thumb|300px| Zemljevid železnodobne Cisalpske Galije s približnimi ozemlji ljudstev v 4. in 3. stoletju pr. n. št. thumb|220px|Etnične skupine v železni dobi na Apeninskem polotoku; Ligurija je v gornjem levem kotu zemljevida thumb|220px|Jeziki na Apeninskem polotoku v 3. stoletju pr. n. št.; rožnato so obarvani neindoevropski jeziki thumb|220px|Ozemlje N4, obrvano škrlatno, ustreza ligurski etnični skupini; ozemlje leži med rekami Var na zahodu, Pad na severu in Magra na vzhodu thumb|220px|Rimska Ligurija (rožnato) med rekami Var na zahodu, Pad na severu in Magra na vzhodu
Liguri (latinsko , grško , Ligies) so bili staroveško ljudstvo, po katerem se imenuje sedanja pokrajina Ligurija v severozahodni Italiji.Maggiani, Adriano (2004). "Popoli e culture dell'Italia preromana. I Liguri". Il Mondo dell'Archeologia (italijansko). Roma: Treccani editore. Pridobljeno 14. septembra 2019.
V predrimskih časih so Liguri zasedali najmanj ozemlje sedanje italijanske pokrajine Ligurije, Piemont južno od reke Pad, severozahodno Toskano in francosko pokrajino Provansa-Alpe-Azurna obala. Na splošno velja, da so okoli leta 2000 pr. n. št. zasedali še mnogo večje ozemlje, vključno z večino severozahodne Italije, celo severozahodno Toskano severno od reke Arno, južno Francijo in dele sedanje Katalonije na severovzhodu Iberskega polotoka."Ligurian | people".Francisco Villar. Los Indoeuropeos y los origines de Europa: lenguaje e historia. Madrid, Gredos, 1991.Martín Almagro Basch. "Ligures en España".
O starem ligurskem jeziku se ve zelo malo, ker ni nobenih dokumentov ali napisov, pisanih v tem jeziku. Neznana je tudi pradomovina Ligurov. Zgodovinarji domnevajo, da so govorili predindoevropski"Liguri". Enciclopedie on line. Treccani.it (italijansko). Rome: Treccani -Istituto dell'Enciclopedia Italiana. 2011. ali indoevropski jezik iz keltske jezikovne družine."Ligurian language". Britannica.com. 16. december 2014. Pridobljeno 29. avgusta 2015. Domneva delno temelji na krajevnih in lastnih imenih, skupnih v tej regiji.
Liguri so bili v antiki znani kot Kelto-Liguri (grško Κελτολίγυες, Keltolígues), verjetno zaradi močnega keltskega vpliva na njihov jezik in kulturo.Baldi, Philip (2002). The Foundations of Latin. Walter de Gruyter. str. 112. Na splošno velja, da se je stara ligurščina razvila v indoevropski jezik z močnim keltskim vplivom in bila hkrati podobna italskim jezikom. Ohranjenih je samo nekaj lastnih imen in pripona -asca ali -asco (vas).
Ime Imeni Ligurija in Liguri je starejše od latinskih imen in je nejasnega izvora, vendar latinska pridevnika ligusticum (na primer v Mare Ligusticum) in liguscus"DicoLatin". DicoLatin. razkrivata izvirni -sc- v korenu ligusc-, ki se je skrajšal na -s- in se po rotacizmu spremenil v -r- v latinskem imenu Liguria. Člen -sc- (-sk-) je prisoten v imenih Etruskan (Etruščan), Bask in Gaskonja. Nekateri raziskovalci menijo, da je povezan s pomorskim ljudstvom ali mornarji.Room. "Placenames of the World". 2006Marie Henri d'Arbois de Jubainville. Premiers Habitants de l'Europe (2nd edition 1889-1894).
Primerjave z grščino: beseda λίγυς (Ligus), romanizirano v Lígus, dobesedno pomeni Ligur oziroma oseba iz Ligurije, medtem ko beseda λιγυστική (Ligustikḗ) pomeni Ligurija."Greek Word Study Tool". www.perseus.tufts.edu. Zdi se, da je izraz Ligur povezan z imenom reke Loare, čeprav francosko ime reke (Loire) izhaja iz latinskega "Liger", ta pa verjetno iz galskega *liga, ki pomeni blato ali mulj.Xavier Delamarre. Dictionnaire de la langue gauloise. Errance, 2003. str. 201. Liga izhaja iz protoindoevropskega korena *legʰ-, ki pomeni ležati ali počivati.Montclos, Jean-Marie Pérouse de (1997). Châteaux of the Loire Valley. Könemann. ISBN 978-3-89508-598-7. Pridobljeno 11. aprila 2011.
Po Plutarhu so Liguri sami sebe imenovali Ambroni, kar bi lahko kazalo na povezave z Ambroni v severni Evropi.Boardman, John (1988). The Cambridge ancient history: Persia, Greece and the Western Mediterranean c. 525–479 BC. str. 716. Plutarh to omenja samo na enem samem mestu, v bitki pri Aquae Sextiae leta 102 pr. n. št., v kateri so rimske ligurske pomožne enote v boju Kimbri in Tevtoni vpile "Ambrones!" in dobile kot odgovor enak nasprotnikov krik. Dogodek ima zato lahko tudi obratno razlago.
Kako so Liguri imenovali sami sebe v svojem jeziku, ni znano. Odpira se tudi vprašanje ali so sploh imeli izraz, ki bi jih opredeljeval. "Liguri" je namreč naziv, s katerim so grški raziskovalci zahodnega Sredozemlja poimenovali to etnično skupino (Ligues). Kasneje so naziv uporabljali za razlikovanje Ligurov od drugih etničnih skupin.
Nekaj poznavalcev meni, da Liguri sprva niso imeli imena, ki bi opredeljevalo celotno narodnost, ampak samo imena posameznih plemen. Združevati so se začeli šele potem, ko so se morali braniti pred bolj organiziranimi ljudstvi, kot so bili Grki, Etruščani in Rimljani. Ob tem so verjetno začeli uporabljati tudi skupno ime.
Ozemlje antične Ligurije
Strabonov opis Ligurije v 5. poglavju 2. knjige, odstavek 28:
Alpe so naseljene s številnimi narodi, ki so vsi keltski, z izjemo Ligurov. Slednji so jim po načinu življenja kljub drugačnemu rodu močno podobni. Živijo v delu Alp, kjer se stikajo z Apenini (Alpes Maritimes), in delu Apeninov (Ligurske Alpe in Ligurski Apenini). Gorska veriga Apeninov se razteza čez celo Italijo od severa do juga in se konča v Sicilskem prelivu.
— Strabon (1. stoletje pr. n. št.)Strabo, Geography, book 2, chapter 5, section 28.
Ozemlje rimske Ligurije ustreza sedanji italijanski Liguriji in bivši grofiji Nica in se ujema s sedanjimi Alpes Maritimes.
Zgodovina Prazgodovina severne Italije Poladska kultura s središčem v okolici Brescie je bila v prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. razširjena v dolini reke Pad od vzhodne Lombardije in Veneta do Emilije - Romanje. Nastala je morda s prihodom novega ljudstva iz čezalpskih pokrajin Švice in južne Nemčije.Bietti Sestieri 2010, str. 21. Njene vplive so odkrili tudi v kulturah zgodnje bronaste dobe v Liguriji, na Korziki, Sardiniji (bonanarska kultura) in v južni Franciji.An Early History of Horsemanship, str. 129. Poladska kultura se razlikuje tako od kulture čaš kot od predhodne remedelske kulture. Bronasto orodje in orožje je podobno tistemu iz unjetiške kulture in drugih kultur severno od Alp. Bernard Sergent domneva, da je bil ligurski jezik daljnji sorodnik keltskih in italskih jezikov.
Liguri naj bi se v dolino Pada naselili okoli leta 2000 pr. n. št. Naselili se niso samo v tej dolini, saj so pustili jezikovne in snovne sledi tudi na ozemlju blizu severne obale Jadranskega morja.Cfr. Rivista archeologica della provincia e antica diocesi di Como, 1908, str. 135; Emilia preromana vol. 8-10, 1980, str. 69; Istituto internazionale di studi liguri, Studi genuensi, vol. 9-15, 1991, str. 27. Ligurom se pripisuje ustanavljanje prvih vasi v dolini Pada, kolišč in naselij, obdanih z nasipi. Fausto Cantarelli. I tempi alimentari del Mediterraneo: cultura ed economia nella storia alimentare dell'uomo, vol. 1, 2005, str. 172. Njihova kultura je bila naslednica poladske kulture v srednji in pozni bronasti dobi.
Staroveško ime reke Pad (latinsko Padus) izhaja iz njenega ligurskega imenaDaiches, David; Anthony Thorlby (1972). Literature and western civilization (illustrated ed.). Aldus. str. 78. Bod-encus ali Bod-incus. Beseda je v imenu ligurskega mesta Bodincomagus na desnem bregu reke Pad nizvodno od sedanjega Torina.Alberto Nocentini. l'Etimologico. Dizionario etimologico della lingua italiana. Firenze, Le Monnier, 2010. ISBN 978-88-0020-781-2.
Po eni od legend je mesti Brescia in Barra (Bergamo) v pozni bronasti dobi ustanovil praoče Ligurov Kidno.Ducato di Piazza Pontida. Zdi se, da je v mitu tudi zrno resnice, saj so med nedavnimi arheološkimi izkopavanji odkrili ostanke naselja iz obdobja okoli 1200 pr. n. št. Znanstveniki domnevajo, da so naselje zgradili Liguri.History of Brescia: the origins and the Roman Brescia. turismobrescia.it. Pridobljeno 20. junija 2014.Storia del Colle Cidneo. bresciamusei.com (italijansko). Pridobljeno 14. maja 2014. Drugi znastveniki ustanovitev Brescie in Bergama pripisujejo Etruščanom."Ducato di Piazza Pontida". www.ducatodipiazzapontida.it. Pridobljeno 8. Decembra 2019.Le origini. www.bresciastory.it. Brescia Story. Arhivirano iz izvirnika 7. marca 2008. Pridobljeno 9. decembra 2019.
Zdi se, da so bila naselja na kolih in z nasipi obdana naselja neprekinjeno nadaljevanje prejšnje poladske kulture stare bronaste dobe. Največ kolišč je bilo v okolici Gardskega jezera, medtem ko so imela naselja na ravninah nasipe in obrambne jarke.
Hiše v naseljih so bile običajno zgrajene v kolobarjih. Za gospodarstvo sta bila najpomembnejša poljedelstvo in pastirstvo. Pomembni so bili tudi lov in ribolov ter metalurgija bakra in brona (sekire, bodala, klini itd.). Lončenina je bila groba in črnikasta.P. Palmieri (1965). Enciclopedia dell'arte antica, Polada. Pokojnike so kremirali ali pokopavali.
Ustanovitev Massalie left|thumb|Massalijska težka drahma
Med 10. in 4. stoletjem so se Liguri naselili v Provansi v okolici Massilie. Strabon pravi, da so bili Liguri, ki so živeli v sosedstvu s številnimi keltskimi gorskimi plemeni, drugo ljudstvo (ἑτεροεθνεῖς), vendar "po svojem načinu življenja podobni Keltom".
Massalia, katere ime je verjetno privzeto iz obstoječega ligurskega imena,"Online Etymology Dictionary". Etymonline.com. Pridobljeno 12. marca 2013. je bila prvo grško naselje v Franciji, Peregrine, Anthony (14. oktober 2015). "Marseille city break guide". The Telegraph. Pridobljeno 9. marca 2016. ustanovljeno okoli leta 600 pr. n. št. na mestu sedanjega Marseillea. Kolonisti so prišli iz Fokaje (sedanja Foça, Turčija) na egejski obali Male Azije. Povezavo Marseillea in Fokajcev omenja Tukidid v Peloponeški vojniDuchêne & Contrucci 1998, str. 42. in ugotavlja, da so "fokajskemu projektu nasprotovali Kartažani, katerih flota je bila poražena".Thucydides. History of the Peloponnesian War 1.13.6.
Ustanovitev Massalie je omenjana tudi v legendi. Po legendi je Protis (ali Euksen), rojen Fokajec, med iskanjem mesta za novo trgovsko postajo, s katero naj bi obogatel, odkril zaliv Lacydon, ki ga je napajal potok in ščitila dva skalnata rta. Duboi, Marius; Gaffarel, Paul; Samat, J.-B. (1913). Histoire de Marseille (francosko). Marseille: Librairie P. Ruat. Protis je bil povabljen v notranjost na banket, ki ga je priredil Nannu, poglavar lokalnega ligurskega plemena Segobrigi, za snubce svoje hčerke Giptis. Na koncu pogostitve je Giptis Protisu ponudila ceremonialno čašo vina in nakazala, da je za moža izbrala prav njega. Po poroki sta se preselila na hrib severno od Lacydona in iz tega naselja je zrasla Massalia. Kasneje so domorodci načrtovali uničenje nove kolonije, vendar je bila zarota razkrita. Sledila je bitka, v kateri je bil kralj domorodev Konran ubit. Grki so verjetno nameravali razširiti ozemlje svoje kolonije, zato jo je Konranov sin Nannu poskušal uničiti. Odpor Ligurov je zmanjšal grške apetite in so se odrekli širitvi kolonije. Masalijani so se zato osredotočili na razvoj trgovine, najprej z Liguri in nato z Galci, dokler Massalia ni postala najpomembnejše sredozemsko pristanišče v Galiji.
Prihod Keltov in zlitje z njimi thumb|300px|Plemena in naselja v antični Provansi
Med 8. in 5. stoletjem pr n. št. so se v Provanso začela seliti tudi keltska plemena, verjetno iz Srednje Evrope. Kelti so imeli železno orožje, s katerim so zlahka premagali lokalna plemena, oborožena še z bronastim orožjem.