega so shranjevali podatke za pošiljanje in tiskanje.
Teleprinterji lahko uporabljajo različne komunikacijske medije. To je lahko par žic priključenih v omrežje ali pa komunikacija poteka brezžično preko mikrovalovnih povezav (telex-on-radio ali TOR). Teleprinter priključen na modem lahko komunicira tudi preko javnega telefonskega omrežja. To konfiguracijo so pogosto uporabljali za povezavo teleprinterjev z oddaljenimi računalniki.
Teleprinterje so danes večinoma nadomestili popolnoma elektronski računalniški terminali, ki imajo običajno namesto tiskalnika računalniški monitor (izraz "TTY" se še vedno občasno uporablja v sistemih Unix). Danes teleprinterje še vedno uporabljajo v letalski industriji (glej AFTN in teleprinterski letalski sitem) ter različne naprave za komunikacijo z gluhimi osebami.
Zgodovina Teleprinter se je razvil skozi vrsto izumov številnih inženirjev med katerimi so bili: Samuel Morse, Alexander Bain, Royal Earl House, David Edward Hughes, Emile Baudot, Donald Murray, Charles L. Krum, Edward Kleinschmidt in Frederick G. Creed. Teleprinterji so bili razviti z namenom pošiljanja in prejemanja sporočil brez potrebe po operaterjih usposobljenih za uporabo morsejeve kode. Sistem dveh teleprinterjev z enim operaterjem, usposobljenim za uporabo tipkovnice, je nadomestil dva usposobljena operaterja z znanjem morsejeve kode. Teleprinterski sistem je izboljšal hitrost in čas dostave sporočil tako, da je bilo mogoče sporočila prenašati na velike razdalje z malo ročnega posredovanja.
Do razvoja teleprinterja je pripeljalo več iznajdb na obeh straneh Atlantika. Leta 1835 je Samuel Morse zasnoval snemalni telegraf s čimer je nastala Morsejeva koda. Morsejev inštrument je s pomočjo toka izpodrinil armaturo elektromagneta, ki je premikal marker, ter tako zapisoval prekinitve toka. Cooke & Wheatstone sta leta 1837 prejela britanski patent, ki je zajemal področje telegrafije, leta 1840 pa še drugega v katerem je bil opisan tipkarski telegraf z jeklenimi tiskarskimi črkami, ki so s pomočjo električnega mehanizma udarjale po karbonskem papirju ta pa je puščal odtise rimskih črk na pomičnem papirju. Leta 1841 je Alexander Bain zasnoval elektromagnetni tiskarski telegraf. Uporabljal je električne impulze ustvarjene z vrtenjem gumba nad kontaktnimi točkami, da je sprostil in ustavil tipkarsko kolo, ki ga je obračal urni mehanizem na osnovi teže. Drugi urni mehanizem je zavrtel boben, prekrit z listom papirja in ga počasi premikal navzgor tako, da je tipkarsko kolo tiskalo signale v spirali. Ključna težava je bila sinhrono delovanje oddaje in sprejema. Bain je to skušal doseči z uporabo centrifugalnih regulatorjev za natančno uravnavanje hitrosti urnega mehanizma. Patentiran je bil skupaj z drugimi napravami 21. aprila 1841.
Do leta 1846 je med Washingtonom DC in New Yorkom začel delovati morsejev telegraf. Royal Earl House je istega leta patentiral svoj tiskarski telegraf. Dve 28-tipkovni klaviaturi v obliki klavirskih tipk je povezal z žico. Vsaka klavirska tipka je predstavljala črko abecede in je ob pritisku povzročila, da se je ustrezna črka natisnila na sprejemnem koncu. Tipka "shift" je vsaki tipki dala dve možni izbiri. 56-znakovno kolo na oddajnem koncu je bilo sinhronizirano s podobnim kolesom na sprejemnem koncu. Če je bila na oddajni postaji pritisnjena tipka, ki ustreza določenemu znaku, je to sprožilo znakovno kolo na sprejemni postaji, ravno ko se je isti znak premaknil v položaj za tiskanje, na podoben način kot (mnogo kasneje) tiskalnik s črkami v obliki marjetice. To je bil primer sinhronega prenosa podatkov. Houseova oprema je lahko prenašala približno 40 besed na minuto vendar jo je bilo težko izdelati v velikem obsegu. Tiskalnik je lahko kopiral in natisnil do 2000 besed na uro. Ta izum je bil prvič uporabljen in razstavljen na Mehanskem inštitutu v New Yorku leta 1844.
Stacionarni teleprinter je začel delovati leta 1849, ko je bila vzpostavljena povezava med Philadelphio in New Yorkom. RTTY Journal Vol. 25 No. 9, October 1977: 2. alt=|sličica| Hughesov telegraf, zgodnji (1855) teleprinter, ki sta ga zgradila Siemens in Halske. Vidimo lahko centrifugalni regulator za doseganje sinhronosti z drugim koncem. Leta 1855 je David Edward Hughes predstavil izboljšan stroj zgrajen na osnovi stroja Royal Earl House. V manj kot dveh letih so se številna majhna telegrafska podjetja v zgodnjih fazah razvoja, vključno z Western Unionom, združila in ustanovila eno veliko korporacijo - Western Union Telegraph Co.
V Franciji je Émile Baudot leta 1874 zasnoval sistem s pet-delno kodo, ki se je v tej državi začel pogosto uporabljati od leta 1877. Britanska pošta je leta 1897 sprejela sistem Baudot za uporabo na simpleksnem omrežju med Londonom in Parizom, nato pa je v svojih celinskih telegrafskih storitvah precej uporabila dupleksne sisteme Baudot.
Leta 1901 je Baudotovo kodo spremenil Donald Murray (1865–1945, prvotno z Nove Zelandije), kar je spodbudilo razvoj njegove tipkovnice podobne pisalnim strojem. V sistemu Murray je bil uporabljen vmesni korak, perforator za tipkovnico, ki je operaterju omogočil prebijanje papirnatega traku in oddajnik za pošiljanje sporočila z udarnega traku. Na sprejemnem koncu vrstice bi se tiskalni mehanizem tiskal na papirni trak in / ali z reperforatorjem lahko naredili perforirano kopijo sporočila. Ker ni bilo več neposredne korelacije med premikanjem roke operaterja in prenesenimi biti, ni bilo zaskrbljenosti glede urejanja kode, da bi zmanjšali utrujenost operaterja, in namesto tega je Murray zasnoval kodo, da bi minimaliziral obrabo stroja, dodelitev kombinacij kod z najmanj luknjanih lukenj najpogosteje uporabljenih znakov . Murrayjeva koda je uvedla tudi tisto, kar je postalo znano kot "efektorji formata" ali " kontrolni znaki " - kodi CR (Carriage Return) in LF (Line Feed). Nekaj Baudotovih kod se je premaknilo na mesta, kjer so ostali od takrat: NULL ali BLANK in DEL koda. NULL / BLANK je bil uporabljen kot nedejavna koda, kadar ni bilo poslanih nobenih sporočil.
Leta 1902 je v ZDA elektroinženir Frank Pearne stopil k Joy Morton, vodji podjetja Morton Salt, in iskal sponzorja za razvoj tiskarskega telegrafa. Joy Morton se je pred vlaganjem v raziskave posvetovala s strojnim inženirjem Charlesom L. Krumom, ki je bil podpredsednik Western Cold Storage Company. Krum je želel pomagati Pearnu, zato so laboratorij postavili na podstrešju podjetja. Frank Pearne je po enem letu izgubil zanimanje za projekt in odšel ter se posvetil poučevanju. Krum je bil pripravljen nadaljevati pearnejevo delo in avgusta 1903 je bil vložen patent za teleprinterski tiskalnik. Leta 1904 je Krum vložil patent za telegrafski stroj za tiskanje s kolesom ki je bil izdan avgusta 1907. Leta 1906 se je sin Charlesa Kruma, Howard Krum, pridružil očetu pri tem delu. Howard je bil tisti, ki je razvil in patentiral način sinhronizacije start-stop za kodne telegrafske sisteme, kar je omogočilo praktično izdelavo teleprinterja.
Leta 1908 je podjetje Morkrum (ustanovila sta ga Joy Morton in Charlesom Krumom) izdelalo delujoči teleprinter z imenom Morkrum Printing Telegraph, ki je bil preizkušen na relaciji Čikago - Alton. Leta 1910 je podjetje Morkrum Company za podjetje Postal Telegraph Company razvilo in zgradilo prvi komercialni teleprinterski sistem med mestoma Boston in New York.
Leta 1916 je Edward Kleinschmidt vložil patentno prijavo za tiskalnik, ki tiska na list papirja. Leta 1919 je Kleinschmidt kmalu po tem, ko je podjetje Morkrum pridobilo patent za način sinhronizacije start-stop za kodne telegrafske sisteme kar je omogočilo praktično izdelavo teleprinterja, vložil patent z naslovom "Metode in naprave za upravljanje tiskarskih telegrafov" ki je vključevala izboljšano metodo start-stop. Osnovni postopek delovanja start-stop je veliko starejši od izumov Kleinschmidta in Morkruma. Predlagal ga je že D'Arlincourt leta 1870. sličica| Siemens t37h (1933) brez pokrova Namesto, da bi zapravljala čas in denar v patentnih sporih o metodi start-stop, sta se Kleinschmidt in Morkrum leta 1924 odločila združiti in ustanoviti podjetje Morkrum-Kleinschmidt. Novo podjetje je najboljše lastnosti obeh strojev združilo v nov tiskalnik s kolesom, za katerega sta Kleinschmidt, Howard Krum in Sterling Morton skupaj pridobila patent.
Leta 1924 je britansko podjetje Creed & Company, ki ga je ustanovil Frederick G. Creed, vstopilo na trg teleprinterjev s svojim modelom 1P, ki je tiskal strani, tega je kmalu nadomestil izboljšani model 2P. Leta 1925 je Creed pridobil patente za murrayjevo kodo, ki je racionalizirana baudotova koda. Tračni tiskalnik Model 3, prvi Creedov kombinirani stroj start-stop, je bil uveden leta 1927 za poštne telegrafske storitve. Ta naprava je natisnila prejeta sporočila neposredno na gumirani papirni trak s hitrostjo 65 besed na minuto. Creed je razvil tudi luknjalnik za tipkovnico, ki je s stisnjenim zrakom luknjal papirnati trak. Razvil je tudi bralnik luknjic na papirju ter tiskalnik. Luknjalnik je dohodne Morsejeve signale v obliki luknjic zabeležil na papirnem traku, tiskalnik pa ga je dekodiral, tako da je na navadnem papirju ustvaril alfanumerične znake. Od tod izvira sistem za hitro samodejno tiskanje Creed, ki je lahko deloval z izjemnimi 200 besedami na minuto. Njegov sistem je sprejel časopis Daily Mail za dnevno prenašanje novic. Tiskalnik za tiskanje strani Creed Model 7 je bil predstavljen leta 1931 in je bil uporabljen za storitev Telex. Deloval je s hitrostjo 50 baudov (koda, ki temelji na murrayjevi kodi), približno 66 besed na minuto.
Leta 1928 so sitem teleprinterjev začeli uporabljati urad za svetilnike, letalske družbe in letališča za prenašanje administrativnih sporoči, informacij o letih ter vremenskih poročil. Do leta 1938 se je omrežje teleprinterja, ki se je uporabljalo za posredovanje vremskih informacij, razširilo na več kot 20.000 milj in je zajelo vseh 48 zveznih držav, razen Mainea, New Hampshira in Južne Dakote.
Načini uporabe teleprinterjev Obstajalo je pet glavnih omrežij teleprinterjev:
Izmenjevalna sistema, kot sta Telex in TWX, sta ustvarila sočasno povezavo med dvema strojema, tako da se je vse, vneseno besedilo na enem računalniku takoj pojavilo na drugem koncu. Sistemi ZDA in Združenega kraljestva so imeli telefonske klicne številke, pred letom 1981 pa je bilo za uporabo teleprinterja rezerviranih pet območnih kod za severnoameriški načrt številčenja (NANPA). Nemški sistem je omogočal klicanje preko tipkovnice in "klepet" v realnem času. Ker pa se je uporaba omrežja zaračunavala časovno je bilo zaradi visokih stroškov priporočeno, da se sporočila vnaprej pripraviti na papirnatem traku in se pošlje brez premorov za tipkanje. Omrežja najetih linij in radiorelejne teleprinterske povezave razporejena v konfiguracijah od točke do točke in / ali več točk so podpirale aplikacije za obdelavo podatkov za vlado in industrijo s čimer se je povečal pretok informacij znotraj organizacije. Sistem se je uporabljal na področju računovodstva, upravljanja, nabavi, prodaji, odpremi,...kot so integracija računovodskih, obračunskih, upravljavskih, proizvodnih, nabavnih, prodajnih, odpremnih in sprejemnih oddelkov