sličica|330x330px|Kozlerjev Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin, končna različica iz leta 1871Zedínjena Slovénija (tudi Združena Slovenija) je bil prvi slovenski politični program in je postal javen v obdobju pomladi narodov. Nastajati je začel v prvi polovici 19. stoletja, končan in objavljen pa je bil leta 1848, ko je bila programu dodana zahteva, da se ohrani Avstrijsko cesarstvo. Zedinjena Slovenija iz leta 1848 Program Zedinjene Slovenije je nastajal že pred letom 1848 in to praktično v vseh deželah, to pa potrjuje tudi dejstvo, da se je ob izbruhu marčne revolucije ideja pojavila sočasno od Gorice preko Celovca in Gradca do Dunaja, ne da bi njegovi snovalci vedeli drug za drugega.Golec, B. idr. (2025), str. 205 Leta 1848 je bila programu dodana še zahteva, da se Slovencev ne vključi v Nemško cesarstvo temveč ostanejo pod okriljem Avstrijskega cesarstva.
Program je od drugih programov v Avstrijskem cesarstvu in tudi v Evropi izstopal po tem, da ni podpiral zgolj splošnih demokratičnih zahtev, temveč je izpostavil slovensko pričakovanje odprave deželne ureditve, kar ne bi pomenilo razbitja Avstrijskega cesarstva ampak, poleg splošno priznane zahteve po demokratizaciji in parlamentarni monarhiji, upravno-politično preureditev države po narodnostnem načelu. Avstrijsko cesarstvo so zagovorniki programa dojemali kot državo njegovih narodov.
Kljub radikalnosti program ni bil subverziven, temveč izrazito praven; njegova pravna osnova je bila cesarjeva obljuba o zagotovitvi nemotenega razvoja vsem avstrijskim narodom na podlagi jezika in narodnosti ter o oblikovanju predlogov za novo ustavo. Tako je slovenski narodni program postal sestavni vsebinski del revolucije. Slednje je potrdila še peticija, ki je dokazala, da so imele slovenske zahteve široko podporo in da potemtakem niso bile zgolj sanje ozkega kroga posameznikov.
Nastanek
Matija Majar - Ziljski sličica|Matija Majar - Ziljski|levoPrvi je zahtevo izrazil celovški stolni kaplan Matija Majar - Ziljski, ki je zahtevo, ne da bi jo še imenoval, prvi ozemeljsko natančno opredelil, ter prvi zanjo sestavil peticijo in jo razpošiljal v podpisovanje.Melik, V. (1979), str. 286 Majarjeva vloga ima še toliko večji pomen zato, ker je živel v Celovcu, kjer poleg "očeta koroških Slovencev" Andreja Einspielerja ni imel okrog sebe kaj več kot krog mladih bogoslovcev. Majar je že 17. marca napisal prvi dopis, ki so mu ga Kmetijske in rokodelske novice objavile 29. marca:Majer, M. (1848), str. 2Melik, V. (1979), str. 287
Kmalu zatem, v zadnjih dneh marca ali v prvih dneh aprila je Majar sestavil peticijo v osmih točkah, v katerih je zahteval, da naj bodo na Slovenskem funkcionarji le ljubitelji slovenskega naroda, da naj bodo Slovenci združeni in zastopani v skupnem deželnem zboru, da naj Slovenci tvorijo zvezo s Hrvati, da naj ima slovenščina na slovenskem vse pravice, ki jih ima nemščina v nemških mestih, da se slovenščina vpelje v uradne ustanove, da naj vsak funkcionar na Slovenskem zna slovensko, da naj se na gimnazijah uvede stolica za slovenski jezik in literaturo, ter da Slovenci naj ne pridejo pod Nemško zvezo temveč ostanejo v Avstrijskem cesarstvu.Melik, V. (1979), str. 291sličica|Letak Kaj Slovenci terjamo?|398x398_pik Majar je pripravil tudi letak Kaj Slovenci terjamo?, ki se od peticije precej razlikuje.Melik, V. (1979), str. 293 Spremembe v stilu so bile potrebne že zato, ker je bila peticija namenjena cesarju, letak pa slovenskemu ljudstvu. Letak jo mnogo obsežnejši in ima dosti daljši uvod o ustavi in splošnih zahtevah. Od osmih točk peticije je Majar v letaku izpustil prvo in tretjo. Prva, ki je zahtevala, da so na Slovenskem nastavljeni samo "možje, ki naš narod, našo narodnost in jezik zares ljubijo", je bila bolj čustveno kot pravno-politično formulirana in ob zahtevi, da mora vsak uradnik, ki je nastavljen v slovenskih krajih, popolnoma znati slovensko, praktično nepotrebna. Ker je odpadla, je prišla zdaj zahteva po Zedinjeni Sloveniji na prvo, najbolj ugledno mesto. Ni znano, zakaj je Majar v letaku izpustil tretjo točko, ki je zahtevala zvezo s Hrvatsko, morda zaradi pomislekov, ki so se pojavljali med ljudmi, med drugim tudi pri Antonu Martinu Slomšku, ali pa iz kakih drugih razlogov. Malo verjetno se zdi, da bi točko črtal Janez Bleiweis, ko je prišel letak v tiskarno v Ljubljano. Druge ločke so ostale v istem vrstnem redu in v skoraj enaki formulaciji, dodana pa je bila v sedmi, oz. zdaj peti točki zahteva po univerzi v Zagrebu, "da moremo, kakor je komu drago iti na nemško ali slavonsko vseučilišče". Majar jo je prevzel iz zahtijevanj naroda z dne 25. marca v Zagrebu, ki jih v uvodnem delu letaka zelo na široko omenja. Utemeljitve k posameznim točkam je Majar v letaku ponekod razširil. Pri tem je najpomembnejša utemeljitev Zedinjene Slovenije. V letaku je navedel vse slovenske dežele s številom slovenskega prebivalstva, za Istro pa je navedel celotno (slovensko, hrvaško in italijansko) prebivalstvo dežele. Njegovi podatki znašajo 1,461.000 ljudi, in sicer: 116.000 na Koroškem, 378.000 na Štajerskem, 438.000 na Kranjskem, 217.000 na Goriškem in Tržaškem, 22.000 na Beneškem, 60.000 na Ogrskem ter 230.000 v Istri.
Dunajski Slovenci sličica|Franc vitez Miklošič|levo 29. marca je 44 dunajskih Slovencev podpisalo adreso kranjskim stanovom, zakonitemu organu osrednje slovenske pokrajine, priznavajoč jim nalog in pravico povzdigniti svoj glas v imenu slovenskega kranjskega vodstva.Apih, J. (1888), str. 78 Ni znano, kaj so glede adrese stanovi rekli v odboru, vendar je verjetno, da je že tedaj, ko je adresa prispela v Ljubljano, Janez Bleiweis že 29. marca "na javnem in važnem mestu", verjetno na seji stanovskega odbora, izrazil najvažnejšo točko in temeljno zahtevo slovenskega programa, združenje slovenskih pokrajin v eno upravno celoto pod nazivom Kraljevina Slovenija.Apih, J. (1888), str. 79 Verjetno je Bleiweis za deželni zbor, ki se je nameraval sestati 6. aprila, sestavil nektere predloge, pri katerih ni bil brez vpliva poziva dunajskih Slovencev. Ta deželni zbor je bil tudi zadnji zbor starih stanov.
Slovenske narodne barve in narodna zastava levo|sličica|Slovenska narodna zastava sličica|173x173_pik|Grb Kranjske, 1836 Neko nedeljo v marcu 1848 sta odbornika dunajske Slovenije: Anton Globočnik in Peter Kozler na podlagi kranjskega grba izbrala slovenske narodne barve. Te barve so dijaki na Dunaju nosili v obliki trakov kot simbol prebujenega narodnega čuta. Slovenska zastava je po takratni zastavotvorni navadi prevzela deželne barve, utemeljene na grbu Kranjske; bela (polje), modra (orel), rdeča (orlove okončine). Lovro Toman se je tudi udeleževal političnega življenja dunajskih Slovencev. 7. aprila 1848 zvečer, ko naj bi nemški del narodne straže izobesil nemško zastavo na stolpu Ljubljanskega gradu, so slovenski dunajski študentje pod vodstvom Tomana vkorakali v gostilno oziroma hotel Zlata zvezda, današnjo stavbo na Wolfovi ulici 8 v Ljubljani, z belo-modro-rdečo zastavo v roki. Zbrana družba, med njimi tudi narodni gardisti, naj bi obmolknili, medtem ko naj bi Toman glasno obžaloval sramoto, ki jo je Ljubljana storila svojemu narodu. "Slovenci nismo Nemci," naj bi poudarjal, "in tista sramotna cunja mora izginiti z grajskega stolpa, kjer sme vihrati edinole slovenska zastava". Še tisto noč naj bi vihar odnesel frankfurterico (črno-rdečo-rumeno) z gradu. Zastava kot taka je bila na Dunaju uradno sprejeta kot zastava dežele Kranjske in je v cesarstvu predstavljala kronovino do razpada dvojne monarhije leta 1918.
Graški Slovenci sličica|Jožef Muršec Ustavno politično društvo Slovenija v Gradcu je bilo ustanovljeno 16. aprila 1848.Granda, S. (1978), str. 49 Kraj ustanovnega sestanka ni znan, niti pobudnik, vendar je to verjetno bil Jožef Muršec. Muršec, Jožef Krajnc, Koloman Kvas, Josip Dragoni-Křenovski, Janez Krajnc, Matija Zupan, Ivan Ertelj, Bogoslav Gurkovič so znani kot odborniki Slovenije. Jakob Gomilšak omenja kot člane tudi Lovra Tomana, Radoslava Razlaga in Lavrencija Herga. Prvi predsednik je bil Koloman Kvas, ki je kot najstarejši in zaradi položaja užival določen ugled, pred tem pa je društvo kot začasni starešina vodil Muršec, za katerega pa ni znano, kdaj je to funkcijo opustil in prevzel tajniško delo.Granda, S. (1978), str. 51 16. aprila so najbrž izvolili le odbor, ki bi društvo vodil, le-ta pa je kasneje izmed sebe izvolil oba glavna funkcionarja, medtem ko so Krajnc, Dragoni-Křenovski, Zupan, ter Ertelj v njem delovali kot odborniki. Že pred 30. majem je prišlo do spremembe v vodstvu društva, za kar naj bi bila vzrok Kvasova neiniciativnost, ali pa se sam ni čutil sposobnega za vsakodnevni boj. Dragoni-Křenovski, po rodu Čeh, je postal predsednik, Kvas pa je ostal v vodstvu kot odbornik. Do drugih sprememb verjetno ni prišlo. Po drugi razlagi naj bi obisk delegacije dunajskih Slovencev pod vodstvom Miklošiča 9. in 10. maja ter dogodki na univerzi v ospredje potisnili sposobnejšega in energičnejšega Dragoni-Křenovskega, ki je v tistih dneh nastopal kot vodja Slovencev oziroma Slovanov. Število članov je raslo ter naj bi doseglo 200 oseb, kar v primerjavi z drugimi tovrstnimi društvi ni veliko. Društvo naj bi imelo tudi svoj pevski zbor, katerega prvi pevovodja naj bi bil Benjamin Ipavec, kasneje pa njegov brat Gustav. Stike z ostalimi sorodnimi društvi je imela graška Slovenija večinoma preko posameznikov. Prve stike je imelo društvo z dunajsko Slovenijo, kasneje pa tudi z ostalimi, z ljubljansko, tržaško, goriško in celovško.
Statut društva definira graško Slovenijo kot slovansko in ne slovensko, kot je v resnici bila; to je verjetno rezultat situacije v Gradcu, ki je povezovala vse Slovence in ostale zavedne Slovane, ki so bili v manjšini, navsezadnje je bil društvu pomemben vsak Slovan ali pa vsaj nasprotnik velikonemškega programa. Visok položaj Dragoni-Křenovskega je rezultat njegove osebne moči in sposobnosti, njegova panslavistična usmeritev pa je morda prav tako vplivala na definicijo društva. Kljub temu so te izdeje že različne od tistih iz 1830. let in zahtevajo kot prvo izobraževanje slovenskega jezika. Pri graški Sloveniji so bili pomembni zunanji člani društva, preko katerih so potekale vse akcije na slovenskem podeželju. Sodelavci društva so bili: v Mariboru profesor Jurij Matjašič, na Ptuju kaplan Davorin Trstenjak, v Radgoni kaplan Anton Kreft, v Mali Nedelji dekan Lovro Vogrin, v Ormožu zdravnik Anton Magdič, v Lovrencu na Pohorju kaplan Janez Trampuž, v Radljah ob Dravi kaplan Ivan Strah, v Celju vikar Ignacij Orožen, v Podčetrtku zdravnik Štefan Kočevar ter v Braslovčah dekan Mihael Stojan.Granda, S. (1978), str. 52 Pomankljivost organizacije je v tem, da se je naslanjala pretežno na duhovščino sekovske škofije in da je bilo celjsko okrožje slabo zastopano, česar se društvo ni nikoli otreslo. Statut tudi ne določa sedeža graške Slovenije, verjetno pa so se od začetka zbirali v stanovanjih in lokalih. Poleti leta 1848 je imelo društvo sedež na Bürgergasse št. 35, tretje nadstropje, soba 65. Iz pisma Muršca Ivanu Macunu 28. julija 1849 je razvidno, da se je sedež medtem že preselil v Neugasse poleg stanovanjske galerije. Vsak član je dobil tudi izkaznico, ki je bila narejena iz belega kartona, katerega hrbtna stran je bila prazna. Obrobljena je bila z rdečo-belo-modro barvno kombinacijo, napis pa je bil črn. Društven pečat je bil ovalne oblike z lipo v sredi, okrog pa je pisalo "Družba Slovenija v Gradcu".