Zgodovina Hrvaške

sličica|289x289_pik|Reliefni zemljevid današnje Hrvaške Območje sodobne Hrvaške je obsegalo dve rimski provinci, Panonijo in Dalmacijo. Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva v 5. stoletju so Ostrogoti za 50 let podredili območje, preden so ga vključili v Bizantinsko cesarstvo.

Hrvaška se je kot narod prvič pojavila kot vojvodina v 7. stoletju, vojvodina Hrvaška in bližnja Kneževina Spodnja Panonija, ki sta bili združeni in povzdignjeni v Kraljevino Hrvaško, ki je trajala od leta 925 do 1918. V 12. stoletju je Kraljevina Hrvaška vstopila v Osebno unijo s Kraljevino Madžarsko, ostala je ločena država s svojim vladarjem (ban) in saborom, vendar je izvolila kraljevske dinastije iz sosednjih sil, predvsem Madžarske, Neaplja in Habsburške monarhije.

Obdobje od 15. do 17. stoletja so zaznamovali intenzivni boji med Osmanskim cesarstvom na jugu in Habsburškim cesarstvom na severu.Thomas Kelly Cheyne and John Sutherland, BlackEncyclopaedia Biblica: A Critical DictionaryC.Michael Hogan, "Diocletian's Palace", The Megalithic Portal, Andy Burnham ed., 6 October 2007

Po prvi svetovni vojni in posledičnem razpadu Habsburške monarhije je bila Hrvaška vključena v Jugoslavijo. Po nemški invaziji na Jugoslavijo v drugi svetovni vojni je bila ustanovljena kratkotrajna, neodvisna hrvaška država. Hrvaška je leta 1991 po razpadu Jugoslavije postala neodvisna država.Dalmatia Dmitar J. Čulić (1962). p. 9A. Stipčević, Iliri, Školska knjiga Zagreb, 1974, page 70

Prazgodovina Območje, ki je danes znano kot Hrvaška, je bilo naseljeno že v prazgodovini. Fosile neandertalcev iz obdobja srednjega paleolitika so odkrili na severu Hrvaške; najbolj znano in najbolje predstavljeno je najdišče v Krapini. V vseh regijah države so našli ostanke več neolitskih in halkolitičnih kultur. Največji del območij je v dolinah reke na severu Hrvaške, najpomembnejše kulture, katerih prisotnost so odkrili, da vključujejo starčevsko, vučedolsko in badensko kulturo. Železna doba je pustila sledi zgodnje ilirske halštatske kulture in keltske latenske kulture.

Mnogo kasneje so regijo naselili Liburni in Iliri, medtem ko so bile prve grške kolonije ustanovljene na otokih Vis in Hvar.

Rimske pokrajine Panonija in Dalmacija Dalmacija je bila severni del Ilirskega kraljestva med 4. stoletjem pr. n. št. Do Ilirskih vojn v 220. letih pred Kristusom in 168 let pr. n. št., ko je Rimska republika vzpostavila svoj protektorat južno od reke Neretve. Območje severno od Neretve se je počasi vključilo v rimsko posest, dokler ni bila formalno ustanovljena provinca Ilirik okrog 32–27 pr. n. št.

Dalmacija je nato postala del rimske pokrajine Ilirik. Med 6. in 9. letom po Kr. so Dalmatinci skupaj s Panonci dvignili zadnji v nizu uporov, vendar je bil dokončno zatrt in leta 10 po Kr. je bil Ilirik razdeljen na dve provinci, Panonijo in Dalmacijo. Pokrajina Dalmacija se je razširila v notranjost in zajela vse Dinarske Alpe in večino vzhodne obale Jadrana. Dalmacija je bila rojstni kraj rimskega cesarja Dioklecijana, ki je po upokojitvi od cesarja leta 305 po Kristusu zgradil veliko palačo v bližini Salone, iz katere se je kasneje razvilo mesto Split.

Zgodovinarji, kot sta Theodore Mommsen in Bernard Bavant, trdijo, da je bila vsa Dalmacija do 4. stoletja v celoti romanizirana in je govorila latinsko. Drugi, na primer Aleksandar Stipčević, trdijo, da je bil proces romanizacije precej selektiven in je vključeval predvsem urbana središča, ne pa podeželja, kjer so bile prejšnje ilirske družbenopolitične strukture prilagojene rimski upravi in ​​politični strukturi le v nekaterih primerih.

Stanko Guldescu je trdil, da so bili Vlahi ali Morlahi latinsko govoreči in pastoralni ljudje, ki so živeli na Balkanu že od predrimske dobe, omenjeni pa so v najstarejših hrvaških kronikah.

Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476, z začetkom selitvenega obdobja, je Julius Nepos kmalu vladal svoji zmanjšani domeni iz Dioklecijanove palače po svojem begu iz Italije leta 476. Regijo so nato vodili Ostrogoti do leta 535, ko je Justinijan I. ozemlje dodal Bizantinskemu cesarstvu. Kasneje so Bizantinci na istem ozemlju oblikovali območje imenovano Dalmacija.

Rimsko obdobje se konča z avarskimi in hrvaškimi vpadi v 6. in 7. stoletju ter uničenjem skoraj vseh rimskih mest. Preživeli Rimljani so se umaknili na ugodnejša mesta na obali, otokih in v gorah. Mesto Ragusa so ustanovili preživeli iz Epidauruma.

Zgodnjesrednjeveška Hrvaška (do leta 925) sličica|Oton Iveković, Prihod Hrvatov na Jadransko morje. Po delu De Administrando Imperio, ki ga je napisal bizantinski cesar iz 10. stoletja Konstantin VII., so Hrvati prispeli na današnjo Hrvaško, iz južne Poljske, južno od Krakova v začetku 7. stoletja, vendar je ta trditev sporna in nasprotujoče si hipoteze dogodek med 6. in 9. stoletjem. Sčasoma je nastala vojvodina, Hrvaško vojvodstvo, ki mu je vladal Borna, kar potrjujejo Einhardove kronike, ki segajo v leto 818. Zapis predstavlja prvi dokument hrvaških območij, takratnih vazalnih držav Francije.

Frankovska oblast se je končala v času vladavine Mislava dve desetletji pozneje. Po Konstantinu VII se je krščenje Hrvatov začelo v 7. stoletju, vendar je trditev sporna in na splošno je krščenje povezano z 9. stoletjem. Leta 879 je pod vojvodom Branimirjem, vojvodom Hrvatov, dalmatinska Hrvaška prejela papeško priznanje kot državo od papeža Janeza VIII.

Kraljevina Hrvaška (925–1102) sličica|Oton Iveković, kronanje prvega hrvaškega kralja Tomislava levo|sličica|197x197_pik|Zemljevid Kraljevine Hrvaške Tomislav je bil prvi vladar Hrvaške, ki je bil v pismu papeža Janeza X. imenovan za kralja, ki je poveljeval Hrvaški leta 925. Tomislav je premagal madžarske in bolgarske vdore ter razširil vpliv hrvaških kraljev.

Srednjeveško hrvaško kraljestvo je vrhunec doseglo v 11. stoletju v času vladavine Petra Krešimirja IV (1058–1074) in Dmitarja Zvonimirja (1075–1089). Ko je leta 1091 umrl Stjepan II., ki je končal dinastijo Trpimirović, je madžarski Ladislav I. prevzel hrvaško krono. Nasprotovanje trditvi je privedlo do vojne in osebne unije Hrvaške in Madžarske leta 1102, ki jo je vodil Coloman.

Osebna unija z Madžarsko (1102–1527) in Beneško republiko sličica|235x235_pik|Zemljevid Beneške republike, leta 1000. Republika je temno rdeča, meje svetlo rdeče. levo|sličica|Smrt zadnjega hrvaškega kralja, Oton Iveković Posledice spremembe madžarskega kralja so bile uvedba fevdalizma in vzpon avtohtonih plemiških družin, kot sta bila Frankopan in Šubić. Kasnejši kralji so poskušali obnoviti del svojega prej izgubljenega vpliva, tako da so dali mestom določene privilegije. V naslednjih štirih stoletjih so v Kraljevini Hrvaški vladali Sabor (parlament) in ban (podkralj), ki ga je imenoval kralj.

Posebno vplivni so postali bribirski knezi iz družine Šubić, ki so uveljavljali nadzor nad velikimi deli Dalmacije, Slavonije in Bosne. Kasneje pa so se posredovali Angevini in obnovili kraljevsko oblast. V tem obdobju je prišlo do izraza domače plemstvo, kot so Frankopani in Šubići, in na koncu številni prepovedi iz obeh družin.

Ločeno vladanje hrvaškega kralja je bilo postopoma opuščeno, nazadnje pa je bil za kralja izbran Charles Robert leta 1301, nato pa se je Hrvaška zadovoljila z ločeno uvodno diplomo. Vladavina Ludvika Velikega (1342–1382) velja za zlato dobo hrvaške srednjeveške zgodovine. Ladislav Neapeljski je tudi leta 1409 predal celotno Dalmacijo Benetkam. V tem obdobju se je povečala grožnja osmanskega osvajanja in boja proti Beneški republiki za nadzor nad obalnimi območji. Benečani so prevzeli nadzor nad večino Dalmacije do leta 1428. Razen mesta-države Dubrovnika, ki je postala neodvisna, je vladavina Benetk na večini Dalmacije trajala skoraj štiri stoletja (ok. 1420-1797).

Leta 1490 so hrvaški stanovi zavrnili priznanje Vladislava II., Dokler ni prisegel, da bo spoštoval njihove svoboščine, in vztrajal, da izbriše iz diplome nekatere stavke, ki so se zdelo, da Hrvaško znižajo na del dežele. Spor je bil rešen leta 1492.

Hrvaška v habsburški monarhiji (1527–1918) levo|sličica|271x271_pik|Stari zemljevid Hrvaške v 17. stoletju Ko se je začel turški vdor v Evropo, je Hrvaška spet postala obmejno območje. Osmansko osvajanje na Hrvaškem se je začelo s Imotskim padcem leta 1492. Hrvati so vodili vse večje število bitk in postopoma izgubljali vse več ozemelj za Osmansko cesarstvo. Osmanska osvajanja so pripeljala do bitke pri Krbavskem polju leta 1493 in bitke pri Mohaču leta 1526, ki sta se končali z odločilnimi osmanskimi zmagami. Kralj Louis II je umrl pri Mohaču, novembra 1526 pa je madžarski parlament za novega madžarskega kralja izvolil Jánosa Szapolyaija. Decembra 1526 je drugi madžarski parlament izvolil Ferdinanda Habsburga za ogrskega kralja. Na drugi strani se je hrvaški parlament sestal na Cetinu in za novega vladarja Hrvaške izbral Ferdinanda I. iz Habsburške hiše, pod pogojem, da bo Hrvaški zagotovil zaščito pred Osmanskim cesarstvom ob spoštovanju njenih političnih pravic. Nekaj ​​let kasneje sta se obe vladanji spet združili v rokah Habsburžanov in zveza bi bila obnovljena. Osmansko cesarstvo se je v 16. stoletju še razširilo na večino Slavonije, zahodne Bosne (takrat imenovano Turška Hrvaška) in Like. Ta ozemlja so bila sprva del Rumelijskega ejaleta, kasneje pa so bila del Budinskega, Bosanskega in Kanijevega ejaleta. sličica|Ban Josip Jelačić Kasneje v istem stoletju je bila Hrvaška tako šibka, da je njen parlament pooblastil Ferdinanda Habsburga, da odstrani velika območja Hrvaške in Slavonije, ki so mejila na Otomansko cesarstvo, za oblikovanje vojaške meje (Vojna krajina, nemško: Militaergrenze), ki bi ji neposredno vladali iz vojaškega štaba na Dunaju. Območje je postalo precej zapuščeno, kasneje pa so ga naselili Srbi, Vlahi, Hrvati, Nemci in drugi. Zaradi obvezne vojaške službe v Habsburškem cesarstvu med spopadom z Otomanskim cesarstvom je bilo prebivalstvo na Vojaški meji brez suženjstva in je imelo veliko politične avtonomije, za razliko od prebivalstva, ki živi v delih, ki jim vlada Madžarska.

Potem, ko se je trdnjava Bihać leta 1592 dokončno porušila, so le majhni deli Hrvaške ostali nenapadeni. Osmanska vojska je bila prvič uspešno odgana na ozemlju Hrvaške po bitki pri Sisku leta 1593. Izgubljeno ozemlje je bilo delno pridobljeno, razen velikih delov današnje Bosne in Hercegovine, Like in Slavonije na območju današnje Hrvaške.

Do 18. stoletja je bilo Otomansko cesarstvo izgnano iz Madžarske, Avstrija pa je cesarstvo postavila pod osrednji nadzor. Avstrijska cesarica Marija Terezija je bila podprta s strani Hrvatov v vojni za avstrijsko nasledstvo 1741–1748 in je nato pomembno prispevala k hrvaškim zadevam. S Sistovo pogodbo leta 1791 so bili območja Donjega Lapca in Cetingrada, ki so bili pod nadzorom Osmanov, skupaj z vasema Drežnik Grad in Jasenovac odstopljeni Habsburški monarhiji in vključeni v hrvaško vojaško mejo.

S padcem Beneške republike leta 1797 so njene posesti na vzhodnem Jadranu postale predmet spora med Francijo in Avstrijo. Habsburžani so jih sčasoma zavarovali (do leta 1815), Dalmacija in Istra pa sta postali del cesarstva, čeprav sta bila v Cisleithaniji, medtem ko sta bili Hrvaška in Slavonija pod Madžarsko. Med tem sporom so Osmanlije vdrli na Hrvaško in leta 1809 zasedli sedanje območje občine Cetingrad. Auguste Marmont, generalni guverner Ilirskih provinc, se je odzval in 5. maja 1810 zavzel Bihać. Osmanlije se je nato umaknil iz Bihaća. levo|sličica|Dva dela Troedinega kraljestva: Hrvaško-Slavonija (številka 17) in Dalmacija (številka 5) v okviru Avstro-Ogrske Hrvaški romantični nacionalizem se je pojavil sredi 19. stoletja, da bi preprečil navidezno germanizacijo in madžarizacijo Hrvaške. Ilirsko gibanje je od leta 1830 pritegnilo številne vplivne osebnosti in prineslo nekaj pomembnega napredka v hrvaškem jeziku in kulturi.