Bombni napad na World Trade Center (1993)

Bombni napad na World Trade Center leta 1993 je bil teroristični napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku, izveden 26. februarja 1993, ko je v garaži pod severnim stolpom WTC-ja eksplodirala bomba v tovornjaku. Eksplozivna naprava je bila sestavljena iz ojačanega sečninskega nitra in vodikovega plina (606 kg), katere namen v napadu je bil, da bi uničila glavne spodnje dele stavbe in s tem oslabila stanje Severnega stolpa, ta bi se pa nato prevrnil v sosednji Južni stolp, kar bi povzročilo zrušitev obeh stolpov in pri tem ubilo več deset tisoč ljudi. Načrt ni uspel, vendar je v napadu umrlo šest ljudi, vključno z nosečnico, več tisoč ljudi pa je bilo poškodovanih. Ta dan je bilo iz stavb evakuiranih približno 50.000 ljudi.

Napad je načrtovala skupina teroristov, med njimi Ramzi Jousef, Mahmud Abouhalima, Mohammad Salameh, Nidal A. Ayyad, Abdul Rahman Yasin in Ahmed Ajaj. Zbrala sta jih Kalid Šejk Mohammed in Jousefov stric. Marca 1994 so bili za bombni napad obtoženi štirje moški: Abouhalima, Ajaj, Ayyad in Salameh. Obtožbe so vključevale zaroto, eksplozivno uničenje premoženja in meddržavni prevoz eksploziva. Novembra 1997 sta bila obtožena še dva: Ramzi Yousef, organizator bombnih napadov, in Eyad Ismoil, ki je vozil tovornjak z bombo.

Ozadje in načrtovanje Razmi Jousef je v Združene države Amerike nezakonito prispel 1. septembra 1992, potoval je z Ahmedom Ajajem iz Pakistana, čeprav sta na letalu sedela ločeno in se pretvarjala, da potujeta ločeno. Ajaj je poskušal vstopiti s ponarejenim švedskim potnim listom, čeprav je bil ta spremenjen, kar je vzbudilo sum med uradniki Službe za priseljevanje in naturalizacijo (INS) na mednarodnem letališču John F. Kennedy. Ko so uradniki Ajaja pregledali, so v njegovi prtljagi odkrili navodila za izdelavo bombe in druge materiale ter ga aretirali. V priročnikih se je pojavilo ime Abu Barra, psevdonim Mohameda Jamala Khalife. Jousef je vstopil s ponarejenim iraškim potnim listom, v katerem je zahteval politični azil, in dobil je datum zaslišanja.

Jousef se je naselil v Jersey Cityju v New Jerseyju, potoval je po New Yorku in New Jerseyju ter po mobilnem telefonu klical šejka Omarja Abdel-Rahmana, kontroverznega slepega muslimanskega klerika. Potem ko ga je Abdel Rahman v njegovi mošeji Al-Farooq v Brooklynu predstavil svojim sozarotnikom, je Yousef začel sestavljati 680 kg težko napravo, ojačeno s plinom sečnine, nitrata in vodika, za napad na Svetovni trgovinski center (WTC). Kemikalije je naročil iz svoje bolnišnične sobe, ko se je poškodoval v prometni nesreči – eni od treh nesreč, ki jih je Salameh povzročil konec leta 1992 in v začetku leta 1993.

El Sayyid Nosair, eden od mož slepega šejka, je bil leta 1991 aretiran zaradi umora rabina Meirja Kahaneja. Po besedah ​​tožilcev je "rdeči" Mahmud Abouhalima, ki je bil prav tako obsojen zaradi bombnega napada, Wadihu el Hageju naročil, naj kupi revolver kalibra .357, ki ga je Nosair uporabil v streljanju v Kahaneju. V prvotnem sodnem postopku na kazenskem sodišču v New Yorku je bil Nosair oproščen umora, a spoznan za krivega obtožb o posedovanju orožja (v povezanem in nadaljnjem primeru na zveznem sodišču je bil obsojen). V Nosairjevem stanovanju v New Jerseyju so našli na ducate priročnikov za izdelavo bomb in dokumentov, povezanih s terorističnimi zarotami, skupaj s priročniki Centra za specialno bojevanje vojske v Fort Braggu v Severni Karolini, tajnimi memorandumi, povezanimi z Združenim poveljstvom generalštabov, in 1440 naboji.

Glede na prepis sojenja je Jousef upal, da bo njegova eksplozija podrla Severni stolp, ta pa bi padel v Južni stolp, s čimer bi se oba stolpa podrla in pri tem ubila ljudi v obeh stavbah, ki jih je po njegovih ocenah bilo približno 250.000. Jousef je to dejanje načrtoval in storil kot maščevanje za ameriško podporo Izraelu proti Palestini.

Po besedah ​​novinarja Steva Colla je Jousef tik pred napadom poslal pisma različnim newyorškim časopisom, v katerih je trdil, da pripada "Petem bataljonu Osvobodilne vojske".

V teh pismih so bile navedene tri zahteve: konec vse ameriške pomoči Izraelu, konec diplomatskih odnosov ZDA z Izraelom in zaveza Združenih držav, da se bodo prenehale vmešavati "v notranje zadeve vseh držav Bližnjega vzhoda". Izjavil je, da bi bil napad na Svetovni trgovinski center le prvi od takšnih napadov, če njegove zahteve ne bi bile izpolnjene. Jousef ni navedel nobene verske utemeljitve za bombardiranje. Ko so ga vprašali o njegovih verskih stališčih, se je izmikal.

Napad levo|sličica|Slika množice reševalnih vozil, ki so se odzvale na bombni napad Svetovnega trgovinskega centra leta 1993. Na skrajni desni strani okvirja je Severni stolp Svetovnega trgovinskega centra. V petek 26. februarja 1993 sta Ramzi Jousef in njegov jordanski prijatelj Eyad Ismoil pripeljala rumen kombi znamke Ryder v spodnji Manhattan v New Yorku in ga ob 12:05 parkirala na javno parkirišče pod Svetovnim trgovinskim centrom. Parkirala sta ga na podzemnem nivoju garaže B-2. Po parkiranju kombija je Jousef prižgal 20-metrsko varovalko in pobegnil.Wright, Lawrence, Looming Tower, Knopf, (2006) p. 178.

Dvanajst minut pozneje, ob 12:17:37 je bomba v kombiju eksplodirala in ustvarila ocenjeni tlak 150.000 psi. Eksplozija je povzročila 30-metersko luknjo skozi štiri podravni betona. Hitrost eksplozije te bombe je bila približno 4,5 km/s ali 10 000 km/h. Začetna poročila kažejo, da je morda pregorel glavni transformator, preden je postalo jasno, da je v kleti eksplodirala bomba.

Bomba je takoj prekinila glavni električni vod Svetovnega trgovinskega centra in izklopila sistem zasilne razsvetljave. Bomba je povzročila, da se je dim dvignil v 93. nadstropje obeh stolpov, tudi po stopniščih (ki niso bila pod tlakom), dim pa se je dvignil po poškodovanih dvigal v obeh stolpih. Zaradi gostega dima, ki je napolnil stopnišča, je bila evakuacija za stanovalce stavb težka in je povzročila številne poškodbe pri vdihavanju dima. Na stotine jih je bilo ob izklopu elektrike ujetih v dvigalih v stolpih, vključno s skupino 17 otrok vrtca, ki so se spuščali z razgledne točke Južnega stolpa in so bili pet ur ujeti med 35. in 36. nadstropjem.Wright (2006), Chapter 9.

V napadu je umrlo šest ljudi: pet uslužbencev pristaniške uprave, od katerih je bila ena noseča, in en poslovnež, katerega avto je bil v podzemni garaži. Poleg tega je bilo poškodovanih več kot 1.000 ljudi, večina med evakuacijo, ki je sledila po eksploziji. Poročilo ameriške gasilske uprave navaja, da so med množico ljudi, ki so pobegnili na strehe stolpov, helikopterji newyorške policije prepeljali 28 ljudi z zdravstvenimi težavami. Znano je, da je 15 ljudi zaradi eksplozije prejelo travmatične poškodbe, 20 pa se je pritožilo zaradi težav s srcem. En gasilec je bil hospitaliziran, 87 drugih, 35 policistov in delavec EMS pa so bili prav tako poškodovani pri reševanju požarov in drugih posledicah.

Tudi zaradi izgube električne energije je večina radijskih in televizijskih postaj v New Yorku skoraj teden dni izgubila signal oddajanja po zraku, televizijske postaje pa so lahko oddajale le prek kabla in satelita prek mikrovalovne povezave med postaje in tri največja kabelska podjetja na območju New Yorka, Cablevision, Comcast in Time Warner Cable. Telefonske storitve v večjem delu spodnjega Manhattna so bile prav tako motene.

Jousefov načrt je bil, da bo severni stolp padel na južni stolp, oba se bi pa potem podrla. Stolp se ni podrl, garaža pa je bila v eksploziji močno poškodovana. Če bi bil kombi parkiran bližje betonskim temeljem WTC-ja, bi Jousefov načrt morda uspel. Jousef je nekaj ur po bombnem napadu pobegnil v Pakistan.

Značilnosti bombe Prva poročila opisujejo eksplozijo kot značilno od 200 do 300 kilogramov plastičnega eksploziva, imenovanega Semtex. V skladu s člankom, objavljenim leta 1997, je bil Semtex uporabljen le kot detonacijski naboj v bombi, ni znano, kako bi teroristi pridobili Semtex (ki ni domače eksplozivo, za razliko od drugih domnevnih sestavnih delov bombe).

Po podatkih FBI-ja je Jousefu pomagal iraški proizvajalec bomb Abdul Rahman Yasin, ki je pomagal sestaviti kompleksno bombo 1,310 funtov (590 kg), ki je bila narejena iz glavnega polnjenja sečnine nitrata z delci aluminija, magnezija in železovega oksida, ki obdajajo eksploziv. Kot polnilni eksploziv so v naboju uporabili nitroglicerin, dinamomit amonijevega nitrata, brezdimni prah in varovalko. Trije rezervoarji ustekleničenega vodika so bili postavljeni tudi v krožno konfiguracijo okoli glavnega naboja, da bi okrepili ognjeno kroglo in naknadno izgorevanje trdnih kovinskih delcev. Uporaba jeklenk s stisnjenim plinom pri tej vrsti napada je zelo podobna bombardiranju vojašnic v Bejrutu leta 1983 10 let prej. Oba napada sta uporabila jeklenke s stisnjenim plinom za ustvarjanje gorivno-zračnih in termobaričnih bomb, ki sproščajo več energije kot običajni eksplozivi.

Po pričevanju v bombnem sojenju je FBI le enkrat pred napadom leta 1993 zabeležil bombo, ki je uporabljala sečninski nitrat. Poleg tega je bil agent FBI -ja Frederic Whitehurst močno kritičen do postopkov, uporabljenih za ugotavljanje, da bomba vsebuje sečninski nitrat; po njegovem pričevanju je uriniral v viali, posušil urin in vzorec iz njega dal analitikom, ki so vseeno ugotovili, da jim je bila predana snov sečnina nitrat. Kombi Ryder, ki so ga uporabili pri bombardiranju, je imel 8,4 m³ prostora, kar bi lahko držalo do 910 kg eksploziva. Vendar kombi ni bil napolnjen do konca. Jousef je uporabil štiri varovalke, dolge 6 metrov, vse pokrite s kirurško cevjo. Yasin je izračunal, da bo varovalka sprožila bombo v dvanajstih minutah po tem, ko je za prižig varovalke uporabil vžigalnik.

Jousef je želel, da dim ostane v stolpu, zaduši ljudi v notranjosti in jih počasi ubije. Predvideval je, da se bo severni stolp po eksploziji zrušil na južni stolp.

Takrat je veljalo ljudsko prepričanje, da je v bombi cianid, kar je okrepila izjava sodnika Duffyja o obsodbi: "Imeli ste natrijev cianid okoli in prepričan sem, da je bil v bombi." Medtem, ko na kraju zločina ni bilo mogoče ugotoviti prave sestave bombe, je Robert Blitzer, višji uradnik FBI, ki je delal na zadevi, izjavil, da ni nobenih forenzičnih dokazov, ki bi kazali na prisotnost natrijevega cianida na mestu eksplozije. Poleg tega naj bi Jousef razmišljal le o dodajanju cianida v bombo, v knjigi Petra Lancea 1000 let za maščevanje pa je izjavil, da obžaluje, da tega ni storil.

Dogodki po napadu

Smrtne žrtve sličica|Imena žrtev bombnega napada iz leta 1993, na spominski plošči v nacionalnem parku 11. septembra 2001. V bombnem napadu je bilo ubitih šest ljudi:

John DiGiovanni, star 45 let, prodajalec zobnih izdelkov. Robert "Bob" Kirkpatrick, star 61 let, višji nadzornik za vzdrževanje struktur. Stephen Knapp, star 47 let, glavni nadzornik vzdrževanja strojnega oddelka. Bill Macko, star 57 let, splošni nadzornik vzdrževanja strojnega oddelka. Wilfredo Mercado, star 37 let, sprejemni vzdrževalec za restavracijo Windows v WTC-ju.  Monica Rodriguez Smith, stara 35 let, tajnica, ki je bila sedmi mesec noseča.

V času eksplozije je Smith pregledovala urnike v svoji pisarni na ravni B-2, Kirkpatrick, Knapp in Macko so skupaj jedli kosilo v sobi za počitek zaposlenih poleg Smithove pisarne, Mercado je preverjal dobave za restavracijo, DiGiovanni pa je parkiral svoj avto v podzemno garažo.

Spominski vodnjak Spominski vodnjak iz granita v čast žrtvam bombnega napada je načrtoval Elyn Zimmerman in ga leta 1995 posvetil na trgu Austin J. Tobin Plaza, neposredno nad mestom eksplozije. Vseboval je imena šestih odraslih, ki so bili ubiti v napadu, in napis, ki se je glasil: "26. februarja 1993 je pod tem mestom eksplodirala bomba, ki so jo postavili teroristi. To grozljivo nasilno dejanje je ubilo nedolžne ljudi, poškodovalo tisoče in nas vse žrtve."